Žogca v ofsajdu

In nič več v pričakovanju sodniške piščalke

Archive for maj 2009

Žogcino skakljanje po Gorenjskem!

Posted by zogca na maj 31, 2009

Zjutraj je zazvonil telefon. Oče. Ali pridem na kosilo? Seveda ne pridem. Kdaj sem pa že prišla? Širše je znano, da se jaz prehranjujem doma in po restavracijah, pri starših pa ne jem. Nakar je verjetno sledilo mamino ugotavljanje, da je druženja z “otrokom” veliko premalo in še en klic, ta veliko bolj premeten. Ali grem na izlet? To pa grem. In smo šli.


Preddvor. Do zdaj sem ga videla samo na videokasetah, in sicer s porok. Kar nekaj otrok prijateljev mojih staršev se je namreč poročilo tam. Žal so se vsi tudi ločili, da pa vse le ni tako črno, se je eden izmed parov po ločitvi znova našel in srečno živi na koruzi.

Kot vidite, jamstvo, ki so ga dajali, ni ravno najboljše. Pa tudi porok, koliko mi je bilo dano opaziti, v Preddvoru ni več, ampak se zdaj odvijajo v Brdu pri Kranju. Drevored, ki ga videte, nosi s seboj nekakšno legendo. Grajska gospodična se je zaljubila v nekega gospodiča in ko jima niso dovolili poroke, naj bi se drevesa zarastla skupaj, to pa naj bi predstavljalo njuno ljubezen. Nisem najbolje razumela. Kakorkoli že, če se par poroči tam, mora ženin nevesto nesti skozi drevored in če mu uspe, naj bi pomenilo, da bo zakon srečen. Zadeva, kakor sem napisala že zgoraj, v praksi ne zdrži, kar me v bistvu sploh ne bi smelo čuditi, če sodim po tem, da sem bila pred uro ali dvema na forumu razglašena za nestrpno samo zato, ker sem napisala, da nikoli ne bi varala. Očitno je varanje povsem sprejemljivo, če ima ženska za to opravičljive razloge. Moški, predvidevam, opravičljivih razlogov ne more imeti, za to je on, če vara, vedno prasec.

Prascev v Preddvoru nisem videla, sem pa zato videla sledi, ki so za njimi ostale na več koncih. Moja mama, ki povsod vidi možnost za zaslužek, je takoj začela računati, koliko denarja bi se nabralo, če bi nekdo vrnil vse steklenice, ki so jih ljudje pustili okoli jezera. Oče je takoj pripomnil, da bo pred naslednjim obiskom tega gorenjskega bisera v prtljažnik dal ogromno torbo, da se bo lahko šla podjetništvo.

Jaz sem se bolj kot s podjetništvom ukvarjala s tistimi nekaj kapljicami, ki so padle z neba in ugotavljanjem, v kolikšnio meri mi bodo pokvarile pričesko, ki je na srečo ostala nedotaknjena, je pa tako lepa, da bi brez težav lahko krasila naslovnico Vogua. Ko sem fotografirala vse živalce, smo se odpravili naprej.

Ko smo prispeli na Brdo pri Kranju, je bila najprej na vrsti daljša razprava o tem, da so me gotovo že kot otroka peljala na sprehod po parku, ampak se jaz tega ne spominjam. Mama se ni dala prepričati, da temu ni tako. Pa me seveda nista peljala, ker me nista mogla, park so namreč šele po osamosvojitvi odprli za javnost.

Grad Brdo pri Kranju je dal začetku 16. stoletja (1510) postaviti goriški deželni glavar in kranjski vicedom Jurij Egkh, piše Wikipedia. Sredi 18. stoletja je prešel v last baronov Zoisov, je pa vodička, to sem mimogrede ujela, ko sem šla mimo vodene skupine, omenjala, da so Zoisovi posestvo kupili od družine Jurija Dalmatina. Kakorkoli že, leta 1935 ga je kupil kraljevi namestnik Pavle Karađorđević. Po drugi svetovni vojni je bil grad seveda nacionaliziran in je postal slovenska rezidenca Josipa Broza Tita. Po osamosvojitvi, ko smo z denacionalizacijo vračali premoženje vsem mogočim, nikomur ni padlo na pameti, da bi Brdo pri Kranju vrnil potomcema tistega, kateremu so ga nacionalizirali. Menda to ni bilo v državnem interesu. Kar seveda lahko razumem. Ne razumem pa, kako je bilo v državnem interesu v Mariboru dijake srednje kmetijske šole izseliti, da bi se objekt vrnilo Cerkvi, enako v Ljubljani dijake srednje oblikovne šole. Šole očitno niso v državnem interesu, je pa v interesu to, da ta grad služi protokolarnim potrebam Vlade Republike Slovenije.

