Žogca v Bohinju!

Prejšnji teden sem Izbrani obljubila, da bom prišla na kavo. Vedno ljudem obljubljam, da bom prišla na kavo, ampak, zanimivo, kave v resnici sploh ne pijem. “Prišla bom v četrtek”, sem ji rekla, potem pa sem ji v sredo zvečer sporočila, da me ne bo. Vendar se Izbrana ni dala in ni hotela slišati prav nič o tem, da bom morala delati do štirih. V resnici je imela prav, delo je mogoče opraviti tudi do dveh, če prebereš kakšen časopis manj, če nisi na tekočem z vsemi temami na svojemu najljubšemu forumu, če ne spremljaš prav vseh dogodkov pod oknom. Vse to jaz sicer redno počnem. Brez skrbi, moji nadrejeni vedo.

Vseeno pa je prišlo do spremembe načrta, namesto za pitje kave, v mojem primeru kapučina, sva se z Izbrano odločili za športen dan ali bolje športno popoldne in se odpravili v Bohinj. Če si naju predstavljate v trenirkah in supergah, se hudo motite. To je bil športen dan ali bolje športno popoldne v kiklicah in čednih čeveljcih, ne ravno najprimernejših za pohodništvo. Pa saj pohodništva od naju niste pričakovali, kajne?

Jaz sem bila nekaj časa celo brez čeveljcev, imela sem namreč željo broditi po vodi. Če bi vedela, da je tako topla, če bi vedela, da bo tako vroče, bi s seboj vzela kopalke in se vrgla v jezero.

Oja, videla sem veliko plavalcev. Pravzaprav sem bila presenečena, da toliko ljudi počitnice preživlja v Bohinju. Tudi sama sem jih nekoč in se ne spominjam tako velikega števila turistov. Sovraštvo do Hrvatov, ljubezen do domovine ali pa samo strah pred prašičjo gripo, karkoli je že razlog, mnogi Slovenci so se odločili za Bohinj.

Priznam, bi kar ostala tam, ampak šment, ko je pa Ljubljana med 20.07 in 10.08 najlepša. Da, najlepša je takrat, ko je večina Ljubljančanov po hrvaških otokih, na slovenskem primorju, Bledu, v Bohinju, Egiptu, Turčiji, Tuniziji ali kjerkoli pač že. Vendar brez skrbi, pod oknom se pa vseeno dogaja, tudi danes se gotovo spet bo in tako znova ne bom končala pred četrto.

Imej me rad!

Na blogu še vedno ni kategorije z naslovom “Žogca je imela pet minut časa in se je takoj lotila kupovanja”. Ni je, vendar bi morala biti. Natanko to se je včeraj tudi zgodilo. Imela sem pet minut časa. Nisem gledala v nebo in ugotavljala, da imamo lepo vreme. Nisem se ozirala po rožicah in občudovala njihovih čudovitih barv. Niti to me ni zanimalo, kdo hodi mimo in kako je oblečen. Ne, teh pet minut nisem smela potratiti, ampak sem takoj zavila v zlatarno in prišla ven z uhani.

Če niste uspeli razbrati s fotografije, na enemu piše “love”, na drugemu pa “me”. Skratka, “imej me rad”. Pa bi me res lahko imel rad. In obljubim, ne bom zapravljala tvojega denarja, samo svojega.

Jovankini recepti! aka Se vam že cedijo sline?

Drage moje kuharice, dragi moji kuharji, pred vami so nove mojstrovine iz Jovankine kuhinje. Če ste se naveličali običajnih čevapčičev, lahko poskusite argentinske. Kako naredimo argentinske čevapčiče? Jovanka pravi, da na naslednji način. Najprej skuhamo, olupimo in naribamo tri ali štiri krompirje, okoli 250 gramov naj bi tehtali. Krompirjem dodamo 250 gramov mletega mesa, en strok česna, en rumenjak in še dve jajci. Zmes posolimo, popopramo in jo pustimo stati petnajst minut. Nato oblikujemo čevapčiče velikosti desetih centimetrov in jih povaljamo v stepenem beljaku, ki nam je ostal, ter drobtinah in jih scvremo. Polivko za čevapčiče naredimo iz pol kisle smetane, ene žlice majoneze, ene žlice jogurta, stroka stisnjenega česna, peteršilja in popra.

