Neka povsem druga bolečina!

Bila je tista huda zima, tista najhujša v mojem življenju. Ko se je vse začelo rušiti kot domine. Ko me je prevzel popoln obup in sem padla tako globoko, da je trajalo več kot dve leti, da sem se spravila na noge in se po svetu nisem več plazila, ampak sem hodila. Dandanes, ko astrološko karto berem kot televizijski spored, vem, zakaj je bilo temu tako. Da, to je bila tista zima, ko sem začela pisati blog. V resnici sploh ne vem, ali je bila huda. Ne vem, ali je bilo veliko snega, ali je bilo mrzlo, kaj se je takrat dogajalo po svetu, ali so bili cunamiji in potresi, res ne vem. Spominjam se, da nisem mogla dihati. Bolj sem se trudila priti do zraka, manj sem ga dobila. Spominjam se, da kar nekaj mesecev nisem spala. Do šestih zjutraj sem gledala sence na zidu in potem sem vstala. Spominjam se … Eh, kaj nakladam, spominjam se samo bolečine, ker drugega takrat v mojem življenju tako in tako ni bilo. Zakaj vse to sploh pišem? Ena od mojih najboljših prijateljic, s katero sicer visiva skupaj kot rit in srajca, se tudi te zime spominja kot “tiste zime”. So zime in potem je tista zima. Midve sva sicer popolno nasprotje. Dvomim, da se zlahka najdete dva, ki se tako zelo razlikujeta. Ampak nekaj pa imava skupnega, Luno na isti stopinji raka. Ta Luna je razlog, da nihče tako zelo ne razume mojega čustvenega sveta kot ona. In da nihče tako zelo ne razume njenega čustvena sveta kot jaz. Že deset let. Najine pogovore bi lahko merili v stotinah in stotinah ur. Okej, tokrat je tišina. Tokrat sem poslala samo sporočilo in ko me je poklicala, se nisem oglasila. Ona ve, zakaj. Da mi ne bi bilo treba reči: “Lej, imela si prav. Nikoli v življenju ga nisi videla ali se pogovarjala z njim, ampak bolje od mene si vedela, s kom imam opravka. In jaz? Jaz sem ti v srcu celo zamerila, da si tako grdo govorila o njem. Imela si prav, takšen je in čisto nič drugačen.” Da, tega nisem hotela reči in zato se je izogibam. Čeprav vem, da mi nikoli ne bi rekla: “Nisi me poslušala, zdaj pa imaš.” Ne, ne smem pozabiti, zakaj vse to sploh pišem. Žogca, rdeča nit. Tiste hude zime pred tremi leti se seveda ni zrušil samo moj svet, ampak tudi njen. Najini pogovori so trajali po deset in več ur. Dobili sva se na pol poti, po več ur sva se sprehajali, potem sem šla jaz k njej, nakar je ona pospremila mene, pa sva viseli še pri meni, potem sem jaz njo z avtom peljala domov in sva nekaj ur debatirali še na parkirišču. Bogsigavedi, ali sva takrat druga drugo sploh slišali, vsaka je govorila svoje in obema je bilo laže. Ampak toliko pa sem jo vseeno slišala, da se spominjam, da Črv (kar je bil vzdevek za njenega takrat že nekdanjega fanta), ni bil vzrok njene bolečine. No, seveda tudi, ampak Črv ni bil nekdo, za katerim je bilo vredno točiti solze in ona je to zelo dobro vedela. Do njega je čutila samo jezo, bes, gnus. Jokala je zaradi enega triletnega skodranega dečka. Jaz pa ji, priznam, nisem verjela, da se je res lahko tako zelo navezala na tujega otroka in da ji je zaradi otroka veliko bolj hudo kot zaradi moškega. Govorila mi je, da je to neka povsem druga bolečina. Danes, tri leta pozneje razumem to njeno povsem drugo bolečino. Moj deček nima treh let in tudi kodrčkov ne, je pa prav gotovo najlepši, najprijaznejši in najnežnejši deček, kar sem jih v življenju videla. In tisti njegovi učki! Okej, spet se oddaljujem od bistva. Takrat mi je prijateljica rekla, da ko izgubiš ljubezen otroka (v bistvu ni izgubljena ljubezen, samo stiki se seveda prekinejo), to boli veliko bolj, ker veš, da si izgubil nekaj iskrenega, pristnega in nezlaganega. Ker otroci so takšni, iskreni, pristni in nezlagani. Za razliko od črvov. Bemtiš, kaj so mi pa uboge živalce slabega storile? Tako. Že dolgo ni bilo na blogu nobene objave, ki bi prišla naravnost iz srca. Ta je.

Nilski konji, morski levi in druga živalska druščina!