Kakorkoli že, Aleksander II. Karadjordjević, eden od naslednikov lastnika Brda pri Kranju, je pred dvema letoma dobil vabilo zdaj že pokojnega nekdanjega predsednika države Janeza Drnovška, da si objekt ogleda, in tedaj je menda največji vik in krik, tako so mi povedali starši, zganjal prav gospod, ki je imel včeraj nedaleč stran svoj strankarski piknik. Ne, na pikniku me ni bilo, sem pa Janeza Janšo in njegovo Urško videla na bencinski črpalki. Fotografija ni najboljša, ker je narejena skozi precej umazano okno avtomobila, ampak mogoče si jo boste vseeno z veseljem ogledali.

Predsednik Janez Drnovšek je takrat menil, da ima princ moralno pravico, da obišče Slovenijo in si ogleda kraje in objekte, ki so jih nekoč posedovali njegovi predniki. Zakaj njima dvema, princu in njegovi sestri ni vrnjeno nič, čeprav smo vsem drugim vračali vse? Nekako takole naj bi šlo. Kraljeva družina je z ukinitvijo monarhije izgubila svoj dotedanji državni položaj, s tem pa tudi premoženje, ki ji je pripadalo kot kraljevi družini, je odločilo naše ustavno sodišče, Karađorđević pa vztraja, da sta bila zemljišče in dvorec na Brdu pri Kranju v zasebni lasti, zato naj bi bila do vrnitve s sestro upravičena. Sledila je tožba na Evropsko sodišče za človekove pravice, razpleta pa ne poznam.

Ko ni naših političnih veljakov in njihovih gostov iz tujine, Brdu pri Kranju vladajo race in pa seveda mladoporočenci. Kar nekaj jih je včeraj skočilo v zakonski jarem.

Spomin na čase, ko je bilo na Brdu največ političnih veljakov, tako domačih kot tujih, pa seveda ostaja. Predvidevam, da je na projektu te steklene pošasti sodelovalo cel kup arhitektov, ampak mene osebno nihče ne bo prepričal, da takšna zgradba sodi v objekt tega kova. Ampak kdo mene kaj vpraša?

Danes je nedelja. Dovolj je bilo skakljanja okoli. V zadnjih desetih dneh me skorajda ni bilo doma. Čakajo me perilo, posoda, prah in še cel kup drugih malo manj prijetnih obveznosti, ki pa jih žal nihče ne bo opravil, če jih jaz ne bom. Včasih je dobro, da je vreme slabo, ker drugače bi se že malo zbala, da me ne bo obiskala sanitarna inšpekcija. Joj, da ne pozabim, več fotografij si lahko ogledate tukaj.


 

Posted in Skakljanja | 89 komentarjev »

Čakam poletje v školjki, samo še espadrile kupim!

Posted by zogca na maj 31, 2009

Posted in Glasba | 114 komentarjev »

Koncert Oliverja Dragojevića!

Posted by zogca na maj 30, 2009

Oliver Dragojević menda v Ljubljano pride vsako leto, ampak meni se do včeraj nekako ni uspelo “privleči” na njegov koncert. Verjetno zato, ker so leta, ko sem ga zvesto poslušala, že zdavnaj minila. Tudi za včeraj nisem bila povsem prepričana, ali bom res šla, kajti moja Jovanka je imela družinske obveznosti in sem si mislila: “Oliver in še sama, kaj pa vem! In naslednji teden so tako ali tako Prljavci.” Ker mi je ponavadi žal za stvari, ki jih ne naredim in ne za tiste, ki jih, sem se odločila, da grem. In ne, ni mi bilo žal.

