Nak, ne bo novih receptov, pa čeprav sem imela pred nekaj dnevi na obisku našo kuharico Jovanko Broz. Namesto za štedilnikom sva bili namreč na kavču. Ker si seveda nisva mogli povedati vsega (zdaj premišljujem, ali je meni sploh kdaj v življenju uspelo povedati vse, verjetno ne), sva se dogovorili, da bo en konec tedna preživela pri meni in takrat bi bilo več kot pametno tudi kaj skuhati. Ne zaradi bloga, zaradi praznine v mojem zmrzovalniku. Ampak ob tej priložnosti pa lahko na blogu obogatimo zbirko receptov. Do tedaj pa kuhanje Žogca stajl. Ne, s to objavo se ne želim pohvaliti, da sem zapopadla veščino segrevanja vode in stresanja vsebine iz vrečke vanjo, ne, res ne. Želim vam (vsaj tistim, ki ne kanite dočakati visoke starosti in nemeneč se za zdravje jeste kemikalije) priporočiti juho, ki sem jo nedavno odkrila in ki trenutno za moje brbončice pomeni vrhunec užitka. Ali je v njej dejansko vsaj kakšen miligram česna, ki pomaga odganjati hudiča, pa ne vem. Vem, da ne boste smrdeli po česnu, ko jo boste pojedli. Jup, po cigaretih lahko smrdim, po česno ne smem. Nekje pač mora biti meja.
In dober tek!
Žogca v ofsajdu 