Žogca v ofsajdu

In nič več v pričakovanju sodniške piščalke

Archive for januar 2009

Pazi se moškega, ki …

Posted by zogca na januar 31, 2009

Erica Jong, ameriška pesnica, je napisala meni precej “utrgano” pesem z zelo nesmiselnim naslovom Sedemnajst svaril pri iskanju feministične pesmi. Enkrat sem jo prebrala, potem tudi drugič in ko sem jo prebrala tretjič, sem se začela spraševati, ali ni morebiti vsaj šest od teh sedemnajstih blodenj vredno upoštevati.

1. Pazi se moškega, ki se ti zdi nenevaren. Ta te bo presenetil.
2. Pazi se moškega, ki ti izbira obleke. Ta bi jih rad tudi nosil.
3. Pazi se moškega, ki hvali osvobojene ženske. Ta namerava pustiti službo.
4. Pazi se moškega, ki bi te rad zaščitil. Obranil te bo pred vsem, samo pred sabo ne.
5. Pazi se moškega, ki obtožuje lastno mater. Ta je kurbin sin.
6. Pazi se moškega, ki preveč ljubi življenje. Ta je bedak.

In res, na lastni koži sem občutila, da ti en navidez povsem nenevaren lahko naredi več škode od petih navidez nevarnih skupaj. Kako je z moškimi, ki ženskam izbirajo obleke, sicer ne vem, vsekakor pa je zadeva vsaj malo sumljiva. Sumničava sem tudi do moških, ki so pretirano navdušeni nad feministkami. Nekako nimam občutka, da navdušenje izvira iz resnične želje imeti žensko, ki zna v vsakem trenutku poskrbeti zase. Veliko bolj se mi zdi, da se nad takšnimi ženskami navdušujejo, ker menijo, da bo prevzela odgovornost tako zase kot zanj in potem tudi za morebitno potomstvo, medtem ko bodo sami lahko ostali večni otroci. O tem, kaj je meni naredil moški, katerega poslanstvo je menda bilo, da me zaščiti, sem pisala že velikokrat. Ne, pred samim seboj me ni obranil. Tudi meni bi se, kot so se očitno pesnici, začeli prižigati alarmi ob moškem, ki bi imel veliko grdega za povedati čez svojo mamo. Ne vem, mogoče se motim, ampak odnos moškega do mame meni veliko pove o njegovem siceršnjem odnosu do žensk. In še zadnje … Verjetno smo bedaki vsi, ki preveč ljubimo. Moškega, žensko ali pa življenje.

Kaj mislite, kakšnih moških se je treba paziti?

Advertisements

Posted in Ljubezen | 279 komentarjev »

Razmišljam, da bi tožila Boga!

Posted by zogca na januar 30, 2009

Resnično več ne mine dan, da ne bi kje na spletu zasledila, da bo kdo koga tožil. Zadeva je postala nadvse moderna, nekakšen nacionalni šport. Ker za druge nacionalne športe zdaj zaradi pomanjkanja forme nisem, se bom lotila tega, ki je telesno najmanj zahteven, torej tožarjenja. Ker se ne morem spomniti, da me je v zadnjih dneh kdo grdo pogledal in mi s tem prizadejal hude duševne bolečine … Ker se ne morem spomniti, da me je v zadnjih dneh kdo razžalil in zaradi tega več dni nisem spala … Ker nikakor ne uspem najti nobene knjige, v kateri se je pisatelj grdo norčeval iz mojega poklica in sem zato potrebovala pomirjevala … Ne zdi se mi v redu, da jaz ne bi mogla biti moderna. Še bolj se mi ne zdi v redu, da ne bi mogla dati svojega prispevka k zaostankom na sodiščih … Pa saj se menda tudi meni dogajajo krivice. Po vseh izračunih bi morali biti moji lasje dolgi že do sredine hrbta, vendar niso. Krivica. Pred nekaj meseci sem se, ko sem tekla po telefon, zaletela v steper in si zlomila noht. Krivica. Lani poleti pa sem namesto tradicionalnih trinajstih, imela samo štiri pege. Krivica. Si kdo upa trditi, da jaz zaradi zgoraj navedenega trpim manj kot Francka iz Spodnje Marjetice, ki ne more spati zato, ker sosedova jabolka padajo na njeno dvorišče, zlobni sosed pa noče in noče posekati jablane? Si kdo upa trditi, da trpim manj od Polde iz Zgornje Trobetice, ki vsakodnevno izgublja živce, ko vidi, da se njegov sosed iz službe pripelje s povem novim BMW-jem, medtem ko v njegovi garaži stoji BMW, ki je star že celih pet let. Če Francka lahko toži, če Polde lahko toži, bo tožila tudi Žogca … Menda je vsako sodišče v Sloveniji krajevno pristojno, ko gre za Boga. Ali pač? Kakorkoli že, treba je biti moderen. In ostati v formi, pa čeprav tožarniški.

