Žogca v ofsajdu

In nič več v pričakovanju sodniške piščalke

Archive for december 2010

Nov računalnik, novo leto in stara Žogca!

Posted by zogca na december 30, 2010

Prva objava, ki jo pišem na novem računalniku in zadnja, ki jo boste letos prebrali. Ne, prav nič posebno pametnega ne bom napisala in ne, ne bom obljubila, da bom v prihajajočem letu pisala veliko pametnejše sestavke. Že res, da sem sestavila spisek desetih ciljev, ki jih imam za leto 2011, ampak resnost pa ni bila med njimi. Še vedno bom tista ista trapasta jaz, ki se ukvarja s tem, ali se spodobi iti v mesto z rdeče nalakiranimi nohti in rožnato jopico (aha, huda dilema), ki mora od stotih suhih in zlikanih majic obleči prav tisto, ki jo je potegnila iz pralnega stroja in jo potem uro ali dve suši s sušilcem za lase (pač!), ki idealizira moške, ki si tega nikakor ne zaslužijo, ki … Eh, pa saj vi bolje od mene veste, s kakšnimi težavami se ubadam iz dneva v dan. Jaz pa vem, s čim se ne bom ubadala v naslednjih dneh. Z nameščanjem vsega mogočega in nemogočega na novi računalnik. Ne, prazniki so, jaz se bom imela luštno, s tem pa se bo v ponedeljek ukvarjal nekdo, ki bo (vsaj upam), vedel, kaj dela. Vsem, ki ste se z menoj družili v letu, ki se izteka, želim prijetno praznovanje in vse dobro v prihajajočem letu.

Posted in Življenje | 73 komentarjev »

Ena božična!

Posted by zogca na december 24, 2010

Posted in Glasba | 101 komentar »

Pol milijona!

Posted by zogca na december 23, 2010

Včeraj smo se dogovarjali, da tisti obiskovalec bloga, ki na števcu naleti na številko, ki bo najbližja pol milijona, naredi posnetek in ga prilepi, da ga bodo lahko videli tudi drugi. Mogoče je celo najbolj pošteno, da je ta čast pripadla meni. Ko sem po dveurnem zvonjenju budilke končno vstala (ne, ne šalim se, dve uri se nisem mogla skobacati iz postelje), si skuhala svojega jacobsa, prižgala cigareto in računalnik (v tem vrstnem redu), je števec kazal 499.998.

In potem 500.003. Pol milijona na števcu in 1.130 objav. Ni slabo, če vzamete v obzir, da sem blog začela pisati za šalo in nikakor ne z namenom, da se bom šla kakšno resno bloganje. Ampak ne, število obiskov ni tisto, na kar sem ponosna. Tudi število objav ne. Ponosna sem na to, da smo na blogu vedno tako lepo klepetali. Da smo v tem času napisali 58.303 komentarjev. Da smo si stali ob strani v težkih trenukih in se drug z drugim veselili v srečnih. Da so se spletla mnoga prijateljstva, ki ko že zdavnaj presegla virtualni svet in da se mnoga še bodo.

Hvala vam, druščina.

Posted in Spomini | 138 komentarjev »

Pišem pismo Dedku Mrazu!

Posted by zogca na december 22, 2010

Pišem pismo Dedku Mrazu in ne vem, kaj naj mu naročim. Razmišljam o računalniku, čeprav je Dedka Mraza škoda za računalnik, ker ga bom tako in tako dobila, ker ga bom pač morala dobiti. Mika me, da bi si zaželela nekaj, česar med letom ne bom dobila, ampak ne vem, kaj naj si zaželim, ker ničesar ne potrebujem. Ima kdo kakšno ljubko zamisel? In mimogrede, pismo pišem Dedku Mrazu, ki mu je ime Žogca. Drugim Dedkom Mrazom seveda daril ne naročam.

Kaj pa vi, kaj ste vi naročili Dedku Mrazu ali pa Božičku?

Posted in Življenje | 17 komentarjev »

Mal’ muske!

Posted by zogca na december 22, 2010

Posted in Glasba | 56 komentarjev »

Moja Hello Kitty smrečica!

Posted by zogca na december 20, 2010

Tale objava sploh ni za hec. Ne, res ne. Jaz sem si čisto zares omislila rožnato Hello Kitty smrečico. Ko sem jo zagledala pri prijateljici, sem takoj začela vpiti, da jo moram imeti. In ko jaz nekaj hočem imeti, to tudi dobim. Če kaj, potem sem doktorirala razvanje same sebe. Ko sva s prijateljico šli pohajat po Italiji, ker sem se jaz za en dan spremenila v Dedka Mraza, ki navija za Juventus (logično!), sva njenega partnerja poslali po rožnato smrečico.

Ob tej priložnosti se mu seveda najlepše zahvaljujem za prijaznost.

Kitty, moja, moja.

Ko sem prišla domov in nahrbtnik vrgla k vratom, sem se takoj spravila odpirat škatlo in postavljat svojo novo smrečico. V končni fazi se to skoraj spodobi, prazniki so namreč pred vrati. Ne vem še, ali bom postavila tudi tisto pravo smrečico, zeleno in visoko dva metra. Ne ljubi se mi ponjo v klet. In tako in tako med prazniki ne bom doma.

Ampak rožnata smrečica pa je postavljena in okrašena. Ne, otrok v meni nikoli ne bo umrl.

Posted in Nesmisli | 50 komentarjev »

Sladek do bolečine!

