Žogca v ofsajdu

In nič več v pričakovanju sodniške piščalke

Archive for avgust 2010

Skakljanje po nič več poletni Ljubljani!

Posted by zogca na avgust 30, 2010

Mi je res uspelo najti deset minut časa, da napišem objavo za blog? V bistvu ne, teh deset minut si bom odtrgala od spanja. Ne od osmih ur spanja, od treh, štirih, kolikor sem jih deležna v zadnjem tednu. Podočnjake imam do kolen. Okej, pretiravam, ampak samo malo. Nekateri so radi nepogrešljivi, jaz pa raje vidim, da se stvari (ne vse, večina) dogajajo mimo mene. Vendar se ne. Najboljša prijateljica v hudi stiski, najljubša teta na obisku, dela veliko in preveč, en in edini računalnik na zadnjih izdihljajih, stanovanje razmetano, perilo nezlikano in cele tone ga je … Da ne naštevam.

Včeraj sem šla s teto znova pohajkovat po stari Ljubljane. Ne, seveda nisem imela časa, ampak sem si ga vseeno vzela, kajti ko se bo vrnila domov, me bo strašansko pekla vest, da sem se premalo družila z njo. Čeprav se v resnici nisem premalo. Najprej sva šli na Mesarski most preverit, ali se je nabralo še kaj ključavnic. In da, veliko več jih je. Razveselim se vsake nove ključavnice, kajti vsaka je znak, da se imata dva rada, to pa mi daje upanje, da … Mogoče pa ljubezen vseeno ni misija nemogoče.

Potem sva se z vzpenjačo odpravili na Ljubljanski grad …

… in občudovali čudovit sončni zahod.

Ko je padla noč, sem kaj hitro ugotovila, da je poletja očitno konec.

Ne vem, koliko stopinj je bilo, vsekakor pa ne dovolj za kratko majico in še krajšo kiklico.

Aja, mimogrede sem našla tudi čeveljce, ki so mi zelo všeč. Mogoče. Za naslednje poletje.

In ko sem ravno pri šopingiranju … Jutri grem za ves dan šopingirat v neki orjaški outlet pri Gorici. Teta želi obujati spomine na čase, ko je iz Italije vlekla več vrečk, kot jih je bila sposobna držati v rokah. Upam, da ne bom jutri zvečer jaz obujala spominov na ta večer, ko je sem na računu še imela veliko denarja. Od tega denarja pa verjetno lahko že zdaj odštejem kakšnih petsto evrov, kajti povsem gotovo je, da potrebujem nov računalnik. Če mi gre šopingiranje sicer dobro od rok, pa je kupovanje računalnika zame prava mora.

Advertisements

Posted in Skakljanja | 74 komentarjev »

Potem me poteptaj!

Posted by zogca na avgust 27, 2010

V OMAMI

O, saj ne morem reči ti besede!
Če sem ti kot dehteča roža – utrži,
če sem ti kakor čaša vina – drži,
o drži me na ustih in me pij,
da zadnja kaplja v tebi izkopni.

Ne misli na poznejše moje bede
in nič, prav nič naj te ne moti zdaj.
Potem? Potem bodi brez srca,
potem me rožo z nogo poteptaj,
potem me čašo prazno trešči v tla,
da v slast ti še črepinj bo žvenketanje.

Ker vem, da kot razbite tvoje sanje,
kot bolečina, kes in kot zločin,
bom vedno še hodila ti v spomin.

Alojz Gradnik

Posted in Poezija | 60 komentarjev »

Moški včasih res morajo lagati!

