Pol milijona!

Včeraj smo se dogovarjali, da tisti obiskovalec bloga, ki na števcu naleti na številko, ki bo najbližja pol milijona, naredi posnetek in ga prilepi, da ga bodo lahko videli tudi drugi. Mogoče je celo najbolj pošteno, da je ta čast pripadla meni. Ko sem po dveurnem zvonjenju budilke končno vstala (ne, ne šalim se, dve uri se nisem mogla skobacati iz postelje), si skuhala svojega jacobsa, prižgala cigareto in računalnik (v tem vrstnem redu), je števec kazal 499.998.

In potem 500.003. Pol milijona na števcu in 1.130 objav. Ni slabo, če vzamete v obzir, da sem blog začela pisati za šalo in nikakor ne z namenom, da se bom šla kakšno resno bloganje. Ampak ne, število obiskov ni tisto, na kar sem ponosna. Tudi število objav ne. Ponosna sem na to, da smo na blogu vedno tako lepo klepetali. Da smo v tem času napisali 58.303 komentarjev. Da smo si stali ob strani v težkih trenukih in se drug z drugim veselili v srečnih. Da so se spletla mnoga prijateljstva, ki ko že zdavnaj presegla virtualni svet in da se mnoga še bodo.

Hvala vam, druščina.

Čisto prava jesen!

Jaz, ki sem otrok asfalta in postajam stara baba asfalta, vem, da je prišla jesen, ko moram začeti oblačiti žabe, ko v radiatorje spustijo vročo vodo, ko … Jesen na vasi je nekaj povsem drugega. Nekajkrat sem imela priložnost doživeti tudi takšno jesen. Letos sicer ne, ker ostajam na asfaltu, je pa zato sestrična poskrbela, da sem bila vsaj virtualno deležna tistega res pravega jesenskega vzdušja.

Koruza.  Ko je bil ded še živ, mi jo je vedno prepovedal luščiti, ker se je bal, da si bom polomila nohte, vendar ga nisem ubogala. Nohti so vedno preživeli. In tudi če ne bi …

Paprika. Videti je zelo lepo, čeprav je jaz ne maram jesti.

In kuža, ki varuje pridelke ter seveda hišo.

Če kaj, bi šla pokozlat vhod študentskega servisa!

“Izgredi pred parlamentom so posledica načrtnih, premišljenih, dolgotrajnih, ponižujočih, ignorantskih, diskriminacijskih in segregacijskih politik do mladih generacij, ki so jih v zadnjih letih vzpodbujale in gojile vse politične stranke”, sem prebrala v kolumni Marte Gregorčič v časopisu Dnevnik. Po njenem s podivjanimi mladostniki pred parlamentom ni bilo nič narobe. Ne razumite me napak, moj namen ni spravljati se na študente in zagovarjati državo. Daleč od tega, od nekdaj govorim (in zadnja leta tudi pišem), da je s to državo skorajda vse narobe. In ker sem že po srcu revolucionarka, mi je na nek način všeč, da je nekdo vstal in se šel borit za svoje pravice. Res svoje? Ravno v tem je keč. Granitne kocke so metali za tiste, ki jih tako in tako izkoriščajo. Za tiste so tudi kazali gole riti in vpili stvari, ki jih raje ne bi ponavljala. Izpostavili so se (jup, nekateri bodo verjetno za svoje početje tudi kazensko odgovarjali) za privilegije tistih, ki dobro živijo na njihov račun. Ne, verjemite, nisem pozabila, kaj pomeni biti študent. Že takrat sem naravnost prezirala študentske organizacije in servise. Delala sem od prvega do zadnjega dne študija, zraven sem seveda študirala in študij končala v roku, ampak sem, verjemite, kaj hitro spoznala, da se mi te “famozne” študentske napotnice niti malo ne splačajo. Študentski servis mi je namreč vzel petnajst odstotkov dohodka. Za kaj? Za nič. Samo za napotnico. Drag list papirja, kajne? Ni mi priskrbel dela, našla sem ga sama, in tudi jamčil ni za izplačilo zaslužka. Davka seveda ni plačal. Ko sem prvič dobila položnico za dohodnino, ko sem jo dobila tudi drugič, sem si rekla: “Jebite se.” Znebila sem se hudičevo dragega posrednika, ki v resnici to sploh ni bil, in raje delala neposredno za tista podjetja, ki so potrebovala moje usluge. Seveda so mi ta podjetja od zaslužka vzela dvajset odstotkov, ampak ne za nič, odvedla so davek. In tretji izračun dohodnine ni več pokazal, da sem jaz dolžna državi, kar naenkrat je bila država dolžna meni. Oja, veliko bolje mi je šlo brez “pomoči” tistih, katerih namen naj bi bil, da mi omogočijo, da laže preživim študentska leta. Ne, če bi bila deset let manjša, nikoli zavoljo njihovih privilegijev ne bi šla metat kamnov v parlament. Če kaj, bi šla “pokozlat” vhod študentskega servisa. Ojoj, ne smem pozabiti na odstavek, s katerim sem začela objavo. Kaj hitro mi pride na misel več skupin, ki so daleč bolj ponižane (in vse drugo našteto) od študentov.