Posted in Nesmisli | 173 komentarjev »

Ne plačam ji za seks, plačam ji, da po seksu odide!

Posted by zogca na januar 29, 2009

Tako je, pisala bom o prostituciji. Pri nas v Sloveniji prostitutke obiskuje kakšnih sto, dvesto “čudakov”, vsi drugi so nad celo zadevo moralno in še kako drugače vzvišeni. Ženske tej teoriji o sto, dvesto “čudakih” prav rade pritrdimo, ker “moj pa tega že ne počne”. Seveda nam rahlo narobe hodi dejstvo, da je v naši mali državi več tisoč prostitutk in da mora vsaka imeti najmanj deset rednih strank, če želi preživeti. Nekdo torej te ženske mora obiskovati in jim plačevati za seks. Kdo in zakaj?

Eden izmed tistih sto, dvesto “čudakov” je povedal, da ženskam ne plačuje za seks, ampak za to, da po seksu odidejo. Če je ta “čudak” poročen, je seveda zanj in za njegov zakon prostitutka mnogo manj “nevaren element” kot ljubica, ki se lahko do ušes zaljubi in kaj kmalu v želji, da bi mu uničila zakon in ga imela samo zase, kliče ženo. In žene? Premnoge pišejo, da bi jim bilo ljubše, da bi njihov mož šel k prostitutki kot k sodelavki, sosedi ali družinski prijateljici. Verjetno zato, ker prostitutka moškega vedno vrne oziroma pošlje nazaj domov. Pa vseeno to ne more biti edini razlog. Imajo ti moški manjvrednostne komplekse, ko pa so s prostituko, čutijo, da imajo popoln nadzor nad položajem in se tako počutijo močni? Gre za seksualno potešitev ali krepitev lastne samopodobe? Ali pa si želijo le več pestrosti v spolnem življenju, mogoče hočejo izživeti svoje spolne fantazije? Pa vendar, ali si želja ne upajo povedati svoji partnerki? Jih je sram, se sramujejo svoje lastne seksualnosti? In potem smo znova pri zgoraj omenjenih manjvrednostnih kompleksih. Po drugi strani pa me tudi ne čudi, da si miren, ugleden in globoko veren gospod žene ne upa prositi, naj mu poriva v anus svečo, medtem ko on sloni na likalni mizi. In prav takšnega je pred mnogimi leti v intervjuju za Mladino opisovala ena izmed mariborskih prostitutk. Roko na srce, opisovala je še veliko “hujše”, ampak nekatere stvari so tudi za Žogcin blog “prehude”.

Seveda vseh sto, dvesto “čudakov” ni poročenih. Nekateri so tudi samski. Eden izmed njih je povedal, da raje “vrže” denar za prostituko, kot da bi na večerjo in v kino povabil žensko, ki mu mogoče na koncu večera sploh ne bo dala. Gre res zato, da se prostitutka bolj “splača”, kajti gotovo da? Ali gre za moške, ki se bojijo zavrnitve in pa tiste prave intimnosti, ki bi jo prinesla zveza? Gre za strah pred pričakovanji parnerice? Prostitutka namreč pričakuje samo denar. Vsekakor pa je bolj pošteno, da se samski moški odpravi k prostituki, kjer je vse jasno, kot da zavoljo seksa ženskam laže, da se želi z njimi poročiti in imeti družino, v bistvu pa mu gre zgolj in izključno za seks.

