Žogca v ofsajdu

In nič več v pričakovanju sodniške piščalke

Archive for september 2008

Edina želja v kriku bolečine!

Posted by zogca na september 30, 2008

VSE, KAR SI

Moja prva misel,
ko novo jutro me zbudi.
Edina želja v kriku bolečine,
ko besede izgube svoj pomen.
Neusahljivi vrelec mladosti,
ki zapolni znova bežečo praznino.
Morje kričavih tihih šepetov,
ki se izgubijo v sanjskem vodnjaku.
Nikadar pozabljena pesem
in ples mehkih metuljev.
Osupljiva neuslišana molitev
z dotikom angela v svojih dlaneh.
Edinstvena norost
hrepenečega hrepenenja,
ki daje prostost
rajskim pticam ljubezni.

Obsedenost zaljubljenega nemira.
In želim, da ostane.
Do konca mojih dni.
Vse, kar si.

Ingrid Peinkicher

Advertisements

Posted in Poezija | Leave a Comment »

Reči DA ali reči NIČ?

Posted by zogca na september 27, 2008

Sobota je. Septembrska sobota. Pod blokom glasba, ki ji jaz pravim goveja. Nekaj jih vriska, nekateri trobijo. Stopim na balkon, da vidim, katera izmed mladih dam v bloku se bo poročila. Tega sicer ne ugotovim, ker se mi ne ljubi več kot pet minut opazovati dogajanja … Mogoče izvem kdaj pozneje. Verjetno šele takrat, ko jo bom na dvorišču videla z dojenčkom. Jaz namreč nisem ena izmed tistih, ki ima v malem prstu zasebno življenje vseh drugih stanovalcev bloka. Imamo pa tudi nekaj takšnih. Ki so si prav gotovo skuhale kofe, k oknu postavile stol in dve uri spremljale dogajanje, da bi potem o tem lahko razpravljale z drugimi sosedami. To so sosede, katerim v dvigalu rečeš dober dan, vendar ti sploh ne utegnejo odzdraviti, kajti tako zelo se jim mudi zastaviti naslednja vprašanja … Kdaj se boš pa ti poročila? Koliko pa zasluži ta tvoj fant? Videla sem, da ima skoraj nov avto. Zakaj je kupil takšnega, da lahko prevaža tovor? Bosta imela dojenčka in je prtljažnik tako ogromen zaradi vozička? Mah, veš, kaj … Brigaj se zase. Pred to sosedo sem začela bežati. Sicer pa sem prej vedno, njej in drugim odgovarjala, da se nikoli ne bom poročila. Ker sem resnično verjela, da se ne bom. Plitko ali ne, moj priimek mi je bil bolj všeč od priimkov mladeničev, ki so kazali zanimanje za poroko z menoj. In zakaj bi se poročila, če ne kanim zamenjati priimka? Bom kar koruznica. Veliko let sem tudi bila. In mi prav nič ni manjkalo. Potem sem spoznala nekoga, katerega priimek mi je bil božansko lep in sem bila pripravljena na menjavo, pa tudi on je vztrajal, da se bova nujno morala poročiti, ker se mu je koruzništvo zdelo nesprejemljivo … Vendar to zdaj ni tako pomembno, kajti vprašanje je … Reči DA ali reči NIČ?

Slovenija je po številu porok na zadnjem mestu med državami EU, vendar pa ima hkrati tudi eno najnižjih stopenj ločitev. Povprečen poročen par je, mimogrede, DA spremenil v NE po malo več kot trinajstih letih, velika večina otrok pa je kajpak pristala pri mamah. Včasih je bilo žensk, starih med 20 in 24 let, brez uradnega moža le 36 odstotkov, danes pa je takšnih kar 75 odstotkov. Prav tako je odstotek neporočenih žensk, starih od 30 do 34 let, narasel s 6 na 23 odstotkov. Največ parov, ki se odločijo za poroko, pripada starostni skupini od 25 do 35 let. Vse več je tudi ženinov in nevest z enim ali dvema otrokoma. Poleg tega je tu še podatek, da mlajši kot ste ob poroki, več je možnosti, da zakon ne bo trajal prav dolgo. Statistično se namreč kar 29 odstotkov porok konča pred deseto obletnico, kadar je bila nevesta stara od 20 do 24 let, 24 odstotkov porok pa po desetih letih, če je bila nevesta stara 25 let ali več.