Končno sem spet skakljala. Ne od računalnika do balkona in nazaj, z občasnimi vmesnimi postanki v kopalnici, ampak zares skakljala. Ko se odločim, da en dan ne bom delala (in včeraj sem se), ponavadi ni načina, da bi me zadržali doma. Na srečo se tudi niso trudili. Vsaj ne pretirano. Ko smo ugotovili, da ne bo nastala hujša škoda, če bodo zamujene tekme italijanske prve lige in smo prišli še do zaključka, da se na izlete hodi tudi ob nesončnih dnevih, je padel predlog – živalski vrt v Lignanu. Menda drugega tod okoli ni, čeprav o tem hudo dvomim in bom, ko znova pride prost dan, preverila. Vsekakor pa mi ni žal, da smo se odpravili v ta živalski vrt, kajti tako zelo je drugačen od ljubljanskega, predvsem pa imajo nekaj živalic (pomanjševalnica ni na mestu), ki pod Rožnikom manjkajo. Roko na srce, v Ljubljani imamo pa živali, ki manjkajo v Lignanu. Vem, ne bom zvesta svojemu lokalpatriotizmu (oziroma patriotizmu nasploh, ker Lignano ni v Sloveniji), če bom napisala, da mi je bil ta bolj všeč.

Predvsem zaradi snežnega leoparda, katerega se nisem mogla nagledati. Tako zelo me je namreč spominjal na mojega muca. Ne po videzu, po vedenju. Če bi lahko, bi ga gledala ure in ure. Pravi gospod. Čeprav mogoče je šlo za gospo oziroma gospodično, ker nisem videla tistega, kar … Saj veste.

In zaradi nilskega konja. Obiskala sem že veliko živalskih vrtov, ampak na nilskega konja do zdaj še nisem naletela. Idealno življenje ali popoln dolgčas, ne morem se odločiti. Nič ne delajo. Vsake toliko dvignejo glavo nad vodo, to pa je tudi vse. “Malo več življenja v to umiranje”, je bil stavek, ki sem ga slišala in dejansko opiše, kar vidite, ko jih opazujete. Priznam, ko sem ob dveh velikanih zagledala eno majhno bitjece, sem se začela spraševati, kako za vraga sta ga naredila. Kako je ena masa lahko šla na drugo in našla tisto, kar je bilo potrebno najti, da je … To ostaja skrivnost.

Seveda ni skrivnost, kako to počnejo panterji, ampak gospa panter nikakor ni hotela uslišati gospoda panterja, ki je neumorno poskušal. Na fotografiji sta bila že sprta.

Tudi kameli sta nekaj poskušali, ampak se večja ni zmenila za to, da ji je manjša ovohavala zadnjo plat. Hmmm, malo sem že pozabila. Se živali meseca oktobra gonijo?

In potem smo prišli do morskih levov, ki jih imamo tudi v Ljubljani, ampak tale morskolevja družinica je bila pa res nekaj posebnega. Dva odrasla, štirje mladički in en še čisto dojenček. Ta slednji je spal na nekem kamnu in me je, ko se že skoraj eno uro ni premaknil, zanj že precej skrbelo oziroma sem mislila, da sploh ni živ. Bil je živ, samo nič se mu ni ljubilo. Zato pa se je drugim ljubilo toliko več.

Nikoli mi ni bilo jasno, kako se tem živalem ljubi plavati cel božji dan in vedno se jezim nanje, ker jih je tako težko ujeti v objektiv. Ko pritisneš, so že pod vodo. Eden je bil tako prijazen, da se je spravil pozirat. Ne, tisto zgoraj ni kip, ampak čisto pravi morski lev.

Največjega pa je bilo očitno sram. Ali pa je bil že sit mojega pritiskanja.

In tisto najpomembnejše, morski levi želijo, da veste, da niso tjulnji.

Flamingi so me spomnili na Alana Shora in Dennyja Crana. Če gledate nanizanko, v kateri kraljujeta, veste, zakaj.

Če sem za panterja napisala, da je hotel gospod, gospa pa ne, je bilo pri sibirskih tigrih ravno obratno. Ona je hotela, on pa ne.

Surikati niso imeli teh težav. Oni so se predvsem igrali, eden izmed njih pa je bil ves čas na preži in stražil okolico. Bili so prav takšni, kakršne sem pred leti spoznala v nekem dokumentarcu. Če sem iskrena, bi imela enega doma. Za božat in za stražit. Hudo dvomim, da bi kakšen hotel z menoj.