Posted by zogca na december 16, 2010

TISTI VEČER

Bil si sladek do brezna,
do bolečine,
do žiletk,
tisti večer.
In na belih ramenih
obup dotika
je zapustil sled.
Vse je bilo v mesu,
kar je dotlej
prebivalo v sanjah,
in veliko vsega je bilo v očeh.
Česar niso pobožali prsti,
so pobožali poljubi in besede.
In kar se med nama
tisti večer ni pripetilo,
tistega ni.

Petra Kolmančič

Posted in Poezija | 202 komentarja »

Ena romantična!

Posted by zogca na december 15, 2010

Posted in Glasba | 54 komentarjev »

Po stojnicah z Jovanko Broz!

Posted by zogca na december 13, 2010

Znova je ponedeljek in znova zamujam z objavo. Sprehod po stojnicah se je namreč zgodil že v soboto, ampak nedelja je bila spet kot iz pekla, tako da sem jo kar prespala. V bistvu bi prespala, če bi se to dalo, tudi ponedeljek, torek, sredo, četrtek … Je bilo pa v soboto luštno, kajti z Jovanko Broz je vedno luštno. Četudi ni sonca, ampak bilo je, mi v njeni družbi vedno sije sonce.

Najprej sva se sprehajali po Tivoliju, potem pa sva se odpravili k stojnicam …

… in jih zapustili brez vrečk. Ne vem, ali sem jaz tako zelo v antišoping razpoloženju ali pa res letos ne prodajajo nič pametnega. Nič, ampak res nič ni poklicalo mojega imena.

Mesto je bilo za razliko od prejšnje sobote polno, niso pa vsi bili tako pogumni, da bi sedeli na mrazu, zato se je v lokalih zunaj še vedno dalo dobiti prosto mizo.

Tudi midve nisva bili tako pogumni, da bi sedeli zunaj, ampak sva se raje sprehajali po ulicah …

… dokler sonce ni zašlo.

In ko je bila tema, so naju luči v zgradbi nekdanjega Centromerkurja spomnili, da je novi Emporium pravzaprav že odprt, zato sva si hiteli ogledovat, kaj vse ponujajo. Ne vem, mogoče sem premalo fensi šmensi, ampak meni tam notri ni bilo všeč prav nič. Ne, lažem, všeč mi je bila ena torbica, ki so jo imeli v rumeni in vijolični različici, naredili so jo pri Kenzu, stala pa je točno 390 evrov. Roko na srce, pri beograjskih Kitajcih bi takšno dobili za pet evrov.

Kajpak sva tudi iz Emporiuma prišli praznih vrečk. Znova sva se podali v Tivoli, ki je osvetljen z lučkami res božansko lep. Če ne bi mraz tako močno pritiskal, bi verjetno sedli na kakšno klopico in čikali do polnoči, tako pa sva se odpravili domov. Doma se zadnje tedne prav nič ne veselim, ker se v njem ne počutim dobro. Vedno sem bila najraje doma, zdaj pa si želim samo zbežati. Pa saj, naslednji konec tedna bom daleč proč in mogoče bom zato malo manj depresivna. Upam. Kajti kamorkoli človek gre, pred seboj žal ne more pobegniti.

Posted in Skakljanja | 2 komentarja »

Andrej je premagal Žogco!

Posted by zogca na december 11, 2010

Ta konec tedna je povsem očitno blogerski. Včeraj sva šla z Andrejem na bowling in suši, danes pa bom z Jovanko Broz pohajkovala po središču Ljubljane. Nedeljo imam še vedno “frej”, če je kakšna blogerska prijateljica ali prijatelj za kofe. Hecam se, seveda. V nedeljo bom prala, likala, brisala in seveda zvečer gledala zadnjo oddajo Big Brotherja. Letos sem tako in tako večino oddaj zamudila. Okej, nazaj k včerajšnjemu dnevu. Z Andrejem se ponavadi dobiva dvakrat, trikrat na leto in ker se od pomlad nisva videla …

Najprej seveda dokaz, da me je Andrej res premagal. Na začetku mi je še kar dobro šlo, potem pa je šla moja roka v “maloro”, začela sem tudi prestopati in na sploh sem si dala veliko opraviti s tem, da me je nekdo pri sosednji stezi ves čas gledal v rito (gospodu vsa čast za dober okus, hi hi hi). Drugače pa je bilo za moj včerajšnji bowling značilno, da sem skoraj ob vsakem neprestopljenem mestu podrla devet kegljev. Karkoli sem naredila, je en ostal. Seveda ga potem v drugo nisem podrla.

Andreju sem ves čas grozila, da bom na blog dala fotografiji njegove riti, ampak seveda so bile to praznje grožnje. On bo dobil fotografije in če je kakšna damica zainteresirana, ji jih bo mogoče sam poslal.

Po bowlingu sva šla na koktejl. Kajpak je bil to Andrejev predlog. Meni je bilo takoj žal, da nisem raje naročila kokakole. Kremžila sem se, delala strašne grimase in na koncu pol pustila.

Suši je bil kot vedno dober (na fotografiji so sicer rakci) in kot vedno sem ga pojedla toliko, da sem se domov prikotalila. Okej, zdaj malo pretiravam, ampak še vedno ga čutim v želodcu. Te “all you can eat” restavracije niso za vsakogar.

Je pa verjetno vsakomur luštno zvečer priti v toplo stanovanje, nase navleči toplo trenerko in še toplejše nogavice (ki ne ogrejejo samo telesa, ampak tudi srce) ter se zavaliti na kavč. Na sporedu so bila tokrat Zlata dekleta. Joj, obožujem jih.

Posted in Skakljanja | 113 komentarjev »