Znova zaljubljena v fička!

S fičkom so me kot dojenčka pripeljali iz Kliničnega centra. Ne, jaz se nisem rodila v porodnišnici. V knjigi z naslovom Moji prvi koraki piše, da je bil fičko tudi moja prva beseda. Raje ne povem, kako zgodaj sem začela govoriti, ker potem vam bo še bolj jasno, da sem res neuničljiva čveka. Roko na srce, govorila sem ičko, ne fičko, ampak vseeno šteje. Seveda me je zanimalo, kako je mogoče, da moja prva beseda ni bila mama ali očka, ampak avto. Dobila sem naslednji odgovor. Z mamo sva menda vsako popoldne na balkonu čakali, da iz službe pride fičko, skratka, čakali sva očka. In mama je tolikokrat ponovila besedo fičko, da …

Pred nekaj dnevi sem na parkirišču videla fička, tistega novega, in zaljubila sem se vanj. Ponovno. Saj pravijo, da prva ljubezen nikoli zares ne umre. Ampak žal je moja prva ljubezen dandanes precej draga.

Včasih so bili ceneje. Tam pri letu ali dveh, ne spominjam se več, sem fička, sicer malo manjšega, dobila, ko sem sklenila posel fičko za dudo. Bemtiš, kako sem začela, bi človek pričakoval, da bom pol denarja zapravila za avtomobile, danes pa se držim načela “samo, da pelje”.

Deset let od smrti ameriškega princa …

Ne spominjam se, kdaj je tekla ta debata, vem pa, da sem na blogu nekoč v hecu zapisala nekaj v smislu: “Če mi Bog v tem življenju noče dati mojega princa, naj mi pa vsaj na drugi strani nameni Johna Kennedyja mlajšega.” Upam, da je Bog vedel, da ne mislim resno, nočem Kennedyja, hočem svojega princa. Vseeno pa ni bil hec to, da se mi je od vseh moških, ki sem jih videla v medijih, Kennedyjev sin zdel najbolj “markanten”.

Že kot majhna deklica sem bila povsem … Kako naj se izrazim? Imela sem določeno obdobje, ko se v prostem času nisem ukvarjala z ničemer drugim kot s tem, kdo je stal za umorom predsednika Johna Kennedyja. Stric, hvala mu, ker ni izgubil živcev, mi je moral redno pošiljati knjige o teorijah zarote, pozneje sem tudi sama v Ameriki opustošila nekaj knjigarn. Tega, kolikokrat sem gledala film s Kevinom Costnerjem v glavni vlogi, si sploh ne upam napisati. In še danes ne smem, če nočem za deset ur obtičati pred računalnikom, v YouTube vpisati pojma Kennedy assassination, ker padem noter in se ne morem izvleči ven. Fascinacija s Kennedyji, pač.

Pred desetimi leti. Morje. Jutro. Običajen prepir o tem, zakaj je njemu pretežko iti v trgovino po kruh, jedel bi pa ga vseeno. Če dobro pomislim, sem se z njim nenehno prepirala zaradi stvari, ki jih je on hotel, ni bil pa zanje pripravljen narediti nič. In sem šla v trgovino jaz. Kruh, cigarete in časopis. Naslovnica? Umrl je ameriški princ, prekletstvo Kennedyjevih se nadaljuje.

