Žogca v ofsajdu

In nič več v pričakovanju sodniške piščalke

Archive for julij 2010

Žogca v Sarajevu četrti del! aka Malo vas bom rajcala!

Posted by zogca na julij 31, 2010

Upam, da se vam ne bodo preveč cedile sline. Uh, sem packa, ker lažem. Ta objava je namenjena temu, da se vam bodo cedile sline. In še bolj packa sem zato, ker vem, da se meni ne bodo, ker mi vsa hrana smrdi in ne morem dati v usta nič. Zato pa bom, kakor vidite, nagajala vam.

Sarajevo

K Želju sva šla s pupijem v Sarajevu jest takoj, ko sva prišla. Oče mi je rekel, da so tam najboljši čevapčiči v celem Sarajevu in da jih ne smeva zamuditi. Imel je prav, čevapčiči so res fantastični, zato pa je tam fantastična tudi gneča. Čeprav sta restavraciji pravzaprav dve. Ljudje čakajo v vrsti in po jedi si niti cigarete ne moreš prižgati. Zelo jasno ti dajo vedeti, da je čas, da greš.

Sarajevo

Na begovo čorbo sva naletela povsem po naključju, ko sva pozno zvečer iskala nekaj za pod zob. Ker je pupi malo zapleten (ne je tega in onega), sem mu je “klasična” restavracija nad zaprto tržnico zdela najbolj primerna.  Mislila sem si “pa dajva”, ampak na koncu se je izkazalo, da sem prav jaz prišla na svoj račun. Begova čorba je bila najboljše, kar sem v Sarajevu jedla.

Sarajevo

Pita zeljanica je bila v Sarajevu “pod mus”, čeprav jo znam narediti tudi sama. Zahvala gre seveda moji predragi Jovanki Broz.

Sarajevo

“Pod mus” so bile tudi palačinke, čeprav v resnici ne znam razložiti, kakšno povezavo imajo s Sarajevom. Predvidevam, da nikakršno.

Sarajevo

V življenju ne gre brez banan, a ne?

Sarajevo

In en cukerček za oči.

Sarajevo

Pa še en.

Sarajevo

Rajcanja je konec, jaz pa si šibam kuhat čaj, ki je zadnje dni edino, kar ostane v meni dlje kot pol ure.

Advertisements

Posted in Potovanja | 35 komentarjev »

Gremo v kino?

Posted by zogca na julij 30, 2010

Tale objava je namenjena vsem tistim iz Ljubljane in njene bližine, ki so mogoče pozabili (kot se je, ups, mimogrede zgodilo meni), da se je v četrtek začela prireditev Film pod zvezdami (jaz ji pravim kino pod zvezdami). Joj, kako sem lahko pozabila, ko pa mi je bilo lani na gradu tako zelo luštno? Ampak nič ni zamujeno, kajti prireditev bo trajala vse do 20/08. Če ne veste, kaj je kino pod zvezdami … Kinodvor v sodelovanju z Mestno občino Ljubljana in Festivalom Ljubljana pripravi izbor nekaterih najbolj odmevnih filmov kinematografske sezone, ki jih postavi na ogled pod zvezdami, in sicer na dvorišču Ljubljanskega gradu. Spisek filmov, ki so jih izbrali za letos, si lahko ogledate tukaj. Malo skeptično nocoj gledam v nebo … Mogoče jutri.

Posted in Mediji | 5 komentarjev »

Gledala boš za njim …

Posted by zogca na julij 29, 2010

ODHOD

Odšel bo iz te dežele
in ne bo se več vrnil.
Zapustil te bo okus
po njegovih ustih,
mraz bo na svetu
in gola boš
brez njegovih poljubov.
Ničesar več ti ne bo daroval
in mrtvi bodo darovi preteklosti,
ker dar –
to je bil on sam.
Šel bo,
kot tolikokrat,
gledala boš za njim,
klicala boš za njim,
vse bo,
kot je bilo,
samo to bo drugače –
ne bo se vrnil.
Zmeraj bolj bo odhajala
njegova bližina.
Postal bo,
kar ti je včasih govoril –
daljava, dih vetra,
bežeča voda.
A tudi tam ga ne bo.
Nikjer ga ne bo.
Tuje sonce bo vzšlo
in ta dežela
ne bo več tvoja.

Kajetan Kovič

Posted in Poezija | 21 komentarjev »

Žogca v Sarajevu tretji del! aka Pokrij svojo žensko, bulji v tuje!