Posted by zogca na avgust 25, 2010

Okej, še tole staro objavo “vržem na vrh”, potem pa se bom spet nehala posluževati recikliranja in začela pisati. Takole sem pisala nekoč: Predstavljajte si naslednji prizor. Ura je devet zvečer. Petek je. Dan je bil naporen. Kaj dan, cel teden. Mularija je končno zaspala. Mož, recimo mu Francelj, zadovoljno gleda televizijo. Počiva. In mogoče v mislih načrtuje akcijo. Žena, recimo ji Micka, sedi pred računalnikom. V nekem trenutku izdavi: “Francelj, pridi, nekaj bi ti rada pokazala.” Kajpak se njemu ne ljubi vstati, še manj želi zamuditi tisto dobro streljanje. Ampak mora. In Micka mu pokaže fotografijo ter ga postavi pred dilemo: “Kajne, da sem jaz videti veliko bolje od nje?” Francelj gleda fotografijo Angeline Jolie, Monice Bellucci, Heidi Klum ali katerakoli pač lepotica je že na zaslonu. Potem gleda svojo ženo. In spet lepotico. Ter znova svojo ženo. Kaj naj reče? Če reče, da je žena videti veliko bolje, se bo najverjetneje zlagal. Vendar bo deset sekund pozneje znova na kavču. V miru bo gledal streljanje in ko bo filma konec, ga bom mogoče čakala tudi tista prava akcija. Če ženi začne razlagati, da ima lepotica na zaslonu malo bolj čvrste prsi, malo bolj zaobljeno ritko in ima malo manj gub … Film je zanj končan. Akcije ne bo. Najprej bo moral odgovoriti na sto in eno vprašanje, potem pa ga čaka kujanje. Če je Francelj pameten, bo izbral prvo možnost.

In verjemite, Francelj je pameten. Polde tudi. Enako Janez. Al Bundy, on pa ni bil pameten. Zato tudi nikoli ni uspel pogledati nobenega filma. Ko je Ala Peg vprašala, ali jo obleka naredi debelo, ji je povsem iskreno odgovoril, da ni obleka tista, ki jo naredi debelo, ampak jo debelo naredi njen “špeh”. Ker pa niso vsi tako nespametni kot Al …

Že zelo dolgo nisem videla, da bi ena tema na forumu imela toliko ogledov, kot jih je imela tema z naslovom Urša Čepin, kako ujeti milijonarja. Precej čez štiri tisoč. Priznam, da sem šele prejšnji teden pri frizerki izvedela, kdo je ta mlada dama. Ženske so si dale duška in res pisale hudo krute komentarje. Ne morem reči, da se ne strinjam z njimi. Urša Čepin je popolnoma plastična in meni to pač ni lepo. Vendar mi je vseeno padla v oči ena izjava: “Jaz sem pri svojih štiridesetih videti mnogo bolje. To mi je pravkar rekel moj ljubi. Zelo se zabavava.” Povsem verjamem, da je ta gospa videti mnogo bolje. Kot verjamem, da je gospodu njegova naravna žena bolj všeč kot plastična zajčica. Vendar si ne morem kaj, da ne bi pomislila … Bi gospod enako odgovoril tudi v primeru, ko bi ženska na zaslonu ne bila proizvod plastičnih kirurgov in bi dejansko bila lepša od njegove žene? Verjetno. Ampak gospa tega niti opazila ne bi. Zabavala bi se. In trdila, da se zabavata oba.

Posted in Ljubezen | 94 komentarjev »

Žogca na novem stadionu!

Posted by zogca na avgust 23, 2010

Vsaj deset let sem bentila, da je strašna sramota, ker Ljubljana nima primernega stadiona in vsaj deset let sem sanjala o tem, da bom nekega dne v Ljubljani stopila na stadion, na katerega bom dejansko lahko ponosna. In sem, sinoči res sem. Verjetno se vam bo to zdelo smešno (vsaj nekaterim), ampak zame je bil to prav poseben večer. Naj napišem tudi, da bom jeseni svoj volilni glas dala Zoranu Jankoviću? Ni potrebno, kajne? In če sem povsem iskrena, bi ga volila tudi, če mi ne bi postavil stadiona. Pa saj to že veste.

Moje skrbi, da do stadiona ne bo mogoče priti drugače kot po obvoznici (jaz pa seveda nimam vinjete), so bile popolnoma odveč. Pravzaprav nihče ni mogel priti po obvoznici, ker je bilo krožišče Tomačevo zaprto. In da, motili ste se tisti, ki ste me svarili, da pred stadionom ne bom mogla parkirati, če nisem gradbinec, pleskar, steklar ali kaj podobnega. Parkirala sem deset metrov od dvorane za košarko in petdeset od nogometnega stadiona. Brez težav, čeprav sem bila med zadnjimi.

