Koncert Duran Duran!

Soba, polna plakatov. Zvezki, polni sličic. Vse kasete. Fanatično iskanje revij Bravo in Pop Corn vsakokokrat, ko je bil v njih kakšen plakat ali malo večja sličica. Aha, Duran Duran. Zgodba mojega otroštva in zgodnjih najstniških let. Ne samo moja, tudi večine mojih sošolk. In njihovih sester. Sploh ene sestre, ki je imela v zgornjem nadstropju hiše veliko sobo, v kateri verjetno ni manjkal niti en plakat. Soba, imenovana raj. Kako rade smo hodile tja na obisk. Aha, zaradi Duranovcev. In prepiri, kateri je lepši, kajti vsaka je imela svojega. Še danes se spominjam, kateri je bil od katere. Ne boste verjeli, da sem po koncu koncerta slišala enak prepir treh Primork. Vendar tokrat ni šlo za desetletnice, šlo je ženske mojih let. Aha, za vse so krivi Duranovci.

Bilo je med prvomajskimi prazniki, ko sem ob cesti prvič zagledala orjaški plakat, ki je napovedoval koncert. Ne vem, kakšen je bil moj odziv, ampak očitno je bilo “hudo”, kajti moj dragi mož je še istega dne domov prinesel vstopnico.

Ne kakršnokoli, Golden Ring. Priznam, da se tistega dne nisem dobro zavedala, kaj to pomeni. Šele ko sem sinoči prišla v Križanke, se mi je posvetilo, da bom samo meter ali dva proč od Duranovcev.

Ob devetih je začela igrati predskupina, ki je meni povsem neznana, čeprav gre, če sodim po opazkah svojih sosed in sosedov, za precej uveljavljen slovenski bend. Meni so šli, priznam, na živce, in menim, da je šlo za neprimerno izbiro predskupine za takšen dogodek. Ne razumite me napak, niso bili slabi, ampak ljudem, ki so na nek način obtičali v osemdesetih in so več kot očitno željni popa, pa res ne ponudiš takšnega nabijanja in žaganja. Komaj sem dočakala, da so zapustili oder. Potem pa mi ni bilo več težko čakati na Duranovce, ki so prišli kakšne pol ure pozneje, v tem času pa so njihovi ljudje preverjali, ali je vse, kakor mora biti.

Moje sosede pa so (ali lahko napišem tipično slovensko?) ves čas stokale: “Pa kaj se gredo, da jih moramo toliko čakati?” In: “Nas imajo za norce?” Ter seveda: “To je pa res nesramno do nas.” Drage moje dame, očitno ste bile na koncertu prvič in sploh ne veste, kako dolgo je treba čakati druge izvajalce. Nekatere celo do polnoči. Oče mi je povedal, da so menda celo pri poročilih govorili o tem, da so imeli precejšnjo zamudo. Kakšna zamuda neki! Začeli so ob 22.22.

Ko so prišli na oder, se je Golden Ring tresel, kot bi bil potres. In sploh ne pretiravam. Začeli so s pesmijo Before the rain.

Nadaljevali pa s Planet Earth, View to a kill, All you need is now, The Reflex in Come undone.

Obiskovalci v prepolnih Križankah smo neznansko uživali.

Nekateri smo noreli.

Nadaljevali so s Safe, Girl Panic, Something I should know in Save a prayer. Med slednjo si je Simon lahko malo odpočil od skakanja. Ne pozabimo, da so Duranovci (razen novih dveh članov zasedbe) vsi čez petdeset let, čeprav na odru tega nikakor ne morete opaziti. Roko na srce, Simon in John sta se precej spremenila. Tudi Roger je že gospod. Gospod, ki je kakor staro vino, vsako leto lepši, ampak vseeno gospod. Še najmanj pa leta kaže Nick. Takšen je kot nekoč. Sicer res širši, ampak takšen kot nekoč. Precej širši je tudi Simon.

Medtem ko je Johna veliko manj skupaj kot nekoč. Priznati moram, da me je od vseh Duranovcev v živo najbolj navdušil prav John. Tisti nasmešek. Johna sem imela od vseh divjih fantov tudi najbližje. Večino časa je bil namreč samo meter proč in tako lepo se nam je smehljal. In ne, nisem se topila samo jaz.

