Žogca v ofsajdu

In nič več v pričakovanju sodniške piščalke

Archive for junij 2008

Nocoj bo orgazmično!

Posted by zogca na junij 29, 2008

Ne, ne bo seksa. Mogoče se bodo streljali penali. Ups, po slovensko enajstmetrovke. Seksalo se ne bo. Kajti pravi moški bodo nocoj gledali nogomet. In pa, prepričana sem, tudi veliko žensk. Bodo Nemci prvaki četrtič ali Španci drugič?

Zgodovina je vsekakor na strani Elfa, kvaliteta brez dvoma na strani Furije. Španci so gotovo edina reprezentanca, ki je na EURO 2008 nihče ni nadigral. In čeprav težko rečem, da je v finalu evropskega prvenstva ena reprezentanca izrazit favorit, kajti slabo moštvo finala ne more doživeti na samem terenu, Španci so favoriti. Vendar bom jaz navijala za Nemce. Za tiste Nemce, katerih se nikoli ne sme odpisati. Pa četudi, če napovedi držijo, bodo nastopili brez kapetana Michaela Ballacka, ki je poškodovan. Odločitev o njegovem nastopu bodo Nemci sprejeli tik pred začetkom večernega finala. Na drugi strani tudi špansko moštvo ne bo popolno. Manjkal bo namreč prvi strelec letošnjega evropskega prvenstva David Villa.

Nekdanji angleški reprezentant Gary Lineker, ki si danes denar služi kot strokovni televizijski komentator, je pred leti izrekel slovite besede, za katere Španci upajo, da se pred finalno tekmo evropskega prvenstva v nogometu ne bodo uresničile. “Nogomet je preprosta igra. 22 moških se devetdeset minut podi za žogo, na koncu pa so Nemci vedno tisti, ki zmagajo,” so bile misli Linekerja, ki ni bil daleč od resnice.

Kdorkoli bo na koncu slavil, želim dobro in predvsem orgazmično tekmo.

Posted in Nogomet | Leave a Comment »

Spet bom tvoja …

Posted by zogca na junij 28, 2008

KER BOM LJUBLJENA

Vseeno mi je,
ko se prelivam vate,
čez svet upanj in travnih biljk,
ne bo me zmanjkalo
za sanje, ki si te jemljejo,
ko božaš lunin odsev
na jezeru samote.

Utopljena sva globoko v duši,
v najlepše od najlepšega,
zato mi je vseeno
za včerajšnje sončne travnike,
ko sem bila trdnejša,
danes pa sem krhka in ranljiva.

Spet bom tvoja
in ti se boš prelival vame
kot najnežnejša resničnost
iz sveta, ki ga hranim samo zate.
Vseeno mi je,
če se moja biljka zlomi,
če bom ljubljena bolj
od ljubezni same.

Nevenka Klemenc

Posted in Poezija | Leave a Comment »

Ljubezen je tako lep privid!

Posted by zogca na junij 27, 2008

JAZ

Vsa moja predrznost
me reže na koščke,
misli brazgotinijo po duši,
ljubezen je tako lep privid,
rada bi ji bila podobna …

Res sem samo iluzija
v lastnem življenju.
Z zaljubljenim jazom,
izmučeno moralo
in daljnim spominom na telo.

Nevenka Klemenc

Posted in Poezija | Leave a Comment »

Vode me odnašajo!

Posted by zogca na junij 25, 2008

ZADNJA VITICA SE JE UTRGALA

Zadnja vitica se je utrgala
in vode me odnašajo.
Kje je roka, da me zadrži?
Vsi so odšli od reke,
stopili na breg
in postali drevesa.
S svojimi krošnjami
so si začrtali meje sveta.
Zdaj so zadovoljni.
Breg je videti lep,
a nič me ne veže nazaj.

Odhajam srečna.

Neža Maurer

Posted in Poezija | Leave a Comment »

Rada sem te imela kakor otrok!

Posted by zogca na junij 25, 2008

LEPO TI JE BILO

Lepo ti je bilo tisti čas,
visoko sem te dvigovala
s svojo ljubeznijo.
Rada sem te imela kakor otrok,
ki nima strahov v svoji ljubezni.
Tekla sem za tabo,
nalovila sem ti svežih dihov
in ti jih prinesla polno naročje,
rekla sem metuljem in zvezdam,
da si
in vse okoli tebe je utripalo
od prijaznosti.

Lepo ti je bilo tisti čas,
visoko sem te dvigovala
s svojo ljubeznijo.
Pa si vedno zamahnil z roko
pred drugimi ljudmi,
vrgel moj smeh na tla,
razbil košček moje ljubezni.

A moja ljubezen,
ta moja ljubezen,
ni odhajala v nič,
ni se razbila v nič,
ne, odtekla je mirno
v svetla otroška srca.
Tam je nedotakljiva,
najvišja, najčistejša.

Vanja Strle

Posted in Poezija | Leave a Comment »

Moj čas se je iztekel!

Posted by zogca na junij 24, 2008

BLODNJA

Tam v daljavi se riše obzorje.
Ozka črta, ki naju loči,
se zdi dosegljiva.

