Nisem banka!

Moja draga prijateljica, ki vse življenje pridno dela in nikoli ni živela na račun drugih, je iz njej in tudi meni neznanega razloga že nekaj let tarča takšnih in drugačnih primerkov, ki od nje nenehno “fehtajo” denar. Včasih ga je dala, kdaj posodila, pač, dokler ga je imela dovolj. Zdaj ga ima manj in seveda ne more več ustreči vsem parazitom, ki jo, verjemite, še vedno klicarijo. Nikoli se nisem mogla načuditi predrznosti teh ljudi, dokler … Aha, dokler me ni pred mesecem dni neka znanka prosila za (kar se mene tiče predrzno) uslugo, ki jo je pozneje celo podvojila. In četudi ji te usluge takrat nisem naredila, ker se mi je zdelo nesramno, da me za kaj takšnega sploh prosi, je danes v telefonskem sporočilu prispela še bolj predrzna prošnja. Vprašala me je, kako stojim z denarjem in ali ji posodim tisoč evrov. Tja do novega leta enkrat mi jih bo vrnila. Seveda sem ji napisala, da ji denarja ne morem posoditi. Sploh je nisem vprašala, zakaj ga potrebuje, ker bi jo, če bi izvedela razlog, verjetno kar malo zasovražila. Počitnice bogsigavedikje, lepotna operacija ali kaj podobnega. Vem, ker jo poznam. Tako sem nekoč nekoga skorajda zasovražila, ko si je mene, ki se okoli prevažam z dvajset let staro kišto, drznil prositi za denar za nov avto. Jup, če bi se mi zdelo pametno kupovati novega golfa, bi ga kupila sebi. In če bi se mi zdelo smiselno plačevati počitnice na Sejšelih, bi jih plačala sebi. Ne razumite me napak, bi in tudi sem posodila denar za stvari, ki so bile nujne. Da pa bi posojala za razkošje, ki ga niti sama sebi ne privoščim … Za takšne stvari so banke in ne, jaz nisem banka.

Tisto so bili časi!

Nenormalno normalni!

Naj najprej pojasnim naslov. Izbrana in jaz večkrat na leto skupaj preživiva nekaj dni, ali na počitnicah ali pri njej doma. Ko sem jo obiskala tokrat, je bila nekaj drugače kot med najinimi prejšnjimi druženji. Po nekaj urah sem (kot se za pravo Luno v raku spodobi) začela žalostno ugotavljati, da me Izbrana nima več tako rada kot nekoč in takrat mi je razložila, da je tisto, kar je tokrat drugače, nekaj povsem drugega. Ob vseh najinih prejšnjih srečanjih sva druga drugo skorajda napadli v želji, da si čim prej poveva čim več o najinih nesrečnih ljubeznih, tokrat pa ni bilo nikjer nobene nesreče, nobenih izlivov žalosti, ničesar podobnega. Bili sva preprosto normalni. Nakar je padla izjava, da je nenormalno to, da sva normalni.

In seveda se nimava prav nič manj radi. Aha, Izbrana me je tudi tokrat tako dobro in tako obilno nahranila, da se bom morala nekaj dni postiti, če bom hotela priti k sebi. Na fotografiji so palačinke, ampak daleč od tega, da bi to bile običajne palačinke. Če potrebujete recept, veste, da je Izbrana pravi naslov.

V njenem domu se, kakor lahko vidite, strastno spremlja svetovno prvenstvo v nogometu. In ne samo pri njej doma, ves njej kraj trenutno živi z nogometom. Nekaj tekem sem si ogledala v družbi njenih bližnjih in manj bližnjih sosedov. Luštno, imajo se res luštno.

Nisem pa bila samo pri Izbrani, še prej sem tri dni preživela na Bledu. V čudovitem penzionu, kjer sem imela apartma za štiri osebe z velikim balkonom in s prelepim razgledom.

Nisem, nisem samo “luftala” in gledala nogometne tekme, tudi veliko sem se naučila. Zdaj sem bom z novo zalogo znanja lotila kart, sploh sinastrij, in poskusila postati še veliko boljša. Astrološko gledano.