Posted by zogca na julij 28, 2010

Pošteno je, da na samem začetku objave napišem, da sem milje daleč od strokovnjaka za verska vprašanja. Ne luknje, prave kraterje imam že na področju krščanstva, medtem ko o islamu res ne vem skoraj ničesar. Že vnaprej se vam opravičujem za vse morebitne hude napake (za tiste manjše se ne), ki pomenijo popolno odsotnost verske izobrazbe. Pa začnimo. Ko sva s pupijem prišla v Sarajevo, sva že na sami postaji opazila “preveč oblečeno” žensko. Zasmilila se mi je. Bilo je pošasto vroče. Jaz v kratki kiklici in kratki majici, ona pa pokrita od glave do nog. Obraz ji je seveda gledal ven. Brskanje po spletu je pokazalo, da se temu načinu oblačenja reče hidžab. Če bi imela pokrit tudi obraz, bi bila to burka. Te bodo tako in tako v Bosni in Hercegovini prepovedali. Kot sem že napisala, se je meni smilila, mogoče se je tudi sama sebi, možu pa se očitno ni.

Sarajevo

Spodnja fotografija je zavajajoča. Tako veliko pokritih žensk v Sarajevu tudi ni. Če sem iskrena, je veliko več kot pokritih žensk nagovarjanja k pokrivanju.

Sarajevo

Kamorkoli sva se obrnila, sva naletela na knjige, ki so nagovarjale k islamu. “Kako otroka vzgajati v islam.” “Zakon in intimni odnosi v islamu.” “Islamski tinejdžer.” “Islamska tinejdžerka.” Poročna noč v islamu.” Še cel kup je bilo knjig s podobnimi naslovi in dejansko so jih ponujali na vsakem koraku. V “islamski tinejdžerki”, če vzamem za primer to knjigo, so bila napisana podrobna navodila za to, kako deklico pripraviti (mogoče celo prisiliti), da bo nosila hidžab in česa vse starši ne bi smeli narediti, da ji islama ne bi priskutili.

Sarajevo

Pupi je v roke vzel eno izmed knjig o intimnih odnosih v islamu, jaz pa sem, ko sem videla, kaj v njej piše, iz nahrbtnika izvlekla fotoaparat, kajti nekaj odstavkov sem preprosto morala ovekovečiti. Nisem vam prilepila tistih o dolžnostih moških. Ena izmed dolžnosti je tudi, da ženske ne sme tepsti, če je poslušna. Če ni poslušna, jo očitno lahko.

Sarajevo

Bolj zanimive so se mi zdele dolžnosti žensk. Kot vidite, se mora mora moškemu seksualno predati ne glede na vse in bognedaj, da bi pokazala kakšen znak negodovanja. Neki meleki (se opravičujem, ampak res ne vem, kakšna bitja to so) bi jo v tem primeru preklinjali do zore.

Sarajevo

Paziti mora, kakor lahko preberete, na otroke svojega moža. Človek bi mislil, da so otroci tudi njeni, ampak očitno niso, čeprav jih spravi na svet, doji, hrani itn.

Sarajevo

Aha, tisti zgornji odstavek pa vseeno spada med dolžnosti moža. Prav plemenito se mi zdi, da je mož dolžan ženo obvestiti o tem, kdaj bo prišel s poti, ampak razlog … Da je ne bi našel neurejeno in nevredno poželenja, kajti to bi lahko slabo vplivalo na njun zakon. Šment, mož si je mogoče ne bi več želel. Če si ona ne želi njega, je to tako in tako zanemarljivo dejstvo, kajti meleki …

Sarajevo

Kakorkoli že, pupi je izustil, da bi takšen odnos z žensko bil čisti dolgčas.

Sarajevo

Kolikor se jaz spoznam na islam (v bistvu nič), naj muslimani ne bi pili alkohola. Kakor vidite, Sarajevska pivovarna dela s polno paro. Lahko samo upam, da se s pivom ne nalivajo tisti, ki v imenu vere pokrivajo svoje ženske. Tudi na 35 stopinj in več. In lahko samo upam, da to niso tisti moški, ki so meni žvižgali in namigovali tistih edinih deset minut, ko me je pupi pustil samo. Tega zadnjega nisem hotela napisati, ker se bere kot sodba, po vseh teh vojnah, ki so na Balkanu divjale tudi zaradi vere, pa nikakor ne želim pisati sodb, pa vseeno … Če bi bilo govora o državi, v kateri ženske nikoli niso poznale drugačnega življenja, bi razumela, da pristajajo na takšno obliko šovinizma. Bosanske ženske so petdeset let živele v socializmu in s tem v sekularni državi. Same so po večini odraščale nepokrite, zdaj pa jemljejo v roke knjigo “Islamska tinejdžerka” in študirajo, kako bodo svojo hčer spravile pod hidžab in ji vcepile v glavo, da mora biti poslušna, ker potem je pa mož ne bo imel pravice tepsti … Ne vem, meni je to nedoumljivo.