Reči DA ali reči NIČ? Jaz sem se vse življenje zavzemala za reči NIČ, dokler se pač nisem tako zelo zaljubila, da bi bila pripravljena reči karkoli. Dokler pa sem se zavzemala za NIČ, so bili moji razlogi naslednji … Ne maram cirkusa, ki se mu reče ohcet, nihče pa se noče poročati v kavbojkah in z dvema pričama. Na kraj pameti mi ne pade, da bi plačevala žretje in nalivanje z alkoholom stotim ali dvestotim ljudem, ki jih po večini niti ne poznam. Še manj mi pade na pamet, da bi pol leta ali celo eno leto pripravljala dogodek, ki bo trajal en dan. Pomisleke glede priimka sem omenila že zgoraj. Predvsem pa … Če se imata dva rada, papir ne spremeni ničesar. Rada se bosta imela tudi brez tega papirja. Če ljubezni ni, zveze tudi papir ne bo mogel rešiti. V bistvu tudi danes ne poznam prav nobenega razloga za reči DA. Razen tega, da tako zelo ljubiš partnerja, ki mu papir veliko pomeni. In če nekoga tako zelo ljubiš, kajpak ne vztrajaš za vsako ceno pri svojih stališčih, ampak se prilagodiš. Pač stisneš zobe in en dan “paradiraš” okoli v beli obleki, plešeš na govejo glasbo in nazdravljaš z ljudmi, za katere moraš naslednji dan spraševati, kdo sploh so.

Kakorkoli že, pravno je reči DA ali reči NIČ eno in isto, kajti pri nas je zunajzakonska skupnost izenačena z zakonsko. Zakaj torej poroka? Ker je koruzništvo menda greh? Ker je, kot nekateri pravijo, po poroki čustvena navezanost večja? Ker naj bi bilo s papirjem manj možnosti, da bo tisti drugi nekega dne preprosto vzel svoje stvari in odšel? Zanimajo me vaša razmišljanja. Moje je vsekakor naslednje … Če dva ne zadrži skupaj malo bitejce, ki vanju gledala, kot bi bila sam Bog, če ju skupaj ne zadrži otrok, ju ne bo noben papir.

Vem, da človek nikoli ne sme reči nikoli, ampak bom vseeno rekla … Če se bom kdaj poročila, se ne bom nikoli ločila. Ker se bom poročila samo iz tako velike ljubezni, ki ne bo mogla nikoli umreti.

Posted in Ljubezen | 2 komentarja »

Moja ljubezen vedno gori!

Posted by zogca na september 26, 2008

PREDALA SEM TE NEBU

Predala sem te nebu,
ljubljenega in žalostnega.
Občudovala sem tvoj ponos,
prisluhnila tvoji baladi
in poljubila sem te v sne.
Vedela sem, da si edini,
ki pripada soncu,
pa si nisem upala
dotakniti tvojega krhkega obraza
in iskrive lepote,
ki mi je sledila v noči.
Morala sem izbrisati vrata,
ki vodijo do tvojega srca,
da bi ostal vedno ob meni.
Predala sem te nebu svojega srca,
kjer moja ljubezen vedno gori.

Tamara Vasić

Posted in Poezija | Leave a Comment »

Kot da vstopil si …

Posted by zogca na september 24, 2008

VSAK ČUT ME VARA

Sedaj vsak čut
in slutnja me že vara,
saj kot da vstopil si,
tvoj dih je tu
in smeh povsod.
Mehak dotik to rok?
A saj nemara
še misel tvoja zdaj
ne blodi tod.

Le čuti vsi so te
pričakovali,
da moral bi v ta mrak
zdaj moj vstopiti,
a so vsi koti se
smejali moji zmoti,
trdi,
gluhi,
v pajčevinast mrak oviti.

Ivanka Glazer

Posted in Poezija | Leave a Comment »

To me je presenetil!

Posted by zogca na september 24, 2008

Mamo in očeta poznam dobrih 31 let in prepričana sem bila, da me z ničimer več ne moreta presenetiti. Pa vendar je očetu uspelo. Jaz sem njega vedno doživljala kot “veliko faco”. Kdaj pa kdaj je bil tudi strog, vendar je bil večino časa predvsem “faca”. Nikoli si namreč zanj ne bi mislila, da je ena tako romantično duša. In mi zdaj, ko vidim, da je, to sploh ne gre v račun. Takole je bilo … Popoldne pokličem mamo, da preverim, ali sta srečo prišla na morje. Že druge počitnice v dveh tednih. Enim se pač gode. In mama mi pove, da mi ravno piše sporočilo, katerega ji narekuje oče. Kaj ji ne narekoval? “Vse je tako, kot je bilo pred 37-imi leti. Sediva na isti klopici, drživa se za roke in gledava morje.” Ker mi ni bilo jasno, o čem je govora, ne utegnem se namreč ukvarjati še s tem, kam hodita, mi je mama razložila … Peljal jo je namreč v tisti hotel, kjer sta pred mnogimi leti, 37 in pol jih je minilo od takrat, bila na medenih tednih. Tega pa res ne bi pričakovala od možakarja, ki za osmi marec namesto vrtnic prinese solato in razloži, da je to v bistvu veliko boljše darilo, kajti dražje je in, za razliko od vrtnic, še koristno, mogoče ga je namreč pojesti. Stari je res faca, bi mi rekel, če bi prebral to objavo. Četudi je ne bo, ena pesem zanj, njegova najljubša.