Bližam se ti.
Premagam vse trnove poti,
vse prepade.

Pred zadnjim klonem.
Vidim le še piko,
ki se oddaljuje.

Ti ostaneš.
Jaz odhajam.
Nimam moči, da premagam
še zadnji prepad.

Obzorje izgine.
In z njim tudi ti.
Moj čas se je iztekel.

Jerca Vučetič

Posted in Poezija | Leave a Comment »

Ljubezen umrla je tukaj nekoč!

Posted by zogca na junij 24, 2008

NEKOČ SE BOM VRNIL

Nekoč se bom vrnil, kot vrne se vsak,
po mnogih bom bitkah že stari vojak.
Brez upov bom hodil in novih želja,
nihče ne bo vedel, kje bil sem doma.

Točaj mi bo stregel, ki bo še otrok,
peljala neznana bo ulica v krog.
Zaspalo bo mesto, ki moje več ni,
le v sanjah iskal bom še stare poti.

Srečal bom starko, ki mimo bo šla,
prisluhnil bom glasbi, ki gre do srca.
Spomin me bo ganil in čudni nemir,
velika bo luna in pel bo skovir.

Ljubezen umrla je tukaj nekoč,
ni več se vrnilo, kar vzela je noč.
Dišale so trave in mak je cvetel,
le s tabo do reke nihče ni več šel.

Feri Lainšček

Posted in Poezija | Leave a Comment »

Nikar mi ne zatisni oči!

Posted by zogca na junij 23, 2008

KO BOM UMRLA

Ko bom umrla,
mi ne zatisni oči.
Videti hočem,
kako bo moje ime
viselo kot težka kaplja grenkobe
na tvojih ustnicah.

Zmeraj boš razpet
med mano
in neobdelanimi kamni.

Videti hočem
svojo mrtvo podobo
pokopano v tvojih očeh,
roko, ki bi rada zadržala
zamujene ure.

Nikar mi ne zatisni oči,
ko bom umrla,
da bom vsaj enkrat videla
tvojo žalost za mano.

Mila Kačič

Posted in Poezija | Leave a Comment »

Le tako sem lahko s teboj!

Posted by zogca na junij 22, 2008

PUSTI ME, DA VERUJEM

Kako so zbledele vse podobe,
ki so bolele v svoji neskončnosti,
da si lahko moj sen,
da me lahko božajo tvoje besede
in dosežejo tvoji poljubi …

Samo dovoliti je treba ljubezni,
da se ponovno rodi
v vsej svoji neobvladljivosti …
Tako cvetijo pomarančevci …

Izgubljam se v svojem
trganju od nesrečničnega,
objeta s telesi ritmov.
V duši samotne melodije
vedrim pred jezo bogov,
ker hočem svoje edino sonce.

Pusti me, da verjamem,
le tako sem lahko s teboj,
kadar me dušijo zvezdni meteži
in ne vem, kako bi ljubila bolj
od neskočne modrine.

Nevenka Klemenc

Posted in Poezija | Leave a Comment »

Vse v eni minuti!

Posted by zogca na junij 21, 2008

Si lahko predstavljate, kako je v eni minuti biti izstreljen na vrh sveta in v tej isti minuti biti porinjen v najglobljo luknjo tega istega sveta? Hrvaški reprezentanti skupaj s svojimi nazvestejšimi navijači to zelo dobro vedo, kajti zgodilo se jim je. Sinoči. Skesano moram napisati, da sem se zmotila in gre v polfinale Turčija. Zastave s polmesecem so vihrale po vsej Evropi. Hrvati pa so iskali in kajpak tudi našli vzroke za poraz. Če sodimo po Sportskih novostih, so vzroki turška sreča, dekoncentracija Hrvatov, 120 minut igre, neizkoriščene priložnosti in enajstmetrovke. Kakorkoli že, Turki so sinoči, kot že mnogokrat doslej, pokazali, da ni konec, dokler ni resnično konec. Ta nauk pa ni uporaben samo za nogometaše in tiste, ki jih gledamo, ko se podijo za žogo. Tudi sicer se v življenju ne bi smeli predati, dokler ni resnično konec in ne slišimo zadnjega sodnikovega žvižga. To pa ni edini nauk tekme med Hrvati in Turki. Če bi sinoči samo Hrvati dali gol pred samim koncem tekme, bi se redko kdo na Hrvaškem vprašal, zakaj so imeli srečo. Ko imaš srečo, se niti preveč ne sprašuješ, zakaj je tako. Vse se ti zdi tako normalno in zasluženo. Tako se zdaj počutijo Turki. Kakorkoli že, v prvi polfinalni tekmi se bosta pomerili Nemčija in Turčija.

Četudi sem navijala za Hrvate, moram priznati, da sem se razveselila tudi turške zmage. Kajti izjemno jo privoščim Rustuju, ki je sinoči branil turški gol in katerega kariero spremljam že slabo desetletje. Ko to pišem, se že veselim tekme med Nizozemsko in Rusijo. Kot sem napisala že v četrtek, predvidevam, da bo šla v polfinale Nizozemska.

Posted in Nogomet | Leave a Comment »