Žogca v ofsajdu

In nič več v pričakovanju sodniške piščalke

Archive for the ‘Življenje’ Category

Ste me pogrešali?!?

Posted by zogca na februar 29, 2012

Tukaj sem. Verjetno ste opazili, da kar nekaj časa nisem uspela “spacati skupaj” nobene objave. Oja, prepričana sem bila, da bom tudi po porodu lahko vsak dana pisala na blog. Napaka. Zakaj mi ni nihče povedal, da je z dojenčki toliko dela? Vsi so mi govorili, da samo spijo. Kdaj pa kdaj je kdo omenil dojenčka, ki je imel krčke in potem navrgel, da v tem primeru so pa starši res ubogi. Pa dojenček seveda tudi. In da, moja punčka je imela krčke. Prestrašno. Ob enajstih zvečer sem jo nahranila in dala spat, zaspali pa sva ob devetih, desetih zjutraj. Enkrat, dvakrat, trikrat in postaneš zombi. Trajalo je več kot mesec dni. Ko se mi je že skorajda zmešalo, so se krčki čudežno končali. Zdaj s hranjenjem ob dveh ponoči spi od osmih zvečer do osmih zjutraj. Raj na zemlji. In tudi čez dan spi kar nekaj ur. Res, nebesa so se mi odprla. Zdaj ko se je moja punčka spravila v red, bi se spodobilo, da se tudi jaz. Po porodu nisem shujšala niti enega samega grama. Neugledno. Okoli hodim z nenalakirani nohti. Neugledno. Oblečem pa … Kar mi prvo pride pod roke. Neugledno. Zato pa mojo punčko kličejo dojenčica manekenčica. Po navadi sem vsako pomlad na blog dala fotografije mojih novih pridobitev, ampak letos si pa nisem kupila ničesar, zato … Vem, da sem obljubila, da ta blog nikoli ne bo blog o pleničkah, flaškah in podobnem, ampak dojenčkasta moda pa je dovoljena, kajne?

Pikapolonica.

Jagoda.

Žirafa.

In čebelica. Če se je to zdelo še tako nemogoče, Miša dejansko ima več oblek od mene. In ne, nisem norela po trgovinah in kupovala do nezavesti. Malo sem res. Če bi napisala, da nisem, mi tako in tako ne bi verjelo. Ko si dojenček, te ljudje zasujejo z darili. Škoda, da to potem z leti mine. Prihodnja objava bo, obljubim, veliko manj oziroma nič dojenčasta. Pripravljam en hud rajc za pupe. Se beremo.

Posted in Življenje | 26 komentarjev »

Miša

Posted by Alex van der Volk na oktober 3, 2011

Drage bralke, dragi bralci (tako, da bo vrstni red pravilen).

Z veliko radostjo in nasmehom na obrazu, ki ga lahko pričara zgolj tako edinstven dogodek, kot je rojstvo, Vam sporočam, da je vaša in naša Žogca včeraj, drugega oktobra, leta gospodovega 2011,  ob 23:06, po nekaj urah mučenja rodila skoraj kilogram in pol težko punčko, za katero sva se  že pred tedni zatrdno odločila, da bo slišala na ime Miša. Kot vsi veste, bi morala na svet sicer pokukati šele konec decembra, a kot sem sinoči okoli osmih zvečer napisal na Facebook: Življenje ima pač svojo pot in tako kot meni ni bilo usojeno sinočnje nočne oddelati na bencinskem servisu, je bilo Miši usojeno, da bo še najmanj pet tednov preživela v inkubatorju v družbi raznih aparatur (čeprav je njeno stanje stabilno in bo že čez par dni prej ko slej dihala povsem sama) ter antibiotikov.

Žogca se sicer počuti odlično, saj je že slabe štiri ure po porodu sama skakljala po oddelku, prav tako gre sama iz sobe do intenzivne nege, kjer skrbijo za Mišo in vas čisto vse zelo zelo lepo pozdravlja,za izvedeti vse podrobnosti okoli poroda pa boste žal morali počakati na njen povratek iz porodnišnice.

lep pozdrav

Vaš

Alex van der Volk

 

 

 

 

 

p.s.

