Žogca v ofsajdu

In nič več v pričakovanju sodniške piščalke

Kam je izginilo “dvorišče”?

Posted by zogca na januar 3, 2009

Stala sem ob oknu. S pinceto v eni roki in z ogledalom v drugi. Posijalo je namreč sonce in izkoristila sem ga, da si uredim obrvi. Ko sem končala, sem začela strmeti skozi okno. Ena mamica in dva otroka. Če se jaz kaj vprašam, dovolj stara, da bi se igrala tudi sama. In sem se spomnila …

Ko smo bili mi majhni, se ni moglo zgoditi, da sta bila na dvorišču samo dva otroka. Četudi je lilo kot iz škafa, nas je bilo vedno pred blokom vsaj pet. Pač pod balkoni. Sicer pa deset, dvajset, tudi trideset. Gumitvist. Ristanec. Saj se temu tako reče, mar ne? In potem je tisti krog, ki smo ga razdelili na štiri polja in smo si kradli ozemlje …  Se kdo spomni imena te igra? Pa kolesarjenje, kotalkanje, med dvema ognjema, nogomet, košarka. Nikjer konca in kraja iger. Nikjer konca in kraja otrok. Kje so zdaj ti otroci? Statistika kaže, da so se rodili. Kje so torej? Nemogoče je, da so vsi pred televizorji in računalniki. Jih starši “vlačijo” po nakupovalnih središčih, se igrajo tam? Mar igranja na dvorišču ni v novodobnih knjigah, ki učijo, da mora vsak otrokov trenutek imeti smisel, namen ter nečemu služiti? Mi smo bili med počitnicah, ob praznikih in koncu tedna na dvorišču od jutra do mraka, ob delavnikih pa cele popoldneve. Zmotilo nas je lahko samo klicanje z oken in balkonov. Anja, kosilo! Rok, večerja! Špela, na rojstni dan gremo k babici! Jure, pridi domov, gremo na Šmarno goro! Vsa imena so izmišljena. Vsi smo bili zunaj. Od prvega dne. Ko smo se šele vselili v blok in pred njim ni bilo nobenih igral. Samo drog za stresanje preprog je stal na pesku. Pogledala sem skozi okno in ob drogu sta stala deklica in deček, pozneje se je izkazalo, da sta bila sestrica in bratec. Šla sem dol. Spoznali smo se. Potem je prišla še ena deklica. In še ena. Pa deček. Pa spet deklica. Tako je v nekaj dneh nastala druščina, ki je naslednjih deset in več let “kraljevala” dvorišču. Nikoli ne bom pozabila dne, ko sem bila kaznovana in eno uro nisem smela ven. Ne spomnim se, kaj sem zagrešila, ampak eno uro me niso spustili na dvorišče. Ta ura je  vse do današnjega dne ostala najdaljša v mojem življenju. Ni in ni se hotela končati. Ko je minilo natančno 59 minut in 59 sekund, sem “letela” skorajda skozi zaprta vrata.

Ko se sprehajam po Ljubljani, ko gledam dvorišča, na njih pa skorajda ni otrok, če pa že so, so vedno v bližini tudi mamice, se sprašujem … Kam je izginilo “dvorišče”? Ali kdo ve?

38 Responses to “Kam je izginilo “dvorišče”?”

  1. Nevenka said

    Mi nismo imeli dvorišča, imeli smo kar celo ulico. In nekaj tečnih sosed, ki so nas stalno preganjale, češ da smo preglasni. Saj smo najbrž bili. Nam se sicer ni zdelo, ker so se nam dogajale same najpomembnejše stvari in nismo mogli skriti sprotnega navdušenja. Radi smo se žogali in kradli zemljo, včasih smo se šli “figure metat”, ristanc, gumitvist in kavbojce in indijance.
    Včasih smo zakurili ogenj na bližnjem travniku blizu Grubarjevega prekopa in pekli narabutano koruzo. Sem pa tja smo bili celo zaljubljeni. Potem smo odrasli.
    In sedaj tudi sama le redko vidim otroke, ki se tako vneto igrajo, kot smo se mi. Redko.

  2. zogca said

    Mi smo se “razširili” na celo ulico, ko smo bili na kolesih. Sicer pa smo se držali svoje ulice. In tudi mi smo imeli eno zelo hudo staro sosedo, drugi pa so nas “prenašali”. Verjetno zato, ker je bil blok poln mladih družin in … Če ni bil njihov otrok tudi pred blokom, je bil pa vsaj v vozičku in se je vedelo, da bo kmalu. Bili pa smo brez dvoma “najbolj oblegan” blok.