Več deset živali bom izpustila, ker ne želim, da bi bila objava predolga. Naj končam s kozicami, ki sem jih … Da, na koncu sem jih tudi hranila, ampak če sem iskrena, sem se vsaj deset minut odločala, ali naj tvegam ali ne. Ne vem, zakaj, ampak malo sem se bala, da me bodo mogoče ugriznile. Ko sem se opogumila, mi ni bilo žal. O zobeh ni bilo ne duha ne sluha. Verjetno bi se po kozicah še četrtič vrnili k morskim levom, če se ne bi ulilo. V bistvu je bilo vreme zelo prijazno, da je sploh zdržalo do pol letih. Potem je bilo samo še “v Gorico na pico” in posedat pred televizor. Ko pa že ravno omenjam pico … Ste vedeli, da obstaja tudi pica s pomfrijem? Jaz nisem in nisem mogla verjeti, da res vidim, kar sem videla. Nisem je poskusila in mislim, da je nikoli ne bom. Čeprav … Nekoč davno tudi pice nisem hotela poskusiti. Joj, kakšne borbe so imeli z menoj za tisti prvi grižljaj, ki me je potem seveda popeljal v nebesa. Ufff, zdaj sem pa lačna. Še dobro, da je kosilo že na štedilniku.

Večno zabaven in večno lepa!

Ura je sedem. Zjutraj, lepo prosim, zjutraj. Nedelja je. Zakaj nisem v postelji, ampak visim za računalnikom? Ne morem spati. Pravzaprav sem se zbudila že ob štirih, vendar sem sklenila, da je to preprosto prezgodaj in da moram zaspati nazaj. Za silo je šlo. Do šestih in niti minute več. Če bi bila doma, bi zdaj prižgala vse luči in se razletela po stanovanju, tako pa moram paziti, da ne zbudim svoja dva fanta. Kdo bi si mislil, da je ob sedmih zjutraj zunaj še čista tema? Kot bi bila noč. Vem, že naslednji teden bomo prestavili uro in ne bo več, ampak potem bo pa noč sredi popoldneva. To slednje je zame vseeno huje, kajti sredi popoldneva sem budna, ob sedmih zjutraj pa ponavadi še ne.

Visela sem za računalnikom in se odločila, da bom na blog dala en rajc za pupije. Kocka je tokrat padla na Tatjano Patitz. Ko sem se lotila guglanja sem naletela na fotografije, ki so pred vami in seveda sem takoj pozabila na rajc, kajti …

A nista kjut?

Michael J Fox in Tatjana Patitz. Ne vem, kdo se je domislil dati skupaj prav njiju, ampak zadel je terno. Vsaj jaz tako mislim. Večno zabaven in večno lepa.

Fotografije pa seveda niso bile posnete kar tako oziroma brez razloga, ampak kot reklama za podjetje Carl Zeiss AG. Saj veste, očala in leče.

Napisala sem, kar sem mislila, zdaj pa grem premišljevat, kaj bom delala, dokler se čisto zares ne zdani. Ej, kaj blefiram? Visela bom na internetu.

Čik najt! aka Babji večer!

“Čik najt” je uspel, čeprav je ena od nas “čiks” manjkala. Opravičljivo. Če kdo, potem jaz razumem, kaj pomeni v zadnjih 48-ih urah delati 49 ur in biti nesposoben vstati iz postelje. Naklepetale smo se do iznemoglosti, ker se nekatere nismo videle vse od pozne pomladi (kar je vsekakor hud greh, ki ga ne gre ponavljati). Najprej na toplem in ob hrani, potem pa še na mrazu in ob pijači.

Pregnala nas je šele polnoč in zelo očitno pospravljanje in poslavljanje natakarjev lokala. Na parkirišču smo sklenile, da “čik najt” ponovimo že decembra, ker … Čeprav čvekamo po telefonu, verjemite, da veliko čvekamo, so “čik najti” nekaj povsem drugega.

Spominjaj se ljubezni moje!

SLOVO

Ti si življenje in nebo.
Ne moreš razumeti,
ker ne poznaš ljubezni,
ne vidiš duše
ne srca.
Tako sem polna
žalosti in smrti,
med nama je slovo.
Minilo bo
kot to življenje,
minila bo ljubezen,
minila žalost,
minila bova ti in jaz.
Slovo si dal
mi čez obraz,
slovo položil si
med naju,
kot da pokril
mrliča bi v slovo.
Spominjaj se,
spominjaj se ljubezni moje,
vseh mojih bolečin
in upanja
v bleščeče sanje,
ki si z besedo jih ubil.
Lobanjo gledam,
lobanjo svojo,
pojedli črvi so oči,
a iz votlin še črnih
gleda ljubezen,
zate še živi.
Vsak dan bolj bolna sem,
bolj mrtva
in sonce vedno bolj temni,
samo obraz tvoj
živo sanjam,
dotik tvoj nežni kot takrat,
ko si poljubil me v slovo.

Anka But

Eno leto starejša!