Ne cestna, tudi barska ne, pri nas prevladuje mobi prostitucija. Splet je poln oglasov. Vse, kar mora moški narediti, je, da v roke vzame mobilnik, zavrti “pravo” številko in se dogovori. Naslednji oglas sem prepisala bolj za hec kot zares in ga zato seveda ne bom opremila s številko “pohotne gospodične”, ki pravi … Veš, vse prostitutke ne seksamo samo zaradi denarja, ampak v tem neznansko uživamo. Uživam, ko mi ga kdo potisne do grla, ko mi špricne v usta in ko nato spermo pogoltnem. Priznam, potrebna sem bolj kot normalne ženske. Moja muca je tako mokra, da predigre skorajda ne potrebujem. Zato mnogokrat rečem: “Ti samo pridi in me pofukaj.” Da, več tisoč jih je v Sloveniji. Obiskuje pa jih, če verjamete, samo sto, dvesto “čudakov”.

In za konec še ena zanimivost … Noben izmed teh stotih, dvestotih “čudakov” ni rekel, da prostitutke obiskuje zato, ker sicer ne more dobiti seksa.

Posted in Ljubezen | 126 komentarjev »

Ali res prav za vsako rit raste palica?

Posted by zogca na januar 29, 2009

Posted in Glasba, Življenje | 100 komentarjev »

Kje je pravljica o srečni ljubezni? aka Še enkrat!

Posted by zogca na januar 28, 2009

Zares sprejeti drugega človeka takšnega, kakršen je, brez poskusov, da bi ga spremenili z opogumljanjem, manipulacijo ali prisilo, to je visoka umetnost ljubezni, ki jo večina med nami le stežka uresniči, pravi Robin Norwood, avtorica knjige Ženske, ki preveč ljubijo. Med branjem se resnično neštetokrat vprašam, kaj, za vraga, je nam ženskam!?! Zakaj nas tako mika spremeniti nesrečnega, bolnega ali kako drugače obremenjenega človeka v popolnega partnerja? Zakaj je ta misel vedno znova tako vabljiva? Ker smo tako zelo plemenite? Ne, plemenitost ne more razložiti vedenja več milijonov žensk, ki si izbirajo okrutne, ravnodušne, napadalne, čustveno zavrte, zasvojene moške ali takšne, ki so kako drugače nezmožni izkazovati ljubezen in skrb. Naloga ženske, kot jo takšna ženska vidi, je razumeti partnerja, ga opogumljati in pozitivno vplivati nanj. Vendar ponavadi ni zaželenega rezultata. Prav nasprotno. Če zveza potem razpade, je ženska povsem obupana. Zdi se ji, da je povsem odpovedala. Če celo tako ubogega, tako nesposobnega moškega ni mogla pripraviti do tega, da bi jo ljubil, kako naj potem upa, da bi jo lahko celo trajno ljubil trden, primeren partner? Zaradi takšne negativne sodbe se takšne ženske spuščajo iz enega škodljivega razmerja v drugo, morda celo bolj katastrofalno. In po vsakem takšnem razmerju se počutijo še bolj manjvredne.

Kako do pravljice? Robin Norwood je za primer vzela deloholika, lahko pa bi tudi kako drugače “problematičnega” moškega. Zasvojenost z delom je huda motnja. Moški se utaplja v delo zato, da bi se obvaroval bližine in intimnosti, ki ju doživlja kot ogrožanje, ali pa zato, da se ga ne bi polastili neprijetni občutki, predvsem strah in obup. Zasvojenost z delom je namreč oblika izogibanja samemu sebi. Cena, ki jo mora plačati za to izogibanje samemu sebi, je omejeno bivanje, ki onemogoča, da bi izkusil vse, kar življenje ponuja. Vendar samo on odloča o tem, ali je zanj ta cena previsoka in ali je pripravljen tvegati in ustrezno ravnati. Naloga njegove žene ni spravljati v red njegovo življenje. Ko se žena tega začne zavedati, šele takrat lahko opusti svojo križarsko vojno. Šele takrat, ko ga ona ne bo skušala spreminjati, ko ga bo osvobojena in ga bo kot takšna tudi pripravljena zapustiti, bo mož prisiljen premisliti o posledicah svojega vedenja. In če ne bo? Kaj je potem s pravljico o srečni ljubezni? Kaj je z otroki, ki ostanejo brez očka? Do tega pa nisem prišla. In hudo dvomim, da sploh bom, kajti zdi se mi, da je bistvo te knjige, da ženskam pomaga, da rešijo same sebe. Tudi za ceno zveze oziroma zakona.