John je bil drugače (ne pozabite prepirov iz prvega odstavka) od moje najboljše sošolke, ki je imela za ta teden rezervirane in plačane počitnice, zato na koncert ni mogla. Je pa seveda dobila od mene mms. Spodobi se.  Se vam že kaj svita, kateri od Duranovcev je bil moj? Če ne, berite do konca.

Potem smo slišali Notorius, White Lines, Ordinary world in Hungry like the wolf.

In zdaj odgovor, kateri Duranovec je bil moj. Tisti, ki sem ga včeraj lahko najmanj fotografirala, kajti skrival se je za bobni. Tako je, Roger Taylor.

Če zgornja fotografija ni potešila vašega firbca, je Roger videti takole. Danes. Nekoč pa je bil takšen.

Sunrise, Wild boys, Girls on film ter Rio in koncerta je bilo dvajset minut čez polnoč konec. Duranovci prvič. In Duranovci žal verjetno zadnjič. Dvomim, da bom še kdaj imela priložnost obiskati njihov koncert, čeprav, to mi lahko verjamete, bi takoj spet šla, kajti neizmerno sem uživala. Ves dan že poslušam posnetke s sinočnjega koncerta (niso moji, jaz sem samo fotografirala), posnetke z drugih koncertov, gledam stare sličice in plakate ter obujam spomine na lepe čase, ki so že zdavnaj minili. Prišli so neki drugi, v bistvu še lepši časi. Ampak glasba osemdesetih pa ostaja in bo verjetno z menoj ostala do samega konca.

Koncert Dina Merlina! aka Aha, že spet!

Mi boste oprostili, ker bom med pisanjem te objave ves čas gledala na uro? Moram. Ne gre drugače. Na mizi imam namreč list papirja, na katerem piše, da bom lahko čez tri ure poslušala skupino, ki je zaznamovala moja mlada leta. Oja, Žogca bo nocoj končno lahko v živo poslušala svoje Duranovce. Vendar nocojšnji koncert ni edini ta teden. V četrtek zvečer sem prav tako neznansko uživala, ko je na štadionu Ilirija nastopil Dino Merlin, čigar koncerta ne zamudim nikoli. Tudi ko vstopnica stane veliko več kot četrtkova. Vstopnica za prireditev, na kateri so nastopali tudi DJ Dady, Fešta band, Miro Todosovski in Mambo kings, je namreč stala vsega 2,9 evra.

Prireditev, ki je bila v bistvu Kuponkova prva rojstnodnevna zabava, pa je za nameček povezoval še Denis Avdić, katerega bi si jaz najraje pripeljala domov. Ne, ne v spalnico. Njega bi bilo prav škoda za seks (pa tudi mojemu možu verjetno ne bi bilo prav). Samo poslušala bi ga. Bolj zabavnega Slovenca namreč ne poznam. Okej, okej, Bosanca.

Dino Merlin je, kakor vedno, ko pride v Slovenijo, privabil armado obiskovalcev. Mladih, še mlajših, starih, še starejših. Še nikoli prej nisem videla, da bi na kakšen koncert prišle cele družine. Seveda, pri običajnih cenah si običajna družina tega niti privoščiti ne more. Štadion je bil, kakor sem lahko videla, poln.

Vzdušje je bilo izjemno. Ljudje so peli in plesali že več ur pred Dinovim prihodom na oder.

In ko je prišel na oder Dino Merlin … Tega ni mogoče opisati, to je treba doživeti. Pel in plesal je dve uri in pol. Brez predaha. Ustavil se je samo toliko, da je zarezal v rojstnodnevno torto.

Hvala Kuponku za odlično zabavo. Hvala Jovanki in njeni nečakinji za dobro družbo. Zdaj pa šibam. Duranovce sem čakala 25 let in bognedaj, da jih zamudim. Oja, seveda bom fotkala.  In še enkrat, oja, jutri bo na blogu reportaža s koncerta.