V izogib razočaranju, ker ob prispevku ni fotografije male borke, vam sporočam še, da sva se z Žogco pogovarjala tudi o tem in se na koncu odločila, da nekaj intimnosti le zadržimo za nas tri. Pa brez zamere.

Posted in Hepi b'dej, Ljubezen, Življenje | 64 komentarjev »

Vročeee!

Posted by zogca na avgust 23, 2011

Dobro jutro. Ni še vroče, vendar bo, zelo bo vroče. Če naj verjamem vremenarjem, bo v naslednjih štirih dneh 35 stopinj. Seveda v senci. Več kot kadarkoli letos. Mi, ki živimo brez klime, imamo seveda izredne razmere oziroma smo svoj življenjski stil povsem prilagodili vremenu. Za menoj je osem ur prijetnega spanja ob na stežaj odprtem oknu in temu primerno hladni temperaturi. Božansko. Telo si je torej odpočilo od vročinskega napora prejšnjega dne in midve sva pripravljeni. Na vzhodni strani stanovanja so žaluzije že spuščene, na zahodni bodo čez kakšno uro. Zaloge leda so tudi narejene. Priporočila, naj se zadržujem za štirimi stenami, se žal ne bom mogla držati, ne danes ne jutri ne pojutrišnjim. Lahko samo odštevam dneve do …

… septembra in s tem, upam, začetka jeseni. Vem, absurdno, vsako leto sem na blogu stokala, da je poletja že konec in si želela, da bi se ponovilo, brez vmesnih mrzlih letnih časov, letos pa komaj čakam mraz. In vi?

Posted in Življenje | 22 komentarjev »

Ne kradem! aka Poročna prstana!

Posted by zogca na maj 9, 2011

“Ta dva bi, ta dva sta lepa”, sem izustila, ko sva stopila v zlatarno. In potem pogledam listek s ceno. 1.622 evrov ženski prstan in 789 evrov moški. “Kaj?” Pomislila sem, da je oče imel zelo prav, ko je vedno govoril, da če kdo želi vedeti, katera je najdražja stvar v trgovini, naj samo mene vpraša, kaj bi želela in bom gotovo pokazala najdražjo. “Aha, to bo to, druge cene so normalne.” Ampak niso bile. Tudi tisti najcenejši prstani, ki so bili brez vsega, celo brez vzorca, samo rinki iz rumenega zlata, skoraj dosežeta vsoto minimalne plače. Imena zlatarne ne bom pisala, je pa največja. Za naju občutno predraga. In prepričana sem, da ti isti prstani niso tako dragi, če jih kupiš samostojno, kar tako, ker pa gre za poročno zadevo, te skušajo odreti. Ker jaz ne kradem, on pa tudi ne, sva se prijazni uslužbenki še bolj prijazno zahvalila in odšla. K moji dolgoletni zlatarki, ki nama bo, upam, prstana naredila za veliko manj denarja, ker poroka brez gostov, samo z dvema pričama, ki pač morata biti, brez poročne obleke, samo s šopkom …

… in s poročnima prstanoma v vrednosti dveh povprečnih slovenskih plač pač ne bo šla skozi. Če je kdo ob tej objavi pomislil, da se bova poročila zaradi otroka, se je seveda zmotil, ker sva se zaročila in dogovorila za poroko  dva tedna preden sva izvedela, da pride mali terorist, zaradi katerega jaz bežim iz kuhinje, ko se kuha kosilo, ker ne presenem vonja po praženi čebuli, mesu in še celemu kupu drugih stvari. Bogu hvala za dobro staro pico, ker bi drugače živela od jogurta, solate in sadja. Kdor je govoril, da je luštno biti noseč, je lagal, fejst lagal.

