Moda za globalno segrevanje!

Danes ne verjamem v teorijo segrevanja ozračja in priznam, da bom jutri zjutraj verjela še manj, zjutraj naj bi bilo namreč – 1o stopinj. Nekateri vanjo očitno verjamejo ali pa mogoče samo ne vedo, kaj bi si še izmislili. Roko na srce, kako sploh narediti čevelj, ki še nikoli ni bil narejen? Izmisliti si je treba nekaj do konca odštekanega.

Ti čevlji to gotovo so. Nekaj odštekanega. Čevlji? Jaz bi temu prej rekla plavuti s petkami. Ne razumem najbolje, kako bo videti to globalno segrevanje, bomo takrat hodili ali plavali? Kje bodo trgovine, nad vodo ali pod njo? Eh, s čim si belim glavo? Bolje bo, da se lotim delanja strategije za jutrišnji dan. Oja, priti iz garaže, to zna biti pravi podvig.

Čustveno zreli ljudje se ne zaljubljajo!?!

V današnji spletni izdaji Dnevnika lahko preberete intervju s psihoterapevtom, dr. Zoranom Milivojevićem, avtorjem knjige Formule ljubezni, v kateri obravnava najpogostejše zmote in zablode o ljubezni. V intervjuju me je predvsem navdušilo naslednje razmišljanje: “Danes gremo po partnerja v supermarket: preizkusimo ga, če nam ni všeč, ga reklamiramo, vrnemo in si poiščemo drugega. Drugi so objekti, preko katerih uresničujemo svoje hedonistične in narcisistične potrebe. V družbi blaginje ljudje nujno postajajo narcisoidni, ljubezen se nenehno ohlaja, njeno mesto pa – paradoksalno – prevzema zaljubljenost.” In tudi: “Zakaj je pomembno, da razumemo, da ljubezen ni le čustvo? Zato, ker se nam bo prej ali slej zgodilo, da bomo pogledali v partnerja in ne bomo čutili ničesar, ali pa bomo nanj jezni, morda celo besni. Če mislimo, da je ljubezen le čustvo, potem bomo v tem trenutku zmotno ugotovili, da je ljubezni konec.” Ter seveda: “Zakomplicira se že pri vprašanju, kdo bo nesel smeti v kanto, kaj šele pri vprašanju, ali imeti otroka. Otroka namreč vidijo predvsem kot motnjo pri uresničevanju svojih želja in ambicij.” In ne, ne bo šlo brez: “Vsakemu se lahko zgodi, da si je izbral napačnega partnerja. Toda če se to nekomu kar naprej dogaja in je vsaka zveza razočaranje s podobnim koncem, potem se mora resno vprašati, zakaj se mu zgodba, vzorec ponavlja.” In za konec. Dr. Milivojević je prepričan, da se čustveno zreli ljudje sploh ne morejo zaljubiti in se ljudje največ zaljubljamo takrat, ko najmanj poznamo sebe in druge.

Meni je vsekakor dal misliti. Materiala za razmišljanje imam pa tako in tako več kot preveč. Seveda me vsako omenjanje smeti spomni na prvega partnerja, ne gre drugače. On sicer ni imel nobenih težav s tem, da bi postal oče, je imel pa hude težave s tem, da bi odnesel smeti. Še dobro, da sem bila sposobna predvideti, kam bi to vodilo. In seveda me tisto, da je vsak partner na koncu razočaranje in se vzorec nenehno ponavlja, spominja na mojega drugega partnerja, princa, ki mi je razlagal, da je na vsem svetu najbolj pravi zame in mi zagotavljal, da bo z menoj ostal do smrti, potem pa nekega dne preprosto odšel, zanimivo, s povsem enakim izgovorom, ki ga je v preteklosti že večkrat uporabil. In jaz? Jaz pa sploh nisem za ta svet. Vsaj ne, kar se ljubezni tiče. Ne vem, mogoče sem celo dozorela, kajti zdi se mi nemogoče, da bi se zaljubila. Po drugi strani pa, saj sem zaljubljena, večno in nesrečno zaljubljena v princa, ki je bil v dveh dneh sposoben priti od “ponosen bom, ko boš moja žena” do “zbogom”.

Mal’ rajcam!

Četudi se bo objava znašla v kategoriji Kuhanje, nikar zmotno ne pomislite, da sta sladkariji s fotografij nastali v moji pečici, daleč od tega. Sem ju pa seveda jaz snedla, oja, v krat dva izvedbi.