Aha, eno leto sem starejša. Ne bom napisala, koliko let imam, ker  … Ne bom, čeprav to ni nobena skrivnost. Vsekakor imam že toliko let, da se ne bi več smela veseliti svojega rojstnega dneva, pa vendar se ga veselim. Vedno. In ta rojstni dan je bil še prav posebej lep. Začel se je nekaj minut po polnoči, ko sem dobila tako lepo darilo, da sploh nisem mogla verjeti, da je to res in da se je nekdo tako zelo potrudil zame …

… in nadaljeval s torto, za katero vemo, da sem velika ljubiteljica. Vmes sem zvrnila kar nekaj meni enako (ali pa še bolj) ljubih mehurčkov. Ne, ne pišem o šampanjcu. Imela sem obiske, dobila sem rožice, predvsem pa en cel dan nisem delala. Čisto nič. Okej, zdaj lažem. Ker sem očitno postala deloholik in me nedelo ubija, sem za zabavo brisala prah in zlagala knjige, ampak to ne šteje.

Zvečer me je čakal bowling in pa čebelice v casinoju Jolly. Kako se je večer končal, pa naj ostane moja (najina) mala skrivnost. Gub še vedno nimam, sivih las tudi ne (okej, mogoče kakšnih pet, ampak se ne vidijo, ker so pobarvani), torej si takšno objavo še lahko privoščim. Ko temu ne bo več tako, bom imela rojstne dneve na vsakih nekaj let, tako v resničnem življenju kot na blogu. Čeprav darila bom pa še vedno sprejemala vsako leto.

Hočem beetla!

Ne vem, ali veste, kako se počuti drek, ampak tako se v tem trenutku počutim jaz. Pogled na astrološko karto je pokazal, da Mars, ki se trenutno nahaja v škorpijonu in seveda zato premore vso škorpijonsko moč, čepi na moji Venere in s tem seveda tudi na descendentu, s tem pa, logično, dela opozicijo na ascendent. Ne, malefikov ne maram na svoji Veneri, ker ko je napadena Venera, je pri meni napadeno vse, ker je Venera vladar vsega. Na srečo je govora o trazitnem Marsu, ki se tako hitro, kot je na Venero prišel, z nje tudi “skipal”. Teh nekaj dni pa bom očitno morala preživeti z vsemi temi paranojami in se prepričevati, da vse tisto (vse mogoče katastrofe), kar sem si naslikala v glavi, ni res. Čeprav mogoče je. Spet se oglaša moja paranoja. Kako je s tem povezan beetl?

V bistvu nikakor. Da ne bi razmišljala o neumnostih, razmišljam o tem, kateri avto si bom kupila, ko se bom ob koncu zime morala posloviti (tokrat zares) od svojega dolgoletnega prijatelja. In odločila sem se za beetla. Kajpak je barva pomembna. Skoraj toliko kot to, v kakšnem stanju so motor, zavore in drugo.

Šibam nazaj delat. Teh pet do sedem tisoč evrov se ne bo zaslužilo samih od sebe.

Oslepela sem!

ČAKALA SEM

Čakala in upala sem,
da mi nekoč –
nekdo ali nekaj –
postane – Bog.

V travah in vetru
sem ga iskala,
v tišinah noči
in pesmih
rojevajočih juter.

Prišel je zvečer.

Za okni z ledenimi rožami
je prodajal poletje.

Oslepela sem.

Še danes ne vem,
s čim me je pribil na križ.

Vanda Šega

Ker je danes ta dan!

Aha, denarja je očitno še vedno preveč!

Veste, kako je z dvajset in več let starimi avtomobili, ki jih znajo voziti samo njihovi lastniki in nihče drug? Na enak način deluje tudi moj poštni nabiralnik, ki sicer ne šteje niti dvajset mesecev. Pač, nekateri sosedi se zabavajo s tem, da uničujejo tuje. Ponavadi ga jaz odprem zlahka, težave imajo vsi drugi. Če sem iskrena, mi ponavadi za pošto maha dol in s tem niti ne ukvarjam. Danes pa mi je mama povedala, da ga je ona odprla, ko me ni bilo in da imam notri pismo od davkarije. In res, vidim skozi luknjice davčna tajnost, nabiralnik pa se ni in ni hotel odpreti. Mučila sem se tako dolgo, da imam zdaj, pet minut po uspešno opravljeni misiji, na prstu prav pravcat žulj. Epilog misije? Ovojnica je bila končno v mojih rokah, odprla sem jo in … Dobila sem obvestilo o knjigovodskem stanju terjatev in obveznosti na dan 31.08.2010. Stanje v breme 0,00. Stanje v dobro 0,43. Zato se davkarija dopisuje z menoj? Obveščajo me o tem, da mi dolgujejo 0,43 evra? List papirja, tiskanje in poštnina verjetno stanejo več. Saj vem, da mora biti vse po “reglcih”, ampak tole se mi vseeno zdi popolnoma nesmiselno. In da, prvič v življenju imam na roki žulj. Sem pa zato za 0,43 evra bogatejša.