Ema je tako in tako dobra. Ne samo astrološko, ampak tudi sicer. Tole kremšnito mi je plačala ona, je pa tudi poskrbela, da sem jo “pokurila” s hitro hojo okoli jezera. Drugače pa je bila zelo vesela, da se je njena napoved uresničila. Naketeri izmed vas veste, da mi je na tečaju prognostike napovedala, da bom okoli 21. maja spoznala novega moškega, s katerim bom začela zvezo. In sem ga res, 25. maja. Zato sploh ne dvomim, da se bodo uresničile tudi njene naslednje napovedi in se jih zelo veselim.

Moja bela koža ga čaka!

NAJ PRIDE

Kmalu naj pride.
Kmalu naj pride
s svojimi lepimi koraki,
ki poljubljajo usta granitnih kock.

Ker sem ga pričakovala,
še preden sem ga spoznala,
naj pride kmalu:
moja bela koža ga čaka,
moje vroče drobovje,
moje lačno mesojedo srce.

Kmalu naj pride,
naj pride kmalu v barve mojih slik,
naj pride kmalu v zvoke moje glasbe,
kmalu naj pride s svojimi lepimi koraki
v črke mojih besed.

Petra Kolmančič

Dan po!

Če ste mislili, da bom zdaj nehala težiti z nogometom, ste se seveda zmotili. Ne bom, vsaj ne tja do enajstega julija. Včeraj zjutraj sem napisala, da želim, da bi tekma z Anglijo za vedno ostala en dan proč in da mi nikoli ne bi bilo treba izvedeti, kako se je končala. Pač, zle slutnje. Ostajam izjemno ponosna na naše fante, ampak žal ne morem napisati, da gre Slovenija naprej.

Zato pa gre vsekakor naprej svetovno prvenstvo v nogometu in obetam si še veliko dobrih tekem. Ne vem še, katera moštva bom spodbujala, zato pa zelo dobro vem, proti komu bom navijala. Uganete?

Dan D številka tri! aka Slovenija proti Angliji!

Pred prvima dvema tekmama sem se zjutraj odpravila v trgovino, kupila športne časopise, fotografirala naslovnice in patriotske članke ter s temi fotografijami okrasila objavi. Tokrat tega ne bom naredila. Za vsak primer. V kolikor se zgodi, da bo naša ladja potonila, bom morala potem nekaj tednov na blogu gledati te pričakovanja polne fotografije. Razmišljala sem, da bi se tokrat osredotočila na angleške medije in naredila “skrinšote” člankov, ki imajo vsi isto sporočilo – it’s to do or die. Vendar sem spoznala, da me delajo živčno. Še bolj živčno, kot sem že sicer živčna. In polna vseh mogočih zlih slutenj. Naposled sem se odločila, da je za današnjo objavo najboljša izbira tale fantič …

Bo, kar bo. Kar mora biti. V resnici si želim, da bi ta tekma za vedno ostala en dan proč in da mi nikoli ne bi bilo treba izvedeti, kako se je oziroma se bo končala.

Luštne navijačice drugič!

Danes so spet na vrsti navijačice. Da pa objava ne bo povsem neresna in da ne bo samo za gledanje, bom navrgla še nekaj podatkov, ki ste jih mogoče zasledili že v medijih. Če jih niste, jih boste verjetno z veseljem prebrali. Ameriške navijačice od spredaj …

… in od zadaj. Prenos nogometne tekme si je na drugem programu Televizije Slovenija ogledalo 26,7 odstotka ali 521.200 gledalcev oziroma 81-odstotni delež vseh gledalcev televizije v času prenosa, piše Dnevnik. Kaj so delali vsi drugi?

Tale Angležinja je pa meni strašansko všeč. Aha, precej bolj od Američank. Ampak takšne pupe na tribunah očitno ne zadoščajo, kajti škof Nick Baines je angleškim nogometašem na prizorišče svetovnega prvenstva v Južnoafriško republiko “poslal” posebno molitev v upanju, da bodo z božjo pomočjo pred odločilno tekmo proti Sloveniji le našli pravo formo. Vem, zlobna sem, ampak upam, da ima Bog pametnejše delo.

