Ogabna kampanja!

Ura je nekaj minut čez deseto zvečer in ko bom na splet dala to objavo, bo okoli pol enajstih. Ne bom kršila predreferendumskega molka. Da bom v nedeljo obkrožila ZA, gotovo veste vsi, ki me poznate, berete, klepetate z menoj. Zavedam se, da vsi ne delijo mojega mnenja, kot se tudi zavedam, da je prepričevati prepričane nesmiselno, zato tudi na blogu nisem pisala o tem, zakaj bi morali vsi obkrožiti ZA, ne morem pa mimo letaka, ki se je danes znašel v našem nabiralniku. V roke mi ga je dal moj dragi, ki ga je že videl in je hotel preveriti, ali bo tudi moj odziv takšen kot njegov. Ko sem videla tole …

… sem se raznežila. Skoraj do solz. In potem odprem …

Fuj in fej takole zlorabljati materinska čustva.

“Un” Francoz!

Če ne bi časa, ki ga preživim za računalnikom, potratila za igranje igrice (ki je, da bo vse skupaj fejst ironično, kuharska), bi imela “unega” Francoza na blogu takrat, ko je bil najbolj aktualen, ampak bolje pozno kot nikoli. Seveda ima “un” Francoz ime, samo jaz si ga zelo dolgo nisem zapomnila, zato sem govorila “un, un Francoz iz Umetnika”. Frajer je dobil oskarja, jaz pa bom še vedno morala njegovo ime poguglati, da ga ne bi napisala narobe.

Priznam, Umetnik me ne gane, čeprav je menda tako dobro drugačen, da si je oskarja več kot zaslužil. Dvomim, da bi imela živce, da bi ga pogledala do konca, filma, ki je dobil oskarja, pa ne moreš nehati gledati na sredini. Ne spodobi se.

Če ne želim gledati filma, pa toliko raje vidim njegovega glavnega igralca Jeana Dujardina. Aha, poguglala sem. Ko sem na CNN-u spremljala tisto, čemur pravijo rdeča preproga, sem večkrat slišala, da naj bi Jean bil tako lep kot njegova tekmeca Brad Pitt in George Clooney. Slednja sta, vsaj kar se mene tiče, postala kič.

Mljask.

In še en mljask.

Če naj bo to rajc, potem se skoraj spodobi, da ga vidimo tudi brez oblačil.

Ker bistvo rajca niso moja blebetanja, ampak fotografije, ne bom nakladala in se bom lotila pisanja naslednje objave, ki bo politična. Če mi uspe “pasti noter” lahko spišem deset objav, kajti naša politična scena se spreminja v pravi pravcati cirkus. Če ne bi bilo smešno, bi bilo zelo žalostno.

Zbogom, Lucio!