Podvarak poleti delamo iz svežega zelja, pozimi pa iz kislega. V posodi tenstamo eno čebulo, nato čebuli dodamo na drobno narezano zelje in tenstamo naprej, med tem pa dodamo sol, poper, mleto rdečo papriko, kavno skodelico riža, vse skupaj premešamo in dodamo toliko vode, da z njo prekrijemo zelje. Vse skupaj stresemo v pekač, poravnamo s kuhalnico, da riž pade pod vodo, na vrh pa naložimo klobaso ali meso in na 200 stopinjah pečemo eno uro in dvajset minut.

Solato s fotografije naredimo na naslednji način. Skuhamo krompir in ga narežemo na poljubno velike kose, nato pa na vroče olje damo česen, potem stročji fižol, dodamo sol, poper in kis ter s tem prelijemo krompir.

In še čokoladna rolada. Pet jajc in pet žlic sladkorja zmešamo do goste pene, nato pa dodamo pet žlic moke in dve žlici čokolade v prahu ali kakava, nato pa na rahlo, poudarek je na rahlo, premešamo. Testo damo na namaščen papir za peko in na 200 stopinjah pečemo okoli deset minut. Ko se ohladi, ga navlažimo z narejenim kapučinom, ki smo ga zmešali z mlekom. S sladko smetano namažemo rolado po sredini, lahko dodamo tudi čokoladne bananice, potem pa jo zvijemo in prelijemo z raztopljeno čokolado.

Če imate kakšno vprašanje, vam bo Jovanka nanj z veseljem odgovorila. Če so vam recepti všeč in želite poskusiti tudi druge Jovankine dobrote, ji najdete zbrane v kategoriji Kuhanje. Dober tek.

Samo tebe!

Hodimo okoli preveč “okrancljane”?

Se spomnite časov, ko smo pri nas nakit kupovali zgolj in izključno v zlatarni? Vsaj jaz se kot deklica ne spominjam, da bi bil na voljo tudi drugje. Moje prvo srečanje z “nezlatarniškim nakitom” je bilo v Ameriki, ko sem na oddelku za kozmetiko malo večje trgovine zagledala cele kupe srebrnih uhanov. Ker sem si ravno nekaj mesecev prej dala preluknjati ušesa, zaradi česar je, tako mimogrede, nastala družinska vojna, to “operacijo” sem namreč izvledla s pomočjo babice, ker so bili starši proti, potem pa mama cele tri tedne z menoj ni spregovorila niti besede, solidarnostno pa se ji je v molku pridružil tudi sicer veliko bolj svobodomiseln oče … Skratka, kupila sem si veliko uhanov. Večino sem z leti izgubila, za spomin mi je ostal samo en uhan v obliki pentlje. Danes je takšen nakit na voljo v vseh drogerijah, veleblagovnicah, pa celo v večini trgovin s čevlji. Ne samo nakit za glavo in njene podaljške, ušesa, nos, jezik, tudi za noge …

In prav slednji me najbolj zanima, nakit za noge. Priznam, še dve leti nazaj se mi je zdel popolnoma nepraktičen, zdaj pa prav z veseljem dam rinko na enega izmed prstov na nogi in si s še večjim veseljem okoli gležnja obesim kakšno “ketnico”. Vidim, da niti zdaleč nisem edina, da to počne vedno več žensk. Samo včasih se vprašam, ali mogoče ne hodimo okoli že preveč “okrancljane”. Kaj pravite?

Zgoraj brez?!?

Premišljevala sem, kakšno objavo naj dam na blog danes. Polovica naše druščine je, vsaj takšen občutek imam, tako ali tako na morju, zato nekih “hudih” debat ne pričakujem. V “čakalni vrsti” imam nekaj pesmi, tudi Jovankine recepte in objavo o nakitu, ki ga zadnje čase ženske tako rade nosimo tudi na nogah. Nakar sem se spomnila, da še nikoli niso pisali o tem, v kakšnih “izvedbah” se radi pojavimo na plaži. In ker je to tema, ki je več kot primerna za te poletne dni …

Moški, ste na plaži goli ali pa svojega korenjaka raje pokrijete? Ženske, nosite dvodelne ali enodelne kopalnike? Ste mogoče brez kopalk? Ali pa ste, to imam jaz najraje, vendar se vedno ne spodobi, zgoraj brez?

Moderno mi je včasih fuj in fej!