Zame, ki sem tako dolgo verjela v pravljico o srečni ljubezni, je to hudo razočaranje. Zdaj z vsakim dnem bolj verjamem, da mi bo življenje tako ali tako dalo tisto, kar mi je usojeno in da je brez pomena, da se trudim. Pa tudi … Nikoli prej se mi ni bilo treba truditi, da bi me nekdo imel rad. Zame je bilo to samoumevno. Nekaj najbolj logičnega. V zadnjem letu pa sem toliko napora vložila, da bi me imel rad nekdo, ki naj bi me tako ali tako imel rad. Na koncu nisem dosegla ničesar, ves moj trud je bil zaman. Če mi je usojeno, da se bo vrnil, potem se bo vrnil, četudi jaz ne naredim ničesar. Če pa mi je usojeno, da bom svoja najlepša leta preživela z Alom Bundyjem in njegovo družino, pa tega ne morem spremeniti, kajti vse, kar bom delala na silo, se bo, tako čutim, obrnilo proti meni.

Ob gledanju risb, ki sem ju pripela k tej objavi, mi, priznam, začnejo po licih teči solze. Zima je bila, ko sva se spoznala. Pa je vendar v najinih srcih bilo toplo, ker sva oba pričakovala nekaj lepega. Pravljico. Ki je potem postala, vsaj zame, huda mora. In muc, ki je … Vedno sva govorila, da smo mi trije mačja družinica. Midva in najin mali lakotnik, ki ga danes tudi ni več. Ničesar ni več. In da, prepričana sem, da mi je bilo usojeno, da sem ostala sama. In četudi morebiti to sploh ni res, mislim, da je dobro zame, da to verjamem. Zakaj? Robin Norwood pravi, da ko se zgodijo stvari, ki nas čustveno ranijo in si mi potem rečemo, da je naša krivda, potem v resnici mislimo, da okoliščine obvladamo. Če sami sebi pripišemo krivdo, se hkrati oklepamo upanja, da bomo lahko ugotovili, kaj delamo narobe in to spremenili. Zato se trudimo, trudimo in trudimo in vendar … Imeli naj bi nas preprosto radi.

Posted in Ljubezen | 24 komentarjev »

S tujimi čustvi se grobo igraš!

Posted by zogca na januar 28, 2009

SLEPILO

Ko bi le vedel!
Znal si z njimi,
polna usta si jih imel
in zlahka si jih izustil.
Ko bi le vedel!
Tvoje sladke besede
“Naj noč namesto
mene te objame”
so sedale v moje osrčje,
se razlivale.
Ko bi le vedel!
Goreče si govoril
“Vedno me boš našla
v samotnem domu srca.”
Ko bi le vedel!
Bile so želje
po strasti in ljubezni.
Verjela sem vsaki besedi,
zaupala tvojim čustvom.
Ko bi le vedel!
Vse je bila laž!
Zaigrane luknje v srcu
in vsa tista bolečina.
Ko bi le vedel!
Misliš, da poznaš ljubezen.

V resnici si plitek,
zaprt v svojo neresničnost,
s tujimi čustvi se grobo igraš.
Ko bi le vedel!
Ko bi le vedel,
kako boli ta igra.

Nuša Ilovar

Posted in Poezija | 66 komentarjev »

Rumena Žogca! aka Kdo, s kom, kdaj, kako, zakaj?

Posted by zogca na januar 27, 2009

Gotovo ste opazili, da je bilo zadnje dni na blogu več pesmi, zato pa veliko manj Žogcinih modrovanj. Ampak ne zato, ker je bila Žogca lena. Prav nasprotno, bila je preveč pridna. Danes ne bo, zato bo napisala tudi objavo za blog. Zakaj o sebi pišem v tretji osebi? Ne vem. Mogoče zato, ker se odpravljam v Rustiko po najboljši sladoled in do tedaj, dokler ga ne snedem, želim misliti, da to v resnici nisem jaz in se bodo tudi odvečne maščobe prijele kakšne druge. Kdo bi vedel …