    Ti lepi časi. 🙂

  3. Spider said

    Jaz pa sem imel soseda kot iz filma Denis Pokora.idilično okolje, hišice, tečni star sosed..in dva mulca na BMX-ih, jaz in moj prijatelj.Itak, da sva mu nagajala in bila vedno znova vesela, ko je znorel.decembra sva mu metala petarde na vrt, pa tako.Drugače sva bila pa kao pridna otroka, ha ha.

  4. no said

    Igrica se imenuje “zemljokrast”.

    Tudi mi smo bili cele dneve zunaj. Starši so nam dovolili do “dokler se ne prižgejo luči”, pa smo te luči velikokrat spregledali.
    Mislim, da so sedaj čisto drugi časi. Ulice so veliko bolj nevarne, kot so bile v naših časih. Tudi jaz si svojih otrok, če bi jih imela, ne bi upala pustiti same zunaj.
    Pa na srečo v naših časih ni bilo računalnikov in toliko programov na TV-ju, ker mislim, da bi to imelo velik vpliv na naše “dvorišče”.

  5. Saudade said

    Joj, Žogca, kakšna dobra tema… in koliko spominov! Tudi mi smo bili v tistih prazgodovinskih časih ves dan zunaj, vedno do teme, če ne še dlje. Jaz sem se družila s samimi fanti, ker deklic enake starosti v moji ulici ni bilo. Moje kolo pa ni bil BMX, kot tvoje, pač pa prva generacija ponijev – rdeče poni kolo. In ker sem s fanti dirjala po makadamski ulici, sem pri sedmih letih tudi fino padla: pretres možganov, izguba zavesti, bolnica… in hkrati izguba vseh spominov do tiste starosti. (Kar je bilo po svoje dobro, ker mi je leto zatem umrl brat – in je bolečina ob njegovi smrti manjša, kot bi bila sicer).
    Sicer pa smo se šli tanc šolo (mislim, da je to tisto, čemur rečeš ristanc), slike metat (joj, kako sem to imela rada). Gumitvist je takrat ravno postajal moderen in mogoče smo poznali prvo različico – ampak zaradi pomanjkanja punc na ulici smo se to šli bolj v šoli kot pred hišo. Ogromno smo preigrali tudi badmintona in med dvema ognjema. Res lepi časi.

    Tebi in vsem ostalim želim srečno 2009!

  6. Janis said

    Ulice so veliko bolj nevarne, kot so bile v naših časih. Tudi jaz si svojih otrok, če bi jih imela, ne bi upala pustiti same zunaj.

    Vprašanje je, koliko je to sploh res. Naši starši so bili pač mišljenja, da za otrokov razvoj svoboda bolj pomembna ob absolutne varnosti in so bili pripravljeni tudi več tvegati. Poškodbe med igro. Ravsanje med mularijo. in da, žalibog, tudi odrasle s slabimi nameni, ker so upali, da bodo otroci dovolj previdni in se bodo pravočasno spomnili pogovorov s starši. Današnji starši so pa absolutni ziheraši in njihova vzgoja stoji na tezi, da je največja vrednota varnost in da se mora starš spremeniti hkrati v varnostnika, psa čuvaja in jasnovidca, da bi ja že vnaprej preprečil vsako možnost za poškodbo, ravs ali soočenje s slabimi odraslimi.

  7. Spider said

    Moja “ulica” v tem kontekstu je bilo predmestje, hiše, upokojenci in družine, malo avtomobilov je vozilo mimo.Za obiskovanje bližnjega blokovskega naselja sem imel pa absolutno prepoved.

  8. 1danica said

    Dvorišče so žal zapakirali v dve škatli, kar ga je še ostalo, so ga pa resnično preselili v super- hiper- in kaj vem, kakše -markete še. Ustvarjalni in pozorni starši z zdravo pametjo še vedno znajo osmisliti otrokov čas (v smislu, kot ga omenjaš) in mu dati vsebino, dvorišča jim pa ne morejo vrniti, ker “splošna klima” ni taka.😦 (http://od1danice.blog.siol.net/2008/02/02/prides-kaj-ven/ ) LP!

  9. cija said

    Naši starši so bili pač mišljenja, da za otrokov razvoj svoboda bolj pomembna ob absolutne varnosti in so bili pripravljeni tudi več tvegati.

    Sem bolj mnenja, da se naši starši niso kaj pretirano obremenjevali z otrokovim razvojem. Glavno, da je bil otrok čist, primerno prehranjen in lepega vedenja.