Ampak vsaj nisem zamudila. Ponavadi zamujam.

V vrsti za vstopnico nisem stala dolgo, čeprav je bila vrsta precej dolga. Mogoče bi prihodnjič vstopnico lahko kupila na bencinski črpalki. Ali pa bi si omislila kar letno.

Če je koga zanimala cena … Deset evrov. Vsekakor Ljubljančanom sinoči ni bilo škoda ne denarja ne časa. Predvidevam, da v tako velikem številu niso prišli zaradi nogometa ali Olimpije, ampak predvsem zaradi stadiona. Mislim si, da bo obisk naslednje tekme že pol manjši.

Še preden se je tekma dobro začela, je na stadionu že gorelo. Najvijačem Kopra je povsem očitno uspelo na stadion pretihotapiti nekaj bakel. Ne vem, koliko škode so naredili, vem pa, da sem bila strašno jezna. Nov stadion! Je res treba takoj začeti delati škodo? Vem, malo sem nestrpna do navijaških skupin, ampak nekoč davno sem od pripadnika ene na tekmi dobila v glavo “fejst” velik kamen. Vsekakor dovolj velik, da se mi je ulila kri. Razumem ljubezen do kluba, ne razumem pa delanja škode. In še manj razumem metanje kamnov v glave.

Dragonsi so bili “pridni”.

Naj pišem o tekmi? Verjetno nima smisla, kajti vse lahko preberete na spletnem portalu RTV SLO.

Seveda bom še šla. Če lahko izbiram med “visenjem” v enem od lokalov v stari Ljubljani ter gledanjem mimoidočih in “visenjem” na stadionom ter gledanjem tekme, se bom seveda vedno odločila za nogomet. Že res, da je slovenski nogomet “podn”, ampak zato je pa zdaj stadion kot se šika.

Posted in Nogomet | 86 komentarjev »

Po stopinjah šestega čuta!

Posted by zogca na avgust 22, 2010

Objave ne bom začela na začetku, ampak z angelskim sporočilom, ki sem ga dobila od prijateljice. Ko sem odprla tulec, sem prebrala, da moram slediti svojemu srcu. Priznati moram, da sicer nimam neke povezave z angeli, čeprav menda pazijo na nas. Sledim naj srcu? Okej, čeprav ne vem, ali je to najbolj pametno.

Vsekakor pa je pametno držati skupaj noge. Aha, ven sem se odpravila z mokrimi lasmi in ker se to dejansko ne spodobi, sva se šli s prijateljico malo posončit. Mogoče je kakšna raca videla moje spodnje hlačke, hujša škoda pa ni bila narejena. Lasje so se kajpak hitro posušili in lahko sva šli naprej.

Seveda sem kaj hitro začela delati finančno škodo, čeprav moram v svojo obrambo povedati, da sem zadnje čase res zelo “šparovna” in da te čevlje gledam že celi dve leti. Gledam in čakam, da jih bodo enkrat imeli na znižanju, vendar pa njihova cena nikoli ni hotela pod 110, kar se mi je zdelo pretirano. Ko sem videla, da so jih končno znižali in to za skoraj 50 odstotkov, sem si izpolnila željo in končno so moji.

Supergice seveda niso moje (pol manjše so od moje roke), ampak so darilo za enega malega Gašperja.

Z dvema vrečkama v roki sem dala mir. Ko nisem več gledala trgovin, sem celo opazila, da je Ljubljana okrašena s kajaki. Ali pa so to kanuji? Karkoli že so, visijo v “luftu” in so najrazličnejših oblik.

Lokali so bili polni in dogajalo se je na polno, ampak jaz sem naenkrat hotela nazaj v najin del Ljubljane. Na vsak način. Nikamor drugam, v najin del. Prijateljica je bila zelo razočarana, ker je mislila, da želim domov, ona pa se je hotela še družiti. Ne, nočem domov, sem ji razložila, samo na najin konec. Res, na vsak način. Nisem vedela, zakaj, ampak izkazalo se je, da sem jo v pravem trenutku pripeljala na pravi kraj, kjer je videla nekaj, kar bi že zdavnaj morala videti. Nekaj, kar jo v tem trenutku seveda boli, ampak na dolgi rok je pa to najboljše, kar se ji je lahko zgodilo, kajti prihranilo ji je mesece, mogoče pa tudi leta trpljenja.