Deset let. Čas ne teče, ampak leti. Ko pomislim, sem danes veliko srečnejša, kot sem bila takrat. Če nič drugega, se mi vsaj ni treba prepirati o tem, kdo bo šel po kruh, ki ga sploh ne jem. Ni mi treba vsakodnevno razlagati, da bi šla raje na lepo plažo deset kilometrov proč, kot pa v mlakužo, do katere se da priti peš, in poslušati, kako je tistih pet kilometrov vožnje zanj hud napor in zahteven projekt. In kino zvečer? Ne, ga ma morju nikoli nisem doživela. Kakšne nemogoče želje imam, kino je namreč v mestu deset kilometrov proč, bova raje visela pred apartmajem. Upokojensko življenje pri dvaindvajsetih. Kako duhamorno in nič čudnega ni, da je na koncu na nek način tudi res ubilo mojega duha. In mogoče po vsem tem niti ne čudi toliko moja očaranost nad princem, tistim slovenskim, ki stvari ni delal z enournim predgovorom o tem, zakaj so zapletene, naporne, odveč. Ne bom pozabila dne, ko mi je zmanjkalo vrečk za sesalec, on pa mi je rekel, naj mu napišem model sesalca in mi jih bo naslednjega dne prinesel. Nisem mogla verjeti, da je to lahko tako zelo preprosto. Ni mi ga treba pol ure prositi. Ni mi treba eno uro razlagati, zakaj vrečke potrebujeva in brez njih ne bo šlo, potem pa mu še pol ure zagotavljati, da se ne bo zgodila prav nobena hujša sramota, če ga bo kdo od znanih ljudi videl kupovati nekaj tako nedoličnega, kot so vrečke za sesalec. Dovolj je bilo obujanja spominov. Grem delat, ker od spominov se ne da živeti, pa četudi so lepi.

Večno mlada petdesetletnica!

Njena postava? Vsak večer se lahko odpravim na enouren tek, jem samo zdravo hrano v primernih količinah in ne spijem niti enega mehurčka več, takšne ne bom imela nikoli. Ve tudi ne. Njeno oprsje? Ni se povesilo. Naše se bo. Njeni lasje? Bujni, urejeni in seveda se vedno svetijo. Zaman kupujete drage šampone, vaši ne bodo takšni, moji tudi ne. Oči? Vedno sijejo. Za razliko od nas ona ni nikoli slabe volje. Ustnice? Velike, sočne in vedno naličene. Ji zavidate? Vse to pri petdesetih. Pravzaprav je njena edina težava, da njen, na videz enako popoln moški, nima tiča. Lahko bi bila glavna junakinja romana Iščem impotentnega moža, vendar ni.

Vas hecam? Da in ne. Da, hecam vas, kajti znanstveniki so ugotovili, da takšna popolnost v resničnem življenju nikoli ne bi dobila menstruacije, kajti previtka je. Prav tako so ugotovili, da bi imela obseg prsi 98 centimetrov, pasu 46, bokov pa 86, kar je povsem nenaravno. Poleg tega ima v primerjavi z obsegom prsi tako majhna stopala, da bi se v resničnem življenju zaradi teže prsi prekucnila na nos. Ne, ne hecam vas, kajti Barbie resnično obstaja in kmalu bo praznovala petdeset let. Pa tudi zgoraj omenjene težave, moškega brez tiča, se je rešila. Romanca med Barbie in Kenom, ki se je začela že davnega leta 1961 na snemanju televizijskega oglasa, ni bila kos zobu časa. Razšla sta se prijateljsko in nista prala umazanega perila. Ali ima njen novi izvoljenec na svojem čudovitem mišičastem telesu tudi tiča, ne vem. Mogoče mi to lahko pove kdo izmed vas. Vem pa, da ima zagorelo kožo in zaradi sonca posvetljene lase. Ime mu je Blaine in njegova najljubša hrana je pica.

Barbie si je zamislila Ruth Handler in se je 9. marca 1959 prvič pojavila na trgu. Podjetje Mittel je od začetka prodaje pa vse do danes prodalo že več kot milijardo primerov te lutke. Nekaj od teh več kot milijardo primerkov se je znašlo tudi pri meni. Bila je namreč moja najljubša igrača. Še danes jih hranim. V škatli. Pri starših. Na podstrešju. Kot spomin na brezskrbne dni.

Kam je izginilo “dvorišče”?