Posted in Življenje | 90 komentarjev »

Nov računalnik, novo leto in stara Žogca!

Posted by zogca na december 30, 2010

Prva objava, ki jo pišem na novem računalniku in zadnja, ki jo boste letos prebrali. Ne, prav nič posebno pametnega ne bom napisala in ne, ne bom obljubila, da bom v prihajajočem letu pisala veliko pametnejše sestavke. Že res, da sem sestavila spisek desetih ciljev, ki jih imam za leto 2011, ampak resnost pa ni bila med njimi. Še vedno bom tista ista trapasta jaz, ki se ukvarja s tem, ali se spodobi iti v mesto z rdeče nalakiranimi nohti in rožnato jopico (aha, huda dilema), ki mora od stotih suhih in zlikanih majic obleči prav tisto, ki jo je potegnila iz pralnega stroja in jo potem uro ali dve suši s sušilcem za lase (pač!), ki idealizira moške, ki si tega nikakor ne zaslužijo, ki … Eh, pa saj vi bolje od mene veste, s kakšnimi težavami se ubadam iz dneva v dan. Jaz pa vem, s čim se ne bom ubadala v naslednjih dneh. Z nameščanjem vsega mogočega in nemogočega na novi računalnik. Ne, prazniki so, jaz se bom imela luštno, s tem pa se bo v ponedeljek ukvarjal nekdo, ki bo (vsaj upam), vedel, kaj dela. Vsem, ki ste se z menoj družili v letu, ki se izteka, želim prijetno praznovanje in vse dobro v prihajajočem letu.

Posted in Življenje | 73 komentarjev »

Pišem pismo Dedku Mrazu!

Posted by zogca na december 22, 2010

Pišem pismo Dedku Mrazu in ne vem, kaj naj mu naročim. Razmišljam o računalniku, čeprav je Dedka Mraza škoda za računalnik, ker ga bom tako in tako dobila, ker ga bom pač morala dobiti. Mika me, da bi si zaželela nekaj, česar med letom ne bom dobila, ampak ne vem, kaj naj si zaželim, ker ničesar ne potrebujem. Ima kdo kakšno ljubko zamisel? In mimogrede, pismo pišem Dedku Mrazu, ki mu je ime Žogca. Drugim Dedkom Mrazom seveda daril ne naročam.

Kaj pa vi, kaj ste vi naročili Dedku Mrazu ali pa Božičku?

Posted in Življenje | 17 komentarjev »

Ne glej, kaj delam, poslušaj, kaj govorim!

Posted by zogca na december 2, 2010

Še ena dve leti stara objava. Kolikor se spominjam, sem jo pisala precej jezna. Ker imam hvalabogu dober spomin, tudi vem, na koga sem bila takrat tako jezna, ampak to zdaj ni več pomembno. Takole sem pisala …

Spreminjati svet? Mala mal’ca. Spremeniti sebe? Težka bo. Potemtakem ni čudno, da vsepovsod mrgoli ljudi, ki čutijo izjemno veliko potrebo, da bi spremenili ljudi okoli sebe in s tem izboljšali svet, vendar bognedaj, da bi bili pripravljeni slišati, da so tudi sami prekleto potrebni sprememb. In tako nam ljudje, ki bruhajo ogenj, pridigajo o strpnosti. Koleriki nas učijo o nirvani. Ljudje, ki nas žalijo, nam predavajo o omikanosti. Ljudje, ki sebi dovolijo prav vse, nam ne dovolijo ničesar. Ljudje, ki nas označujejo z ekstremisti, ker naše mnenje ni popolnoma enako njihovemu, nam skušajo približati širino duha. Ne glej, kaj delam, poslušaj, kaj govorim!