Posted in Spomini | Leave a Comment »

Iščem jih!

Posted by zogca na september 23, 2008

MED BILO JE IN BO

Orumenela preproga
prekriva najine poti.
Iščem jih med debli
grčastih hrastov,
v mračnih goščavah,
pod ožarjenim platnom zahoda.
Le šumenje listja,
ki se drobi
pod tavajočimi koraki,
je vez med bilo je in bo,
med tesnobo bivanja
in zapuščeno podobo trenutka.

Let osamljene ptice
zareže v negibno otožnost.

Tanja Petelinek

Posted in Poezija | Leave a Comment »

Prestopi temno reko!

Posted by zogca na september 22, 2008

KLIČEM

Kličem v temo,
kjer joče nebo,
ker mesta gorijo,
kličem z besedo sočutja,
z milino srca,
pridi,
prestopi temno reko,
dokler ne preplavi bregov,
tu ni krvavih poti,
tu še vzhaja sonce
in se jutranje sence
še zrcalijo v jutranji svetlobi,
tu so beli cvetovi
še večna lepota.
Kličem
in kličem
v vse globljo temo.

Minka Korenčan

Posted in Poezija | Leave a Comment »

Solze se mešajo z dežjem …

Posted by zogca na september 21, 2008

PADEC ŠT. NEŠTETO

Sama, popolnoma sama sem na tem svetu.
Solze se mešajo z dežjem,
ko kričim v nebo,
ko kličem Boga,
ko ga želim v svoji samoti.
Padla sem – spet,
blatna pobiram svoj jaz,
sama, popolnoma sama na tem svetu
veselim se Sonca, ki bo vzšlo
in nič ni lepšega
od tega
upanja.

Alenika Žnidaršič

Posted in Poezija | Leave a Comment »

Če bi prasec to naredil moji hčerki …

Posted by zogca na september 20, 2008

Pred dvema letoma sem imela dolgo in resno debato z moškim, katerega ni bi mogla opisati z drugo besedo kot kurbir. Tja do svojega 35-ega so bile ženske zanj potrošna roba. Vsako leto je zamenjal dekle. Ni bila prava, začel se je dolgočasiti, pojavila se je boljša … Izgovori, izgovori, izgovori. Za nameček dekletom tudi tisto eno leto ni bil zvest. Privoščil si je še kakšno po strani. Saj razumete, ob tako resnih in dolgotrajnih zvezah moškemu postane dolgčas. Leto dni biti samo z eno, kaj hujšega se človeku v življenju verjetno ne more primeriti. Veliko zlomljenih src, veliko razočaranj. Same so si krive. Frajer je potem spoznal eno, ki je bila “dovolj dobra”, da je lahko postala njegova žena. Ker volk lahko zamenja dlako, svoje narave ne more, tudi ta, ki je sicer”dovolj dobra”, ni vredna zvestobe, ampak je prevarana z vsem, kar nosi kiklo in je to kiklo pripravljeno sleči.

Ta del debate še ni bil resen. Vsaj ne zanj. Izjemno se je zabaval, ko mi je pripovedoval, kaj vse si je privoščil in si še vedno privošči. Debata je postala resna, zelo resna, ko sem omenila njegovo hčerko. Frajer je imel doma namreč dojenčico. Vprašala sem ga, kako bi se počutil, če bi se z njegovo hčerko nekdo poigraval leto dni, potem pa bi jo zapustil in ji zlomil srce? Ne, ni mi razlagal, kako bi se počutil. Razložil mi je, da bi prasca pretolkel. Kaj pa moškega, ki bi njegovo hčerko varal tako, kot on vara svojo ženo? Takšnega prasca pa bi kar ubil. Dojenčica je namreč kaj hitro postala očkova princeska in seveda očka ne želi, da bi njegovi princeski kakšen moški naredil kaj slabega. Vendar bo, gotovo bo. Kajti tako kot ta moški ne razume, da so ženske, katerim on lomi srca, tudi princeske enega očka, tako čez dvajset in več let neki drugi moški ne bodo razumeli, da je ta deklica nekogaršnja princeska.

V Srbiji sem velikokrat slišala vražo, da največji kurbirji vedno dobijo hčerke. Za kazen. Da bodo nekoč vse tisto, kar so oni delali ženskam, drugi moški delali njihovim hčerkam, oni pa bodo ob tem nemočni. Mogoče pa je kaj na tem. Frajer je v tem času dobil še enega otroka, znova hčerko.

Posted in Ljubezen | Leave a Comment »

Okoli mene velik nič!

Posted by zogca na september 19, 2008

UTRUJENA

Pretepel me je dan.
Stisnjena vase sedim v mraku,
sporočam pozdrave oblaku.
Ne, solzam ne pustim jokati!
V mojem pogledu
so vrtnice,
okoli mene pa
en sam
velik
NIČ.

Alenika Žnidaršič

Posted in Poezija | Leave a Comment »