Žogca v ofsajdu

In nič več v pričakovanju sodniške piščalke

Archive for april 2009

In čim več kupi!

Posted by zogca na april 30, 2009

Marsikaj sem v življenju slišala, še nikoli pa mi nihče ni rekel, naj čim več kupim. Prav nasprotno, ponavadi mi govorijo, naj kupim čim manj, še večkrat pa slišim, naj ničesar ne kupujem. Čudež? Ne, ampak ta zloglasna gripa. Tako je bilo … Odpravljala sem se na sprehod, ko je začelo močno deževati. Ker jaz po dežju ne hodim, pazim namreč na pričesko, sem se odločila, da se bom pač sprehajala po trgovinah. Ko sem pred trgovinskim središčem ravno našla prosto parkirno mesto, je zazvonil telefon. Mama. Z naslednjim nasvetom: “In čim več kupi.” Nekdo, ki me vse življenje odvrača od zapravljanja denarja, me nagovarja, naj kupim čim več?

Kajpak sem z veseljem ubogala in pošteno napolnila voziček, četudi ne mislim, da bo ta reč z gripo res tako huda, da bi doma morala imeti velike zaloge hrane. Če pa sodim po orjaških količinah hrane, ki so jo nekateri kupovali, po trideset litrov mleka in podobno, moja mama ni edina, ki so jo novice o gripi prestrašile. Kakorkoli že, upam, da bo jutri sončen dan in se mi ne bo treba sprehajati po trgovinah. Pa saj bodo verjetno zaprte. Spodobilo bi se, da tisti, ki vse leto delajo, na praznik dela ne bi.

Posted in Nesmisli | 61 komentarjev »

Prašičja gripa!

Posted by zogca na april 29, 2009

Katerokoli številko bom napisala, bo takrat, ko boste vi objavo prebrali, že zastarela. Če se lotim naštevanja držav, v katerih so prašičjo gripo že odkrili, bom spisek morala čez nekaj ur dopolnjevati, zato bom tudi to preskočila. Gripa je. Nekateri so zaradi nje panični, druge je stran, spet tretji se iz cele zadevščine norčujejo. In čeprav moja mama, ki je tudi sama upokojenka, v šali govori, da bi država to priložnost morala izkoristiti tako, da bi pol milijona upokojencev poslala na počitnice v Mehiko in se tako rešila hudega finančnega bremena ter državi omogočila razcvet, vse kaže, da do zdaj zbolevajo in umirajo predvsem mlajši odrasli, ki naj bi bili najbolj odporni. In mi? Kajpak smo ustanovili posebno vladno koordinacijsko skupino, brez tega pač ne gre, ki bo slovensko javnost vsakodnevno obveščala o dogodkih. Na letališču pa, če jaz dobro razumem pisanje medijev, nič. Nihče vas nič ne vpraša, nihče vas ne pregleda. Odločili so se, da bodo potnikom začeli deliti letake in jih tako obveščali o znakih bolezni in ravnanju v primeru suma na okužbo, očitno računajoč na to, da se bodo ljudje sami “prijavili” in prostovoljno takoj odšli v zdrastveno ustanovo in v karanteno. Če sodim po svojih izkušnjah, se ljudje, ki pripotujejo iz daljnih dežel, ne zmenijo dosti za visoko temperaturo, bruhanje ali drisko in gredo k zdravniku šele takrat, ko jih skrbi za lastno zdravje.

Nas skrbi premalo ali preveč?

Posted in Trnek | 115 komentarjev »

Koliko vzdihov?

Posted by zogca na april 29, 2009

KOLIKO VODE JE STEKLO

Koliko vode je steklo?

Koliko kapljic,
ki zlivajo
reke v morja?

Koliko rok,
ki zmedene opletajo,
dokler ne planejo
v pravi objem?

Koliko oči?
Koliko vzdihov?
Koliko kamnov
pod korakom?

Koliko časa je steklo?

Koliko zrn,
ki v nepovrat
podobo trajanja
sipljejo?

Koliko vode?
Koliko časa?
Koliko besed
v prazno

v mojem življenju?

Vinko Möderndorfer

Posted in Poezija | 64 komentarjev »

Po Žogcinih antifašističnih poteh!