Joj, za tole pupo pa ne vem, od kod je. Če sodim po kopalkah, domačinka, ampak dvomim. Pojavila se je na tekmi reprezentance Nizozemske in bila je v družbi nizozemskih navijačev, torej …

… Nizozemka je. Z vuvuzelo. Veste, kdo prav mastno služi na račun tega nadležnega brenčečega navijaškega pripomočka? Če sodim po članku na portalu RTV SLO, Kitajci. Za konec še prikupni Brazilki.

Jutri pa zares!

Don’t hate me because I am cute!

Ne, saj vem, da me nihče izmed vas ne sovraži. Vsaj upam, da ne. Naslov sem prepisala s svojih novih spodnjih hlačk, katerim se seveda nisem mogla upreti, ko so me poklicale s police. Da, poznale so moje ime. Ker se vedem recesiji primerno, sem zapravila vsega petnajst evrov, je bilo pa luštno znova skakljati po BTC-ju. In pupi, moram ga pohvaliti, je bil izjemno potrpežljiv. Ne, ne maram moških, ki ne morejo razumeti, da se jaz v trgovinah vedem kot majhen otrok na ringlšpilu.

Se spomniti, da sem zgodaj spomladi napisala, da bom letos na lovu za majicami s “kjut” napisi? Ta napis se mi je zdel dovolj “kjut”.

Ne, brez nogometa ne gre, tudi v nakupovalnih središčih ne.

Žal ni šlo tudi brez sladoleda. Dieta, greh in te stvari.

Eh, bo že.

Ti boš jaz, jaz bom ti!

MIDVA

Spila ti bom dušo
in ti pustila življenje,
da me boš ljubil.
Nežno in obzirno
ti bom strla srce,
da bom čutila,
kako v mojih rokah
utripa zame.
V tvojo bolečino
in v tvojo kri
bom natočila solze,
da boš hrepenel po meni,
da boš nosil v sebi
moje misli.
Moje hrepenenje
te bo zagrnilo.
Ko bom mrtva ležala,
boš venel ob mojem grobu
kakor cvetje,
ki ga izsuši veter.
Ti boš jaz
in jaz bom ti.
Imela bova eno dušo,
eno življenje
in eno smrt.

Anka But

Dan D številka dve! aka Slovenija proti ZDA!

Če je bil v nedeljo dan D, potem je danes dan, ki je še bolj D. Kajti če bi se današnji dan resnično izkazal za D, potem bo v sredo trening tekma. Aha, če se zgodi tisto najčudovitejše, je Slovenija v osmini finala. Ampak zdaj malo prehitevam dogodke. Kar je sicer zadnje dni rad počel Wayne Rooney. In ne, ne želim mu biti podobna. Če se ne moreva primerjati po debelini denarnice, ni treba, da se po čem drugem. Ampak vseeno, sem optimistika.

Handanović si, kakor vidite, želi, da bi nas Američani podcenjevali. Menda nas ne bodo. Kek ugotavlja, da bi njegove može zmaga naredila nesmrtne. Nikakor se ne moti. In Rooney? On grozi. Ampak z njegovimi grožnjami se bomo ukvarjali naslednji teden.

Živčna sem, ampak ne preveč. Nekje globoko v sebi imam dober “filing”. Joj, ko se vsaj ne bi motila. Priprave so narejene. Ali če hočete, poskrbela sem, da mi med tekmo ne bo zmanjkalo cigaret.

Zdaj moram samo še poskrbeti, da moj pupi ne bo med vsem tem skakanjem pristal pri spodnjih sosedih. V nedeljo se mi je namreč zdelo, da bi se to znalo zgoditi. Drugače pa je moj pupi izjemno vraževeren. Prepričan je, da sem mu v nedeljo jaz prinesla zmago. In če bodo naši zmagali (ali pa vsaj igrali neodločeno) tudi danes, bo naslednjih sto in nekaj tekem gledal pri meni.

Hmmm, mogoče mi bo pa srečo v ljubezni prineslo dejstvo, da sem čarovnica. Če sem. Upam, da sem.