Koncert Plavega orkestra!

Kakšen koncert! Vedela sem, da bo dobro, ampak nisem si mislila, da bo tako zelo dobro. Zdi se mi, da se do koncerta pravzaprav nisem dobro zavedala, kako zelo kultni so bili Plavci moji generaciji in tistim do pet, deset let starejšim od mene. Moja leta? Ko me je Spider zagledal v Tivoliju, je takoj rekel: “Ti si pa videti ful mlajša.” Hvala, Spider, za odlično opažanje. Jup, moram se bahati. Seveda hvala Spiderju tudi za to, da je priskrbel vstopnici (meni bi pred nosom razprodali še drugi koncert) in bil dobra družba.

Moji spomini na Plavi orkestar? Bila sem v prvem razredu, v četrtem pa so bili štirje fantje, ki so se mi zdeli tako zelo zreli, odrasli in možati. Ko zaprem oči, jih vidim kot tridesetletnike, toliko starejši so se mi namreč zdeli. Težki frajerji. Danes vem, da so prazaprav imeli samo enajst let. Bili so še otroci. Nekega dne so v avlo šole privlekli kasetofon in do konca navili Plavi orkestar. Tako se je začelo …

Ne morem reči, da sem jih v svojih otroških in najstniških letih prav zvesto poslušala, ampak očitno povsem dovolj, da sem znala na pamet besedila vseh pesmi. Tudi tistih, ki jih nisem slišala že dvajset let. Na primer pesmi Nisam je probudio. Seveda, tudi tokrat sem na koncertu naredila več video posnetkov, ki si jih lahko ogledate, če z miško pritisnete na povezave.

Pela sem, pela in pela. Pela je vsa dvorana. Ne samo pesmi Plavega orkestra. Plavcem smo zapeli tudi pesem Dan ljubezni. Ampak vrnimo se k pesmim Plavcev. Bolje biti pijan nego star. Meni, ki sem videti “ful mlajša” hvalabogu ni treba piti.

Če pa bi se že ob kateri pesmi zapila (gotovo se ne bom, alkohol mi je namreč preveč fuj), je to Od rođendana do rođendana. Vedno me namreč spomni na princa. “Ponekad se probudim, želim da te poljubim, u sobi bez ijedne sjene nikog, samo ja i vrijeme. Sve se može srediti, ali tebe ništa ne može zamijeniti. Ja od rođendana pa do rođendana čekam samo poziv tvoj, makar prazne riječi bit će dovoljan mi znak da još nije gotovo.” Na princa me spomni tudi pesem Ako su to samo bile laži. “Ako su to samo bile laži, lažimo se bar još malo, ako su to samo bile varke, varajmo se, varajmo.” Naj bo za danes dovolj princa, da ne boste znoreli tako vi kot on.

Še nekaj posnetkov kultnih pesmi. Sava tiho teče. Suada. Kaja. Prolijeće.

In seveda nova pesem Kad ti ljubav ime prozove. Upam, da bo tudi ta nekoč kultna. Tukaj bomo s posnetki tudi zaključili, ker več kot sem snemala, manj sem lahko plesala in zato …

Če bi vedela, kar vem nocoj, bi seveda takoj tekla kupit vstopnico za prvi koncert, tisti petkovi, in potem, ko so objavili, da bo tudi drugi, sobotni, bi odhitela še po vstopnico za tega. Ker takšen spektakel je vredno doživeti dvakrat. Za prihodnjič bom vedela.

Vedno me zanese!

Včeraj zjutraj sem sklenila, da bom varčevala. Včeraj zvečer sem že kupovala čevlje. Ampak, lepo prosim, na varčevalen način. Stali so namreč samo 16 evrov. In zdeli so se mi tako neznansko ljubki, da bi bil pravi greh, če bi jih pustila v trgovini. Tudi Jovanka jih je odobrila, ker mi resnično lepo pristajajo. Da ne omenjam tega, da je bila pred dvema tednoma na obisku mama in je vrgla proč kar nekaj čevljev, s tem pa, hvala ji, naredila prostor v omari. Se vse tole bere, kot da znova iščem opravilo za nakupovanje? Ne, me sploh ne peče vest.

In tako zelo je luštno, ko z Jovanko skakljava po trgovinah. Glede na to, da je nakupovanje očitno postalo moj najljubši hobi, bi princu zlahka zapela tole pesem. Aha, danes grem pa na Plavi orkestar.