Posted in Potovanja | 67 komentarjev »

Še ena poletna!

Posted by zogca na julij 27, 2010

Posted in Glasba | 45 komentarjev »

Žogca v Sarajevu drugi del! aka Mesto, posejano z grobovi!

Posted by zogca na julij 26, 2010

O Sarajevu bom napisala kar nekaj objav. Večino bo verjetno zabavno ali pa vsaj prijetno brati, kar pa nikakor ne velja za objavo, ki je pred vami. Začela jo bom s pesmijo Dina Merlina, ki nosi naslov Kad sve ovo bude juče. “Dan bez svjetla, zora bez pijetla, noć bez zvijezda, ptica bez gnijezda, nit’ se neba plave, nit’ mirišu trave, šta to tamo rade naše lude glave …”

Sarajevo

Številk nisem preverjala, ampak nekje med raziskovanjem Sarajeva sva s pupijem prebrala, da je bil v času vojne v Sarajevu ubitih deset tisoč ljudi, od tega je bilo več kot tisoč otrok. Ne vem, ali besedna zveza “luda glava” dovolj dobro opiše ljudi, ki so pobijali otroke. V Velikem parku zdaj stoji spomenik otrokom, ki so bili ubiti v času, ko je bilo Sarajevo obkoljeno, vendar pa človeka veliko bolj od samega spomenika ganejo valji, na katerih so zapisana njihova imena kot tudi letnice rojstva in smrti. Koliko imen …

Sarajevo

… in vseeno mnoga manjkajo. Nobena institucija namreč ni imela spiska ubitih otrok. Avtor spomenika je Mensud Kečo. Stekleni figuri predstavljata mamo in otroka. Večja figura se nagiba proti manjši, kar predstavlja mamo, ki poskuša zavarovati otroka, vendar sta figuri ločeni, kar simobolizira to, da je vez med mamo in otrokom prekinjena.

Sarajevo

O tem, koliko so se prepirali, preden so leta 2009 spomenik končno postavili, raje ne bom podrobno pisala. Še manj o tem, kaj so zganjali, ko je spomenik končno stal. Spomenik naj bi bil sredstvo za pranje denarja, umetnik naj bi si delal kariero s pomočjo smrti otrok, spomenik ni primeren, lokacija ni primerna … Očitno je res ni stvari, o kateri bi se na tem prostoru lahko dogovorili.

Sarajevo

Sledi vojne so povsod.

Sarajevo

Samo ozreti se je treba.

Sarajevo

Povsod so prestreljeni balkoni.

Sarajevo

In grobovi.

Sarajevo

Ko hodiš po ulicah, ki so večinoma prepolne ljudi, se ti nemalokrat zazdi, da vidiš tiste, ki manjkajo. Da bi morali biti na nekem praznem prostoru, vendar jih ne. Ne vem, mogoče pa sva samo midva s pupijem imela takšen občutek.

Sarajevo

In kaj so v primerjavi z manjkajočimi ljudmi požgane in uničene zgradbe? Verjetno nič. Mnoge so že obnovili, mnoge še bodo, nekatere obnavljajo prav zdaj, na primer mestno hišo oziroma gradsko vijećnico, ki je bila požgana konec avgusta leta 1992.

Sarajevo

Takole se nadaljuje pesem Dina Merlina. “Viza, kriza, Duldung, Ofental, Berlin, Beč, Malme, Vupertal, gore, dolje, svuda pusto polje, da li smo zaslužili da nam bude bolje? Mi smo samo krvava mrlja na bijelosvjetskom teve ekranu, oni koji treba u tišini da nestanu, šta njima znače naši životi …”

Sarajevo

Nič, človeško življenje v resnici ni vredno nič. To ti Sarajevo nazorno pokaže. Ko imajo zgoraj “višje cilje”, ljudje postanemo samo figure, ki jih premikajo po tabli. Če kakšna padne s table, pač … Tako je bila “tabla” videti leta 1991. Podatka o tem, kako je danes, nisem našla, vem pa, da so eni deli Bosne “očiščeni” od enih, drugi deli od drugih in spet tretji od tretjih.