Na prvi je cheesecake, ki se mu ne morem upreti v dneh, ko intenzivno gledam Zlata dekleta. Kot mogoče veste, so Dorothy, Rose in Blanche vse svoje težave reševale prav ob cheesecake, medtem ko jih je Sophia zbadala, da so debele.

Ježkov zlata dekleta niso jedla, zato pa jih jaz jem. Že od malih nog. Saj se mi pozna, ampak nič ne de, se ne pustim motiti. Recepta pa tokrat lahko spišete sami. Moj recept bi bil malo večji Mercator.

Pesmi naše in vaše mladosti!

Sprehod po s soncem obsijani Ljubljani!

Nič kaj mila zima nam je ta teden namenila celo dva sončna dneva, ki ju je bilo treba izkoristiti. In sem ju res, v sredo sva se s prijateljico in njenim psom sončkali na našem koncu, včeraj pa s starši v stari Ljubljani. To slednje ni bilo brez razloga, ampak o tem pozneje.

Soncu navkljub ni bilo junakov, ki bi bilo pripravljeni kofetkati zunaj, pa čeprav imajo vsi lokali na stolih odeje, ob mizah pa gobe ali kako se že reče tem plinskim bombam.

Sveče, ki visijo s Tromostovja, nazorno kažejo, kako huda je letošnja zima. Na srečo podobne ne visijo z ljubljanskih zgradb.

Sonce pa je kar sijalo in sijalo.

Kosilo ni bilo kar tako in brez razloga. Mama in oče sta včeraj proslavljala 38-to obletnico poroke. Ne, nikar zimske poroke ne povezujte s tem, da se jima je mudilo in zato zmotno pomislite, da imam že skoraj 38 let. Nimam jih, imam jih pet manj.

Od plakatov, ki trenutno krasijo (ali pa kazijo) našo prestolnico mi je bil najbolj zanimiv ta, ki nas opozarja na prihajajočo olimpijado. Vedno padem noter in brez dvoma bom tudi letos. Zadnja leta pa imam sneg tako in tako najraje, ko ga gledam na televiziji. Ko sem to pisala, se znova pokazalo sonce. Kar trije sončni dnevi naenkrat? Saj skoraj ne morem verjeti.

Orgazmiranje nad tujo nesrečo!

Nisem se mogla odločiti, ali naj objavo, ki je pred vami, naslovim s “karma je prasica” ali pa bi bil “orgazmirjanje nad tujo nesrečo” primernejši naslov. Kot vidite, sem se odločila za slednjega, kar pa ne pomeni, da karma ni prasica. Ko sem odprla svoj najljubši forum in videla, da ima ena izmed tem več kot sedemdeset sporočil, sem vedela, da se je kakšni znani slovenski osebnosti pripetilo nekaj neprijetnega. Tiste čez lužo so namreč predaleč za kakšen močnejši orgazem. Seveda sem imela prav. Vesna Janković. Nič manj orgazmiranja ni bilo, ko se je mož Saše Einseidler odločil, da otrok ne bo več delal samo doma, ampak tudi širše. Večina sporočil je v obeh primerih kar kričala po tistem “na, pa ima, kaj se ji je pa godilo bolje kot meni”. Ne razumite me napak, nisem ljubiteljica Vesne, Saše pa še manj, ampak naslajanje nad tujo nesrečo pa se mi zdi bednejše od vsega, kar bi onidve lahko naredili, rekli, napisali. Če že  ne moremo drugim želeti dobro iz dobrote srca, mogoče včasih ni slabo, da se k temu pripravimo povsem zavestno. Iz lastne izkušnje namreč vem, da je tisti, ki se je nekoč najbolj veselil mojega sranja, dobil še veliko večji paket. Seveda sranja. Karma je res prasica in velikokrat sploh ni treba dolgo čakati, da opravi svoje.

Ti si moja ljubezen …

ČUTIM TVOJE SRCE

Čutim tvoje srce
skozi oddaljene poti.
Kjerkoli si,
sem jaz s teboj.
V nemirni noči
pošiljam utrinke zvezd,
ki nosijo ljubezen
v tvoje naročje.
V vrvežu dneva
sledim sončnemu žarku,
ki šepeta s tvojo dušo
in zaide s sijajem sreče.
Ti si moje nebo in zemlja.
Ti si moje morje in reka.
Ti si moja bolečina in sreča.
Ti si moja ljubezen.

