Žogca v ofsajdu

In nič več v pričakovanju sodniške piščalke

Archive for the ‘Ljubezen’ Category

Miša je doma!

Posted by zogca na november 10, 2011

Včeraj sva pripeljala domov najino Miško, ki zdaj zadovoljno spančka v svoji posteljici. Ponavadi otročički pridejo domov nekaj dni po rojstvu, pot najine Miške pa je trajala malo dlje, mesec in še nekaj dni, kajti rodila se je s komaj 29. polnimi tedni. Ta čas, ko sva jo midva nestrpno čakala in obiskovala dvakrat dnevno, je rasla na EINT-ju, enoti za intenzivno nego in terapijo Ljubljanske porodnišnice. Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila vsem zdravnikom EINT-ja, predvsem pa Miškini osebni zdravnici mag. Liljani Kornhauser Cerar. Ter seveda hvala vsem medicinskim sestram (Barbari, Ireni, Mateji, Vesni itn.) in medicinskemu bratu Jerneju. Ne, ne želite si, da bi vaš malček tako zgodaj pokukal na svet, če pa se to vseeno zgodi, si morate želeti, da bo zanj skrbela ekipa EINT-a, ljudje z znanjem in s srcem.

Najina sreča je nepopisna.

Posted in Ljubezen | 33 komentarjev »

Mišina pesmica!

Posted by zogca na oktober 8, 2011

Posted in Glasba, Ljubezen | 30 komentarjev »

Miša

Posted by Alex van der Volk na oktober 3, 2011

Drage bralke, dragi bralci (tako, da bo vrstni red pravilen).

Z veliko radostjo in nasmehom na obrazu, ki ga lahko pričara zgolj tako edinstven dogodek, kot je rojstvo, Vam sporočam, da je vaša in naša Žogca včeraj, drugega oktobra, leta gospodovega 2011,  ob 23:06, po nekaj urah mučenja rodila skoraj kilogram in pol težko punčko, za katero sva se  že pred tedni zatrdno odločila, da bo slišala na ime Miša. Kot vsi veste, bi morala na svet sicer pokukati šele konec decembra, a kot sem sinoči okoli osmih zvečer napisal na Facebook: Življenje ima pač svojo pot in tako kot meni ni bilo usojeno sinočnje nočne oddelati na bencinskem servisu, je bilo Miši usojeno, da bo še najmanj pet tednov preživela v inkubatorju v družbi raznih aparatur (čeprav je njeno stanje stabilno in bo že čez par dni prej ko slej dihala povsem sama) ter antibiotikov.

Žogca se sicer počuti odlično, saj je že slabe štiri ure po porodu sama skakljala po oddelku, prav tako gre sama iz sobe do intenzivne nege, kjer skrbijo za Mišo in vas čisto vse zelo zelo lepo pozdravlja,za izvedeti vse podrobnosti okoli poroda pa boste žal morali počakati na njen povratek iz porodnišnice.

lep pozdrav

Vaš

Alex van der Volk

 

 

 

 

 

p.s.

V izogib razočaranju, ker ob prispevku ni fotografije male borke, vam sporočam še, da sva se z Žogco pogovarjala tudi o tem in se na koncu odločila, da nekaj intimnosti le zadržimo za nas tri. Pa brez zamere.

Posted in Hepi b'dej, Ljubezen, Življenje | 64 komentarjev »

Pravkar poročena!

Posted by zogca na junij 8, 2011

To objavo sem napisala vnaprej. Seveda, na poročni dan ni časa čepeti za računalnikom, pa čeprav nimaš klasične poroke s celim kupom svatov, čeprav nimaš več kot deseturne veselice, čeprav … Ampak toliko časa pa vseeno imam, da z miško pritisnem na “objavi” in vam sporočim, da sem poročena. Seveda bom napisala kaj več in prilepila kakšno fotografijo. Ko bo mimo poročna noč. Ko se vrneva s poročnega potovanja. In preden se lotim mučne misije imenovanje menjava vseh dokumentov.

Zjutraj odrineva. Smer je Milano. Potem sledita Como in Bergamo. Ter na koncu Torino.

Posted in Ljubezen | 77 komentarjev »

Patološka ljubezen!