Stala sem ob oknu. S pinceto v eni roki in z ogledalom v drugi. Posijalo je namreč sonce in izkoristila sem ga, da si uredim obrvi. Ko sem končala, sem začela strmeti skozi okno. Ena mamica in dva otroka. Če se jaz kaj vprašam, dovolj stara, da bi se igrala tudi sama. In sem se spomnila …

Ko smo bili mi majhni, se ni moglo zgoditi, da sta bila na dvorišču samo dva otroka. Četudi je lilo kot iz škafa, nas je bilo vedno pred blokom vsaj pet. Pač pod balkoni. Sicer pa deset, dvajset, tudi trideset. Gumitvist. Ristanec. Saj se temu tako reče, mar ne? In potem je tisti krog, ki smo ga razdelili na štiri polja in smo si kradli ozemlje …  Se kdo spomni imena te igra? Pa kolesarjenje, kotalkanje, med dvema ognjema, nogomet, košarka. Nikjer konca in kraja iger. Nikjer konca in kraja otrok. Kje so zdaj ti otroci? Statistika kaže, da so se rodili. Kje so torej? Nemogoče je, da so vsi pred televizorji in računalniki. Jih starši “vlačijo” po nakupovalnih središčih, se igrajo tam? Mar igranja na dvorišču ni v novodobnih knjigah, ki učijo, da mora vsak otrokov trenutek imeti smisel, namen ter nečemu služiti? Mi smo bili med počitnicah, ob praznikih in koncu tedna na dvorišču od jutra do mraka, ob delavnikih pa cele popoldneve. Zmotilo nas je lahko samo klicanje z oken in balkonov. Anja, kosilo! Rok, večerja! Špela, na rojstni dan gremo k babici! Jure, pridi domov, gremo na Šmarno goro! Vsa imena so izmišljena. Vsi smo bili zunaj. Od prvega dne. Ko smo se šele vselili v blok in pred njim ni bilo nobenih igral. Samo drog za stresanje preprog je stal na pesku. Pogledala sem skozi okno in ob drogu sta stala deklica in deček, pozneje se je izkazalo, da sta bila sestrica in bratec. Šla sem dol. Spoznali smo se. Potem je prišla še ena deklica. In še ena. Pa deček. Pa spet deklica. Tako je v nekaj dneh nastala druščina, ki je naslednjih deset in več let “kraljevala” dvorišču. Nikoli ne bom pozabila dne, ko sem bila kaznovana in eno uro nisem smela ven. Ne spomnim se, kaj sem zagrešila, ampak eno uro me niso spustili na dvorišče. Ta ura je  vse do današnjega dne ostala najdaljša v mojem življenju. Ni in ni se hotela končati. Ko je minilo natančno 59 minut in 59 sekund, sem “letela” skorajda skozi zaprta vrata.

Ko se sprehajam po Ljubljani, ko gledam dvorišča, na njih pa skorajda ni otrok, če pa že so, so vedno v bližini tudi mamice, se sprašujem … Kam je izginilo “dvorišče”? Ali kdo ve?

Vse najboljše, Slovenija!

Danes svoj osemnajsti rojstni dan praznuje vaša in moja domovina. Osemnajsti?!? Kako so leta hitro minila. In kako je zdaj vse drugače. Na cestah so lepši avtomobili. Na vsakem koraku so trgovine in trgovinski centri. Pogovarjamo se prek mobilnikov in računalnikov. Da, vse je drugače.

Spominjam se tiste zime. Če sem iskrena, se takrat nisem kaj prida ukvarjala s politiko. V resnici sem komajda vedela, kaj se dogaja. Štirinajstletnica. Fantje so bili pomembnejši od vsega. Če dobro pomislim, ni res, da je vse drugače. Še vedno se ukvarjam s fanti, še vedno se ukvarjam s štirinajstletniki. Sicer imajo tu in tam kakšen siv las ali pa jih sploh nimajo, tudi trebuščki se jim že delajo, ampak tam, kjer šteje, v glavi, so pa še vedno mladi. Pravijo, da Američani niso nikoli pozabili, kje so bili in kaj so delali, ko so izvedeli, da je umrl predsednik Kennedy. Tudi vi niste pozabili, kje ste bili in kaj ste delali, ko so uradno razglasili, da je Slovenija postala država?

Tebi, moja domovina, pa želim vse najboljše z naslednjo pesmijo. Že res, da “kurcam” vse tvoje politike. Že res, da “me hoče pobrati” vsako leto, ko vidim znesek v rubriki akontacija dohodnine. In da, že res, da včasih tudi nisem ponosna nate. Vendar sem te, moja domovina, vedno imela rada.