Četudi sem, odkar je odšel princ, bila na veliko koncertih, je bil ta prvi v Križankah. Ne, nisem nič jokala, sem pa na vsake toliko pogledala proti mestu, kjer sva skupaj poslušala skupino Hari Mata Hari in se stiskala drug k drugemu. Še danes imam v nosu vonj njegove kože in še danes ga živo vidim mokrega do kože, ko se je po koncertu ulilo, kot še nikoli doslej v Ljubljani, on pa je šel, da jaz ne bi bila mokra, po svoj avto, da je potem s svojim avtom mene odpeljal do mojega avta, nakar me je pozneje izgubil na obvoznici, ker je on vozil 100 na uro, jaz pa 40. Ampak nič ne de, na koncu sva se našla pri meni doma. Moj princ, bil je takšna sreča in postal takšna nesreča.

Kakor vidite, tokrat fotografije niso primerne za iskanje gub in sivih las, kajti nahajala sem se precej daleč od odra. Ker sem vstopnico kupovala zadnji dan, so bila na voljo samo stojišča, kar je v prevodu pomenilo, da sem stala čisto zgoraj, medtem ko so bili na mestu, kjer se običajno nahajam, stoli. Pa tudi sicer je bil koncert bolj upokojenski od tistih, na katere sem navajena, čeprav so se na samem koncu tudi “upokojenci” razživeli. Ni pa jih uspela k življenju spraviti Danijela, ki nam je takole pela Ide mi.

Če želite, lahko poslušate, kako nam je Oliver zapel refrene pesmi Neka se drugi raduju, Iz mora san pruži tebi ruku in Velo Luko, medtem ko bo za posnetke celih pesmi potrebno počakati kakšen dan ali dva, so namreč preveliki, da bi jih lahko naložila, konvertirati na jih na svojem prastarem računalniku ne morem in bom potrebovala pomoč Webmaherja, ki mu jaz sicer pravim Web. (Apdejt: Web je naložil posnetke s koncerta. Poslušajte Cesarico, U ljubav vere nemam in Kad mi dođeš ti).

Oliver je koncert začel s pesmijo Galeb i ja, zapel pa je večino svojih velikih uspešnic: Skalinada, Cesarica, Nadalina, U ljubav vere nemam, Tko sam ja da ti sudim, Bez tebe, Kad mi dođeš ti itn.

Ko je Oliver imel dovolj, ni imelo dovolj občinstvo. Neka damica je na koncu celo skočila na oder s svojo glasbeno željo in Oliver ji jo je izpolnil, še prej pa jo je varnostnik pospremil z odra.

V kolikor ste danes prvič na Žogcinem blogu, si oglejte tudi reportaže s koncertov Novih fosilov, Lepe Brene in Dina Merlina ali pa video posnetke s prej omenjenih koncertov. Naslednji teden grem na Prljavo kazalište in niti misliti si ne morete, kako zelo se veselim tega koncerta.

Posted in Koncerti | 73 komentarjev »

In nič več!

Posted by zogca na maj 28, 2009

NEKAJ ALI NEKDO

Vsak od nas je samotna gora,
otok,
mogoče zvezda,
ali nekaj še bolj samotnega,
temnega v temi.

Čudež je že to,
da se pojavi nekaj
ali nekdo,
ki to temo razžari.

In nič več.

Neža Maurer

Posted in Poezija | 70 komentarjev »

Žogobrcen dan!

Posted by zogca na maj 27, 2009

Barcelona tretjič ali Manchester United četrtič? Na eni strani Valdes, Puyol, Toure, Pique, Keita, Busquets, Xavi, Iniesta, Messi, Eto’o, Henry, na drugi Van der Sar, O’Shea, Ferdinand, Vidić, Evra, Park, Carrick, Anderson, Giggs, Ronaldo, Rooney, med njimi pa Busacca. Naj zmagajo prvi ali drugi, na stavnici ni izrazitega favorita, brez dvoma bo šlo za tekmo leta.

Če boste tekmo gledali zaradi ljubezni do nogometa ali pa se boste mogoče samo hoteli navduševati nad potnimi mišičastimi telesi, vas vljudno vabim, da svoje vtise napišete tudi tukaj. Čeprav sicer na blogu ne dovolim nikakršnega “fajtanja”, bom nocoj, če bo v Rimu res vroče, dovolila “en tak fejst” nogometni “fajt”.