Posted by zogca na januar 23, 2011

O tem, kaj je zdravo in kaj ne, ko gre za ljubezen, bi lahko debatirali od tod do večnosti in dvomim, da bi se kdaj našli na isti frekvenci. Ko cela reč preide v patologijo, pa verjetno sploh več ne bi smelo biti govora o ljubezni, čeprav se dandanes mnoge patologije imenujejo ljubezen. Ker nimam ne časa ne volje pisati o primerih, ki sem jih zadnje čase imela “zadovoljstvo” opazovati, se bom osredotočila samo na enega, skrajnega. Ko mi je štorija jeseni prišla na “uh”, nisem verjela, da je kaj takšnega lahko res, ampak je, res je in danes se to menda celo imenuje ljubezen, velika ljubezen. Ženska. Ne bom rekla, da je lepotica, vsekakor pa je bolj lepa kot grda. Postavna. V najlepših letih. Deluje pametno. Ima kar dobro službo. Za seboj ima že nekaj precej nezdravih zvez, po katerih so se mnogi spraševali, kdo je tukaj bolj bolan oziroma nor. Zlahka bi dobila moškega in po mojih podatkih ima tudi precej oboževalcev. In kaj je naredila? Načrtno si je poiskala moškega, ki je za zapahi. Da, v zaporu. Menda je izjavila, da za tega vsaj ve, kje je. Aha, ljubezen je pa velika. O tem menda ni nobenega menda. Ljubiti, posedovati, nadzorovati … Vem, objava bi morala imeti epilog, ampak kaj naj napišem?

Posted in Ljubezen | 7 komentarjev »

Postati popoln partner?!?

Posted by zogca na november 28, 2010

Ker je nedelja in si bom na vso moč prizadevala biti nedeljska, bom dala vse od sebe, da bom čim manj časa preživela za računalniku in čim več … Verjetno kar na kavču, ker po snegu pa res ne mislim skakati. Aha, menda bo snežilo. Ker seveda moram poskrbeti, da vam na blogu ne bo dolgčas, sem iz naftalina potegnila dve leti staro objavo. Zanimivo je, da bi danes verjetno napisala precej podobno. Okej, stavek ali dva bi spremenila. In da, malo manj bi bentila čez princa, kajti v primerjavi s tem, kar me je čakalo po njem, je bil on utelešenje dobrote. Zdaj pa zares, sledi dve leti staro pisanje …

Na forumu sem v neki debati zasledila razmišljanje, da bi si morali samski prizadevati za to, da bi postali popolni partnerji. Skratka, spremeniti bi se morali do te mere, da bi nekomu, za katerega še ne vemo, kdo je, bili popolni življenjski sopotniki. In to naj bi bila pot do sreče. Zdaj sledi moje najgloblje nestrinjanje s takšno strategijo …

Četudi bi sprejela teorijo, vendar je ne, da bi morali iz sebe narediti nekaj, kar nismo, da bi potem bili vredni sreče … V katero smer naj bi se človek spreminjal, da bi postal popoln partner? Enemu moškemu je popolna partnerka ženska, ki je odlična gospodinja. Spet drugemu športnica, ki ne zamudi nobene priložnosti, da bi lezla v gore. Tretji si želi ob sebi imeti karieristko. Kar je za Franceljna sekira, ki je padla v med, je za Poldeta popolna nočna mora. In sploh … Zakaj bi ženska zavoljo tega, da bi jo nekdo imel rad in ji stal ob strani, morala postati drug človek? Kakšne akrobacije naj bi ženska, ali pa tudi moški, izvajala, da bi bila všečna nekomu, kateremu naj bi tako ali tako bila všečna? Menda, če je z njo. Zakaj naj bi se nekdo sploh moral spremeniti? Če si izberemo enega človeka, potem nam je ta človek verjetno všeč. Verjetno se nam je zdel primeren partner. Ker se sicer sploh ne bi zapletli z njim. Če nas pri temu človeku toliko stvari moti in bi iz njega naraje naredili nekega drugega človeka, zakaj se nismo zapletli s človekom, ki že je takšen, kakršnega si v resnici želimo? Mar ne znamo izbrati? Večkrat preberem tarnarnja o tem, da je bila ta takšna in takšna ter zato ni bila v redu. Spet naslednja takšna in takšna in tudi ni bila v redu. In naslednja spet. Cela zbirka tako ali drugače “zanič žensk”. Kdo jih je pa izbiral?