Tamara Vasić

Navdih za branje!

Ne vem, zakaj, ali pa mogoče celo vem, ampak med pisanjem te objave mi nenehno na misel prihaja naslov enega filma, prave klasike. Oja, gre seveda za film Some like it hot oziroma po naše Nekateri so za vroče. Ampak ne, ne bom pisala o filmih, pisala bom o knjigah. Hmmm, v bistvu tudi o knjigah ne, bolj o fotografijah, ki naj bi spodbujale k branju knjig.

Naslednji izvod revije VMAN, ki naj bi na kioske prišel 28. januarja, bo vseboval zbirko fotografij Bruca Weberja, ki je manekene Benedicta Tufnella, Joeyja Slomowitza, Barta Grivvyja, Matta Raima and Josha Truesdella ovekovečil na “unlikeliest places to read”.

Roko na srce, ni mi povsem jasno, kako uspejo prodati dovolj izvodov revije, ko pa so fotografije že zdaj povsod. Kamorkoli na spletu sem se obrnila, sem naletela na enega od teh nagcev.

Sicer nisem danes imela namena na blog dajati pomankljivo oblečenih moških, ne. Hotela sem pisati o ločitvi, ki je šokirala svet. Saruni in Sarindi namreč nista več skupaj. Po dveh letih ljubezni sta se razšla. To seveda ne bi bilo nič posebnega, pomislite na statistiko ločitev pri nas, če Saruni in Sarindi ne bi bila laboda, ločitev pa je pri teh pticah nekaj zelo nenavadnega. Ampak zakaj bi na že tako turoben dan na blog dajala slabe novice?

Ne, boljši so nagci. Vas mika, da bi v roke vzeli kakšno knjigo? Vsekakor vam odsvetujem preveč vroče. Na primer Henryja Millerja. Z njim sem tudi jaz obupala, čeprav sem zase menila, da vroče nikoli ne more biti prevroče.

Če si lep, si tudi lepa lutka!

Ko sem zagledala spodnjo fotografijo, sem se zbala, da sem mogoče pijana, čeprav se mi je to zdelo nemogoče. Tisti kozarec šampanjca, ki sem ga spila za silvestrovo, gotovo ne bi mogel učinkovati s takšno zamudo. Ko sem si nekaj minut pozneje fotografijo ogledala še enkrat, tokrat z lečami, mi je bilo jasno, da je Heidi Klum pravzaprav dobila lutko. Nič manj lepo, kot je lepa ona sama.

Lutko imamo. Mogoče dobimo tudi knjigo s tematiko kako tri tedne po porodu (že četrtem) imeti postavo, s katero se brez sramu v miniaturnih kopalkah postaviš pod reflektorje, medtem ko nekatere druge 24 mesecev, 9 dni, 14 minut in 33 sekund pred porodom zlovoljno lezemo v smučarske kombinezone.

Kdaj bo name spet posvetil sončni žarek?

Zelo dobro se spominjam dne, ko so name zadnjikrat svetili sončni žarki. Bil je tretji januar. Nedelja. Hvalabogu sva s prijateljico takrat šli na štiriurni sprehod. Kot bi bili vedeli, da se še dolgo ne bova sprehajali po soncu. Ne vem, mogoče je med tem in današnjim dnem v Ljubljani kdaj posijalo sonce, jaz ga nisem videla. Oja, večkrat sem ga videla v vremenski napovedi za pet dni naprej, ampak ko se je približal tisti dan, se je napoved spremenila in … Vremenska napoved zdaj pravi, da naj bi sonce sijalo v sredo. Bomo videli.

Sita oblakov, megle, snega, leda in na sploh mraza že nekaj dni na spletu iščem predvsem fotografije, ki oddajajo toploto in moja najljubša destinacija za virtualno sončenje so Deviški otoki. Gledam peščene plaže, palme, sonce, morje in …

Ko zvečer ugasnem televizor in se odpravim spat, sem tako prežeta s temi podobami, da si z zaprtimi očmi dejansko lahko predstavljam, da sem tam. Okej, malo verjetno pomaga tudi moj ljubki termoforček, ki me še dodatno segreje.

Komaj čakam, da bo konec zime.