Sarajevo

Ali če sem natančna, Bosna je bila “očiščena” od 63.687 Bošnjakov, 24.216 Srbov, 5.057 Hrvatov in 877 drugih (karkoli že to pomeni) ter okoli 4.000 ljudi, katerih narodna pripadnost ni znana. To so “samo” mrtvi. K “očiščenju” bi verjetno sodile številke beguncev, ki so šli v beli svet in se nikoli niso vrnili.

Sarajevo

Kako so v Sarajevu živeli tisti, ki niso hoteli ali mogli postati begunci, sva si s pupijem ogledala v muzeju. Vse se je dogajalo v eni sobi, v tisti najvarnejši. Tam se je spalo, jedlo, kuhalo, pralo (če je slučajno bila voda), gledalo televizijo (če je slučajno bila elektrika) itn.

Sarajevo

Kuhalo se je dobesedno iz nič. Bosanci ne bi bili Bosanci, če se ne bi znali šaliti na svoj račun in v muzeju lahko preberete kar nekaj šal o tem, kako shujšati na sarajevski način, kar nekaj norčevanja v smislu, da bi lahko Američani hodili k njim na dieto, pa tudi statistiko, koliko je za časa obleganja Sarajeva shujšal povprečen prebivalec mesta. Takšne stvari ogled muzeja naredi manj pretresljiv, ker drugače …

Sarajevo

… človeka zvije. Tako in tako ga. Tudi brez muzeja, kajti celo mesto je en velik muzej o človeški tragediji in norosti. Prav rada bi napisala, da se kaj takšnega ne more več ponoviti, vendar vem, da bi se lahko prav zlahka. Samo “pravi ljudje” bi morali spet pritisniti na “prave tipke”.

Posted in Potovanja | 57 komentarjev »

Žogca v Sarajevu prvi del! aka Že doma!

Posted by zogca na julij 25, 2010

Sem že doma! Ne, nisem utrujena, sem pa zelo prijetno lena in prav zato sem se odločila, da danes spišem samo krajšo objavo, vse drugo, kar želim sporočiti oziroma pokazati, pa v naslednjih dneh, in sicer po tematskih sklopih; znamenitosti, posledice vojne, po sledeh olimpijade, hrana, širjenje islamizma itn. Ta objava bo bolj tjavendan, kajti čim prej se želim vreči na kavč in brati knjigo z naslovom Kako je lijepa moja Vectra, avtorja Ozrena Kebe. Ta knjiga je tudi edino, kar sem si v Sarajevu kupila. Zelo sem ponosna nase, ker nisem norela po trgovinah in kupovala stvari, ki jih nikakor ne potrebujem. Eden od sarajevskih blokov …

Sarajevo

Še bolj pa sem ponosna nase, ker sem na poti do Sarajeva v vlaku spala pet ur, ob povratku pa celih osem. Vsa moja dosedanja nočna potovanja z vlakom so bila videti tako, da so vsi drugi spali, jaz pa sem vso noč zijala v strop. Joj, je potovanje veliko prijetnejše, če zaspiš v enem mestu in se preprosto zbudiš v drugem. O tem, da bo pupi spal kot ubit, pa tako in tako ni bilo nobenega dvoma. Reševanje težav s parkiranjem na sarajevski način …

Sarajevo

Veliko manj oziroma skorajda nič nisem ponosna na svoje noge. Videti so tako, kot bi se bila ravnokar vrnila z večmesečne bitke. Karkoli sem navlekla nanje, s seboj pa sem imela tri pare obutve, nastale so samo še nove rane. Ne žulji, rane. Hotela sem “prilepiti” fotografije najinih “tac”, ampak sem si premislila. Kaj vem, mogoče ste pa malo prej jedli. Šah na sarajevski način …

Sarajevo

Od nočnega življenja nisva imela nič. Pač, če od jutra do mraka hodiš naokoli, potem najkasneje ob desetih padeš v posteljo in v trenutku zaspiš. Oja, se pa v Sarajevu dogaja. Ulice so polne, lokali in restavracije prav tako. Ali je naslednji mladenič (na fotografiji tega ne vidite, je pa na ulici plesal brejkdens kot navit) mislil zares ali pa se je samo šalil, ne vem, lahko pa preverite. Iskanje žene na zelo nenavaden način …

Sarajevo

Ampak pozor, ulice so polne knjig o islamskem zakonu. Ne vem, ali si katera izmed nas želi živeti na takšen način. Vendar o tem veliko več v eni od naslednjih objav, v kateri vam bom “prilepila” tudi citate iz knig. Ne, to pa ni hec. In še za konec. Pozabila sem napisati, da je bilo peklensko vroče. Ena pijača z ledom preprosto ni bila dovolj …

Sarajevo

Naj bo za danes to vse. Šibam na kavč, jutri pa bomo skupaj naredili nekaj korakov po sledeh zadnje bosanske vojne.