Pred mesecem dni sem na spletu zasledila, da je moderno nekaj, čemur rečejo aladinke, da jih moram letos poleti nujno nositi, če ne želim biti povsem za luno. “Kaj so to aladinke”, sem vprašala in kaj hitro mi je nekdo prilepil fotografijo. To je moderno, kje, v Sloveniji tudi? Očitno moram, ko hodim po ulici, manj sanjati in več gledati okoli sebe, sem si rekla. Rečeno, storjeno. Na mojo žalost so imela dekleta s foruma še kako prav, ta nenavaden kos oblačila je res okužil Slovenijo. Aladinke ali haremhlače so, kot sem pozneje prebrala, obvezni del garderobe v omarah vseh žensk, ki spremljajo modne smernice. Hvala, ampak ne, hvala, tokrat raje ne bom moderna.

Široke do kolen, v gležnju pa nagubane in stisnjene s trakom. Ali sploh obstaja še kakšno oblačilo, ki žensko postavo naredi gršo? Še tako postavno žensko te hlače spremenijo v narobe obrnjeno hruško, še tako majhna rita je v njih videti kot vogal od banke. V enem izmed brezplačnikov sem zasledila naslednji nasvet: “S harem hlačami ali aladinkami ste se tudi v naših prodajalnah gotovo že srečali, zato zberite pogum in se to pomlad in poletje v njih spehodite tudi vi. Čeprav se vam na prvi pogled zdijo morda malce čudne, vas bodo osvojile s svojo lahkotnostjo in udobnostjo, še ena dobra lastnost pa je, da pristojijo vsem.” Žal nisem tako zelo pogumna in bom tudi letos ostala v svojih kiklicah, naj bodo moderne ali ne. In prosim, naj mi tiste bralke bloga, ki jih rade nosijo, ne zamerijo. Nisem “kurcala” vas, samo hlače, ki jih letos nosite, naslednje leto pa jih gotovo več ne boste, kajti prišla bo nova moda, upam, tudi meni všečna.

Grešila sem!

Pol leta nisem imela vinjete in nisem bila niti enkrat v Supernovi, Leclercu in okoliških trgovinah, ker ne poznam poti do tja, ki ne bi vključevala obvoznice. Ko sem danes sedela v avtu in bila namenjena v BTC, sem si premislila in na koncu pristala na povsem drugem koncu. Če dobro pomislim, me je prav gotovo vodila želja po grehu. Hotela sem se do sitega najesti sušija. In sem se ga.

Ne vem, ali poznate to restavracijo, imenuje se Running Sushi & Wok, nahaja pa se v Supernovi, plačate določen znesek (med tednom je 9,90 evra, med koncem tedna pa 11,90) in potem lahko jeste, dokler ne padete skupaj. Če želite pretiravate, seveda. Kar sva svoje čase midve s prijateljico že počeli in kar je danes počelo kar nekaj ljudi, ampak jaz nisem, res ne. Ko sem bila sita, sem vstala, plačala in odšla. Kot sem napisala zgoraj, se mi je jedel predvsem suši.

Že res, da sem s tekočega traku na začetku potegnila tudi nekaj drugih jedi, ampak ko sem videla, da sem pojedla samo tisto, čemur se v angleškem jeziku reče dumplingi, pri nas pa se menda prevaja v žlikrofe, sem s tem prenehala, ker nima smisla tratiti hrane, pa četudi je brezplačna. Mislim, ni brezplačna, ni pa tudi dodatnega plačila.

Ne, lažem pojedla sem tudi školjke. Sicer pa suši, suši in samo suši. Zakaj je to greh? Greh je zato, ker je suši jed iz ribe in riža, riž pa je v moji shujševalni dieti strogo prepovedan, vsebuje namreč ogljikove hidrate.

Hrana pa je, kot lahko vidite, prihajala, prihajala, prihajala in nikakor ni nehala prihajati. Ponavadi so pri meni oči veliko večje od želodca, toda kaže, da sta zadnja dva meseca name blagodejno vplivala in res moje oči nehajo prositi za še, ko želodec ne more več.

In res, ko sem bila sita, sem končala. Samo še v spomladanski zavitek sem hotela ugrizniti. Enkrat. Tako sem restavracijo zapustila prijetno sita in ne kot lani poleti, ko sva se s prijateljico nekajkrat skoraj odkotalili ven in sva komaj prišli do avta. Ne, tokrat sem bila čila in nared za obhod trgovin.