Bom dobila stavo?

Danes je moj dan. Že takoj zjutraj se je zgodilo nekaj, kar bi lahko pomenilo izpolnitev moje velike želje. In sem bila hepi. Po tej radosti se je zgodilo še ena radost, oče je namreč kupil moj bodoči avto. Niti vedela nisem, da se mi pripravljalo tako lepe stvari. Potem sem registrirala svoj sedanji avto, ki je pa tako in tako moja velika ljubezen. Še potem sem dobila nove pramene. Se pač spodobi. Preden se odpravim šopingirat z Jovanko (lepo prosim, danes je petek), moram na hitro napisati objavo o medalji, ki bo “cherry on the top” tega čudovitega dne. Pred začetkom olimpijskih iger smo na blogu pobirali stave. Napovedi so bile naslednje: Romeno dve medalji, Jazz od nič do pet, Lynx največ dve, Tekam pet medalj, Webmaher najmanj pet in Žogca štiri. Drugi niso oddali svojih napovedi.

Ker je Tina Maze včeraj napovedala, da gre danes v boj za še eno medaljo, imam odlično možnost, da postanem zmagovalka naše blogovske stavnice. Nagrade sicer ni, vsekakor pa se zmagovalcu lahko prizna nekaj malega vedeževalskih sposobnosti, kajne? Jaz bi jih rada imela. Zato, lepo prosim, nocoj navijajte, da se bo Tina lahko ponašala s tremi olimpijskimi medaljami, jaz pa z nazivom čarovnica.

Ker zdaj šibam šopingirat in bom gotovo zamudila prvi tek slalomske tekme, imam eno prošnjo za tistih nekaj, ki imate mojo telefonsko številko. Pošljijte mi sporočilo in me obvestite o tem, kako je smučala Tina. Po drugem teku pa se tako in tako vidimo na blogu.

Razhodi prek spleta so postali pravi hit!

Če ne veste, ali vas je pustil, preverite spletno pošto in njegov Facebook status. Tako se glasi naslov članka, ki sem ga zasledila na spletnem portalu Dnevnika. “Prekinitve zveze prek spleta bodo kmalu prevladale. Večkrat je ta način bolj enostaven, hitreje je, pa še izognemo se nesporazumom,“ je povedal Sean Wood, marketinški menedžer DateTheUk, servisa za spoznavanje in iskanje partnerja, ki je naredilo raziskavo, na osnovi katere so ugotovili, da je prekinjanje zveze prek interneta postal pravi hit. Vse več je namreč tistih, ki partnerja odslovijo kar na Facebooku, Twitterju ali pa prek spletne pošte. Da se izognemo nesporazumom? Saj ne vem, kaj bi napisala. Po novem moramo očitno, če smo v zvezi, vsakodnevno pregledovati partnerjev profil na Facebooku ali Twitterju, da bi pravočasno izvedeli, kdaj je naš zunajzakonski partner svoj status iz “v zvezi” spremenil “v samski” ali pa je naš zakonski partner svoj status iz “poročen” v “ločen” ali pa “je zapleteno”.

Ne, res se ne spodobi, da temu ne bi sledili in potem povzročali nesporazume, katerim se je naš (nekdanji) partner tako plemenito hotel izogniti.

Še dve medalji in bom čarovnica!

Me imate že poln kufer z olimpijskimi igrami? Samo še pet dni potrpite in potem bo mir. Tja do svetovnega prvenstva v nogometu. Se spominjate, ko smo pred začetkom olimpijskih iger pobirali stave? Jaz sem optimistično napovedala štiri medalje. Kdo je vedel, da se bo Petra Majdič tako hitro in tako hudo poškodovala? Zdaj potrebujem še dve medalji in če ju ne bo, potem ne bom čarovnica. Vse svoje čarovniške upe zato polagam v Tino Maze. Kaj mi pa drugega ostane?

Televizijski spored pokaže, da bomo lahko zanjo navijali spet nocoj ob 19.00 in 22.15 uri. Sicer pa današnji dan v Kanadi ne bo najbolj zanimiv. Veliko hokeja. Pa seveda bob. In seveda curling. Jaz resnično ne razumem tega športa in nihče ne more trditi, da se nisem potrudila, da bi ga razumela. Naj me kdo razsvetli. Zato pa sem letos odkrila umetnostno drsanje. Nekoč me je, priznam, da šport dolgočasil in sploh nisem imela živcev, da bi spremljala skakanje po letu. Ne vem, ali je to posledica starosti, ampak na teh olimpijskih igrah so me najbolj navdušili prav umetnostni drsalci.