Naj se vrnem k popolnosti. Mogoče bo gospodična, ki je na forumu tarnala, sprejela nasvet in vzela v roke, kot ji je bilo svetovano, knjige ter si prizadevala postati popolna partnerka. Kaj ji bo to prineslo? Nič. Na koncu je vse odvisno od sreče. Lahko smo popolni, četudi nihče od nas v resnici ni, če je ne drugi strani nekdo, ki nima tiste prave želje, da bi gradil partnerski odnos, je popolnost zaman. Jaz sem menda imela popolnega partnerja. Vsaj tako se mi je predstavljal. Mesece in mesece, dokler se nisem do uhljev zaljubila vanj. Pa so bile vse samo besede. Ne le, da mi ni bil popoln partner. Sploh ni imel resničnega namena biti partner. Popolnosti jaz tako ali tako nisem pričakovala, še manj sem jo zahtevala. Sto in eno napako bi mu odpustila. On meni niti vrlin ni odpuščal.

Poznam ženske, ki so v vsakem pogledu zelo daleč od popolnosti. In imajo partnerje, ki jih ljubijo. Z vsemi napakami. Nekaterimi celo precej motečimi. Vendar so verjetno skozi oči, ki ljubijo, te napake videti ljubke. Poznam pa ženske, ki so precej blizu popolnosti, vendar so partnerji do njih grdi, če ne celo žaljivi. In če zadevo pogledam iz svojih izkušenj … Če bi rekla, da sem bila do prvega fanta ne vem kako dobra ali ljubeča, bi se zlagala. Ker nisem bila. Nisem mu bila dobra punca. Saj tudi slaba ne, kajti imela sem ga rada, bila sem mu zvesta, stala sem mu ob strani in mu pomagala. Vendar mu vseeno nisem bila dobra punca. Pa me je imel brezmejno rad. In če bi me jutri povozil avto, vem, da bi jokal kot dež. Verjetno najbolj od vseh. Drugega fanta sem kajpak tudi imela rada, še veliko bolj, tudi njemu sem bila zvesta, sem mu stala ob strani in mu pomagala. Vendar sem njega tudi nenehno božala, objemala, “lupčkala” in se ob vsaki priložnosti trudila, da bi ga tako ali drugače razveselila. Česar pri prvem nikoli nisem delala. Vsak njegov nasmeh je bil moja sreča. Pa me ni imel brezmejno rad. Postala sem boljša, vendar sem veliko slabše prišla skozi. Če bi postala še boljša, bi me naslednji mogoče že tepel. Pa saj naslednjega ne bo. Ta izkušnja je preveč bolela. (Hmmm, tale dodatek je iz leta 2010. Pa je vseeno bil naslednji. In da, kot sem pravilno napovedala pred dvema letoma, sem prišla skozi še veliko slabše. Tepel me resda ni, mi je pa naredil toliko grdega, da bi klofute gotovo manj bolele).

Jaz gotovo ne bom prebirala knjig in si prizadevala postati popolna partnerka. Če me nekdo ne mara takšne, kakršna sem, potem tudi ni treba, da me mara zaradi tistega, kar bi se iz knjig naučila, da moram biti. Jaz sem, kar sem. In vse tisto, kar sem, pokažem že na prvem, drugem zmenku, predvidevam, da tisti, ki me povabi na tretjega, želi mene. Če si nekdo po enem letu premisli, se gotovo ni zato, ker jaz ne bi bila ljubeče, zvesto, iskreno, pošteno in strastno bitje. Premislil si je, ker sam ne ve, kaj hoče. Nobena knjiga pa nas, predvidevam, ne more naučiti, kako naj tistemu, ki ne ve, kaj hoče, damo tisto, kar hoče.