Vsi drugačni, vsi revnejši!

Na osnovno šolo imam zelo lepe spomine. Še več, nimam niti enega slabega spomina. Če ne štejem neprijetnosti s kačo. Kača kajpak ni bila prava, bila je umetna. Eden izmed sošolcev jo je prinesel v šolo in ko je opazil, kako zelo se je bojim, kar pa ni bilo težko, ker sem vpila, kot bi me drli iz kože … Nekaj dni se nisem mogla rešiti ne njega ne tiste gumijaste groze. Tisti teden sem starše neštetokrat prosila, naj me izpišejo iz šole. Obljubljala sem, da se bom učila doma, sama. Potem je sošolec pozabil na umetno kačo, jaz pa na to, da nočem več hoditi v šolo. Še dobro, sicer bi Žogca imela končane vsega tri razrede osnovne šole. Ko sem včeraj brala, kako zelo čudovita je katoliška šola, ker so si otroci v njej podobni, ker so si podobni tudi starši teh otrok, kajti imajo enake nazore in vrednote … Začela sem premišljevati o svojih sošolcih. Ne, nismo si bili podobni. Bili smo zelo različni. Osmih različnih narodnosti. Treh različnih ver. Če je tudi ateizem vera, štirih. In zato nam ni bilo nič manj lepo. Bili smo otroci in prav nič nam ni bilo mar za to, da si nismo podobni. Otrokom takšne stvari niso pomembne, niti vedo ne zanje. So pa očitno pomembne nekaterim staršem. Ki bi hoteli, da so njihovi otroci med svojimi, sebi podobnimi. In da so tudi starši teh otrok podobni njim.

Nikakor ne pravim, da katoliških šol ne bi smelo biti. Seveda so lahko. Prav tako ne pravim, da v tej šoli, zaenkrat je menda samo ena, otroke učijo karkoli slabega. Daleč od tega. Prepričana sem, da gre za dobro šolo. Pa vendar … Šola ni namenjena samo učenju matematike, slovenščine, zemljepisa in zgodovine. Šola je namenjena tudi socializaciji, vključevanju v družbo. Družba pa je zelo pestra reč. In ni sestavljena samo iz tistih, ki so nam podobni. Precej več ljudi v tej družbi nam ni podobnih.

Če bi pred petindvajsetimi leti obstajala možnost, da me starši vpišejo na šolo, kjer bi mi bili vsi otroci podobni in kjer bi starši teh otrok bili podobni mojim staršev, tega nikakor ne bi želela. Ne bi želela, da bi mi nekdo sošolce izbiral po veri, narodnosti, materialnem stanju ali kakšni drugi lastnosti. Prav od vsakega sem se kaj naučila. S sošolkami in sošolci, ki so hodili k verouku, sem šla kdaj na šmarnice in z enakim veseljem barvala tiste risbice, ki so nam jih dajali. Ob sošolcu, ki je bil musliman, sem spoznala, da muslimani niso noben bavbav in jih tudi danes ne doživljam tako. Bila sva velika prijatelja. Prav tako sem bila velika prijateljica dečka, ki je bil invalid. Ob sošolcu, ki je bil Nemec, sem se lahko prepričala, da Nemci nikakor niso samo morilci, kot bi lahko sklepala iz partizanskih zgodb, ki so bile v tistih časih najpomembnejši del učnega načrta. Spoznala sem tudi, da vsi otroci nimajo mame in očeta. Eno deklico je oče zapustil, enemu dečku je oče umrl, en deček sploh ni vedel, kdo je njegov oče. Družine nekaterih otrok so bile prav nesramno premožne, druge so se stežka prebijale iz meseca v mesec.

Otroci nimajo predsodkov, dokler se jih seveda ne naučijo od odraslih. Šestleten deček ne razume, zakaj se razlikuje od drugega šestletnega dečka, s katerim pred blokom igra nogomet. Od staršev bo izvedel, da mu tisti deček ni podoben in bo zato dobil sošolce, ki mu bodo bolj podobni. Svoji k svojim. Najprej v osnovnošolske klopi, potem v srednješolske. Dvajset let pozneje mu bodo še razložili, naj si poišče dekle, ki mu bo podobno, kajti drugačnih se je treba bati … Potem bo s sebi podobnim dekletom svoje otroke učil, da so jim nekateri otroci podobni in drugi ne …

Vsi drugačni, vsi revnejši!

