Mojemu avtu v slovo!

Straniščno presenečenje!

Okej, tale naslov prav gotovo ni najbolj spodbuden in upam, da vas ne bo preveč pomislilo, da se bom razpisala o fekalijah. Ne pravim, da nekoč ne bom pisala tudi o tem, ampak upam, da to še nekaj časa ne bo potrebno. Stranično presenečenje, o katerem bom pisala, je bilo veliko bolj prijetno za oči. V bistvu pa je bilo pred tem prijetnim za oči prej neprijetno presenečenje. Arena. Je še vedno Vodafonova? Hmm, v bistvu ne vem. Dolgo me ni bilo tam in ko sem šla pred ogledom filma odtočit, sem ugotovila, da se je na stranišču marsikaj spremenilo in postalo skoraj vesoljsko.

Tako zelo vesoljsko, da iz ultra moderne škatle nisem mogla spraviti toaletnega papirja. Nič kaj prijetno, ko to ugotoviš, ko si se že polulal in s spučenimi hlačkami skušaš iz nečesa, ki nima nobene luknje in nobenega gumba spraviti par lističev papirja. Misija nemogoče. In ko sem preklinjala vse moderno, pa tudi sebe, ki v torbici nikoli nimam robčkov …

… sem prišla do umivalnikov. Noro.

Vsa čast tistemu, ki se je tega domislil. Res. Nisem si mislil, da mi bo kdo kdaj iz običajnega umivanja rok naredil doživetje, ampak snovatelju tega stranišča je uspelo. Škoda, da se mi je tako mudilo, ker bi sicer umivanje rok ponovila še enkrat. In še enkrat. In še enkrat …

Kdo je deležen lepega pogleda?

Uhhh, tale ponedeljek je pa za konja ubit. Očitno je dan namenjen nadiranju moje malenkosti in bojim se, da tovrstne aktivnosti še niso končane. Da se mi ne bilo bilo treba ukvarjati z življenjem, se bom malo ukvarjala z blogom in med žive vrnila kategorijo, ki je bila od poletja na nezadovoljstvo nekaterih bralcev bloga zaprašena. Aha, sledi uganka. Za vračanje med žive sem uporabila gospoda, ki mi je iz bil nekoč izjemno antipatičen, zato pa mi je danes toliko bolj simpatičen. Očitno pa ni simpatičen samo meni, ampak tudi Italijanki, ki mu je delala družbo med kosilom.

Skratka, sprašujem vas, kdo je deležen tega lepega pogleda.

Ena vroča!

Novi šolnčki! aka Aha, spet Artovi!

Danes imam praznik prav posebne vrste. Ne, nimam praznika vedno, ko privlečem domov nove čevlje. Ko pa postanem lastnica čevljev, ki so resnično glasno klicali moje ime, takrat pa imam praznik. Ne vem, koliko sledite mojim nakupovalnim nebulozam, ampak jeseni sem po nekaj mesecih nošenja svojih prvih Artovih čevljev napisala, da se mi zdi, da bom v prihodnje kupovala samo še čevlje tega podjetja in da, zaenkrat držim obljubo. Ker res … Kupim ogromno čevljev, ampak le redko se zgodi, da kakšne nosim s takšnim užitkom, da pozabim na vse druge v svoji orjaški omari, polni čevljih.

To se mi je pred mnogimi, natančneje desetimi leti zgodilo z Dr. Martens sandalami. In lani poleti z Artovimi salonarji. Za oboje velja, da sem povsem pozabila na vso drugo obutev, ker so mi bili hkrati božansko lepi in še bolj božansko udobni. Da sem jih nosila tako poleti kot pozimi. Z vsemi mogočimi in nemogočimi kombinacijami oblačil. Pač, zame popolni čevlji.

In ko odkriješ zmagovalnega konja, seveda staviš nanj. Zato je domov prišel še en par. Tokrat modre barve. Z kar nekaj centimetrov višjo peto od prvega, zelenega. Vendar enako udoben.