Še enkrat znova se je izkazalo, da je moj šesti čut več kot fantastičen, četudi ga, ko gre zame, ne poslušam. Pa bi ga lahko. Ker mi dejansko nikoli ne pošilja napačnih sporočil. Najprej stvari “blebetam” v šali, ampak izkaže se, da teden dni pozneje niso več šala. Ker ne poslušam, ampak se s tem šalim, sporočila postanejo vedno bolj intenzivna. Na primer, jaz, ki nikoli v življenju nisem imela ene same samcate težave s sinusi, sem vsak dan eno uro (ampak samo eno uro) “šmrkala” tako zelo, da nisem delala nič drugega kot si brisala nos. Nič. Potem sledi zbujanje sredi noči. Mene sicer ponoči ne zbudi niti godba na pihala. Nič. Popoln razpad sistema, ko sem več kot za pisalno mizo na stranišču. Še vedno nič, meni se ne posveti, da mi telo nekaj sporoča. Potem pa bum in tresk, zgodi se tisto, na kar me je telo s stavko opozarjalo. Konec je “šmrkanja”, konec je ponočnega zbujanja, obleganja stranišča pa tudi. Ampak vem, dobro vem, da tudi naslednjič ne bom poslušala, vsaj ne zares. Samo blebetala bom. In na koncu se bo izkazalo, da so bila vsa blebetanja pravilna.

Posted in Skakljanja | 14 komentarjev »

Ena o srcu!

Posted by zogca na avgust 21, 2010

Posted in Glasba | 12 komentarjev »

Česa se dandanes moški ne bojijo?

Posted by zogca na avgust 20, 2010

Oja, še vedno sem lena in še vedno se mi ne ljubi pisati. Saj ne boste hudi, če na “vržem na vrh” še eno staro objavo. V bistvu me stare objave, ta šteje skoraj dve leti in pol, zabavajo, kajti lahko preverjam, koliko se je moje mnenje o določenih stvareh spremenilo. Ko gre za moške, se je vsekakor precej. Takole sem pisala nekoč: Zadnje dni sem na spletu brala članke in forumske debate o samskih moških, ki so starejši od trideset let. “Mlade gospode”, narekovaji so z razlogom, bi sodeč po prebranem lahko razdelila na dve skupini. Prva in manjša skupina uživa v svoji samskosti in se čustveno z ženskami ne zapleta. O tej skupini nimam česa napisati, lahko samo spoštujem odločitev teh moških. In druga, veliko večja skupina, ki se boji … Česa se ne boji? Ti moški se bojijo biti z žensko. Bojijo pa se tudi biti sami. Bojijo se poroke. Še bolj se bojijo ločitve. Bojijo se, da jih bo ženska zanemarjala. Hkrati se bojijo, da se bo preveč ukvarjala z njimi. Bojijo se otrok. In se hkrati bojijo tega, da jih ne bodo mogli imeti. Bojijo se žensk, ki slabo zaslužijo, ker mislijo, da jih bodo izkoriščale. Hkrati se bojijo žensk, ki zaslužijo preveč, kajti potem oni ne bodo pravi moški in bodo svojo moškost dokazovali tako, da bodo od tod do večnosti tekmovali z njimi. Bojijo se pristopiti ženski. Hkrati pa se bojijo pogumnih žensk, ki si upajo pristopiti njim. Bojijo se, da bo ženska kot klada ležala v postelji, ker potem je seks pravi dolgčas. Ampak bojijo se tudi tistih divjih, ker vedo, da bodo potem nenehno premlevali, ali so sami dovolj dobri. Tisti, ki nimajo denarja, se bojijo, da ženski ne bodo mogli dovolj nuditi. Tisti, ki imajo denar, se bojijo, da jim ga bo ženska pobrala. Če je ženska preveč privlačna, se bojijo, da jih bo prevarala. Če je premalo privlačna, se bojijo, da se jim bodo prijatelji posmehovali. Če je ženska feministka, se bojijo, da bodo doma copate. Če je ženska tradicionalna, se bojijo, da bodo morali biti pravi, tradicionalni moški. Česa se torej dandanes moški ne bojijo?

