Žogca v ofsajdu

In nič več v pričakovanju sodniške piščalke

Archive for februar 2009

Tič v ustih ali riti kot usluga?!?

Posted by zogca na februar 28, 2009

Dvajset let je že tega. Še več. Moj dedek je bil velik ljubitelj križank, zato je babica vedno morala kupiti vse časopise in revije. To je bil tudi razlog, da sta med drugim v kleti med starim papirjem imela tudi velik kup Anten. Ki mene kajpak niso zanimale. Vse dokler ... Nekoč je ena od deklet iz bloka prinesla Anteno in nam je pokazala … Da, tisto, kar je pisal Brane Kastelic. Od tedaj sem vedno, ko sem bila na obisku pri babici in dedku, tekla v klet in tam skrivoma brala Braneta Kastelica. Saj ne vem, ali je bilo to treba skrivati, ampak zdelo se mi je, da se za desetletno smrkljo ravno ne spodobi.

Pred nekaj tedni  sem ugotovila, da Brane Kastelic na Siolu piše blog in seveda sem ga začela brati. Zdaj tega, kakor lahko vidite, več ne skrivam. V zadnji objavi je Brane zapisal: “ Poroka, kot kažejo raziskave, posebej slabo vpliva na količino oralnega seksa, posebej felacije, kar ni ne lepo ne prav. Slišim, da je včasih tako hudo, da pride na vrsto samo ob posebnih priložnostih, kot so rojstni dnevi, obletnice poroke in morda kakšni večji prazniki. In da je zato v veliko zakonih veliko oralnih prepirov.” Ko sem bila še pod vtisom prebranega, sem na 24 ur prebrala članek z naslovom Nikar se ne prostituirajte v domači postelji! In prav v tem članku je veliko govora tudi o oralnem seksu kot o nečem, česar veliko ljudi ne dela s pretiranim navdušenjem, pa vseeno to kdaj pa kdaj naredijo, in sicer kot uslugo svojemu partnerju. In jaz sem prva, ki bo navijala za to, da človek pod rjuhami ne bi smel delati stvari, do katerih ima odpor samo zato, ker … Na oralni seks nikoli nisem gledala kot na uslugo, ki jo naredim moškemu, ampak kot na meni zelo ljubo zabavo. Vsekakor ga imam raje od najboljšega sladoleda. Zato pa bi tisti drugi, ups tretji seks bil usluga. Mislim namreč na analnega. Če bi se kdaj lotila tega, bi se ga zgolj in izključno z namenom, da naredim uslugo. Ker pa uslug ne delam … In če se vrnem k Branetovem blogu … Če ljudje tega ne počnejo iz veselja, ampak bolj z namenom, da drugemu naredijo uslugo … Je zato oralnega seksa po poroki manj? Ker menimo, da nam, ko so stvari že podpisane in partnerja jemljemo na nek način za samoumevnega, ni treba več delati uslug? Vsaj jaz tako razmišljam … Če smo ga prej z največjim veseljem vzele v usta, zakaj bi to po poroki počele samo ob posebnih priložnostih, na primer za njegov rojstni dan?

Brez zgražanja, lepo prosim. Jutri je nedelja in obljubim, da bom šla takoj zjutraj v cerkev molit za svojo turbo grešno dušo.

Posted in Ljubezen | 192 komentarjev »

Izbris ni bil naključen, država je ravnala sistematično!