    Se pa strinjam s tem o ziheraštvu in varnosti. Imam kolegico, ki svojega desetletnega sina ni sposobna pustit samega za deset minut. Da bi pa mali šel sam od sebe po ulici, brez, da bi ona vedela kje, kam in kako, pa je znanstvena fantastika. Vsako srečanje z vrstniki mora biti predhodno dogovorjeno in odobreno s prijateljčkovimi starši in seveda pod bolj ali manj budnim nadzorom kakšne zaupanja vredne osebe. Pa živijo v – recimo temu – elitni mirni soseski, na koncu slepe ulice, tako da tudi strah pred prometom odpade. Potem pa se čudi, da se otrok ne zna igrat s sovrstniki in ne pozna niti take igre, kot je skrivanje.
    Če danes otroci nimajo na voljo enega ali dveh visoko tehnično zahtevnih pripomočkov, se itak niti igrati ne bodo znali več.

  10. Jovanka Broz said

    hej Žogca,si pa res faca. Kaj se spomneš ej :-)))

    to je tudi meni bilo najlepše obdobje . Mi smo pičili kar bosi po Koperskih ulicah, ko je bilo vroče smo v kratkih hlačah kar s pomola skakali v morje. Gumitvist sem igrala najboljše od vseh. Ni bilo višine,ki jo nebi skočila. Vse tiste prijateljčke sem imela zelo rada.

  11. Robert said

    Otrokom ni bilo nikoli boljše kot danes, starši niso bili nikoli bolj skrbni kot danes, igrač in podobne navlake ni bilo nikoli več kot danes … ja potem je pa ja vse v najlepšem redu.

  12. zogca said

    Žogca je prišla domov!!! Zmrznjena!!! Ko se odtali, bo vse natančno prebrala in komentirala.😉

  13. zogca said

    Saudade, jaz sem bila eno malo princeske, veš? In sem v bistvu imela tri kolesa. Rjavega ponija, modrega dirkalca in sivega BMX-a z modrimi ročkami in gumami. Bi morala vprašati, koga sem tako dobro prinašala okoli, ampak se mi zdi, da verjetno kar očeta.:mrgreen: Je pa res, da denar, dan za kolesa, pri meni ni bil vržen proč, ker jaz sem dejansko … Zame so se nekaj čas bali, da bo moja tazadnja dobila obliko BMX-ovega sedeža. Ker jaz sem kolo vlačila s seboj povsod. Četudi sem šla pred blok sedeti na klopico, sem jaz šla z BMX-m in sedela na BMX-u.:mrgreen: V bistvu si tudi zdaj želim BMX-a, imam pa nekega superdirkalca, s katerim … Ni to zame. In tudi nikjer ga ne morem pustiti, ker bi bilo ima da ga nema.

  14. zogca said

    Jovanka, a greva enkrat za hec skakat gumitvist? Da vidiva, ali še znava. To bi bilo – za kamero.:mrgreen:

  15. zogca said

    No, zemljokrat? Pa res. Ti povem, če ne bi napisala, se jaz te besede ne bi nikoli spomnila. Vem pa, da je bila to ena mojih najljubših iger. Seveda sem imela gumitvist raje. Nisem pa bila neka strašna ljubiteljica ristanca, zdel se mi je precej dolgočasen.

  16. zogca said

    Spider, še en na BMX-u, lepo.😉

  17. zogca said

    Danica, luštno. Tvoja objava me je spomnila na naša obešanja na domofone. A prideš ven? A lahko pride Aleš ven? A lahko pride Barbara ven? A lahko pride Tanja ven? A lahko pride Peter ven? Znova so imena izmišljena.😉

  18. zogca said

    Cija, jaz pa ne bi rekla, da se niso obremenjevali s tem. Moja mama se je gotovo obremenjevala. Ampak je bilo povsem naravno, da sem šla jaz ven, ker so bili vsi drugi zunaj in … Bila je takšna kultura. Kar pa se varnosti tiče … So res dvorišča danes toliko bolj nevarna? Gotovo je več tistega “materialnega kriminala”, ampak otrok ne moreš oropati, ne moreš jim vzeti torbice, denarnice, ker je nimajo. Nekako pa ne verjamem, da je danes kaj več pedofilov, kot jih je bilo dvajset let nazaj. In tudi ugrabiteljev ni več. Moj sošolec, na primer, je bil v vrtčevskih letih ugrabljen, ampak ugrabil ga je njegov lasten oče.

  19. zogca said

    Janis bom odgovorila čisto zadnji, ker me je nekaj dni seksualno zanemarjala.:mrgreen: Ampak jo vseeno moram podpisati, ker se strinjam z njo.😉

  20. Janis said

    Janis bom odgovorila čisto zadnji, ker me je nekaj dni seksualno zanemarjala.:mrgreen:

    You are f****** heterosexual, remember?:mrgreen:

  21. zogca said

    Janis, če se ti ljubi počakati pet minut, pliz počakaj novo objavo. Je tako zelo vredno. Pobralo te bo od smeha.

  22. Janis said

    Bom🙂

  23. zogca said

    A ne, da se je splačalo?