Kdor nas bo res imel rad, temu se bomo v tej veliki množici ljudi, zdeli popolni, pa četudi bo vedel, da smo nepopolni. In to je ljubezen. Ki, vsaj po moje, nima nobene zveze s popolnostjo. Žal pa ljubezen, vsaj mene, preveč boli. In je zato bolje, da se je sploh ne grem več. (Še en dodatek iz leta 2010. Vsekakor se bom še šla ljubezen, ampak bom odslej skušala raje kot moškega imeti sebe. In najprej poskrbeti za svojo rit. Potem se bom, ko bom v hrbtu začutila mesarski nož in bo ljubezni konec, počutila manj trapa.)


Posted in Ljubezen | 31 komentarjev »

Kako postaneš prasica?

Posted by zogca na november 14, 2010

Na mojem najljubšem forumu že nekaj časa ni bilo nobene zares zanimive teme, ampak danes je pa ena izmed MON-ovk zastavila vprašanje za milijon dolarjev, kot bi rekli Američani. Kako postaneš prasica? Seveda do moškega. Prvi odgovor je bil: “Učitelja imaš pred nosom.” Že deseti (v bistvu jih nisem štela), da se prasica sploh ne splača biti, kajti vse se vrača, vse se plača. Zadnji (za zdaj) nasvet je vključeval odrekanje seksa. Saj ne, da bi mi nasveti prišli prav, ker v tem trenutku nimam komu biti prasica in četudi bi to imela komu biti, tega (vem, trapasto) ne zmorem, ker se mi moški vedno smilijo in kakorkoli se stvari obrnejo, vedno poskrbim, da je njim bolje kot meni. Pač, sem antitalent za prasico. “Ubogi ne bo vstal ob sedmih, če lahko vstanem jaz, naj spi do enajstih. Ubogi se ne bo mučil s posodo, če jo lahko pomijem jaz. Ubogi, ga bo zeblo, naj on vzame toplejšo odejo.” Težko bi našli večjo bebko in ne, prav nič ne pomaga, da mi najboljša prijateljica že deset let govori, da se do moškega ne splača biti dobra. Pa vseeno, že zaradi heca bi rada prebrala vaše predloge.

Posted in Ljubezen | 278 komentarjev »

Neka povsem druga bolečina!