Posted by zogca na februar 28, 2009

V politične debate se že dolgo ne spuščam več. Sploh ne reagiram nanje. Včasih samo zato, da vem, da nisem pozabila pisati tudi politično, napišem, da mi gre hudo na živce dejstvo, da (do pred kratkim politični mrlič) se Marjan Podobnik, ki so mu tam v Srbiji še kokoši pocrkale, predstavlja za rešitelja slovenskega naroda. Kakšen igralec! Celo pisanje o Janezu Janši me ne gane. Še več, ko sem pred desetimi dnevi poslušala, kar je govoril v oddaji Trenja, sem mu lahko samo pritrjevala, kajti “problematiko Hrvaške” je obravnaval modro in je ni izkoriščal za pridobivanje cenenih volilnih glasov. Zato pa še vedno reagiram na “problematiko izbrisanih”. Ko zasledim, da so izbrisani “beden folk”, ki ga je treba “čim prej sterati na jug”. Ko preberem, da “je treba nagnati vse čefurje”. Ko vidim, da veliko ljudi piše, da so državljani Slovenije, ki niso slovenske narodnosti, krivi za vse slabo, kar se dogaja v naši državi. Ko trdijo, da so ljudje, ki se pišejo na ić, priviligirani državljani, za katere država naredi vse, medtem ko za državljane slovenske narodnosti ne naredi nič. Na bruhanje mi gre, dobesedno mi gre na bruhanje zaradi sovraštva in omejenosti. Seveda, Mercatorjevi trgovki Francki Novak je za slabo plačo kriva Mercatorjeva trgovka Safeta Muhimirović. In Murini delavki Lojzki Hočevar je za nevzdržen socialni položaj kriva Murina delavka Svetlana Milinović. Imena so seveda izmišljena. Ni pa žal izmišljeno to, da se v času, ko se širi gospodarska kriza, širi tudi nestrpnost. In da je v takšnih časih na pohodu iskanje krivcev. Vedno je najlaže, da je za vse kriva skupina ljudi, ki nam v nečem ni podobna. Kot vedno prikladno pozabimo, da je ta skupina ljudi v “istem zosu”. Mogoče Safeta Muhimirović hodi na Karibe, medtem kot Francka Novak ne more priti niti do Portoroža? Mogoče Svetlana Milinovič vozi mercedesa, medtem ko Lojzki Hočevar njen punto razpada pod ritjo? Na vse to so zdaj prišli še izbrisani, ki jih nekateri izkoriščajo za populizem najbolj cenene in pritlehne vrste. Izbrisani so po novem ljudje, ki bodo na račun revnih Slovencev postali veliki bogataši. Ne, niso. Ti ljudje, ki tudi, če se jim ne bi zgodil izbris, nikoli ne bi prilezli višje od srednjega sloja, večina pa bi ostala v nižjem, so bili zaradi krivice, ki jim jo je naredila država, pahnjeni na samo dno družbe, ostali so namreč brez pravice do zaposlitve, zdravstvenega zavarovanja, socialnih pravic, brez možnosti izobraževanja otrok. In ti ljudje si zdaj ne zaslužijo, da bi jim bile krivice popravljene brez tega, da bi jih zasovražila velika večina državljanov? Menda ne. Zakaj ne? Ker se izbrisani uporabljajo kot sredstvo za obrat volilnega telesa nazaj v desno. Človek si res težko zatisne ušesa pred vsakim tuljenjem o tem, da so si izbrisani za izbris krivi sami. In seveda je bolj preprosto prisluhniti Grimsu in Turku kot pravnim strokovnjakom. Kot je preprosto besedičenje takšnih ljudi vzeti za edino resnico, veliko bolj preprosto kot prebrati odločbo ustavnega sodišča ali se kakorkoli drugače pozanimati, za kaj sploh gre.

Izbrisani niso za izbris krivi sami, kajti niso se izbrisali sami, izbrisala jih je država in to je naredila nezakonito. Država teh ljudi ni obvestila, da bodo v primeru, če državljanstva ne pridobijo, izgubili pravico do stalnega prebivališča. Veliko si jih je državljanstvo vseeno hotelo urediti, ampak so bili zavrnjeni zaradi nepopolnih vlog. Kot verjetno veste, vam nihče ne sme zavrniti vloge samo zato, ker je nepopolna. Tisti pa, ki si državljanstva sploh niso hoteli urediti … Zakaj bi si ga morali? Koliko ljudi, tudi Slovencev, živi v državah, katerih državljani niso, pa jim zato nihče ne jemlje stalnega prebivališča? Še več. Ne samo, da jih država ni obvestila o tem, kaj se jim bo zgodilo, tudi o tem, kaj se jim je zgodilo, jih ni obvestila. Ti ljudje niso dobili odločb o izbrisu, odločb, ki bi jim omogočile, da se pritožijo. To, da so izbrisani, so izvedeli ob prvem naslednjem obisku kakšnega izmed državnih ali občinskih uradov, kjer so jim uničili dokumente. Sledila je kalvarija, ki si je nekdo, ki je ni doživel, ne more niti predstavljati. To kalvarijo pa je povzročila država. In to zdaj ni vredno nič? V državi, kjer v vsakem brezplačniku najdete vsaj tri oglase, ki vas pozivajo, da jih pokličete in si priskrbite odškodnino za to in ono? Ste padli v trgovini in si zvili gleženj? Tožite za odškodnino. Se je nekdo zaletel v vas in vas je teden dni bolel vrat? Tožite za odškodnino. Desetletje izbrisanega življenja pa si ne zasluži odškodnine? Ne razumite me napak, tudi jaz nisem navdušena nad tem, da bi iz davkoplačevalskega denarja, ki je tudi moj, odhajale velike vsote denarja. Daleč od tega. Ampak za to niso krivi izbrisani, kriva je država. Ali če hočete, krivi so tisti, ki so v državi vodili politiko brisanja ljudi.