Cukri vaše in naše mladosti!

Tokrat bom jaz napisala manj malo in bom zato upala, da boste vi napisali malo več. O cukrih vaše in naše mladosti.

Cukr ni sladkor. Čeprav v bistvu je. Ko se na blogu kdaj pa kdaj (če sem iskrena, je to precej pogosto) dve sladkosnedi pogovarjava o tem, ali bova šli po cukr v trgovino, če pa je trgovina že zaprta, na bencinsko črpalko, seveda ne kupujeva sladkorja, ampak sladkarije. Jaz sem se ravno vrnila iz trgovine, kjer sem kupila cukr v obliki pite z jagodami. Ko sem izbirala med tortami, čokoladami, sladoledi in pudingi, sem premišljevala o cukru svoje mladosti.

Vsekakor so bili najljubši cukr moje mladosti ježki. Tiste majhne okrogle čokoladne dobrote, ki so posute s kokosom. Ježki, ki sem jih dobila vsak torek in četrtek, ko me je oče peljal na tečaj tujega jezika. Majhna sem bila, še zelo majhna, imela sem komaj pet let, ko je moj ameriški bratranec služboval v vojni bazi v Italiji. Prišel nas je obiskat in jaz sem bila povsem osupla nad dejstvo, da ne razumem, kaj govori. Na tečaj tujega jezika, ni šlo drugače. Dvomim, da bi kdo uspel Žogci dopovedati, da je za kaj takšnega še premajhna. Mislim, da se nihče ni niti trudil. In ko sem s torbico pricapljala do avta, ki ga je oče imel vedno ogretega, da se Žogca ne bi prehladila, mi je dal dva ježka, ki ju je medtem, ko sem se jaz učila, kako se reče slon in miš, šel kupit k Šiptarju. Ki dandanes žal ne prodaja več ježkov, ampak bureke in kebabe. Vedno sem dobila dva ježka. Nikoli v naslednjih osmih letih, ko me je vozil na tečaj, se ni zgodilo, da bi me oče pustil brez ježkov. Potem sem prav pametno ugotovila, da se na mestnih avtubusih dogaja marsikaj zanimivega in konec je bilo ježkov. Prav trapasto, danes nikoli ne bi prostovoljno zamenjala očetovega avta z avtubusom. Tudi ježkom se ne bi odrekla.

Tudi sirovi zavitki so bili cukr moje mladosti. Ko je oče zjutraj peljal mamo v službo in se vrnil domov ter me zbudil z Zvezdico zaspanko, ki je bila vedno v mojem kasetofonu, me je na mizi čakal čaj in sirov zavitek, ki ga je oče spotoma kupil v pekarni. Če ste ob prebranem pomisliti, da je nekdo Žogco zelo razvajal, ste verjetno pomislili prav. Zanimivo je, da smo pred nekaj meseci ugotovili, da mama sploh ni vedela za ježke in sirove zavitke.

Je pa vedela za mančmelove. Kajpak Crvenkine. Še danes jih kupim. Mančmelovi so tudi prva skladkarija, katere se spomnim v svojih ustih. In še danas so mi dobri. Prav Crvenkini. Boljši so mi od katerihkoli uvoženih. Živalsko carstvo. Videla sem, da tudi današnji otroci zbirajo nalepke, kot smo jih nekoč zelo predano zbirali mi. Milke. Kako sem bila vesela, ko smo šli v Avstrijo in Italijo ter smo jih domov privlekli več deset. Skoraj bi bila pozabila na sladolede, četudi se to ne bi spodobilo, kajti veliko sem jih pojedla. Ježek. To je bil moj najljubši sladoled. Lučka. Ni bila slaba. Tom. Vedno sem ga bila vesela. Spominjam se, kako sem se odpravila ven s kolesom in desetimi dinarji v žepu. Ježek je stal tri dinarje. In lahko sem si kupila tri. Vedno sem preračunavala, da grem po enega ob treh, po drugega ob petih in po zadnjega ob osmih, preden zaprejo. Bognedaj, da bi mi zaprli trgovino in jaz enega, ki mi je pripadal, ne bi pojedla.

In kateri so cukri vaše mladosti? Obujajmo sladke spomine.