Do okolja prijazen orgazem?!?

Ne, ne bom pisala o neki svoji pogruntavščini. O orgazmu, ki je prijazen do okolja, poroča spletni portal RTV SLO. Do zdaj so, tako piše v članku, vsi vibratorji delovali na običajne baterije, ki jih je bilo treba na vsake toliko časa zamenjati ali pa znova napolniti. In to je bilo očitno neekološko. Vibrator, ki ne potrebuje baterij in so ga izdelali Irci, je sestavljen iz popolnoma recikliranih materialov, napolni pa se ga preprosto z močjo človeških rok, saj vsebuje posebno ročico in akumulator.

Pozdravljam skrb za okolje, ampak priznati moram, da nečesa res ne razumem. Dandanes, ko naj bi vse bilo naravno in prijazno do okolja (že sama proizvodnja, pa četudi iz recikliranih materialov, je okolju neprijazna), do orgazma res ni več mogoče priti po tisti najbolj naravni poti? Saj vemo, kateri, kajne? Ne pravim, da ljudje ne bi smeli uporabljati pripomočkov, daleč od tega, ampak od tistih “narava frikov” bi pa skoraj pričakovala naravne orgazme.

Iz srca dajati!

VENOMER

Iskati venomer,
tavati in iskati,
tiho od kraja do kraja,
venomer v pravo smer
in iz srca dajati lepoto,
ki v njem nastaja.

Liti se v noč in v dan.
Temo in luč dojeti,
iskati svetlobo zarje,
ki ne sije zaman.
Z lučjo stvari objeti.
V sebi krotiti viharje.

Dojeti dih pozab,
z njim vse zlo ublažiti,
človeka soditi blago,
biti gibanja slap,
odkrito se boriti,
ob delu iskati zmago.

Vida Taufer

Kam, ko lakota vas matra?

Prav gotovo ste opazili, da ima Jovankina kuharska šola na Žogcinem blogu malo daljši odmor, kar pa seveda ne pomeni, da je končana, sploh ne. Z Jovanko imava pač trenutno druge, žal zelo podobne, skrbi. Dokler spet ne začnemo kuhati, bi lahko eno objavo posvetili svojim najljubšim restavracijam oziroma restavracijam, v katerih smo bili tako zadovoljni, da bi jih z veseljem priporočili tudi drugim. Moje najljubše tri gredo takole. Cantina Mexicana, ki se nahaja v Knafljevem prehodu v Ljubljani.

Running sushi & wok, ki ga najdete v Supernovi na Rudniku. Prav tako Ljubljana.

Ter Asian Fast Food nasproti železniške postaje, seveda tiste ljubljanske.

Za vse tri lahko napišem, da je hrana dobra in ne preveč draga. Priznam, četudi nisem “ohrna”, nimam tistega pravega teka, če vem, da se mi bo obrnil želodec, ko bom zagledala račun. Ko sem si ravno za naslov sposodila njihov slogan, ko lakota me matra, kdaj pokličem tudi Halo, Katra. In vi, katere restavracije v Ljubljani in drugih slovenskih mestih ter vaseh bi priporočili?

Tvoja lakota me žeja!

POZNA VEČERJA

Čas je, da se nasitiva.
Tvoje roke so polne nestrpnosti.
V mojih se iztekajo ure čakanja.
Na izsušenih ustnicah
imava zvezdni prah.
Tvoja lakota me žeja.
Oči namakaš v moje nočno vino.
Ob zori goltam kruh tvojega telesa.
Za posladek so
pekoča zrnca samote.

Peter Kolšek

Ups, ups, ups, čigavi so bili spermiji?

Velikokrat smo debatirali o ženskah, ki se odločijo, da bodo imele otroka in ga potem tudi imajo, ali pa dva, tri, četudi zelo dobro vedo, da moški ni navdušen nad tem, da bi postal oče. Gre za razmišljanje, da bo oče otroka tako in tako imel rad. Seveda, kdo ne bi imel rad svojega otroka? Kaj pa tuji otroci, ko moški vzgajajo tuje otroke misleč, da so njihovi?