Posted in Potovanja | 2 komentarja »

Odskakljala bom do Sarajeva!

Posted by zogca na julij 20, 2010

Kje vse nisem bila, ampak do Sarajeva mi pa nikoli ni uspelo priti. Kadarkoli sem načrtovala potovanje v to tako želeno mesto, se je zgodilo nekaj, da sem morala odpovedati. Tokrat mi ne bo treba, tokrat mi bo uspelo. Čakajo me celi štirje dnevi Sarajeva. Hotel je rezerviran, povratni vozovnici za vlak kupljeni, pupi je že spakiran, jaz še likam svoje stvari …

Tako zelo se veselim, da bom končno obiskala mesto, o katerem so bile napisane daleč najlepše pesmi. Kadarkoli jih poslušam, se mi zdi, da sem Bosanka, čeprav seveda nisem. Prepričana pa sem, da “padla noter”. Ne samo v bosanski šoping, ne samo v bosansko hrano, ampak v tisti pravi bosanski “filing”. Obljubim, da bom pojedla po en čevapčič za vsakega od vas. In seveda, naredila bom veliko fotografij, ki jih bom objavila tudi na blogu. Lepo se imejte in nekaj dni klepetajte brez mene.

Posted in Potovanja | 58 komentarjev »

Ugrabljen šoping! aka Novi crocsi krat dva!

Posted by zogca na julij 19, 2010

Pupiju so dan pred potovanjem “škripnile” japonke in seveda ni šlo drugače, kot da se podava v BTC City. Odločila sem se, da ne bom gledala ne levo ne desno, da ne bom skakljala okoli ženskih čevljev in oblek, da z ničemer ne bom motila tistega, zaradi česar sva prišla. In res, bila sem pridna, vse dokler nisem zagledala tega podplata …

Crocsi

Ne, tej nenavadni reči, ki me strašno spominja na čevelj, ki ga je nekoč davno izumil moj idol Al Bundy, se pa res nisem mogla upreti in začasno sem morala ugrabiti šoping, ki sicer ni bil moj. To niso moji prvi crocsi. Imam tudi tiste običajne, mogoče jim lahko rečem klasične, ampak jih nikoli ne nosim zunaj, imam jih namesto copat. Ti novi bodo tudi za ven. Drugače pa zgornji del ni nič posebnega. Vsekakor pa lahko rečem, da so crocs japonke ena najbolj udobnih obutev, kar sem jih kdaj imela na nogah.

Crocsi

Zadovoljna sem z novo pridobitvijo skakaljala s pupijem po trgovinah in nobene, ampak res nobene japonke niso bile dovolj v redu. In na koncu …

Crocsi

… je tudi on pristal s crocsi. Predvidevam, da bodo najine noge zdaj prav zlahka preživele Sarajevo.

Posted in Moda | 10 komentarjev »

Saj ni res! Ups, očitno je!

Posted by zogca na julij 19, 2010

Na mojem blogu smo že veliko tolkli po tipkovnici zaradi maminih sinčkov, o hotelu mama pa sem lani spomladi spisala tudi celo objavo. Takrat smo, če me spomin ne vara, ugotovili, da so za ta fenomen krivi tako moški, ki nikakor ne želijo odrasti, kakor tudi njihove mame, ki jim ne pustijo odrasti, kajti s sinovim (pa tudi hčerkinim) odhodom njihovo življenje izgubi smisel. Nekatere mame pa gredo celo korak dlje. Saj veste, če človek stvari prepusti naključju, ima petdeset odstotkov možnosti, da se ne iztečejo, kot bi si želel. Dnevnik poroča o Geri Brin, ki je našla inovativno in izjemno kreativno rešitev za vse ženske, ki se bojijo svojih bodočih snah in ne odobravajo okusa in izbire svojih sinov. Gospa je izdelala spletno stran, na kateri ženske (predvidevam ali pa vsaj upam, da moški tega ne počnejo) svojim otrokom, vnukom, nečakom itn. iščejo bodoče zakonce. Colbyja, sina gospe Geri, sploh ne moti, da mu mama išče ženo. Pa saj, ste od maminega sinčka pričakovali kaj drugega?

Posted in Ljubezen | 41 komentarjev »