Pri nas doma smo bili vedno precej glasni. Pač glasno govorimo. In ker je oče glasen in ker je tudi mama glasna … Če sem jima hotela kdaj kaj dopovedati, sem ju morala preglastiti. Od tod do kričanja je bil samo še korak. Kar se Janezek nauči, to Janezek zna in jaz sem se naučila, da se splača vpiti, če želiš biti slišan. Ko sem mislila, da se mi godi krivica, sem najprej začela vpiti, šele potem sem ugotavljala, kaj se je pravzaprav zgodilo. Vse dokler … Moj nekdanji zunajzakonski partner je izjemno umirjen. Na trenutke celo preveč. V vseh teh letih, ko sem živela z njim, ga niti enkrat nisem slišala povzdigniti glasu. Karkoli se je dogajalo, ton njegovega glasu se ni nikoli spremenil. Kajpak njemu, ko sva se spoznala in postala par, moje vpitje ni bilo všeč. Vendar mi nikoli, res nikoli, ni pridigal, da bi se morala spremeniti. Ko sem vpila nanj, me je samo gledal. Vpila sem prvič, vpila sem drugič, vpila sem tretjič … Četrtič pa sem ugotovila, da sem bedasta. Kajti vpijem na človeka, ki ne bo povzdignil glasu. Ne s pridigami, ampak na lastnem primeru me je naučil, da je vse mogoče rešiti tudi mirno. Brez vpitja, brez skakanja, brez zmerjanja. In od tedaj pa do današnjega dne nikoli nisem vpila na nobenega moškega. (Okej, tale zadnji stavek je bil leta 2008 resnica, danes pa je že laž. Konec septembra sem vpila na moškega, glasno vpila. Ne samo to, v lijak sem, ko je pomival posodo, zabrisala dve prazni pločevinki kokakole, ki sta tudi bili vzrok spora. Po tistem, kar je sledilo pet minut pozneje in trajalo naslednjih nekaj dni, sem lahko zaključila samo, da nekatere vpitje očitno strašno vzburja in bi se za tolikooo seksa splačalo še kdaj koga nadreti, ampak pustimo zdaj to.) Četudi mislim, da mi je naredil kaj grdega, četudi je v meni vulkan, ki bi najraje takoj izbruhnil, v roke vzamem telefon in povsem mirno vprašam, kaj je na stvari. Če je treba, se potem tudi skregam. Ampak ponavadi se izkaže, da to sploh ni potrebno. Če bi vzela v roke telefon in začela vpiti …

To je ena najpomembnejših stvari, ki sem se jih v življenju naučila. In gotovo najpomembnejša sprememba, ki mi je kadarkoli uspela. Naredila me je namreč priljudno. Zgodila pa se je zato, ker mi je nekdo na lastnem primeru pokazal, da je mogoče biti tudi boljši. Če bi vpil name, naj že neham vpiti, ne bi nehala. Vpila bi še bolj. In še bolj. In še bolj.

In zato pravim … Če hočete, da postanem strpnejša, ne bruhajte ognja po meni. Če me želite imeti mirno, ne imejte v pričo mene koleričnih izpadov. Če me hočete naučiti omikanosti, ne delajte tega z žaljenjem. Če meni ne dovolite ničesar, potem nikar sebi ne dovolite vsega. In nikar me ne učite o širini duha, če je za vas prav vsako odstopanje od “tistega vašega” ekstremizem. Če želite spreminjati svet, najprej krepko spremenite sebe. Ali pa preprosto recite: “Sprejemam nepopolnost, tako tvojo kot svojo.” In dajte mir.


Posted in Življenje | 137 komentarjev »

Brez smeri in brez cilja!

Posted by zogca na november 21, 2010

Nedelja je in zato sem prvo kavo (okej, to, kar jaz pijem, res ni kava) spila šele ob dveh, čeprav mi sploh ne bi škodovalo, če bi vstala ob osmih in se lotila “pucanja” starih grehov, preden jutri spet pridem pred oči svoji šefinji. Ne ljubi se mi, v tem trenutku se mi ne ljubi. Sem pač v obdobju, ko imam zase in za svoje trenutne potrebe več kot dovolj, ciljev, zaradi katerih bi se mi zdelo vredno delati petke in svetke ter jutra in noči, pa trenutno nimam. Vprašala sem se, česa že zelo dolgo nisem počela, pa sem imela nekoč to zelo rada in prišla sem do zaključka, da že zelo dolgo nisem sama hodila po svojih naljubših ulicah, šla na tista mesta, za katera pravim, da so moja. Pač, zadnje čase sem hodila po asfaltu, ki ne pozna mojega koraka. Obula sem gumijaste škornje, v roke vzela prozoren dežnik in se odpravila v dež in temo. Brez smeri in brez cilja …

… iskat novo smer in nov cilj.