Naslov objave ni zrasel na mojem zelniku. In ni, kot tudi izbris ne, naključen. Pravzaprav je to naslov intervjuja, ki ga je za Dnevnik dala moja nekdanja profesorica, nekdanja predsednica ustavnega sodišča dr. Dragica Wedam Lukić. Če imate čas in če vas problematika izbrisanih zanima, ga toplo priporočam.

Posted in Politika | 161 komentarjev »

On misli to in to! aka Rentgen v njegovi glavi!

Posted by zogca na februar 27, 2009

Upam, da sama tega ne počnem, čeprav ne morem vedeti. Morala bi namreč narediti kakšno “anketo javnega mnenja” med tistimi, ki so me poslušali v času, ko sem bila še poparčkana … Kakorkoli že, naj to počnem tudi sama ali pa mogoče vseeno ne, vedno mi gre na smeh, ko preberem: “Nam pa veliko pomeni, da se v nedeljo zjutraj ob osmih zberemo pri mizi. Skupaj zajtrkujemo in se pogovarjamo. Ne, to ni nekaj, kar sem si jaz izmislila, mož in otroci pa morajo sodelovati, vsi si to želimo in brez tega ne bi znali živeti.”

Kolikor jaz poznam mladi ljudi, hočejo tja do desetega leta ob osmih zjutraj gledati risanke in ne mirno sedeti za mizo in klepetati s starši, od desetega leta dalje pa želijo spati do poldneva. Moški pa … Da ne bi znali živeti brez nedeljskega zajtrka točno ob osmih in pogovora, ki ga spremlja? Zakaj se mi zdi, da večina pogovarjanja pride iz ženskih ust? Mogoče zato, ker tudi jaz povem vsaj enkrat, če ne dvakrat več kot povprečen moški? “Nama veliko pomeni, da greva v soboto popoldne skupaj po nakupih.”  Ne, jaz sem samo zelo cinična, ko mislim, da bi se moški ta čas raje valjal po kavču ali igral košarko s prijatelji. “Midva nikoli nikomur ne poveva nič, kar se dogaja v domači spalnici. Ne, ni res, da zlahko vem samo zase, zanj pa ne morem. Vem, da on nikomur ne pove nič.” Seveda ne. Ko s prijatelji sedi ob pivu in en  prijatelj pove kakšno sočno, drugi zato, da bi bil še večji frajer, doda še kakšno bolj sončno, tvoj moški objavi: “Midva sva se dogovorila, da nikoli nikomur ne poveva nič, kar se dogaja v domači spalnici.” To je seveda veliko bolj verjetno od tega, da se pohvali: “Meni moja stara da skoraj vsak dan.” Ali pa se pritoži: “Počasi jo imam že poln kufr, vsak večer jo boli glava”. Midva misliva, midva hočeva, nama je najbolj všeč, midva si ne znava predstavljati, midva nikoli ne bi … Midva misliva, da je bolj pomembno kupiti nov pralni stroj kot nov televizor. Midva hočeva vsako nedeljo preživeti pri mojih starših. Nama je najbolj všeč, ko se stiskava in gledava Razočarane gospodinje (ali kakšno drugo žensko nadaljevanko). Midva nikoli ne bi na ulici pogledala drugo žensko ali moškega, ker sva si povsem predana. Sem res jaz tako cinična, ko mislim, da misli v zakonu vseeno niso tako zelo usklajene? In da pravzaprav ni nič narobe, če niso? Sem še bolj cinična, ko mislim, da se ženske, ki tako govorijo, v resnici bojijo, da bi njihov moški mislil drugače, kajti vsako nenavdušenje nad skupnimi mislimi bi lahko pomenilo, da bo pobegnil? Ali pa gre mogoče za to, da ženska resničnemu stanju navklub hoče tisto pravljico, v kateri mora biti popolna usklajenost? Pa saj, to je pravljica. Sem napisala premalo o tem, da nekatere verjamejo, da je tudi potomstvo povsem usklajeno s tem, kar misli glava družine oziroma njeno veličanstvo mati? Toliko cinizma pa tudi jaz ne premorem. Še vedno namreč ni minilo dovolj časa od mojih otroških in najstniških let, da se ne bi spomnila, da sem si mislila nekaj povsem svojega. “Ne, seveda ne bi raje pred televizorjem jedla čokolade. Mi lahko, prosim, skuhaš zdravo večerjo, mami? Ampak pred osmo, ker ob pol devetih bom že v postelji. Veliko mi pomeni, da sem naslednji dan pri pouku zbrana in si zapomnim več kot moji trapasti sošolci, ki do desetih gledajo As ti tud not padu. ”