Posted in Nogomet | 62 komentarjev »

Vse s tabo je odšlo …

Posted by zogca na maj 27, 2009

LE DA BI NE BILO

Le da bi ne bilo
teh zvezdnatih noči!
Če tiho stopiš v gozd,
skrivnostno završi,
in kadar ležeš v travo,
opojno zadiši …
Da bi jih ne bilo!

Se spomniš še,
kako sva zvezdam govorila,
kako sva včasih s poti
med praprot se zgubila,
kako sem se ti v travi
presrečna nasmehnila?
Vse s tabo je odšlo …

Mila Kačič

Posted in Poezija | 256 komentarjev »

Žogca je pozabila, da je švercerka cigaret!

Posted by zogca na maj 26, 2009

Kje naj začnem? Najprej se bom pohvalila, da sem včeraj prevozila 800 kilometrov, kar je zame rekord, toliko namreč sicer prevozim v dveh, treh mesecih. Ko sva se z očetom zgodaj zjutraj odpravila na pot, je bil prvi cilj Jasenovac. Želela sem namreč videti spomenik, ki mi je bil vedno od vseh spomenikov v nekdanji Jugoslaviji najbolj fascinanten. “Pojdi, dokler je sploh še kaj tam”, mi je rekla soseda staršev. “Iz muzeja so tako ali tako odnesli vse, kar nanje meče slabo luč”, je nadaljevala. Muzeja od znotraj sploh nisem videla, ampak nič ne de, saj so na spletu na voljo veliko manj cenzurirani filmi in fotografije, kot jih je po novem mogoče videti v tam. Sicer pa sam odnos, ki ga imajo do obiskovalcev, kaže, da bi najraje videli, da spomeniškega kompleksa sploh ne bi bilo. Niti ena sama tabla vas ne opozori na to, da se tam kakoli nahaja. Na njihovo nesrečo in na srečo obiskovalcev pa je spomenik vseeno prevelik, da bi kompleks skrili.


“Kako to, da sploh še stoji?”, sem vprašala očeta. Kot vedno, je imel odgovor na dlani. Če bi šlo samo za Srbe in druge “nepomembne” ubite v Jasenovcu, bi spomenik in vse okoli njega med “domovinskim ratom” letel v zrak in nihče jim ne bi mogel dokazati, da ni prišlo do neverjetnega nesrečnega naključja. Ker pa tam ležijo tudi Židi in ker se nihče pri zdravi pameti ne bo šel igrat z Židi, hrvaška sramota stoji tam in bo tam stala še naprej.

Taborišče Jasenovac je bilo ustanovljeno avgusta leta 1941, ko so vanj pripeljali prve ujetnike iz Sarajeva in razpuščeno aprila leta 1945. Za razliko od ostalih taborišč je bilo to taborišče namenjeno predvsem uničevanju Srbov, ki jih je Ante Pavelić imel za državnega sovražnika številka ena v NDH, čeprav je tu umrlo tudi večje število Hrvatov, Romov, Židov in Slovencev. Število žrtev ni bilo nikoli natančno določeno. Taboriščni arhiv je bil uničen dvakrat (v začetku 1943 in aprila leta 1945). Državna komisija Hrvaške je na sojenju na Mednarodnem vojnem sodišču v Nürnbergu pričala, da se število žrtev giblje med 500.000 in 600.000. Dne 9. oktobra leta 1942 je Vjekoslav Luburić, imenovan tudi Maks, na svečanosti v Jasenovcu, ki jo je priredil kot proslavo prve obletnice svoje krvave vladavine, v govoru izjavil: “In tako smo v enem letu tukaj v Jasenovcu poklali več ljudi kakor Osmansko cesarstvo v vsem obdobju turške prisotnosti v Evropi …”

Na prvi fotografiji vidite spomenik, medtem ko je na drugi maketa koncentracijskega taborišča. Na njej je predstavljeno, kateri kup ali luknja predstavlja katere objekte v taborišču. Objekti so bili namreč uničeni. Dva takšna kupa lahko vidite na tretji fotografiji, medtem ko sem na četrti povečala meni najbolj grozljiv objekt, ki se je imenoval “glavna peč za peko ceglov in ujetnikov”. Peka ujetnikov? Sicer pa sem pred meseci že obširno pisala o Jasenovcu in vas vabim, da si preberete to objavo.

Ker dandanes ni več moderno obiskovati spomenike, posvečene žrtvam nacizma, fašizma in njihovih pristašev, tudi Jasenovac ni več najbolj priljubljena točka za obiskovalce, se pa vseeno najde kdo, ki se pride poklonit tudi tem ljudem. Venec, ki ga vidite na peti fotografiji, je v spomeniku pustilo “društvo Josipa Broza Tita iz Banja Luke.” Vsaj tako je na njem pisalo.

Železniški tiri, ki jih vidite na šesti fotografiji, pa so edino, kar je ostalo od taborišča, kajti ustaši so, ko so bežali, za seboj uničili vse. Zbežala pa sva tudi midva z očetom, ne pred nasprotno vojsko, ampak pred komarji in ostalim mrčesjem. Bližina Save, ki je samo nekaj metrov proč, jim očitno ugaja in v eni uri, ko sva bila tam, so naju povsem popikali.

“Kam zdaj?”, je vprašal oče. “V Bosno”, sem odgovorila. Zadnjikrat sem bila v Bosni, ko je bila ta še ena izmed jugoslovanskih republik, nekaj let pred vojno. Ko mi je povedal, da ni vzel potnega lista, ampak samo osebno izkaznico, je bilo, kot bi me polil z ledenim tušem. Kar bi mi sicer na več kot 30 stopinjah moralo prijati, ampak mi ni. “Greva do meje, avto bova pustila pred mejo, jaz bom šla čez mejo, pet minut stala v Bosni in se vrnila nazaj.” Bosna, Bosna in na vsak način Bosna. Tako sva šla do meje in ko sva bila tam, sem se spomnila, da sem nekoč na forumu prebrala, da je tudi osebna izkaznica dovolj. “Pojdi vprašat”, mi je rekel oče. Ko sem že bila pri cariniku, me je poklical nazaj. “Ne omenjaj Hrvatu lične karte, osobna iskaznica je.” Lahko! In sva šla.

Roko na srce, prvih nekaj metrov se nama sploh ni sanjalo, v kateri del Bosne sva padla, vendar je bilo kaj hitro jasno, da gre za Republiko Srbsko. Očitno tisto, da so najprej obnavljali cerkve, da se je vedelo, kdo je kdo, ni bilo tako iz trte izvito. Vse cerkve so namreč obnovljene.

Ko sem videla, kakšno hišo se je nekdo odločil prodati, me je skorajda vrglo s sedeža, ampak po daljšem premisleku … Podrtija ima najboljšo lokacijo v naselju, stoji nasproti cerkve, na eni strani je trgovina, na drugi bar. Mogoče pa gospod vseeno kaj iztrži od kakšnega gastarbajterja, ki jo bo porušil in tam postavil lepo hišo. Verjeli ali ne, zrastlo je že nekaj prav veličastnih palač.

Ko sva že bila namenjena nazaj na Hrvaško, je oče vprašal, ali ne bova kupila cigaret. Jaz, velika švercerka cigaret iz Srbije, sem od samega navdušenja povsem pozabila, s kakšno dejavnostjo se sicer ukvarjam. Dve šteki sva kupila za 15 evrov. Pri nas bi stali 52 evrov. Seveda to ni bil šverc, kajti 200 cigaret na osebo se sme peljati čez mejo. Potem sva se vozila, vozila in še vozila, da sva prišla do Bjelovarja, mesta, o katerem sem veliko poslušala, vendar ga še nikoli nisem obiskala.

V tem mestu sta moja pokojna babica in njena sestra, ki je umrla to soboto in bo danes pokopana, preživeli zadnji dve leti vojne. V ulici, ki jo vidite na spodnji fotografiji, je menda stala slaščičarna, kjer je moja babica kot šestnajstletno dekle delala.

Po koncu vojne se je seveda vrnila v Ljubljano, je pa prijateljstva iz Bjelovarja gojila do konca življenja in kakšno leto, dve, pred babičino smrtjo, ko je na Hrvaškem divjala vojna, je bila pri njej več mesecev kot begunka ena od teh prijateljic s svojo sedemletno vnukinjo, ki sem jo jaz takrat doživljala kot malo “portparolko” HDZ-ja. Politika gor, politika dol, povsem očitno sta takrat zbežali pred čisto pravimi steli.

Ko sva z očetom že bila v Sloveniji, naju je poklicala mama z dramatično novico, da ji je toča uničila vrt. Pozneje se je izkazalo, da temu vseeno ni bilo tako, sva pa na poti bila tudi midva deležna kakšnih desetih minut te grozljive nevihte. Ko sem zapeljala v tunel, na srečo na prehitevalnem pasu, in tam videla kakšnih deset avtomobilov, ki so bili parkirani na preostalih dveh pasovih, sem si želela, da bi bila Bosanka in ne pripadnica tako norega naroda, ki je pripravljen za to, da zaščiti svoj trapasti avto pred točo, povzročiti verižno trčenje. Bog se nas usmili, prav res.

Če si želite ogledati več fotografij iz Jasenovca in Bjelovarja, kliknite na povezavo.


 

Posted in Potovanja | 43 komentarjev »

V Gorico na pico!

Posted by zogca na maj 24, 2009

Prepoznate ulico na fotografiji? Dvajset, petindvajset let nazaj sem na njej imela svoje najbolj veličastne gledališče predstave. Najprej sem igrala neverjetno prijaznost in govorila: “Lepo prosim, samo še to. Obljubim, da ne bom prosila za nič več. Mami, ali lahko? Oči, ali lahko? Najlepše prosim.” Ko to ni več vžgalo, sem igrala užaljenost. Začela sem grdo gledati in objavila: “Z vama dvema se sploh več ne pogovarjam.” Ko me nista več “šmirglala”, sem začela igrati (ali pa tudi ne) “devil childa”. Jo prepoznate? Na fotografiji je goriška ulica, na kateri smo nekoč kupovali kavbojke, krila, jakne, šolske torbe, zvezke itn.

Ulica se je od tistih časov precej spremenila, jaz pa se v resnici nisem, še vedno bi imela vse, ampak hvalabogu se mi, ko kaj hočem, ni treba več prerekati z nikomer. Odprem denarnico, izvlečem ven kartico in plačam. Kajpak danes nisem imela namena kupovati, ker sicer za obisk Gorice ne bi izbrala nedelje. Sem pa vseeno grešila, pojedla sem sladoled, nisem pa jedla pice, četudi to piše v naslovu. Tako lepo se pica rima z Gorica, da se nisem mogla upreti.

Se še spomnite časov, ko so nekateri v orjaških količinah vlekli čez mejo vse, kar je sploh bilo mogoče kupiti, potem pa so se prerekali s cariniki? Tako nenavadno mi je bilo, da zdaj na meji ni nikogar. Čeprav, roko na srce, nam cariniki nikoli niso odprli prtljažnika. Moj oče ima tako “honest face”, da njega nikoli nikjer nihče ne pregleduje. Oja, pa je tudi moj oče moral švercati, na primer več kot en meter velik fliper, ki sem ga jaz nujno morala imeti.

Sicer pa se z očetom na pot nisva podala zaradi Gorice in obujanja spominov na čase, ko sem ju z mamo mučila. Šla sva zato, ker se je oče od nekdaj želel z vlakom voziti ob Soči.

Med vožnjo mi je pripovedoval zgodbe o tem, kako je bilo na vlakih v časih, ko je bil on majhen in so se cel dan ali pa kar dva dni vozili do Dalmacije. Prepolni vlaki, ne samo sedeži, ampak tudi prehodi. Vsak, ki je začel malicati (najmanj pohana kura se je vzela s seboj na pot), je ponujal še vsem drugim in tako se je celo pot samo jedlo. Po vagonu so si podajali čutarice s šnopsem in ugotavljali, kdo ima boljšega.

Po vseh teh zgodbah me sploh ni čutilo, da je oče v vlaku nenehno imel potrebo, da bi jedel. In tudi je jedel. Vlak pa ni bil tako star, kot je ta na fotografiji, čeprav so se nekateri povsem očitno danes vozili tudi s tem, muzejskim, vlakom.

Kaj naj napišem o Soči? Da je lepa? Vsekakor je. Sicer pa meni, ko gre za naravne lepote, kaj hitro zmanjka besednega zaklada. In ko ravno omenjam besedni zaklad …

Prva beseda, ki sem jo jaz znala reči, je bila fičko. Če sem natančna, sem govorila ičko. Ne mami in ne oči, ampak ičko. Nič presenetljivega, ko pa sva bili z mamo vsak dan na balkonu in čakali, da pride ičko, kar je seveda pomenilo, da se je iz službe vrnil oče. Kakor lahko vidite, nisem edina, ki je navdušena nad ički. Jutri se najverjetneje odpravljava v Jasenovac, ampak ne z ičkom.

 

Posted in Skakljanja | 174 komentarjev »

Žogca na Plitvičkih jezerih!

Posted by zogca na maj 23, 2009

Vso pomlad sem govorila, da želim obiskati Plitvička jezera in brskala po katalogih turističnih agencij, vendar se moji in njihovi datumi niso ujemali. Ko je oče pred nekaj dnevi izjavil, da se želi zadnje dni dopusta družiti z otrokom (to sem v tem primeru jaz), so bila Plitvička jezera prva na tapeti. In sva šla, oče in jaz.

Ali bom vozila? Seveda bom, z velikim veseljem. Tako sem govorila dan prej. Ko pa noč pred potjo nisem zatisnila očesa, ampak sem do jutra jokala zaradi materinega znamenja, ki me bo spravilo v grob, upam, da ne dobesedno, se mi je zdelo, da niti do Grosupljega nisem sposobna pripeljati. Kapučino številka ena, potem še kapučino številka in bila sem povsem pri sebi, sposobna pripeljati do tja ne po najkrajši poti, ampak po vseh vaseh in vasicah, ki sem jih želela videti in o katerih bom nekaj napisala v posebni objavi.

Plačala sva vstopnino (110 kun) in že sva bila notri. Če dobro pomislim, bi lahko bila notri tudi brez plačane vstopnice, kajti nihče nikjer ne preverja, ali jo imaš. V njihovo dobro upam, da turisti preveč ne izkoriščajo njihovega zaupanja.

Turistov je bilo veliko, predvsem tujih. Večina se je povsem očitno v teh naravnih nebesih oglasila na poti na morje, bilo pa je tudi več avtobusov angleških turistov, za katere sem iz pogovorov sklepala, da imajo nekje na obali svojo bazo in hodijo na izlete po Hrvaški in Bosni.

Na voljo je veliko različnih ogledov oziroma poti. Midva sva se odločila za tisto, ki traja tri ure. Nekako se nama ni zdelo, da sva sposobna hoditi šest ur in odločitev je bila kar pravilna. Tri ure sva uživala, če bi morala hoditi še tri, bi se verjetno naslednje tri samo še mučila.

Še nekaj povsem tehničnih podatkov. Nacionalni park Plitvička jezera je skupina šestnajstih povezanih jezer med gorskimi hrbti Male Kapele in Plješevice v Liki. Ustvarjata jih Bijela in Crna rijeka, ki se po združitvi pretočita čez slapove in za slapom Sastavci izlivata v reko Korano. Vanjo se s 76 m visokim slapom izliva tudi potok Plitvice. Jezera se delijo na gornja (Prošćansko jezero, Ciganovac, Okrugljak, Batinovac, Veliko jezero, Malo jezero, Vir, Golovac, Milino jezero, Jezerce, Burgeti in Kozjak) in na spodnja (Milanovac, Gavanovac, Kuleđerovac in Novakovića Brod ). Med najvišjim, Prošćanskim jezerom, in najnižim jezerom Novakovića Brod je 136 m višinske razlike.

Gornja jezera so med seboj ločena z dolomitnimi pregradami, ki z ustvarjanjem vedno nove sadre rastejo v višino. Sadra nastaja prav na mestih, kjer voda pada v nižje jezero. Spodnja jezera pa so nastala s porušitvijo svodov v podzemnih jamah, skozi katere se je pretakala voda gornjih jezer. Nacionalni park Plitvička jezera so najbolj znan hrvaški narodni park, hrati pa sodijo tudi med ene najlepših naravnih stvaritev Evrope.