Posted by zogca na april 27, 2009

Zbudila sem se močno začudena, kajti v mojo spalnico je sijalo sonce. Pričakovala sem namreč dež. Izkazalo se je, da so nas povsem brez potrebe strašili s slabim vremenom in poznam nekaj ljudi, ki so zaradi zloveščih napovedi odpovedali svoje praznične načrte. Ker se ob sončnem vremenu ne spodobi valjati po kavču, sem se odpravila ven. Verjetno veste, da je današnji praznik moj najljubši oziroma da je poleg prvega maja edini, ki ga praznujem, zato od mene gotovo pričakujete, da sem ga preživela partizansko in imate prav. Šla sem na Urh, ki se mu sicer reče Sveti Urh, ampak meni osebno se zdi uporaba besede sveti skrajno neprimerna za hrib, ki ni bil nič drugega kot morišče. Kajpak sem šla do vrha z avtom. Že res, da sem peljala mimo manjše skupine upokojencev, ki se je gor odpravili peš in bi potemtakem jaz z veliko mlajšimi nogami morala … Srbi bi rekli: “Od koga je, dosta je.”

Kaj sem lahko videla, ko sem prišla gor? Samo tri table, zaklenjeno cerkev in spomenik. In četudi cerkev ne bi bila zaklenjena, so ob denacionalizaciji iz nje kot tudi iz njene neposredne okolice v muzej odnesli vsa spominska obeležja. Kdor ob prihodu na ta hrib ne ve, kaj se je na njem pravzaprav dogajalo, tega tudi ob odhodu ne bo vedel. Iz tistih nekaj tabel mu ne more biti nič jasno. Na primer, napis na mežnariji omenja samo, da so tam mučili žrtve fašističnega nasilja, ne ve pa se, kdo je bil tukaj in zakaj.

Vrata v mežnarijo so bila, enako kot vrata cerkve, zaklenjena. In ne samo to, fasada cerkve ni več takšna, kakršna je bila in bi tudi danes morala biti. Strelne poškodbe na stari fasadi so bile bistven element spomeniškega obeležja, saj naj bi opominjale na to, da so domobranci cerkveno stavbo uporabljali kot trdnjavo. Nekje, žal spletne strani več ne najdem, da bi pustila povezavo, sem zasledila naslednjo primerjavo: “Poškodbe fasade, ki so nastale med partizanskim obstreljevanjem, so bile edini razlog spomeniškega varstva, to pa v praksi pomeni, da se je cerkvi naklonjena oblast odločila nekako tako, kot če bi dovolila zasutje Postojnske jame, ker je več kot dovolj fotografskega gradiva o kapnikih in človeških ribicah”.  Na ministrstvu so se namreč izgovarjali s tem, da o poškodbah obstaja dovolj fotografskih dokazov.

Med drugo svetovno vojno je bila na Urhu sprva postojanka vaških straž, nato pa domobranska postojanka, znana predvsem po zverinskem mučenju in ubijanju partizanov ter ostalih pripadnikov NOB. Cerkev je služila domobrancem kot vojaška utrdba, na njenem zvoniku so celo uredili ostrostrelsko gnezdo. Od začetka vojne ter do leta 1943 je bila postojanka pod poveljem italijanske vojske, pozneje pa je nadzor prevzela nemška vojska. Nazloglasnejši urhovski mučitelj je bil pripadnik Rimskokatoliške cerkve, po vojni obsojeni in obešeni župnik, oboroženi vojaški kurat Peter Križaj. Ker se od zgodovinskih spominov ne da živeti, sem se odpravila na kosilo. Tokrat nisem hodila po poteh svojega princa, ampak sem se res odpravila v svojo najljubšo restavracijo.

Ampak danes v središču mesta ni bilo niti približno tako mirno kot včeraj. Tisočglava množica se je namreč zbrala na shodu Fronte za svobodo sveta in opozarjala, da je nestrpnost v Sloveniji nesprejemljiva. Skratka, šlo je za antifašistično zborovanje.

Med zbrano množico so prevladovali mladi, videti pa je bilo tudi nekaj politikov. Jaz sem v objektiv ujela ljubljanskega župana Zorana Jankovića.