Ena družina, štirje člani, koliko glav?

Posted in Ljubezen | 39 komentarjev »

Me v čare zapreda utvara?

Posted by zogca na februar 27, 2009

NIKOLI

Nikoli ne grem mimo tebe,
ne da bi srce mi trpelo,
v prijemu usode drhtelo,
ki v rani okrutno mu grebe,
da skoraj mi madež krvi
obleko na prsih temni.

In vendar te željno srečavam
in pogled mi k tebi uhaja,
me s tvojo podobo opaja,
kot vino jo hlastno vsrkavam,
pijano pod mano noge
se sredi koraka šibe.

Ko misli beseda ognjeno
ti drugu v bližini razklada,
mi sadje sosedovo pada
čez plot na gredico peščeno,
na skrivnem ga, sita gladu,
okušam, podobna tatu.

Ko tvojo prisotnost začutim,
čeprav te ne vidim, ne čujem,
sem kakor na vrtu, na tujem
in temnem, kjer cvetje zaslutim,
od sladke vonjave težak
objema in boža me zrak.

Je to po resnici mogoče?
Me v čare zapreda utvara?
Saj svet se krog mene že stara,
za letom mi leto idoče
obraz zaznamuje, roke,
a vsako prezre mi srce.

Zdaj več ne verujem, da zima
pohlevno področje prekriva,
da prazna, premražena njiva
pod ivjem utripov več nima.
Zdaj vem, da kar mene boli
in hrani, še v smrti živi.

Lili Novy

Posted in Poezija | 49 komentarjev »

Treba se je znati prodati!

Posted by zogca na februar 26, 2009

Posted in Ljubezen | 108 komentarjev »

Resnica ne boli samo mene! aka Še ena stara objava!

Posted by zogca na februar 25, 2009

Če ne želite, da vam sogovornik reče, da imate kriv nos, mu ne govorite, da ima prevelika ušesa. Če ne želite, da vam sogovornik reče, da ste naduti, mu ne govorite, da je neumen. Če ne želite, da vam sogovornik reče, da imate krive zobe, mu ne govorite, da škili.

Nikogar namreč na ta svet niso spravili zato, da bi drugim služil kot vreča za boks. Kot tudi nikogar na ta svet niso spravili zato, da bi drugim razodeval boleče resnice. Pa vendar so ljudje, ki so prepričani, da imajo prav takšno poslanstvo, namreč drugim razodevati boleče resnice. Boleča resnica ponavadi pride z obveznim dodatkom, pridigo o tem, da resnica pač boli in da jo zreli ljudje mirno in dostojanstveno prenesejo. Povsem iskreno vam povem, nisem zrela, boleče resnice ne prenesem mirno in dostojanstveno, ampak se razburim. Potem se zavlečem v kakšen kot in si ližem rane. Nedavno pa sem se odločila, da je dovolj kotov in lizanja ran. Nekomu, ki mi je nepoklican razodeval boleče resnice, sem tudi sama razodela bolečo resnico. In spoznala sem, da je moje razburjenje le drobtnica v primerjavi s tem, kako zelo se razburijo tisti isti ljudje, katerih so najbolj polna usta tega, da je treba resnico prenesti mirno in dostojanstveno. Po eni takšni dogodivščini sem bila bogatejša za zelo pomembno spoznanje. Ljudje, ki vam povsem nepoklicani razlagajo, kaj si slabega mislijo o vas, tega tako pogumno ne počnejo zato, ker so prepričani, da si vi o njih ne morete misliti prav nič slabega, še manj pa zato, ker bi imeli tako zelo trdno vero vase, da bi vedeli, da njih boleča resnica ne bo prizadela. Ti ljudje samo mislijo, da nihče nikoli ne bo tako zelo predrzen, kot so predrzni oni sami.