Kajpak do teh zaključkov prideš, če jih bereš med vrsticami. Redki so tisti, ki priznajo, da jih je strah. Tako je, bojijo se priznati, da jih je strah. Tudi tega se bojijo. Kaj pa ljubezen? Strah je edino čutenje, ki je tako močno, da človeku zamegli vero v to, ali prav čuti. In da, pogosto je strah močnejši od ljubezni. Pobegniti je treba namreč od tiste, ki je bila poslana od hudiča, da prav njim uniči življenje.

In od takšnih, ki se bojijo samih sebe, me pričakujemo, da nas bodo zaščitili? Zbudi se, Žogca, ura je 19.45.

Posted in Ljubezen | 134 komentarjev »

Žogca ima tetovažo!

Posted by zogca na avgust 19, 2010

Okej, preden boste pomislili, da sem popolnoma “zglajzala”, naj vam napišem, da tetovaža ni trajna, ampak me bo krasila teden, mogoče dva. Ko sem listala po mapi, v kateri je bilo več sto motivov, seveda ni bilo nobenega dvoma, da se bom odločila za škorpijona. Ne, škorpijona v sebi ne maram, vendar moram priznati, da bi me, če ga ne bi bilo, nekateri ljudje pohodili. Ne v japonkah, v bulerjih. Ker moje Sonce v tehtnici nima nobene prave moči in je veliko preveč ustrežljivo, ker je moja Luna v raku veliko preveč materinska tudi do tistih, ki že dolgo niso več otroci, se zna zgoditi, da kdo pomisli, da je ni reči, ki je Žogca ne bo požrla in potem to krepko izkoristijo. Zakaj vendarle ne bi, ko pa vidijo, da lahko? In res lahko, dokler mi ne stopijo na škorpijona. Ko je škorpijon enkrat pohojen, se neham spraševati, kako bi še lahko ustregla in me (vsaj na kratko) mine skrb za tistega, ki je verjetno prej mislil, da takšne bebke pa še ne. Zato škorpijon! Mars v škorpijonu, izdatno podkrepljen s tesno bližino Urana, ki pa ni “softič” in ima to moč, da reče ne, what you give is what you get. Kar je v končni fazi tudi edino prav. Kje pa piše (razen v bibliji, ki je nihče ne jemlje resno), da je treba biti dober do tistih, ki so do tebe slabi? In kaj to človeku prinese? Razen seveda tega, da se počuti kot zadnji bebec.

Če ste za astrološko debato, sem za tudi jaz.

Posted in Astrologija | 69 komentarjev »

S pogorišča v očeh!

Posted by zogca na avgust 16, 2010

PRETRGANA DVOJINA

Sonce se kopa v lužah.
Škrlatne plamenice
nad obličjem pokrajine.
Med griči pozvanja.

Ne vidim pogrebcev.
Le pretrgano dvojino,
brlečo drobno lučko,
prgišče prsti in spomin,
vklesan v kamen.

Šopek nežnih misli vene.
Tožba zastane v grlu.
Begave ptice vzletajo
s pogorišča v očeh.

Tanja Petelinek

Posted in Poezija | 112 komentarjev »

Partner ali otrok?!?

Posted by zogca na avgust 15, 2010

Aha, spet sem lena za pisanje, kar seveda pomeni, da bom “vrgla na vrh” eno od objav s starega bloga in pustila, da se (po možnosti tudi) skregate o nečem, kar je pred dvema letoma že bilo povod za zelo burno debato. Takole sem takrat napisala: Od malih nog sem bila izjemno radovedna in zato so morali moji starši odgovarjati tudi na zelo nemogoča vprašanja. Ničkolikokrat sem ju spravljala v zadrego. Vendar zanimivo, nikoli nista bila v zadregi, ko sem vprašala … Očka, imaš ti raje mamico ali mene? Vedno je brez razmišljanja odgovoril, da ima raje mene. Mamica, imaš ti raje očka ali mene? Vedno je brez razmišljanja odgovorila, da ima raje mene.