Protestu so se pridružili tudi podmladki nekaterih političnih strank, med drugim SD-ja in Zaresa, prav tako pa tudi Društvo parada ponosa, kjer opozarjajo, da zgodovina uči, da je kriza običajno najplodnejši čas za razne oblike poveličevanja enih ljudi nad drugimi ter iskanja krivcev v narodnih, verskih, ekonomskih, spolnih in drugih manjšinah. Ne, če ste mislili, da sem se pridružila in protestirala z njimi, ste se zmotili. Malo sem klepetala s svojim levičarskim prijateljem in njegovim dekletom, enega smo prižgali, potem pa sem se odpravila domov.

 

Posted in Skakljanja | 235 komentarjev »

Moj najljubši praznik!

Posted by zogca na april 27, 2009

Posted in Glasba, Politika | 45 komentarjev »

V pričakovanju dežja!

Posted by zogca na april 26, 2009

Pred prazniki je bilo toliko joka in stoka zaradi vremena, ki naj ne bi šlo na roko tistim, ki so si vzeli proste dni in se odpravili na morje, da sem celo jaz, ki ne spremljam vremenskih napovedi, uspela registrirati, da bo od ponedeljka dalje dež. Prav zato sem se odpravila ven lovit zadnje sončne žarke, čeprav sem želela dan preležati. Roko na srce, večino dneva sem preležala, kajti vstala sem šele ob dveh. Noč je bila namreč čudovita, do petih zjutraj sem gledala svoje najljubše humoristične nadaljevanke in se naglas smejala. Verjetno je kakšen od sosedov pomislil, da sem se zakadila. Ko sem malo po tretji pokukala ven, sem najprej naletela na Picka in Packa. Nekoč sem bila velika “fenica”, tako kot moj najboljši prijatelj iz vrtca. Bila sva huda lumpa, prav tako kot Picko in Packo. Zanj ne vem, ali je še vedno lump. Jaz sem ostala lumpa.

Središče Ljubljane je bilo še bolj prazno kot sicer ob nedeljah, še največ je bilo italijanskih turistov. Nekateri lokali so bili, kot lahko vidite, povsem prazni.

Ko sem se odpravljala ven, je Web, eden najzvestejših bralcev mojega bloga, na splet “nalagal” posnetek pesmi Lejla, ki sem ga pred skorajda dvema letoma na koncertu Hari Mata Hari naredila v objemu svojega princa, zato sem si ves čas med sprehodom pela Lejlo in ko sem že hotela zaviti v svojo najljubšo restavracijo, sem šla raje po avto in se zapeljala tja, kjer sva s princem prvič skupaj kosila. Brez pekoče-kisle juhe ni šlo …

Brez race z limonino omako tudi ne. Za menoj je sedel par, ki je bil danes očitno prvič na skupnem kosilu in povem vam, da bi vstala ter pobrala šila in kopita, če bi bila ne mestu tega dekleta. Ko sta brala jedilni list in je naglas povedala, za katero jed se je odločila, je mladenič začel: “Ti boš vse to pojedla, takšno porcijo? Koliko pa ti sicer ješ? Jaz tega ne bi mogel pojesti.” Ko ji je podrobno razložil svoje prehranjevalne navade, je nadaljeval: “Verjetno je bolje, če naročiš to, meni si zdi bolj v redu.” Vsaj deset minut ji je solil pamet, zato sem si, ko se zapuščala restavracijo, dobro ogledala dekle, ki je moralo poslušati pridige tega težaka. Niti enega samega grama nima preveč, on pa ji že zdaj, ko se, če sodim po pogovoru, sploh še ne poznata dobro, utruja in jo mori. Kaj šele bo?

Sita in zadovoljna, da za vratom nimam obešenega tovrstnega urejevalca tujih življenj, sem se odpravila domov, na kavč. Jutri je moj najljubši praznik, predvsem pa je dela prost ponedeljek in če bo res deževalo, piše, da bo, bom znova spala do dveh. Saj zato pa so se borili, mar ne? Da danes lahko mirno spimo.

Rada imam praznike, pa čeprav deževne!

 

Posted in Skakljanja | 26 komentarjev »

To se zgodi, če zjutraj ne spiješ “kafučina”!

Posted by zogca na april 26, 2009

Posted in Nanizanke | 36 komentarjev »

Najraje imam sobote!