Kot verjetno veste, jaz ne potrebujem ničesar in zato ni zaželeno, da bi karkoli kupovala. Veste pa verjetno tudi, da zelo rada kupujem. V nekaj minutah sem v rokah imela cel kup stvari in bila z njimi na poti na blagajno, ko sem se začela zadevati, da bi to bil že drugi greh v tem dnevu. In sem si začela govoriti, da mi stvari pravzaprav niso všeč, da jih ne potrebujem, da …

Ampak ni pomagalo. V tistem trenutku pa sem si v glavi zavrtela prinčev glas. Ko sem mu kdaj preveč nagajala, mi je znal reči: “Zdaj je bilo pa dovolj, kajne?” V trenutku sem vrnila vse, kar sem imela v rokah in ko me je prijelo, da bi kaj kupila, sem si znova zavrtela ta isti stavek. Jup, njega sem vedno ubogala. Verjetno je edini, ki sem ga ubogala. Tako mi je uspelo uživati in ne zapravljati. Obredla sem vse trgovine, zapravila pa sem samo tri evre. Ti trije evri pa … Vedno sem se pritoževala, zakaj pri nas ne prodajajo kozmetičnih pripomočkov v majhnih, potovalnih embalažah. Nikoli se mi namreč ni zdelo smiselno, da moram, ko grem na morje za tri dni, s seboj vleči pol litra kreme za sončenje, pol litra losjona za telo, ogromno zobno pasto, še večji šampon in gel za prhanje. In da, sem v Muellerju našla  miniaturne embalaže. Če sem danes že grešila, bom v grehu tudi zaključila dan in pojedla svoj prvi sladoled letošnjega poletja. Jutri pa spet po starem, torej brez ogljikovih hidratov.

Jovankini recepti! aka Tokrat kar trije!

Jovanka je spodnje dobrote pripravila že prejšnji konec tedna, vendar sem se jaz zadnje dni ukvarjala s sto in eno rečjo, zato njenih receptov nisem uspela ubesediti. “En malček”, priznam, pa sem bila tudi lena. Polpeti iz bučk. Najprej naribamo in ocedimo 600 gramov bučk, potem pa v posodo damo tri jajca, dva stroka česna, tri dekagrame naribanega sira, štiri žlice drobtin, tri žlice moke, sol, malo vegete in čisto na koncu tudi bučke. Vsega skupaj ne smemo pozabiti popoprati. Z žlico zmes premešamo in v ponvi naredimo kupčke ter jih oblikujemo v polpete, ki jih potem spečemo.

Svedrčki s piščancem. V ponvi popečemo piščančje meso, nato dodamo na drobno narezan korenček, majhno čebulo, dva olupljena in prav tako na drobno narezana paradižnika, vse skupaj popražimo do mehkega, nato dolijemo malo juhe, ne pozabimo na sol in poper ter stresemo v skuhane svedrčke. Premešamo, da se tesnenine prepojijo z omako, počakamo, da se jed malo ohladi in že jo lahko postrežemo.

Bananine rezine. Zmešamo pet rumenjakov, pet žlic sladkorja, dve žlici vode, nato pa dodamo še pet žlic moke in na koncu sneg, ki smo ga naredili iz beljakov. Zmes damo v posodo velikosti 40 krat 20 centimetrov in na 180 stopinjah pečemo 15 do 20 minut.  Biskvit ohladimo in premažemo z marelično ali kakšno drugo marmelado, potem pa se lotimo še kreme in sicer na naslednji način. V pol litra mleka vkuhamo dva vanilijeva pudinga in posladkamo tako, kot je napisano na vrečki, potem pa ohladimo. Zmešamo pol margarine in vanjo dodamo ohlajen puding, potem pa še en rumov sladkor ali dve žlici ruma. Na biskvit, ki smo ga namazali z marmelado, zlagamo na kolobarje narezane banane, čeznje namažemo kremo in prelijemo z raztopljeno čokolado.

Če imate kakšno vprašanje, vam bo Jovanka nanj z veseljem odgovorila. Če so vam recepti všeč in želite poskusiti tudi druge Jovankine dobrote, ji najdete zbrane v kategoriji Kuhanje. Dober tek.

Srce je opustela vaška pot!

BEŽIJO URE

Bežijo ure in bežijo dnevi,
še preden se porazgube v spomine.
Bežijo ure in bežijo dnevi
in mrtve sanje, žive bolečine.

Bežijo ure in bežijo dnevi,
odnašajoč s seboj premnogo zmot.
Beže neurja daljnega odsevi,
samo srce je opustela vaška pot,

ki v temni si samotnosti želi,
da kdaj na njej vsaj listič zadrhti.

Ada Škerl