Žogca v ofsajdu

In nič več v pričakovanju sodniške piščalke

Archive for januar 2011

Sama s teboj!

Posted by zogca na januar 30, 2011

SLEDIM TVOJI SENCI

Sledim tvoji senci,
ki me vodi med zvezde.
Hodim skozi temo,
ki postaja del mene.
Vsrkavam dušo
in izginjam v svetlobo,
ki me vodi k tebi.
Stojim pred tvojo podobo,
srce kriči in krvavi,
solze polzijo po dlani
in padam na kolena.
Ljubezen me objema
in nese k tebi v naročje.
Vidim tvoj obraz
in zazrem se v sijoče oči,
ki me nesejo proti nebeški modrini.
Tišina preteklosti se ovija okoli,
lesk sveč mi kaže pot do globine srca.
Ni strahu,
ni trpljenja,
ni brezupa.
Tvoja roka me nosi skozi viharje,
proti morju ljubezni,
kjer sem sama s teboj.

Tamara Vasić

Posted in Poezija | 113 komentarjev »

Moje hrepenenje!

Posted by zogca na januar 28, 2011

HREPENENJE

Moje hrepenenje
je razbitina
velikega lesenega čolna,
ki ga burja silovito obrača
in žene
in udarja ob krvave pečine
molčečega bivanja.

Moje hrepenenje
je pozibajoč se val,
ki izginja
v neskončnosti morja,
Moje hrepenenje
je pozibajoč se val,
ki ga odplakuje
pesem končnosti.

Moje hrepenenje
je sijoča ostrina noža,
ki bo prerezal
prepletene vrvi
in osvobodil
zasužnjene žile.

Manja Žugman Širnik 

Posted in Poezija | 84 komentarjev »

Posrkana kaplja na tvojem telesu!

Posted by zogca na januar 26, 2011

BITI KAPLJA

Biti kaplja na tvojih prsih,
biti svetla čista kaplja
na žejni koži,
biti nemirna kaplja
na vročih prsih,
biti posrkana kaplja na tvojem telesu.

Biti trska v tvojem ognju,
biti plameneč ogenj v tvojem ognju,
biti velik ogenj
v ognju tvojega življenja,
goreti, goreti, zgoreti
in biti pepel,
ki ga raznaša dih tvoje strasti,
ničesar več čutiti, ničesar več želeti.

Le v uničenju je mir in ljubezen,
le v uničenju je neskončna zvestoba,
mrtve stvari ljubijo z mirom večnosti,
biti skala v polju
tvoje ljubezni.

Dane Zajc

Posted in Poezija | 128 komentarjev »

Kuhanje Žogca stajl!

Posted by zogca na januar 24, 2011

Nak, ne bo novih receptov, pa čeprav sem imela pred nekaj dnevi na obisku našo kuharico Jovanko Broz. Namesto za štedilnikom sva bili namreč na kavču. Ker si seveda nisva mogli povedati vsega (zdaj premišljujem, ali je meni sploh kdaj v življenju uspelo povedati vse, verjetno ne), sva se dogovorili, da bo en konec tedna preživela pri meni in takrat bi bilo več kot pametno tudi kaj skuhati. Ne zaradi bloga, zaradi praznine v mojem zmrzovalniku. Ampak ob tej priložnosti pa lahko na blogu obogatimo zbirko receptov. Do tedaj pa kuhanje Žogca stajl. Ne, s to objavo se ne želim pohvaliti, da sem zapopadla veščino segrevanja vode in stresanja vsebine iz vrečke vanjo, ne, res ne. Želim vam (vsaj tistim, ki ne kanite dočakati visoke starosti in nemeneč se za zdravje jeste kemikalije) priporočiti juho, ki sem jo nedavno odkrila in ki trenutno za moje brbončice pomeni vrhunec užitka. Ali je v njej dejansko vsaj kakšen miligram česna, ki pomaga odganjati hudiča, pa ne vem. Vem, da ne boste smrdeli po česnu, ko jo boste pojedli. Jup, po cigaretih lahko smrdim, po česno ne smem. Nekje pač mora biti meja.

In dober tek!

Posted in Kuhanje | 105 komentarjev »

Patološka ljubezen!

Posted by zogca na januar 23, 2011

O tem, kaj je zdravo in kaj ne, ko gre za ljubezen, bi lahko debatirali od tod do večnosti in dvomim, da bi se kdaj našli na isti frekvenci. Ko cela reč preide v patologijo, pa verjetno sploh več ne bi smelo biti govora o ljubezni, čeprav se dandanes mnoge patologije imenujejo ljubezen. Ker nimam ne časa ne volje pisati o primerih, ki sem jih zadnje čase imela “zadovoljstvo” opazovati, se bom osredotočila samo na enega, skrajnega. Ko mi je štorija jeseni prišla na “uh”, nisem verjela, da je kaj takšnega lahko res, ampak je, res je in danes se to menda celo imenuje ljubezen, velika ljubezen. Ženska. Ne bom rekla, da je lepotica, vsekakor pa je bolj lepa kot grda. Postavna. V najlepših letih. Deluje pametno. Ima kar dobro službo. Za seboj ima že nekaj precej nezdravih zvez, po katerih so se mnogi spraševali, kdo je tukaj bolj bolan oziroma nor. Zlahka bi dobila moškega in po mojih podatkih ima tudi precej oboževalcev. In kaj je naredila? Načrtno si je poiskala moškega, ki je za zapahi. Da, v zaporu. Menda je izjavila, da za tega vsaj ve, kje je. Aha, ljubezen je pa velika. O tem menda ni nobenega menda. Ljubiti, posedovati, nadzorovati … Vem, objava bi morala imeti epilog, ampak kaj naj napišem?