Še danes, priznam, ko mi gre kdaj na otročje, preverim, ali imata res najraje mene. Skratka, vedno mi je bilo logično, da imaš otroka raje kot partnerja. Že rojenega otroka. Kaj pa, ko otroka še ni? Ko ga je šele treba narediti?

K pisanju te objave me je spodbudila tema na forumu, v kateri je nesrečna ženska zapustila tudi nesrečnega moškega, kajti ženska si je želela otrok, moški pa ne. Na forumih sem prebrala že več takšnih tem. Tem žensk, ki so spraševale, ali naj moškega zapustijo, ker noče imeti otrok. Ali pa so moškega že zapustile, vendar se jim je potem paralo srce, kajti imele so ga rade. Precej goreče komentarje, ki se vedno pojavijo, je mogoče razdeliti v dve skupini. Ena skupina žensk trdi, da te moški nima rad, če noče imeti otroka s teboj. To, da ima nekdo s teboj potomce, naj bi bil znak ljubezni. Druga skupina pa je prepričana, da te ženske svojih partnerjev nimajo dovolj rade, če so ji zapustile zato, ker nočejo otrok. Po njihovem prepričanju je moški takšni ženski bil samo sredstvo za dosego cilja. Nič več kot to. Ko se videle, da cilja ne bodo dosegle, so odšle. K nekomu, ki jim bo dal tisto, kar si najbolj želijo, otroka.

Ker sama nimam otrok in ker niti nimam pretirano velike želje po otrocih, mi je seveda bližje razmišljanje druge skupine. In se nikakor ne strinjam s trditvijo prve skupine, da naj bi to, da nekdo s teboj želi imeti potomca, bil znake neke velike ljubezni, kajti poznam preveč moških, ki so žensko zapustili skupaj z dojenčkom, ki so si ga tudi sami želeli in ga niso naredili po nesreči, ampak načrtno. In ko pomislim … Veliko žensk ima težave z zanositvijo, nekatere pa sploh ne morejo imeti otrok. Je potemtakem prav, da moški, ki si želi otrok, takšno žensko zapusti, ker mu jih ne more dati? Ne more, noče, mar ni vseeno? Rezultat je namreč isti, otrok ni. Kaj je torej pomembnejše, ljubezen ali otroci? Je to ljubezen, če zapustiš enega moškega, ker noče imeti otrok in greš k drugemu, ki ti jih je pripravljen narediti? V takšnem primeru ženska ljubi prvega ali drugega moškega? Ali gre samo za preračunljivost, da je s tistim, ki ji da tisto, kar si želi? Če naj bi ljubezen bila nesebična, potem to ni ljubezen. Na nek način pa ima prav tudi prva skupina. Ni rečeno, da si moški ne bo čez dvajset let premislil, ker pa bo partnerka takrat že prestara za rojevanje, si bo omislil drugo, mlajšo. Tista pa, ki se je zavoljo ljubezni odrekla želji po otrocih, pa bo ostala tako brez partnerja kot brez otrok.

Jaz povem po pravici, pa četudi vem, da to zveni precej sebično … Več mi pomeni, da mene ena močna, vendar hkrati tudi nežna, moška roka boža po ritki. Več od tega, da bi jaz lahko previjala ena malo pokakano ritko.

Zdaj pa grem poklicat starše in preverit, ali imata mene še vedno raje kot drug drugega. In mama bo verjetno rekla, da sem že prestara za spraševanje neumnosti. Potem se bo oglasil oče in ji rekel, naj pusti otroka pri miru. Nakar se bo ona oglasila z ugotovitvijo, da nisem več otrok, ampak se samo tako vedem. Sledilo pa bo ugotavljanje, kaj natančno je narobe z našo generacijo, da nikakor ne more odrasti.

Posted in Ljubezen | 100 komentarjev »