Posted by zogca na oktober 31, 2010

Bila je tista huda zima, tista najhujša v mojem življenju. Ko se je vse začelo rušiti kot domine. Ko me je prevzel popoln obup in sem padla tako globoko, da je trajalo več kot dve leti, da sem se spravila na noge in se po svetu nisem več plazila, ampak sem hodila. Dandanes, ko astrološko karto berem kot televizijski spored, vem, zakaj je bilo temu tako. Da, to je bila tista zima, ko sem začela pisati blog. V resnici sploh ne vem, ali je bila huda. Ne vem, ali je bilo veliko snega, ali je bilo mrzlo, kaj se je takrat dogajalo po svetu, ali so bili cunamiji in potresi, res ne vem. Spominjam se, da nisem mogla dihati. Bolj sem se trudila priti do zraka, manj sem ga dobila. Spominjam se, da kar nekaj mesecev nisem spala. Do šestih zjutraj sem gledala sence na zidu in potem sem vstala. Spominjam se … Eh, kaj nakladam, spominjam se samo bolečine, ker drugega takrat v mojem življenju tako in tako ni bilo. Zakaj vse to sploh pišem? Ena od mojih najboljših prijateljic, s katero sicer visiva skupaj kot rit in srajca, se tudi te zime spominja kot “tiste zime”. So zime in potem je tista zima. Midve sva sicer popolno nasprotje. Dvomim, da se zlahka najdete dva, ki se tako zelo razlikujeta. Ampak nekaj pa imava skupnega, Luno na isti stopinji raka. Ta Luna je razlog, da nihče tako zelo ne razume mojega čustvenega sveta kot ona. In da nihče tako zelo ne razume njenega čustvena sveta kot jaz. Že deset let. Najine pogovore bi lahko merili v stotinah in stotinah ur. Okej, tokrat je tišina. Tokrat sem poslala samo sporočilo in ko me je poklicala, se nisem oglasila. Ona ve, zakaj. Da mi ne bi bilo treba reči: “Lej, imela si prav. Nikoli v življenju ga nisi videla ali se pogovarjala z njim, ampak bolje od mene si vedela, s kom imam opravka. In jaz? Jaz sem ti v srcu celo zamerila, da si tako grdo govorila o njem. Imela si prav, takšen je in čisto nič drugačen.” Da, tega nisem hotela reči in zato se je izogibam. Čeprav vem, da mi nikoli ne bi rekla: “Nisi me poslušala, zdaj pa imaš.” Ne, ne smem pozabiti, zakaj vse to sploh pišem. Žogca, rdeča nit. Tiste hude zime pred tremi leti se seveda ni zrušil samo moj svet, ampak tudi njen. Najini pogovori so trajali po deset in več ur. Dobili sva se na pol poti, po več ur sva se sprehajali, potem sem šla jaz k njej, nakar je ona pospremila mene, pa sva viseli še pri meni, potem sem jaz njo z avtom peljala domov in sva nekaj ur debatirali še na parkirišču. Bogsigavedi, ali sva takrat druga drugo sploh slišali, vsaka je govorila svoje in obema je bilo laže. Ampak toliko pa sem jo vseeno slišala, da se spominjam, da Črv (kar je bil vzdevek za njenega takrat že nekdanjega fanta), ni bil vzrok njene bolečine. No, seveda tudi, ampak Črv ni bil nekdo, za katerim je bilo vredno točiti solze in ona je to zelo dobro vedela. Do njega je čutila samo jezo, bes, gnus. Jokala je zaradi enega triletnega skodranega dečka. Jaz pa ji, priznam, nisem verjela, da se je res lahko tako zelo navezala na tujega otroka in da ji je zaradi otroka veliko bolj hudo kot zaradi moškega. Govorila mi je, da je to neka povsem druga bolečina. Danes, tri leta pozneje razumem to njeno povsem drugo bolečino. Moj deček nima treh let in tudi kodrčkov ne, je pa prav gotovo najlepši, najprijaznejši in najnežnejši deček, kar sem jih v življenju videla. In tisti njegovi učki! Okej, spet se oddaljujem od bistva. Takrat mi je prijateljica rekla, da ko izgubiš ljubezen otroka (v bistvu ni izgubljena ljubezen, samo stiki se seveda prekinejo), to boli veliko bolj, ker veš, da si izgubil nekaj iskrenega, pristnega in nezlaganega. Ker otroci so takšni, iskreni, pristni in nezlagani. Za razliko od črvov. Bemtiš, kaj so mi pa uboge živalce slabega storile? Tako. Že dolgo ni bilo na blogu nobene objave, ki bi prišla naravnost iz srca. Ta je.

Posted in Ljubezen | 57 komentarjev »

Kdaj moški dozorijo?

Posted by zogca na september 14, 2010

Naslov ni moj, sunila sem ga. Med kofetkanjem sem se zabavala z branjem svojega najljubšega portala in naletela na temo, v kateri je gospodična, ki ji v trgovini verjetno že nekaj let pravijo gospa, zastavila to vprašanje. Ko sem se od srca nasmejala nekaterim odgovorom (predvsem tistemu, da je samorefleksija pri nas ženskah mogoča samo v ogledalu med urejanjem trepalnic), sem dejansko morala ugotoviti, da premnogi povezujejo zrelost s tem, ali se je nekdo odločil imeti družino ali pa še vedno nori okoli s svojim motorjem, ko pride domov, pa ga čaka mamina večerja. Saj v bistvu to počnem tudi jaz, pa čeprav vem za veliko preveč ljudi, za katere nikoli ne bi rekla, da so zreli, imajo pa otroke, nekateri celo četico otrok. Ne samo otroke, tudi starše bi moralo imeti čez socialno skrbstvo, ker so starši bolj otročji od otrok. Pač, prvi je pričakoval zrelost od drugega, drugi od prvega in … Ponavadi se zrelost pričakuje od ženske. Vsaj jaz sem neštetokrat slišala ljudi govoriti, da je ta ali oni spoznal žensko, ki je tako dobro vplivala nanj, da se je zresnil in dozorel. In tudi na forumu sem prebrala, da se moški ob nezreli ženski ne more zresniti. Res, ne spomnim se, da bi mi kdo kdaj pravil o neresni ženski, ki je dozorela ob ugodnih vplivih že prej dozorelega moškega. Mah, bolj za hec kot zares bi rada dobila definicijo zrelega moškega. Ker hej, če imam rada zelene in popolnoma nezrele banane, če kupujem nektarine, v katere nihče ne bi ugriznil še vsaj teden dni, dokler ne bi postale bolj mehke … Zakaj bi potem pri moških vztrajala, da bodo zreli? Pa saj, če se z ogledalcem odpravim na balkon urejati obrvi (ne trepalnice, moški očitno ne vedo, kaj počnemo) bi znala med samorefleksijo ugotoviti, da tudi sama nisem niti blizu zrelosti. Ali pač?