Ups, zgoraj sem se očitno zmotila. Nocoj ni samo hokej, nocoj je the hockey. Kanada se bo namreč pomerila z Rusijo. Ob pol dveh zjutraj po našem času. Se potem sploh čudite, da me zjutraj niti potres več ne more zbuditi?

Ugajanje in samospoštovanje!

Tokrat bom začela kar z vprašanjem. Kako daleč ste pripravljeni iti, da bi bili nekomu všeč, da bi vas sprejel, da bi lahko bili z njim v zvezi? Vprašanje pravzaprav ni moje, v enem izmed svojih člankov ga je zastavil doktor Zoran Milivojević. Seveda ni napisal samo vprašanja, ampak tudi odgovor. Pač svoj. Mene pa zanima vaš. Milivojević piše, da so naše želje izjemno pomembne, kajti prek njih izražamo sebe. Ženska, ki se na samem začetku zveze preveč trudi, da bi ugajala moškemu (in obratno, predvidevam), da bi se čim bolj približala njegovi podobi idealne ženske, skriva sebe. Rezultat takšnega početja je seveda porazen. On je ne pozna (in obratno, predvidevam), pa tudi ona ne more živeti tistega, kar resnično je. Ko je igranja enkrat konec, seveda sledi razočaranje, igranje na dolgi rok pa je sploh ena sama katastrofa, ker partner v resnici ne ljubi tebe, ampak tisto, kar igraš. Milivojević članek zaključuje z besedami, da se pretirano ugajanje ne izplača in ne prinaša ljubezni. Svetuje nam, da smo takšni, kakršni smo, in da se družimo z ljudmi, ki nas imajo prav takšne radi. Pa vseeno …

Tudi sam Milivojević v članku priznava, da je precej žensk (menda tudi moških, čeprav jih ne omenja, cel članek je namreč posvečen ženskam), ki so pripravljene odstopiti od svojih stališč, sloga oblačenja, ki so pripravljene spremeniti svoje vedenje, naročati hrano in pijačo po okusu moškega itd. O samospoštovanju niti sledu. Kje je meja, kje je vaša meja oziroma kako daleč ste še pripravljeni iti, da bi ugajali?

Da ne bom sama!

UMIRANJE

Zapisan si
v moji knjigi spominov,
zato boš malo umrl
z menoj.
Prižgal si lučke
v mojih očeh,
zato boš malo ugasnil
z menoj.
Šepetal si mi skrivnosti
v temnih večerih
in tudi te norosti
bodo zaspale
z menoj.
Veliko vas je,
ki boste umirali
z menoj,
da ne bom sama.

Cilka Žagar

Tole mi čisto zares pošiljamo na Evrovizijo?!?

Jaz bi pa še eno medaljo!

Objava, ki je pred vami, je nastala zaradi vraževerja. Ko sem pred dnevi na blogu objavila, da sem V pričakovanju prve medalje!, sem jo potem tudi dočakala. In zdaj bi vajo ponovila še enkrat. Če je to seveda mogoče. Menda je. Robert Kranjec pravi, da bi bilo vse razen medalje neuspeh. Ampak če dobro vidim, bi se nam lahko začelo dogajati že veliko pred skoki …

Ob 19.00 je namreč na sporedu ženski superveleslalom. Mah ne, Tina Maze in hitre discipline, to menda ni več dobitna kombinacija. Ob isti uri je na sporedu tudi poskusna serija skokov, potem ob 20.30 prva serija in finalna ob 21.30. Bo sploh kdo nocoj gledal Emo?

Takoj bi komu odbila blatnik!

Še dobro, da so pri nas plakati, ki stojijo ob cestah, večinoma dolgočasni. Dobro zaradi varnosti v prometu. Si sploh lahko predstavljate, kakšni bi bili odzivi mladih in manj mladih dam, ki bi med vožnjo zagledale kaj takšnega?

Jaz, na primer, ki sem nuna in se s temi rečmi, ki jih imajo moški med nogami, sploh ne ukvarjam, bi takoj komu odbila blatnik. Mah, ko gledam to fotografijo se me loteva nostalgija za princem. Ne, ne, ne, ne delam reklame zanj.