Prvi derbi male huliganke!

Mala huliganka seveda nisem jaz, ampak punčka v trebuhu. Jaz sem vsak dan manj mala. V bistvu sem vedno bolj podobna slonu, česar nihče noče potrditi, ampak ogledalo ne laže. Nikoli ni lagalo. Pa pustimo zdaj to, koliko prostora na našem planetu zavzemam in se posvetimo derbiju, ki je bil za malo huliganko prvi in očitno ji je bilo v Stožicah všeč, kajti tudi ona je precej aktivno igrala nogomet.

Takole smo se zbirali.

Takole pa so se zbirali policisti. Izkazalo se je, da so bili na tekmi več kot potrebni.

In se je začelo. Prvi gol za Olimpijo, drugi gol za Olimpijo, tretji spet za Olimpijo.

Mariborčani niso dajali golov, zato pa so njihovi navijači metali baklje na igrišče.

Zanimivo in skregano z zdravo pametjo, baklje so metali takrat, ko so napadali njihovi in so prekinili nekaj obetavnih napadov. Enkrat jim je tudi uspelo zadeti.

Potem je Olimpija dala še en gol, medtem pa so se na južni tribuni začele izredne razmere.

Ko so zagoreli še stoli, so se policisti in varnostniki odločili, da Viole spravijo s stadiona. Nihče več ni gledal tekme, vsi smo gledali na južno tribuno.

Na koncu, tako pravijo, šteje samo rezultat. Štiri proti ena. Očitno bo mala huliganka morala še kdaj na derbi.

Danes sem pa Smrkala!

Vročeee!

Dobro jutro. Ni še vroče, vendar bo, zelo bo vroče. Če naj verjamem vremenarjem, bo v naslednjih štirih dneh 35 stopinj. Seveda v senci. Več kot kadarkoli letos. Mi, ki živimo brez klime, imamo seveda izredne razmere oziroma smo svoj življenjski stil povsem prilagodili vremenu. Za menoj je osem ur prijetnega spanja ob na stežaj odprtem oknu in temu primerno hladni temperaturi. Božansko. Telo si je torej odpočilo od vročinskega napora prejšnjega dne in midve sva pripravljeni. Na vzhodni strani stanovanja so žaluzije že spuščene, na zahodni bodo čez kakšno uro. Zaloge leda so tudi narejene. Priporočila, naj se zadržujem za štirimi stenami, se žal ne bom mogla držati, ne danes ne jutri ne pojutrišnjim. Lahko samo odštevam dneve do …

… septembra in s tem, upam, začetka jeseni. Vem, absurdno, vsako leto sem na blogu stokala, da je poletja že konec in si želela, da bi se ponovilo, brez vmesnih mrzlih letnih časov, letos pa komaj čakam mraz. In vi?

Hepi b’dej, Kenny!

Bi ugriznile v slastnega Brada Pitta?

Ne, Angelina Jolie ga še ni izpustila iz krempljev in ne, nič ne bo s trganjem dol kavbojk, spodnjic in potem ugrizom v … Brad Pitt ni več samo igralec, Brad Pitt je tudi sendvič. Po novem ga lahko dobite v Glasgowu, kjer igralec trenutno snema film World War Z, in sicer v The Metro Sandwich Company. Za nas navadne smrtnike sendvič stane 2,95 funta …

… ampak Bradu so ga dali pa zastonj, ko ga je njegov pomočnik prišel iskat zvezdniku za kosilo. Očitno hvaležen je Brad vrnil uslugo in podpisal plakat, ki bo gotovo še dolg privabljal lačne in manj lačne.

Zakaj je že nastala ta povsem nesmiselna tračarska objava? Verjetno sem lačna. Že sama po sebi. Ko pa sem videla in se natančno ogledala spodnjo fotografijo …

… me je prijelo, da bi se oblekla, usedla v avto in šla do najbližje bencinske postaje po sendvič. Gotovo manj slasten sendvič, ampak vseeno sendvič. Ob pol štirih zjutraj. Ker pa ni avta, v katerega bi se lahko usedla, sem se obsedela pred računalnikom in napisala traparijo, ki ste jo ravnokar prebrali.

Jaz pa brez nje ne znam več živeti!

BREZ TEBE ME NI

S svojim hrepenenjem
si me zgrabil kot val
in me iztrgal lunini resničnosti.

Utonila sva v tvoj svet
sanjskih svetlob,
kraljestvo nedotakljivega.

Ljubil si mojo dušo in moje telo,
z ljubeznijo, ki ne prenese tal,
ki jo vsak najmanjši drobec
resničnosti rani …

Preresnično si me položil
nazaj na lunin sij,
da bi rešil ljubezen,
ki si jo sanjal
in mi je nikoli nisi
zares namenil …

Jaz pa brez nje ne znam več živeti.