Posted in Ljubezen | 19 komentarjev »

Moški včasih res morajo lagati!

Posted by zogca na avgust 25, 2010

Okej, še tole staro objavo “vržem na vrh”, potem pa se bom spet nehala posluževati recikliranja in začela pisati. Takole sem pisala nekoč: Predstavljajte si naslednji prizor. Ura je devet zvečer. Petek je. Dan je bil naporen. Kaj dan, cel teden. Mularija je končno zaspala. Mož, recimo mu Francelj, zadovoljno gleda televizijo. Počiva. In mogoče v mislih načrtuje akcijo. Žena, recimo ji Micka, sedi pred računalnikom. V nekem trenutku izdavi: “Francelj, pridi, nekaj bi ti rada pokazala.” Kajpak se njemu ne ljubi vstati, še manj želi zamuditi tisto dobro streljanje. Ampak mora. In Micka mu pokaže fotografijo ter ga postavi pred dilemo: “Kajne, da sem jaz videti veliko bolje od nje?” Francelj gleda fotografijo Angeline Jolie, Monice Bellucci, Heidi Klum ali katerakoli pač lepotica je že na zaslonu. Potem gleda svojo ženo. In spet lepotico. Ter znova svojo ženo. Kaj naj reče? Če reče, da je žena videti veliko bolje, se bo najverjetneje zlagal. Vendar bo deset sekund pozneje znova na kavču. V miru bo gledal streljanje in ko bo filma konec, ga bom mogoče čakala tudi tista prava akcija. Če ženi začne razlagati, da ima lepotica na zaslonu malo bolj čvrste prsi, malo bolj zaobljeno ritko in ima malo manj gub … Film je zanj končan. Akcije ne bo. Najprej bo moral odgovoriti na sto in eno vprašanje, potem pa ga čaka kujanje. Če je Francelj pameten, bo izbral prvo možnost.

In verjemite, Francelj je pameten. Polde tudi. Enako Janez. Al Bundy, on pa ni bil pameten. Zato tudi nikoli ni uspel pogledati nobenega filma. Ko je Ala Peg vprašala, ali jo obleka naredi debelo, ji je povsem iskreno odgovoril, da ni obleka tista, ki jo naredi debelo, ampak jo debelo naredi njen “špeh”. Ker pa niso vsi tako nespametni kot Al …

Že zelo dolgo nisem videla, da bi ena tema na forumu imela toliko ogledov, kot jih je imela tema z naslovom Urša Čepin, kako ujeti milijonarja. Precej čez štiri tisoč. Priznam, da sem šele prejšnji teden pri frizerki izvedela, kdo je ta mlada dama. Ženske so si dale duška in res pisale hudo krute komentarje. Ne morem reči, da se ne strinjam z njimi. Urša Čepin je popolnoma plastična in meni to pač ni lepo. Vendar mi je vseeno padla v oči ena izjava: “Jaz sem pri svojih štiridesetih videti mnogo bolje. To mi je pravkar rekel moj ljubi. Zelo se zabavava.” Povsem verjamem, da je ta gospa videti mnogo bolje. Kot verjamem, da je gospodu njegova naravna žena bolj všeč kot plastična zajčica. Vendar si ne morem kaj, da ne bi pomislila … Bi gospod enako odgovoril tudi v primeru, ko bi ženska na zaslonu ne bila proizvod plastičnih kirurgov in bi dejansko bila lepša od njegove žene? Verjetno. Ampak gospa tega niti opazila ne bi. Zabavala bi se. In trdila, da se zabavata oba.

Posted in Ljubezen | 94 komentarjev »