V Dnevniku sem prebrala, da je Inštitut za DNK analize v teh dneh kot prvi v Sloveniji ponudil možnost, da posameznik kar od doma najhitreje ugotovi, ali je oče otroka, ki ga vzgaja. Test poteka tako, da posameznik na inštitut pošlje vzorce svoje sline in sline otroka, ta pa mu nato v 10 do 15 dneh pošlje rezultate, so sporočili iz omenjenega inštituta. In sem se vprašala, zakaj bi moški to moral preverjati. Pač, ne morem si misliti, da so ženske lahko tako do konca pokvarjene, da bi moškemu podtaknile tujega otroka. Ko sem članek prebrala do konca, sem videla, da sem zelo naivna. Angleški znanstveniki s tega področja so z raziskavami prišli tudi do ugotovitev, da v splošni populaciji približno štirje odstotki moških vzgajajo otroka, ki ni v biološkem razmerju z njimi. Če bi pila alkohol, ga pač ne, bi zdaj odprla šampanjec in nazdravila temu, da nisem moški.

Je dandanes res tako?

Na svojem najljubšem forumu sem nocoj videla strip, ob katerem sem se najprej pošteno nasmejala, nato pa začela razmišljati, da je v vsaki šali nekaj resnice in se spraševati, koliko je pravzaprav resnice v tem stripu.

Je dandanes res tako?

Na ulico!?!

Zadnje dni sem počela nekaj, česar že zelo dolgo nisem, gledala sem obe dnevno-informativno oddaji, ob sedmih 24 ur na POP TV-ju, potem pa ob desetih še Odmeve na naši nacionalni televiziji. Pač, bila sem pri očetu in on ničesar ne zamudi. Niti radijskih poročil ne, ampak zame bi bilo to že krepko preveč. Kot gotovo veste, je večina oddaj posvečena dogajanju v Muri in Gorenju. In iz mnogih prispevkov je razvidno, da so delavci razočarani nad celotno slovensko populacijo, še posebej to velja za Murovce, ki ne gre solidarnostno na ulice in se bori za njihove pravice. Moj oče je ob enem od takšnih prispevkov v televizijski zaslon zavpil: ” Nihče izmed vas ni vreden, da se … (Raje ne bom napisala.) Solidarnost vas zanima zgolj in izključno tedaj, ko naj bi se reševala vaša glava. Ko so uničevali Metalno, Iskro, Tobačno, Litostroj, Hidromontažo itn., ste bili tiho, ker ste imeli službe in vam za nikogar drugega ni bilo mar.” Najprej sem ga zabodeno gledala in si mislila, kako je lahko tako brezčuten, potem pa sem začela razmišljati in ugotovila, da ima povsem prav. V zadnjih dvajsetih letih so tako ali drugače uničili veliko podjetij, ampak nisem slišala, da bi Murovci padali skupaj, ko je malo morje ljudi iz, na primer, Iskre, ostalo brez službe. Ne razumite me napak, smilijo se mi ljudje, ki so do sedaj delali za denar, ki bi mu bolj kot plača lahko rekli žepnina, zdaj pa niti tega ne bodo več imeli, ampak niso prvi in žal tudi zadnji ne. Zakaj pričakujejo, da bo narod zaradi njih šel na ulico? Oja, gotovo smo skupaj najmočnejši, ampak kaj, ko večino ta skupaj zanima samo takrat, ko gre zanje?

Žogca je hepi!

Čutim bitje skupnega srca!

V POLMRAKU SOBE, ZA OČMI SVETA

V polmraku sobe, za očmi sveta,
povijava skrivnostno razodetje,
ki zaustavlja tisočletno štetje
in brez razuma z vedenjem kramlja.

V nebo drug drugemu privzdignjena
lebdiva na prisojah hrepenenja,
kjer se zavest o vrednosti življenja
s pretočeno ljubeznijo rahlja.

V tišini sva neskončna in sama,
le bubast pajek s stropa stezo spleta,
da ne zgrešila bi tesno objeta

smeri, kjer prizemljeno sva doma.
Preštejva se, sva eno ali dva?
Jaz čutim bitje skupnega srca.

Zvezdana Majhen

Vem, o okusih se ne razpravlja!

In ker vem, da se o okusih ne razpravlja, tudi ne želim razpravljati. Me pa, priznam, zanima, kaj vam je všeč. Ko sem zagledala najnovejšo fotografijo moža Angeline Jolie, če se prav spomnim, mu je ime Brad Pitt (okej, zdaj sem malo sarkastična), ki mi sicer nikoli ni bil prav posebej oh in sploh, sem se spomnila, da meni pravzaprav nikoli niso bili všeč moški z brki ali brado.

Vendar je nekaj, kar imam raje od povsem pobritega obraza, to pa je tisti “luk”, ko se moški dan, dva ni obril. In vam, kaj je vam najbolj všeč?