Nevenka Klemenc

Žogca na poročnem potovanju peti del! aka Znamenitosti Milana!

Joj, če ne bom pohitela z objavami s poročnega potovanja, bova praznovala prvo obletnico poroke, preden bodo na blogu vse. Pa naj bodo tokrat na vrsti znamenitosti Milana, kajti ta objava od mene ne zahteva veliko pisanja, ker te dni se mi resnično ne ljubi pisati. Ne, vroče vreme ni izgovor, kajti tipkanje nikakor ne more biti dejavnost, ki zahteva nadčloveške napore, ki v vročini niso priporočljivi.

Duomo di Milano oziroma milanska katedrala. Graditi so jo začeli leta 1386, končal pa jo je v 19. stoletju Napoleon.

Oja, sem morala tudi gor, kar ni bilo poceni. Če greste peš, ta podvig stane pet evrov, z dvigalom osem.

Še dobro, da nisem tako strašno skopa, kajti stopnic je ulala veliko in bi me na poti gor pobralo. Je bil pa razgled resnično lep.

V katedrali je fotografiranje prepovedano, kar sem sprva upoštevala, ko pa sem videla, da vsi Japonci, Korejci in druga druščina iz Azije veselo pritiskajo na sprožilec, približno šestdesetkrat na minuto, sem si mislila … In zakaj ne bi jaz naredila kakšne fotografije?

Galerija Vittorio Emanuelle II. Polna je prestižnih trgovin in … Tudi McDonald’s je notri.

Zloglasna Scala. Ne vem, ali je nikoli prej nisem videla na televiziji, očitno ne, kajti pričakovala sem veliko bolj razkošno zgradbo.

Ter park Sempione. Nisva raziskala vseh njegovih lepot, kajti ura je bila že skoraj osem zvečer, za nama pa več kot deset ur hoje in … Jup, pred očmi sem imela samo še hotel, v parku pa sem opazila zgolj in izključno klopi.

Čakam ga!

Pa smo tam! aka Žogca in Smrkci!

Lagala bi, če bi napisala, da nisem ena izmed tistih, ki na spletu visijo veliko, preveč časa. Pač, nikoli se nisem mogla pohvaliti s tem, da zjutraj na hitro preberem dva, tri spletne časopise, popoldne preverim stanje na borzi in zvečer na forumih poiščem še kakšen uporaben nasvet, sicer pa čas porabim za koristne stvari (kuhanje kosil in večerij v treh hodih, lovljenje vsakega prahca posebej in podobno). Sem pa se, res, prav zares, do zdaj lahko pohvalila s tem, da na spletu nikoli nisem igrala nobene igrice. Nič več, zdaj tudi jaz igram igrice. Ups, eno igrico. Smrkce. Temu se pa res nisem mogla upreti. Smrkci in Čebelica Maja so bili namreč junaki mojega otroštva in ko sem jih zagledala skakati po Facebooku … Gradim jim hiške, pekarne, telovadnice, jim postavljam klopice in gugalnice, skratka, gre mi na otročje. Ampak je tako luštno. In totalno sem vesela, da bodo ravno zdaj Smrkci in, kajti lahko jih bom kupovala za dojenčka …

… s tem pa tudi sebi izpolnila vse otroške želje.

Lepotci na počitnicah!

Če ne morem znova na počitnice, pa vedno lahko (dokler seveda delata računalnik in internet) virtualno prek fotografij počitnikujem s tistimi, ki se te dni lahko namakajo v morju, oddaljenem in bližnjem. David Beckham je seveda daleč, v Kaliforniji. On pravzaprav niti ni na počitnicah, čeprav mnogi verjetno smatrajo celo njegovo življenje za počitnice. Nogometni lepotec je v bistvu svoje tri mladeniče (na fotografiji sta samo Romeo in Cruz, je bil pa drugače zraven tudi Brooklyn) peljal surfat. Victoria in Seven seveda nista šli zraven.

Tudi meni všečni Hugh Jackman se je na počitnicah posvečal potomstvu. Ne, ne vem, kje je bil.

Zato pa toliko bolje vem, kje je bil z družino Jon Bon Jovi. So se pač sosedi pohvalili. Saj mi bi se tudi, kajne? Seveda, na Hrvaškem.

Seal s svojo veliko družino in prelepo ženo Heidi Klum počitnikuje na jahti.

Na jahti je tudi Simon Cowell. Predvidevam, da rita pripada Mezhgan Hussainy, je pa res, da nisem na tekočem.

In še Michael Ballack. Sam. Oziroma naj bi počitnikoval s prijateljem. Žal lokacije ne vem, pa tako in tako je lepi Michael že doma.

In jaz? Z nogami v lavorju, aha.