Vem, bluzim, čevlji so pač čevlji in gotovo ne nekaj, čemur bi se pisali hvalospevi in posvečale objave na blogu, ampak … Ta pravi čevlji so nekaj, kar me naredi hepi, hepi, hepi.

Del tvoje sreče …

ALI SLIŠIŠ UTRINKE

Ali slišiš utrinke,
ki privrejo kot solze,
ali čutiš sledove,
ki iščejo naročje,
ali vidiš zvezdno nebo,
ki ti je zasijalo,
ali razumeš bolečino,
ki se skriva v besedah,
ali vidiš, kaj želim,
ko sem tiho in strmim?

Slišim mehke tone,
čutim nežne strahove,
vidim velike modrine,
razumem nedostopno in skeleče,
vem, da sem del tvoje sreče.

Tamara Vasić

Moje srce!

BREZ TEBE

Živim v mraku
žalostnih misli.
Ko te zagledam,
se razžari svetloba.
V tvojih očeh
gledam svoje življenje.
Nekoč, ko bova spet sama,
ti bom položila
na ustnice
drobno kapljico svoje krvi
in občutil boš,
da je slana kot solza,
da je grenka kakor strup
in peče kot ogenj.
Ne morem živeti brez tebe.
Podobna sem večeru
in ti si sonce,
ki zahaja.
Ko te ne vidim,
je mrak grozljiv,
žalujem v večnih sencah,
ki grabijo moje srce.

Anka But

Ljubezen pod ključem!

Če ste se pustili zavesti naslovu in ste pričakovali, da bom filozofirala o ljubezni nezdrave vrste, boste verjetno razočarani, če pa vas je naslov spomnil na ključavnice, ki jih zaljubljeni pari puščajo na Mesarskem mostu in ste upali na nove fotografije “s kraja zločina”, boste prišli na svoj račun. Aha, še vedno sem velika “fenica” teh ključavnic in še vedno navdušena spremljam, koliko ljudi je v rito dobilo Amorjevo puščico, ki jih je okužila z virusom ljubezni.

Jup, veliko jih je, veliko novih.

Nekatere, na primer tista skrajno levo, so tudi zelo velike. In predvidevam močne. Da bo ljubezen res zdržala.

Spet druge, na primer tista desno, majhne in srčkaste.

Le kdo je hotel tako močno, Lara ali Mato? Stavim na Laro, čeprav … Spet podcenjujem moške in njihovo sposobnost, da močno ljubijo, še močneje od žensk.

In moja najljubša … Da, tista rumena, za zaklepanje kolesa.

Hočem svojo. Čim prej.

Zbiranje peg se je začelo!

Kaj naredite, ko odprete okno in uzrete prizor s spodnje fotografije? Kajpak se boste hitro oblekli in odpravili ven. V mesto, če ste jaz. V naravo, če ste malo manj “počeni” na beton. Vsekakor pa ven. Ven lovit sončne žarke, ven zbirat pege, ven gret od zime premražene kosti, ven, ven, ven …

Vsi so bili zunaj.

Tudi gospod župan je imel sestanek zunaj na sončku, v eni izmed mojih naljubših slaščičarn. Kjer seveda ni bilo mogoče dobiti mize. V bistvu nikjer v starem mestnem jedru ni bilo mogoče sesti. Kamorkoli ste prišli, povsod se je na mizo čakalo v vrsti. Tudi na Ljubljanskem gradu, ampak …

… kdor čaka, dočaka …

… in tako sem tudi jaz dočakala svoje rjave mehurčke. Kot sem naslednjega dne dočakala rumene mehurčke na nekem drugem hribu, na katerega ne pelje vzpenjača. Jaz temu pravim planinarjenje, drugi sprehod na Rožnik, ampak gre za isto reč, kajne?

Z ljubeznijo me opajaš!

NESLIŠNO IN NEVIDNO

Ko vstopiš v moj svet,
se tišina zaceli,
si neslišen in neviden,
pa vendar prisoten
v vsej moji biti.
Z ljubeznijo me opajaš,
neslišno in nevidno.

Če sreča ne bi imela nasmeha,
bi mislila,
da te ni.

Nevenka Klemenc