Če se imate radi, ne poslušajte tistega če te kdo udari po enem licu, ga ne smeš udariti nazaj, ampak mu moraš nastaviti še drugo lice. Kajti tepli vas bodo, dokler se jim boste pustili. Udarite nazaj in mogoče boste, kot jaz, presenečeni ugotovili, da ste, čeprav je videti drugače, vi tisti, ki ste v resnici veliko močnejši.

Posted in Življenje | 40 komentarjev »

Povrni se, povrni!

Posted by zogca na februar 25, 2009

ŽIVLJENJU

Bilo, življenje moje,
si le čustev zmeda
in dvomov bolečina in prevar,
bilo si molk in krik,
uživanje in beda,
zvodnik ljubezni moji in grobar.

Ej, dobro si z menoj se naigralo!
A jaz za srd tvoj
in za vse zasmehe
jecljala sem ti zmedeno zahvalo.
Miru poznala nisem,
ne utehe,
pa vendar kličem ti
v tej prsti črni:
Četudi kot bridkost,
povrni se, povrni!

Ada Škerl

Posted in Poezija | 71 komentarjev »

Seješ moje krike!

Posted by zogca na februar 24, 2009

NE BOJIM SE

Ne bojim se tvoje
gole teže,
ne bojim se tvoje
gole moči,
ko me pregrneš,
je na onem koncu
vse tvoje,
na tem je vse vesolje moje.
Tam padaš v globine,
tam širiš vesolje,
tam rušiš zidovje,
in seješ moje krike.
Tu pa čisto na drobno
zabredem v grmovje,
miže preštejem
vdihe, izdihe in drgetanja.
In tudi jeziku se tukaj
ne morem odreči
in ušesom in vonju,
ki me preganja.
Od norega štetja
zrahljana pričakam
tvoje vesolje,
da me preplavi.

Ne bojim se tvoje
gole teže,
ne bojim se tvoje
gole moči,
strah me je
tvojega golega vonja
sredi prazne noči.

Maja Vidmar

Posted in Poezija | 72 komentarjev »

Vaše mnenje o levem mnenju?!?

Posted by zogca na februar 23, 2009

“To je tema zame”, sem si rekla, ko sem jo zagledala na forumu. Prijazno, olikano in po vseh pravilih, ki jih narekuje pravopis, sem napisala svoje velecenjeno mnenje, vendar je bilo v natančno petih minutah izbrisano. Na to sem se jaz od srca nasmejala, kajti vedno se razveselim, ko vidim, da imam še vedno tako zvestega oboževalca. Včasih me mika, da bi mu poslala svojo fotografijo, da bi videl, koga tako zvesto obožuje, potem pa si rečem: “Eh, saj ni vredno.” Je pa vsekakor vredno debate pismo, ki ga je na forum pripela ena izmed uporabnic. Zato ga zdaj jaz pripenjam vam in čakam na vaše komentarje.

Posted in Trnek | 157 komentarjev »

Z okusom po že prestani žalosti!

Posted by zogca na februar 23, 2009

KADAR TI PRIDE NA MISEL

Neizgovorljive besede
za jezom zaprtih oči.
Slutnje.
Vznemirjenja.
Razpredajoči se srhi.
Drgnejo se drug ob drugega.
Ponikajo.
Izvirajo in se razlivajo.

Dokler niso steklene solze.
Vse iz enakega stekla.
Pa različne.
Druga drugi blizu.
Iz istega izžetega izsrčja.
Pesmi.
Vsaka zase.
Druga iz druge izvirajo.
Druga v drugi se končujejo.
Vse spete.
Z okusom po že prestani žalosti.
In po neprestanem upu.

Ifigenija Simonović

Posted in Poezija | 83 komentarjev »