Posted in Ljubezen | 7 komentarjev »

Ukradena pomlad!

Posted by zogca na januar 23, 2011

“Ne, ne morem verjeti, da je zima, da smo sredi meseca januarja”, sem v začetku tedna rekla svoji dragi primorski prijateljici, ki jo obiskovalci bloga poznate po vzdevku Alexia. Alexia je ta teden nekaj dni preživela pri meni in če rečem, da sva se imeli nepozabno dobro, nisem pretiravala. Kot vedno, ko se imam jaz nepozabno dobro, je nastalo eno malo morje fotografij, ampak dokler na računalniku tako ali drugače ne “pridelam” Photoshopa, večina fotografij pač ne bo ugledala svetlobe belega dne. Naj se še tako trudim biti odprta za novosti (in da, trudim se), je zaman. Urejanje fotografij, ki je nekoč spadalo na spisek največjih užitkov, je postalo mučenje. Vsaj zame je mučenje vse, česar ne delam z užitkom. Mučenje gor, mučenje dol, če sredi zime, ko je ponavadi zunaj srhljiva megla in se ti niti v trgovino ne ljubi, da si ne bi prezebel rite, lahko daš na blog fotografije takšne idile …

Eh, škoda, da nisem več najstnica in se ne morem več vse popoldneve lupčkati na klopici. Pomlad, najlepši letni čas. Vem, vem, ni še pomlad. To zdaj je ukradena pomlad. In vem, vem, spet bo megla, sneg, mraz, preden bo pomlad prišla čisto zares. Ko pa bo ...

Velikokrat slišim ali preberem, da bi se človek moral naučiti biti srečen tudi takrat, ko za to nima prav nobenega razloga. Seveda zamahnem z roko, pač, cinik. Če svet ni lep, ni lep in oziranje okoli sebe in iskanje čudovitih malenkosti ne pomaga prav dosti. Ampak ko pride pomlad …

… je pa svet lep, tudi če ni lep. In v trebuhu občutim vse tiste metuljčke, navdušenje, upanje, vse tisto, kar sem čutila, ko sem se pri trinajstih (brez zgražanja, prosim) prvič ves dan lupčkala na klopici. Če zamižim, še vedno čutim tiste poljube, voham tisti zrak in sem sposobna verjeti vse tisto, kar sem verjela takrat.

Jup, led. Kot sem napisala, je to ukradena, ne prava pomlad.

Posted in Skakljanja | 53 komentarjev »

Ena za mojo dušo!

Posted by zogca na januar 22, 2011

Posted in Glasba | 177 komentarjev »

Ekstaza pleše!

Posted by zogca na januar 19, 2011

PRVINSKOST

V tvojem ritmu
pretresava moje telo,
ko se spavaja v sunkih …
Zrcalo je rosno
in pot curlja s telesa …
Vedno bolj te čutim,
a še te hočem,
bližje in globlje, močneje …
Z nohti rišem po tvojem hrbtu
in glas ječi kot lačna zver …
Skozi zeleno … Jezera nad njo …
Sla hlepeča dviga prsi
v sladko bolečino,
bela luna, vtisnjena na koži
nad rdečim …
Spekter pameti molči,
molčijo zvezde …
Osvetljeni so vrhovi,
ekstaza pleše …
Zapeljana in taleča …
Pahnjena čez rob …
Lebdeti … Samo lebdeti …
Skozi zeleno …
Jezera nad menoj …

Ne moreš se premakniti
iz dišečega po njej …
Še vedno me čutiš vsepovsod …
Puhtečo iz svetlobe.
Mehko … Kot sanje …
Z mojo skrivnostjo
v mislih odideš …

Nevenka Klemenc
 

Posted in Poezija | 99 komentarjev »

Nihče mi ne more vzeti!

Posted by zogca na januar 17, 2011

NIHČE

Nihče mi ne more vzeti
besed srca
in glasu ljubezni,
ki verjame
v prhenje časa,
ko bodo reke usihale
in bo zlo venelo,
kakor venejo rože
na bregovih minljivega,
ko bodo v temne ječe
vstopali angeli
in bodo morišča Zemlje
en sam sijaj
in blišč svetlobe,
nihče mi ne more vzeti
besed srca
in glasu ljubezni,
ko v tesnobi svoje smrti
prislonim uho
na vrata večnosti.

Minka Korenčan

Posted in Poezija | 104 komentarji »

V kotičku se lesketa solza!

Posted by zogca na januar 15, 2011

RECI MI

Ne govori mi,
da so moje oči videti srečne,
kajti v kotičku se lesketa solza.

Ne govori mi,
da so moje ustnice nasmejane,
kajti že dolgo mi ni več do smeha.

Ne govori mi,
da si srečen,
kajti oba veva,
da lažeš.

Reci mi, da se je življenje
grdo poigralo z nama
in pritrdila ti bom.

Jerca Vučetič

Posted in Poezija | 106 komentarjev »