Ker imam povsem prazno glavo in ne vem, o čem naj bi pisala, odločena pa sem, da nekaj napišem, sem se lotila branja spletnih portalov. V upanju, da bom tam našla kakšno zanimivo temo. So visoke nagrade nadzornikov upravičene? Seveda niso. Ampak ne bom pisala o tem, kako perverzno je, da so podjetja reševali z davkoplačevalskim, torej našim, denarjem, zdaj pa, ko gre podjetjem dobro, si nakazujejo zneske, ob katerih se povprečnemu državljanju zavrti v glavi. Sneženje ovira promet po večjem delu države. To ni nič novega. Kaj bi se ponavljala? MNZ je sporočil, da je bilo Izbrisanih 25.671 ljudi. Ampak zaradi te teme se vedno vname prepir, kajti še vedno se najdejo ljudje, ki ne morejo ali nočejo razumeti, da človeku ne moreš vzeti stalnega prebivališča, če se je odločil, da ne bo vzel državljanstva. Hrvati se šalijo na račun Slovencev. Kaj bi počeli, če se ne bi prepirali s sosedi? V Ljubljani bodo redarji dobili pooblastila policije. Po novem ne bodo več zgolj pisali listkov zaradi napačnega parkiranja, ampak tudi kazni zaradi kršenja javnega reda in miru.

Ko je Žogca vse to prebrala, ni pa še pojedla sladoleda, zato ostaja v tretji osebi, se je odločila … Naj bo enkrat rumeno. Še nikoli ni bilo. Enkrat je vedno prvič. Naj se delamo še tako “fine”, karkoli je na portalu 24 ur napisano o zakoncih Čepin, vedno postane najbolj brana novica. Kaj se je v resnici zgodilo z zakoncema Čepin? In potem je tukaj Damjan Murko. Kaj skriva pod hlačami, ve samo njegova žena. Ne morem si kaj, da ne bi ugibala o tem, ali je v zakon vstopil nedolžen. In potem je menda konec tedna še EMA …

Kdo, s kom, kdaj, kako, zakaj? Gremo!!!

Posted in Mediji | 95 komentarjev »

Srce, britkosti polno, po topli sreči hrepeni!

Posted by zogca na januar 27, 2009

SENCA PRETEKLOSTI

Vse puste, sive dni
ubijam to ljubezen bolno.
Srce mi je kesanja polno,
obraz moj bolj in bolj bledi.

Iz mraka vstaja bled spomin,
zakrvavi spet stara rana.
Mladost, že zgodaj poteptana,
zre z bolečino iz daljin.

Prepozno moram žal spoznati,
o bol, težko zatajevana,
da duša moja razrvana,
ti sreče ne bi mogla dati.

Zato že mnogo mnogo dni
ubijam to ljubezen bolno,
čeprav srce,
britkosti polno,
po topli sreči hrepeni.

Marika Kardoš

Posted in Poezija | 34 komentarjev »

Občutite recesijo?

Posted by zogca na januar 26, 2009

Posted in Glasba, Trnek | 103 komentarji »

Moje žalosti tvoja čud ne prepozna!

Posted by zogca na januar 26, 2009

TI SI TAM

Ti si tam, kjer govorijo sanje,
kjer tolmun spomina se svetli.
Kar bilo je,
to zdaj valovanje izpremlja,
ziblje in blaži.
Vse srečavanje,
oddaljevanje teče,
dviga se in se miri.
Ti si tam, kjer skoz temoto luna
osvetljuje tajnosti tolmuna.

Ti si tam, kjer dozori resnica.
Skrivala kot roža strup je laž,
zdaj dehti med sence mi cvetlica
in resnica, ki jo ti imaš.
Brez želja sta ti oko, desnica,
vse, kar nisi ti, od sebe daš.
Ti si tam,
kjer nihče nič ne vzame,
kjer se spor nikoli ne razvname.

Ti si tam,
kjer veže stvarstvo sprava,
tam, kjer ni krvi, kjer ni solza,
moje solze je popila trava,
zemlja kri iz tvojega srca.
Moje žalosti, če te srečava,
tvoja čud že več ne prepozna.
Ti si tam,
kjer moje vzdihovanje
tone v šepetanju tvoje sanje.

Lili Novy

Posted in Poezija | 17 komentarjev »