Posted in Življenje | 229 komentarjev »

Eno leto starejša!

Posted by zogca na oktober 19, 2010

Aha, eno leto sem starejša. Ne bom napisala, koliko let imam, ker  … Ne bom, čeprav to ni nobena skrivnost. Vsekakor imam že toliko let, da se ne bi več smela veseliti svojega rojstnega dneva, pa vendar se ga veselim. Vedno. In ta rojstni dan je bil še prav posebej lep. Začel se je nekaj minut po polnoči, ko sem dobila tako lepo darilo, da sploh nisem mogla verjeti, da je to res in da se je nekdo tako zelo potrudil zame …

… in nadaljeval s torto, za katero vemo, da sem velika ljubiteljica. Vmes sem zvrnila kar nekaj meni enako (ali pa še bolj) ljubih mehurčkov. Ne, ne pišem o šampanjcu. Imela sem obiske, dobila sem rožice, predvsem pa en cel dan nisem delala. Čisto nič. Okej, zdaj lažem. Ker sem očitno postala deloholik in me nedelo ubija, sem za zabavo brisala prah in zlagala knjige, ampak to ne šteje.

Zvečer me je čakal bowling in pa čebelice v casinoju Jolly. Kako se je večer končal, pa naj ostane moja (najina) mala skrivnost. Gub še vedno nimam, sivih las tudi ne (okej, mogoče kakšnih pet, ampak se ne vidijo, ker so pobarvani), torej si takšno objavo še lahko privoščim. Ko temu ne bo več tako, bom imela rojstne dneve na vsakih nekaj let, tako v resničnem življenju kot na blogu. Čeprav darila bom pa še vedno sprejemala vsako leto.

Posted in Življenje | 88 komentarjev »

Igrača za dobro jutro!

Posted by zogca na oktober 3, 2010

Oktobra ne bi smela imeti rada, ker predstavlja vse, česar ne maram. Postaja mrzlo. Dan se skrajša tako zelo, da je kar naenkrat sredi popoldneva noč. Narava postane strašansko turobna. Vendar imam ta mesec vseeno rada. Pač, imam rojstni dan in zato se dogajajo stvari, ki so mi izjemno ljube. Med njimi so tudi darila, katerih se vedno razveselim, kakšnih pa še prav posebej. Darilo, o katerem bom pisala v tej objavi, ker namerno prišlo prezgodaj. Prijateljica je namreč menila, da ga bom potrebovala že prej. Imela je prav, v resnici sem ga potrebovala že pred tremi leti, ko sem začela zjutraj piti svoje kavne napitke. Joj, ko pomislim, da sem vsa ta leta čakala tudi po deset minut, da je voda zavrela. S to novo igračo cela reč traja dobro minuto in že sem na poti na balkon, s svojim kavnim napitkom in cigareto. Ne gre pa tukaj samo za uporabnost igrače, ne, kje pa. Kot majhen otrok se veselim spreminjanja barv.

Ko greje vodo, je barva rožnata.

Ko igrača konča, se obarva v modro. Jaz pa vanjo zijam, kot bi bila čudež tehtnike. Saj, zame tudi je. Hmmm, ko ravno pišem o rojstnodnevnih darilih, mogoče ni odveč, da tudi tukaj napišem, da sprejemam zgolj in izključno igrače, ki delajo na elektriko, tistih na baterijo ne.

Posted in Življenje | 66 komentarjev »