  24. zogca said

    Ajoj, tole si preberite. “Moje mnenje glede igranja tujih otrok na našem dvorišču je, da če ni otrok na obisku ali v spremstvu katerega izmed stanovalcev nima kaj delat na našem dvorišču. Jaz to dvorišče jemljem kot bi jemala dvorišče svoje hiše in če bi imela pred hišo kako igralo tud se nebi mogu prit igrat kdorkoli bi se spomnil ampak tisti, ki bi ga jaz poznala in bi prišel k meni na obisk. Tako pa bi morali mi to dvorišče jemti kot naše dvorišče, ki smo ga mi plačali oz. kupili za naše otroke ne pa za otroke vseh drugih blokov.” S foruma ene od ljubljanskih ulic oziroma sosesk. Mislim, kaj takšnega. In potem cel kup pritrjevanja. Ne predstavljam si, da bi v mojih časih “mamice” takšne zganjale, če bi se otroci prišli igrat pred kakšen drug, ne svoj blok.

  25. tečem said

    če je to dvorišče pred mojo hišo potem pritrdim temu zgoraj, če je pa pred blokom v kakšni stanovanjski soseski potem nimaš kaj reči, ker so to javne površine in lahko tamali brez probleba skačejo po raznih gugalnicah.
    Mi smo se veliko igrali robnike in skrivalnice in tega in še marsikaj se danes tamamali sploh ne znajo iti. In ja, bilo nam je lepo, danes pa imajo raje novodobne reči in kar malo pisano gledajo ko jim poveš kaj kako vse smo se mi špilali.

  26. zogca said

    Tečem, iz tistega, kar sem jaz prebrala, nekaj sem tudi citirala, je jasno, da gre za blok. Ker se na veliko uporablja množina, omenjeni so otroci iz drugih blokov in tudi gre za forum blokovske soseske. Ne vem, odganjanje otrok z igrišč mi je mimo.

  27. webmaher said

    žogca, ko bosta z Jovanko šle skakat gumitvist me pokličta, da posnamem – čujem i na drug Tito🙂

  28. zogca said

    Joj, na YouTubu sem danes videla eno super risanko s Titom, ampak je zdaj več ne najdem.😦

  29. webmaher said

    poglej v Zgodovina od brskalnika pa bo..tko jaz naredim kadar ne najdem tvojga bloga🙂

  30. Aleš said

    Žogca, odličen članek.

    Sam sem doma (tu sem preživel tudi otroštvo) v ulici, kjer so samo individualne hiše. V naši ulici smo imeli na stičišču dveh cest prostor, kjer se je dobivala cela ulica otrok. Druga možnost je gozd (stanujem pod Golovcem) ali travnik. Tu je bilo življenje v smislu ristanca, “zemljekrast”, skrivanja, lovljenja, pa vseh športov, katerih svetovna tekmovanja so potekala v tistem času. Mi smo jih zvesto spremljali in imeli prav tako tekmovanje (nogomet, košarka, atletika, smučanje, hokej, …).

    Tudi v današnih dneh se je nekaj tega ohranilo. Tudi moji otroci in otroci v ulici so ohranili nekaj tega, samo da se dogaja na našem travniku in v bližnjem gozdu (cesta je postala bolj nevarna, kot je bila v mojih časih). Hvala bogu! Dvorišče, ulica, gozd – to je prava šola za otroke!

  31. zogca said

    “Dvorišče, ulica, gozd – to je prava šola za otroke!”

    Podpišem. Naučijo se graditi in gojiti odnose. Naučijo se reševati spore. Naučijo se prilagajati. Vsega tega se naučijo še veliko bolje kot v šoli.

    Mi smo imeli vse našteto. Razen hokeja.

  32. webmaher said

    tega je žal vse manj ampak kaj češ drugi časi…
    žogca a ti si tut fuzbal brcala🙂

  33. zogca said

    Žogca je še kako brcala fuzbal.

    Totalno fenica.

    Do današnjega dne.

    Počena na fuzbal. Malo ga sicer zanemarjam zadnje leto, pač, kompas je fuč. Sicer pa …

  34. webmaher said

    vsaka čast žogca, za kerga pa kej navijaš🙂

  35. zogca said

    Za tri črno-bele klube.🙂

  36. webmaher said

    ajej, sive celice bo treba mal v pogon spravt: Partizan, Inter in in in Žogca a je anglešk, plis eno ime igralca🙂

  37. zogca said

    Inter pa res ni črno-bel.

    Partizan, Juventus in Newcastle.😉

    Sem kar napisala. Ker bom zdaj res šla pod kovter. Drugače se rada grem uganke.

  38. webmaher said

    Inter sem zamenjal za Juve, ja priznam italijane zadnje čase mal gledam, pri Newcastlu sem pa imel v glavi sliko Alana Shearerja prisežem🙂

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

 
%d bloggers like this: