Žogca v ofsajdu

In nič več v pričakovanju sodniške piščalke

Archive for marec 2010

Vsak kurnik svoja občina?

Posted by zogca na marec 31, 2010

Ste gledali tisto epizodo Nadrealistov, v kateri je najprej vsaka ulica postala svoja država, potem vsak blok, nakar je državnost dobilo vsako nadstropje, seveda je potem moralo vsako stanovanje biti samostojno in na koncu … Na koncu so bile meje že znotraj stanovanj in na poti do stranišča je bilo treba pokazati potni list in se podvreči carinski kontroli. Država stane. Manjša kot je, več stane. Ne stane pa samo država, stanejo tudi občine. Danes sem v eni izmed informativnih oddaj poslušala, koliko nas bosta stali dve novi občini, ampak priznam, številko sem že pozabila. Novi občini se bosta pridružili obstoječim 210-im. In koliko teh občin se preživlja samih? Ko sem zadnjikrat brala statistiko, je bila porazna. Te občine je bilo mogoče prešteti na prste ene roke. Mah, naj ima vsak kurnik svojo občino. Saj gre samo za denar, tega pa imamo tako in tako preveč. Ali pač?

Advertisements

Posted in Politika | 14 komentarjev »

Med preteklostjo in prihodnostjo stoji!

Posted by zogca na marec 30, 2010

POGUM

Ne beži
in ne udari,
samo postoji.
Prav na robu,
nad prepadom,
pred valečo skalo.
Med preteklostjo
in prihodnostjo
stoji.
In zdaj
lahko beži,
zdaj lahko udari,
srce.

Maja Vidmar

Posted in Poezija | 6 komentarjev »

Koncert Parnega valjka!

Posted by zogca na marec 29, 2010

Tako malo je manjkalo in zamudila bi ta koncert! Samo pet minut pozneje bi prišla na bencinsko črpalko in vse vstopnice bi bile razprodane. Nikoli si ne bi oprostila, kajti ta koncert je bil orgazem na suho. Prekosil je tudi do zdaj moj najljubši koncert, in sicer Prljavo kazalište v Križankah lani junija. Pravzaprav ni besed, ki bi lahko opisale moje navdušenje. Zato se sploh ne bom trudila, ampak vam bom prek video posnetkov, ki sem jih naredila, skušala predstaviti vzdušje na koncertu in glasbo Parnega valjka.

Molitva. “A kaži kako dalje kad, kad se nebo zamraći, kad se spuste oblaci, kad se sunce ne vidi, kad se rijeći istroše, kad se natrag, kad se natrag više ne može, mama, zar si lagala kad si govorila, da dobro uvijek pobjeđuje, i kad ne znaš kojim putem, treba putem ljubavi, bez ljubavi sve prestaje.” Prokleta nedelja. “Šutimo, mi samo šutimo, kao da se više ne volimo, a nije istina, ja znam da nije istina. Jer ljubav nije nestala, samo se je sakrila, otvori oči, pogledaj što je iza oblaka.”

Ugasi me. “Ugasi me. Zar ne vidiš da gorim? Smiri me. Zar ne znaš da se bojim? Povedi me. Sa tobom ću do kraja.” Dok je tebe. “Dotakni mi usne, probudi mi tijelo, još je vatre ostalo, dodirni mi dušu, srce je vrelo, za tebe je gorjelo.”

Uhvati ritam. “Slušaj ljubav kako dolazi, ljubav će nas jednog dana voditi, iz daljine ponekad se čuje glas, strpi se još malo, doči će red na nas.” Dođi. “Dođi, zaboravi, nudim ti noći čarobne i buđenja u postelji punoj šečera, dođi i ostani, nudim ti suze ko bisere, moje namjere još su uvijek iskrene.”

Zagreb ima isti pozivni. “Sjeti se, okreni list pod slovo A, ponekad sjeti se i biraj broj kraj mojeg imena. Nazovi da ti čujem glas, nazovi, kaži mi kako si, Zagreb ima isti pozivni.” Kada me dotakne. “A kada me dotakne, ja protrnem i bogove i vragove zovem, ako mogu vrijeme da zaustave.”

Sve još miriše na nju. “Ne pitaj me noćas ništa, pusti me da šutim, ja noćas trebam mir. Stare rane opet peku, moje bitke dalje teku, dušo, ti nemaš ništa s tim.” Godine prolaze. “Kapne dan, pa dođe noć, prođe noć, pa kapne dan, korak naprijed, natrag dva, ode godina.”

Jesen u meni. “Ptice u bijegu, tišina gradi zidove, zvoni zbogom rijeći kazne božije, te tvoje usne opojne, još uvijek sanjam kako su me ljubile.” Moja je pjesma lagana. “Iste smo snove sanjali, istom se nadali, drugi su igru vodili i snove ukrali.”

Vseeno še nekaj besed, da ne bo ostalo samo pri orgazmu na suho in video posnetkih. Hala Tivoli je pokala po šivih. Vzdušje je bilo, kot ste lahko videli in slišali, izjemno. S pevcem Akijem Rahimovskim smo peli, plesali in skakali cele tri ure. Kakšna upokojitev neki. Ti nič več mladeniči imajo več energije od povprečnih dvajsetletnikov. Da nas, ki smo že zabredli v trideseta, sploh ne omenjam. Ko smo zapuščali dvorano, je za menoj hodila druščina, ki je, kajpak navdušena nad koncertom, delala načrte, katere koncerte bodo do poletja še obiskali. Oja, gotovo se bodo imeli luštno, ampak koncerta, kakršen je bil sinočnji, pa ne smejo pričakovati preveč pogosto. Tako izjemni so namreč redki.

Posted in Koncerti | 168 komentarjev »

Veliko sreče in še več lenobe!

Posted by zogca na marec 27, 2010

Naslov bi se lahko glasil tudi drugače. Veliko lenobe in še več sreče. Pa saj, če ne bi bila tako prekleto lena, toliko sreče sploh ne bi potrebovala. Takole je. Bila sem sveto prepričana, da bom sobotni večer preživela v Hali Tivoli, seveda na koncertu Parnega valjka. Ko me je pred dnevi Jovanka povabila na požrtijo, sem ji hitela razlagati, da v soboto ne bo šlo, ker grem na koncert, ki ga ne smem zamuditi. Pač, koncerti so vedno v soboto. Nekdo, ki bi bil za odtenek manj len, bi pogledal na koledar in ugotovil, da je koncert pravzaprav v nedeljo. “Okej, če je pa v nedeljo, potem res nima smisla, da bi že v petek kupovala vstopnico”, sem si rekla in včeraj zvečer zapeljala mimo bencinske črpalke. Ko sem danes vstala, je bila ura že krepko čez poldne. Spet lenoba. K staršem sem se odpravila jest regrat, potem pa s prijateljicami na sonce. Tudi živalce so prilezle ven.

Po enournem sprehodu smo omagale in več ur zasedale na dvorišču gostilne. Pregnal nas je šele mraz. Smo pa me prav gotovo pregnale kakšnega izmed gostov, kajti bile smo izjemno glasne, pogovor pa ni bil najbolj primeren. Da, celo fotografije tičev so se kazale na mobilnikih. Ugotovila sem, da kmalu ne bom več za med ljudi. Ne samo, da na mobilniku nimam nobenega tiča, tudi v pogovorih “všeč mi je ta in ta mi je tudi všeč in s tem bi tudi bila” ne morem več sodelovati. Ker meni ni všeč nihče in z nikomer ne bi bila. Na poti domov pa sem se odločila, da se vseeno ne spodobi vstopnice za koncert kupovati dve uri pred koncertom in sem zavila na bencinsko črpalko.

Prijazni uslužbenec je skozi potegnil kokakolo in cigarete, ko pa sem mu rekla, da bi še eno vstopnico za koncert Parnega valjka, mi je odvrnil: “Ne vem, ali so še na voljo. Pred desetimi minutami jih je bilo samo še petnajst.” Ups, že spet. Enkrat je že šlo tako za las in takrat sem imela res srečo. In da, imela sem jo tudi tokrat. Ko mi je rekel, da so še tri, sem imela nasmeh od uhlja do uhlja. Uslužbenec je videl, kako zelo sem se razveselila, in sklepal je, da tega koncerta nikakor ne bi hotela zamuditi, zato je bilo njegovo vprašanje povsem logično: “Kje ste bili pa zadnja dva tedna?” Zabodeno sem ga gledala in odvrnila: “Ne vem.” Ampak res ne vem. Nenehno skakljam okoli, res ne vem, kje sem bila. Vem pa, da grem jutri na koncert.

In sveto obljubljam, da bom odslej vstopnice kupovala vsaj teden dni pred koncertom.

Posted in Skakljanja | 13 komentarjev »

Manjši stoli ali večja rita?

Posted by zogca na marec 27, 2010

V četrtek sem po dolgih letih znova sedela v osnovnošolskih klopeh. Tokrat sem se v šolo odpravila z velikim navdušenjem in temu primerno nisem zamudila. Lahko vam sporočim, da se šola ni prav nič spremenila. Samo stoli se mi zdi malo manjši. Ali pa je moja rita postala malo večja? Ne, gotovo bo tisto prvo. Ne samo, da nisem zamudila, domačo nalogo sem napisala takoj, ko sem prišla domov. Tega prej nikoli nisem počela, večino domačih nalog sem napisala (bolje prepisala) med odmori. Ko sem napisala nalogo, sem padla noter. Zakaj? Jaz sem tudi do zdaj buljila v svoje sekundarne progresije in znala prepoznati aspekte. Seveda sem vedela, kaj posamezni aspekti pomenijo, vendar pa aspekt velja, če je orbis manjši od ene stopinje. Kar pa lahko pomeni tudi eno celo leto in več. Nikoli prej se nisem trudila izračunati dni, ko bodo aspekti “ekzaktni”. Ne na stopinjo, ampak na minuto in sekundo. Kar seveda “vrže ven” natančen datum. Tega v knjigah niso omenjali, to sem izvedela v četrtek na tečaju. In sem se lotila računanja, odštevala sem in seštevala, da so mi skoraj pregoreli možgani. Zakaj? Prvi datum, ki sem ga dobila v svojem izračunu, je bil namreč 25/03/2010. In res se je tega dne zgodilo prav to, kar ta aspekt opisuje. Ne dan prej, ne dan pozneje, prav tega dne. Progresirana Luna na natalnem Merkurju. S kakšnim navdušenjem bom zdaj pričakovala, da bo poleti (naj datum ostane moja mala skrivnost) progresirana Luna na natalnem Plutonu. Moja Luna bo sicer zelo “bizi” vse tja do 1/5/2013, ko bo svoj pohod zaključila na Veneri. Kako zelo se veselim šele tega aspekta. Ker, to sem preverila za nazaj, na Luno sem se vedno odzivala in gotovo se bom tudi vnaprej. Zdaj se moram lotiti še Saturna, katerega čaka ta isti pohod kot Luno, delal bo namreč iste konjunkcije. Tudi na Saturna se odzivam. Le kako se ne bi, ko pa je on “bed gaj”, malefik? Aspekte benefikov, kakršna sta Venera in Jupiter, pa, vsaj zdi se mi, vse prevečkrat rada preskočim. Oziroma oni preskočijo mene. Pa saj, zato je treba najprej preučiti preteklost, ker je potem laže napovedovati prihodnost. Če veš, na kaj si se odzival v preteklosti, boš vedel, na kaj se boš odzival v prihodnosti.

Kakorkoli že, navdušena sem nad astrološko šolo in počutim se kot detektiv, ki preiskuje svoje lastno življenje.

Posted in Astrologija | 55 komentarjev »

Porazna statistika!

Posted by zogca na marec 26, 2010

Ste kdaj slišali, da naj bi moški vsakih nekaj sekund pomislili na seks? Jaz sem. Večkrat. Vedno sem si rekla, da imam z moškim spolom vsaj nekaj skupnega. Kot vemo, z moškimi sicer že zelo dolgo nimam prav nič skupnega. Okej, mogoče ljubezen do nogometa. Nocoj pa sem na spletni strani Vizite prebrala naslednje: “Po podatkih neke raziskave, kar 54 odstotkov moških na seks pomisli približno enkrat na dan, 43 odstotkov nekajkrat na teden ali mesec, štirje odstotki moških pa na seks pomislijo zgolj enkrat mesečno.”

Če bi ga imela, bi mi takoj zdaj padel dol.

Posted in Ljubezen | 61 komentarjev »

Zapravljamo lastno in tujo pomlad!

Posted by zogca na marec 24, 2010

VČASIH ŽELIM

Včasih želim,
da bi ne bilo resnice,
da bi ne bilo iskanja
in bi vsi mi, ljudje,
hodili v bele sanje odeti.
Da bi v teh sanjah slutili
daljno lepoto
in da bi verjeli
v božjo dobroto,
brez misli
in brez spoznanja.

Včasih želim,
da bi ne bilo niti nas,
čudnih ljudi,
ki nosimo večno željo in glad,
ki si miru ne damo,
ki belih sanj ne poznamo
in bisernih nad,
ki hočemo jasne poglede,
ki iščemo prazne besede
in mirno zapravljamo
lastno in tujo pomlad.

Anica Černej

Posted in Poezija | 12 komentarjev »

Prebujanje hormonov – drugič!

Posted by zogca na marec 22, 2010

Pred dobrim tednom dni sem na blog dala nekaj lepih fotografij Jasona Lewisa in na ta način prebudila hormon ali dva svojih zvestih bralk. Ker imam tudi zveste bralce in se spodobi, da tudi njihovi hormoni dobijo malo spodbude …

Monica, seveda Monica. Ona v bistvu pomeni veliko spodbude, tako zelo je namreč lepa in očitno kani lepa tudi ostati. Italijanska igralka in manekenka zdaj šteje že 45 let in je v resnici še lepša, kot je bila pri 25-ih.

Pa tudi znova bo postala mama. Z možem Vincentom Casselom že imata petletno hčerko, ki ji je ime Deva.

Mogoče bo tudi v drugo pokazala svoje nosečniško telo.

Fotografije so iz februarskega izvoda revije Max.

Mah! Ali sploh ima smisel, da karkoli pišem? Vsi boste samo gledali fotografije.

Posted in Rajcanje | 39 komentarjev »

Še en žur za Žogco!

Posted by zogca na marec 22, 2010

Posted in Glasba | 20 komentarjev »

Ljubosumje, nasilje in celo smrt!

Posted by zogca na marec 21, 2010

V dveh letih, odkar v ofsajdu pišem ta blog, smo na njem po dolgem in počez prečesali skorajda vse teme, ki so tako ali drugače povezane z ljubezenskimi odnosi, vendar se, če me spomin ne vara, nikoli nismo dotaknili ljubosumja. Ne vem, koliko spremljate trače in črno kroniko (kajti ta novica je bila oboje), ampak prejšnji teden je v Beogradu maneken Filip Kapisoda ustrelil pevko Ksenijo Pajčin, potem pa naredil samomor. Bila sta par in on se bil povsem očitno odločil, da pevke ne bo imel nihče, če je ne more imeti (samo) on. Kot motiv za zločin so zelo hitro navedli ljubosumje. Še posebej zato, ker ju je v dnevih pred umorom in samomorom policija obiskala kar dvakrat. Enkrat je namreč Filip vdrl v stanovanje, drugič pa sta se za štirimi stenami “samo” prepirala in pretepala. Ksenija je obakrat naredila usodno napako, ko je policistom rekla, naj se ne vpletajo, ker se imata rada in bosta težave rešila sama. Če dobro pomislim … Ne samo, da na blogu nikoli ni bilo debate o ljubosumju, tudi o nasilju v zvezi ne.

Ker je Ksenija veljala za eno najlepših Srbkinj in je svojim res obupnim pevskim sposobnostim navkljub bila nenehno prisotna v medijih, je bil odziv na njeno smrt res velik. Kot se tudi spodobi, so mnogi mediji začeli ženske opozarjati, da takšne usode sploh niso tako redke, da se to dogaja vsak teden, le da žrtve ne živijo v soju žarometov.

V Blicu oziroma v eni izmed revij, ki jih Blic izdaja, so objavili tudi intervju z doktorjem Zoranom Milivojevićem, ki je med drugim povedal tudi naslednje: “Ljubosumje je nekaj povsem normalnega, če se izraža v neki razumni meri, nikakor pa ni dokaz ljubezni. Ljubosumni so tako moški kot ženske, vendar to kažejo na drugačen način. Ženske bolj iskreno, jočejo, hočejo razlago, pogovor, medtem ko moški ne priznajo, da so ljubosumni.” Milivojević pravi, da moški trdijo, da niso ljubosumni, oni menda samo ne dovolijo, da bi jih ženske vlekle za nos. Agresivni so do svojih izbrank, medtem ko je ženska jeza ponavadi usmerjena k tretjim osebam. Za ljubosumje pa Milivojević krivi strah, da nas bo patrtner nehal imeti rad in bo odšel. Ljubosumni ljudje namreč menijo, da si ne zaslužijo ljubezni, ta strah pa je globok in ponavadi izvira iz otroštva.

Tako nekako naj bi bil po Milivojeviću videti ljubosumen človek. Nenehno išče dokaze ljubezni. Ves čas gleda v telefon in čaka klic. Obseden je s tem, kod hodi in kaj počne njegov partner oziroma partnerka. Nenehno želi potrditev tega, kako zelo pomemben je. Daljša kot je zveza, teže je ljubosumje držati pod nadzorom in ko pride do nasilja, Milivojević seveda svetuje, da zvezo končamo. Zelo zanimiva oziroma verjetno kar najbolj zanimiva (ker vse drugo mi je na nek način logično) pa je Milivojevićeva ugotovitev, da je takšno (nedvomno patološko) ljubosumje nemogoče “zavohati” že na začetku zveze.

Kakšne so vaše izkušnje z ljubosumjem? Meni na srečo ta zelena pošast (kot bi rekli Američani) nikoli ni krojila življenja. Oba partnerja sem si izbrala takšna, da sem jima lahko povsem zaupala in res nikoli nisem bila v skrbeh, da bi me lahko varala. In tudi zanju verjamem, da nikoli nista bila v skrbeh zaradi mene. V zvezi, v kateri ne bi vladalo takšno zaupanje, pa ne bi niti hotela biti. Če česa, potem ne prenesem nenehnega strahovanja, norenja, zasliševanja, skratka vsesplošne psihoze.

Pevko so včeraj pokopali. Dan prej tudi njenega morilca. Mediji bodo zgodbo seveda “glodali” še naprej. Malo prej sem naletela na članek z naslovom Od strasti do smrti, ki zelo lepo opisuje, kako zelo bolna sta bila od te svoje ljubezni, ki je na koncu oba stala smrti. Javnost ju bo pozabila, starši nikoli, danes pa se takšna zgodba dogaja nekim drugim parom … Še za konec. Meni osebno bo še nekaj časa ostala v spominu zaradi izjave: “Oprsje je moje, samo plačala sem ga.” Peti pa res ni znala.

Posted in Ljubezen | 138 komentarjev »