Domov sva se seveda vračala po najbližji poti, čez Karlovce do mejnega prehoda s precej nenavanim imenom, in sicer Bosanci, čez Črnomelj, Žužemberk. Do meje sem še nekako pripeljala, potem pa sem ugotovila, posledica neprespane noči, da si na vsakih nekaj sekund ponavljam, da moram imeti oči odprte, kar je vsekakor bil dober znak, da sem volan predala očetu in zaspala na sovoznikovem sedežu. To je bilo kot v dobrih starih časih, ko sva z očetom hodila skoraj vsak konec tedna na smučanje. On je vozil, jaz pa sem zadaj spala. V ponedeljek, ko bodo turisti in “vikendaši” sprostili ceste, greva v Jasenovac, potem pa se oče po tritedenskem dopustu, ki ga je večinoma preživel z mamo na morju, vrača v službo, jaz pa tudi, čeprav moj dopust ne bo trajal tri tedne, ampak samo štiri dni. Več fotografij z včerajšnjega potepanja si lahko ogledate tukaj.


 

Posted in Potovanja | 93 komentarjev »

Pazi, mine!

Posted by zogca na maj 23, 2009

Ko smo se leta 1990 vračali iz Dalmacije, kjer sem jaz na enem izmed otokov uživala cela dva meseca, je oče naredil “piš pavzo” v enem mestu, za katerega sem jaz takrat vprašala … Še danes se spomnim, da sem, ko sem izstopila iz avta rekla: “Smo na Kosovu, ali kaj? Čeprav nikoli v življenju nisem bila na Kosovu, mi je na pamet padla ta primerjava. Imena mesta si takrat nisem zapomnila. Teden dni pozneje so se po isti poti domov vračali naši družinski prijatelji in niso se, kot mi, vozi osem ur, ampak dobrih dvajset. Oče mi je razložil, da je bila blokada v “tistem mojem kosovskem mestu”. Nekaj let pozneje, ko sem se že malo bolj zanimala za politiko, so mi razložili, da se “tistemu kosovskemu mestu” pravzaprav reče Knin. Ko sva se včeraj vozila proti Plitvičkim jezerom, ni bilo nobenega dvoma o tem, kje se je začela nekdaj samooklicana država Republika Srbska Krajina. Ko sem videla prvo tablo Pazi, mine!, sem vedela, da je to to.

Tokrat sem seveda vedela, da to ni Kosovo, čeprav si jaz Kosovo še vedno predstavljam na takšen način. Če ne bi z očetom imela cilja oziroma namena, da nekam prideva in se še istega dne vrneva nazaj, bi jaz avto ustavila ob vsaki hiši, ki je bila nekoč povsem očitno obstreljevana, na kar še danes kažejo luknje v fasadi, vendar na tako ne bi prišla nikamor, kajti takšna hiša je skorajda vsaka druga. In da, hiše so večinoma prazne, celo območje pa spominja na deželo duhov. Če kje lahko pritisnete na gas brez skrbi, da vas bo policist izmeril na radar, je to tukaj. Policistov ni. Pravzaprav ni nikogar.

Znake življenja sva videla samo v mestecu s fotografij, imena ne vem, kjer je bil odprt Konzum in sva šla kupit mrzlo pijačo. Razen prodajalk v Konzumu in voznika stoenke s prve fotografije, sva videla še nekoga, ki je popravljal zgradbo z zgornje fotografije. Ta zgradba je nekoč bila ali zdravstven dom ali šola ali pa kakšno občinsko poslopje. Danes je brez oken, vrat, brez vsega.

Pravoslavna cerkev, ki kaže na to, kdo je tukaj nekoč živel in danes ne živi več, je zaklenjena in poškodovana. Nikogar ni, ki bi jo obnovil in če bi že kdo bil, bi cerkev verjetno bila zadnje, kar bi obnavljal.

Enako velja za zgradbo, v kateri je, predvidevam, nekoč bila velika trgovina. Vse je razbito, prazno in obdano s smetmi. Ni samo tabel Pazi, mine!, ker so jih očitno očistili, kar pa je veliko premalo, da bi se ljudje, tako Srbi kot Hrvati, vrnili domov. Čeprav pravijo, da je doma najlepše, četudi v resnici ni, zlahka razumem, zakaj tem mestecem in vasicam nihče ne bi želel reči dom.

 

Posted in Potovanja | 12 komentarjev »