Posted by zogca na april 25, 2009

Odkar sem končala gimnazijo in me je minilo petkovo žuriranje, je sobota moj najljubši dan v tednu. Nedelj ne maram, kajti sledi jim ponedeljek, ki ga pa sploh ne maram. Soboto ponavadi izkoristim za meni ljube opravke in tudi danes je bilo tako. Zjutraj sem spila kapučino in pokadila samo meni znano število (ni za javnost) cigaret, potem pa sem se, kakor vsak konec tedna, odpravila k frizerki. Temu je sledil obisk knjižnice, ki je prijeten opravek šele zadnje leto, ko knjige vračam redno in ne plačujem več zamudnin. Torbo sem napolnila s knjigami. Tokrat, to moram priznati, se najbolj veselim tistih dveh o kamasutri, pa četudi sem trenutno nuna. Ne bom večno in takrat mi pridobljeno znanje gotovo pride prav. Čeprav … Kolikor poznam sebe bom vztrajno preskakovala besedičenje o teh in onih energijah in se posvetila zanimivim položajem.

Z Jovanko sva se tudi ta konec tedna dogovorili za skupno nakupovanje v BTC-ju, vendar se žal nisva našli. Ona je bila tam že pred menoj, jaz pa naj bi jo poklicala, ko bi prišla. Nastala je manjša težava, Jovanka je mobilnik pozabila doma in …

Nič, jaz sem bila tam, trgovine so tudi bile tam, zato skorajda bil greh, če se ne bi odpravila šnofat. Rezultat? Eno krilo iz džinsa, ki ga v resnici ne potrebujem, vendar ga bom gotovo nosila, zato me ne peče vest. Ene spodnjice, ki gotovo niso bile na spisku najnujnejših nakupov, kajti doma jih imam … Saj me je sram napisati, koliko. In pa najljubši parfum, brez katerega tako ali tako ne morem biti .

Poskrbela sem tudi, da med prazniki ne bom umrla od lakote. Prosim, brez zgražanja, koliko E-jev je v moji prehrani. Kuhati za enega pomeni rediti se, kajti tako miniaturnih količin nima smisla metati v lonec. Ajoj, ne smem pozabiti napisati, da nisem kupila nobene sladkarije. Bravo jaz!

Zvečer me čaka zelo prijetno delo za računalnikom in pa kajpak nadaljevanka, ki jo zadnje čase znova redno spremljam. Vsakokrat, ko pišem o tem, kaj počnem in kod se klati, in potem premišljujem o napisanem, imam občutek, da sem pravzaprav dosegla svoj življenjski cilj, ki je čim manj se “matrati”. Kar seveda ne pomeni ne delati ničesar, daleč od tega, vsekakor pa pomeni delati čim manj stvari, ki niso na spisku priljubljenih dejavnosti. In ko sem ravno pri priljubljenih dejavnostih … Zasledila sem, da bo maja v Ljubljani koncerta Đorđa Balaševića!

 

Posted in Skakljanja | 147 komentarjev »

Dveh, ki sta ljubila!

Posted by zogca na april 25, 2009

LJUBEZEN ZADOŠČA

Ljubezen zadošča,
čeprav svet ugaša
in gozd se,
brezglasen, le s tožbo oglaša,
čeprav pretemno je,
da bi opazila zlatice, marjetke,
ki tam dol cvetijo,
ko morje mrk čudež,
hribi sence se zdijo,
čeprav dan zagrne vse,
kar sta storila,
ne vztrepeta roka,
ne zastane stopinja,
praznina ne zbega
in strah ne spreminja,
oči in teh ustnic dveh,
ki sta ljubila.

William Morris

Posted in Poezija | 13 komentarjev »

Nikoli te ne bo preveč!

Posted by zogca na april 24, 2009

LJUBEZEN

Izbrišiva, kar je bilo,
kar je pretekel čas,
kar ni pognalo v klas,
pozabiva, je pač odšlo.

Poljubiva, kar je sedaj,
tvoj dan, ki v moj odsev
zveni prastar napev,
obljubiva se za nazaj.

Izvoli vse, ker manj je več,
za dva zarisan svet
zaklinja moj obet,
nikoli te ne bo preveč.


Miša Čermak

Posted in Poezija | 103 komentarji »