Žogca v ofsajdu

In nič več v pričakovanju sodniške piščalke

Archive for the ‘Skakljanja’ Category

Praznik, ki se mu je vlada odpovedala!

Posted by zogca na april 27, 2012

“Pozdravil bi tudi koga iz vlade, pa žal nikogar nisem videl”, je danes na Kongresnem trgu rekel župan Ljubljane Zoran Janković. Ne, res ni bilo nikogar, pa tudi sicer je današnji praznik postal predmet varčevanja. Seveda, desničarji bi ga najraje kar ukinili, ker pa vedo, da to ne bo šlo zlahka skozi, so se zadovoljili s tem, da država k proslavi ni prispevala nič. Tudi temu se menda reče varčevanje. Roko na srce, jaz sem vedno navijala za to, da ukinejo financiranje vseh mogočih in nemogočih pasjih procesij, ampak dokler režejo ene, drugih pa ne, sem lahko samo ogorčena. Prav zato sem šla na proslavo, čeprav sem obvezne proslave  večkrat “špricala”, neobveznih pa se nikoli nisem udeleževala. Danes sem šla. Ne sama. Šla je cela družina. Tri generacije.

Bilo nas je ogromno.

Do koder je segel pogled.

Prišli so tudi tako mladi, da niso še mogli hoditi brez pomoči.

In tako stari, da so za hojo potrebovali pomoč.

Niso pa vsi eno uro stali v gneči. Nekateri so pesmi ter dolg govor Janeza Stanovnika poslušali iz lokala. Eni se pač znajdejo. Kdor je bil danes na Kongresnem trgu in poslušal, je razumel. Drugim pa naj Bog pomaga.

Posted in Politika, Skakljanja | 9 komentarjev »

Po sledeh prve svetovne vojne!

Posted by zogca na april 28, 2011

Ker prazniki ne smejo miniti brez skakljanja, tudi ti niso. In najljubša oblika skakljanja je še vedno obleganje zgodovinskih spomenikov. Jup, oče je blazno ponosen. Kot majhna sem cvilila, piskala, sikala, sopihala, zavijala z očmi in podobno, ko me je vodil na zgodovinske ekskurzije, zdaj pa je to ena mojih najljubših oblik preživljanja prostih dni. Če ekskurzija vsebuje prečkanje meje, je vse skupaj še lepše. Sredipolje ali italijansko Redipuglia …

Gre za resnično veličasten italijanski spominski kompleks, posvečen več kot 100.000 italijanskim vojakom 3. armade, ki so v prvi svetovni vojni padli na kraškem bojišču Soške fronte. In da, gre za velikooo stopnic, ki pa sem jih na veliko presenečenje nekaterih premagala, kot da ni bilo nič. Pač, toliko stokam, kako mene nihče ne bo spravil na Šmarno goro, kaj šele na kakšen višji hrib, da ljudje mislijo, da nisem za nikamor, kar pa …

… sploh ne drži. Jaz brez težav hodim, tudi navkreber, le vedeti moram, zakaj to počnem. Nikoli pa ne hodim gor samo zato, da bi prišla dol. Dovolj o meni in nekaj o spomeniku.

Na začetku stopnišča, simbolično pa na čelu svoje armade, stoji grob komandanta 3. armade princa Emanuela Filiberta Savojskega, drugega vojvode Aoste, ki je obkrožen z grobovi štirih generalov.

Nakar sledijo imena vojakov. Vse do vrha.

Na vrhu pa piše, da je ob vseh teh vojakih padlo še 30.000 neimenovanih. Vsaj tako so mi prevedli.

Povsem na vrhu so trije križi. Joj, saj verjetno ni prav, da to pišem, ampak zakaj jim ni Bog pomagal?

In še sporočilo padlih naslednjim generacijam. V vsakem primeru je bilo invano. V končni fazi se je enaka norost ponovila dobri dve desetletji pozneje. Znova z Italijani v glavni vlogi. Aha, in znova tako, da so Italijani na koncu bili med zmagovalci.

Posted in Skakljanja | 15 komentarjev »

Tulipani!

Posted by zogca na april 23, 2011

Če z eno objavo zamujaš več kot teden dni, če jo več kot teden dni tudi najavljaš, če te ljudje opominjajo na zamudo, če … Verjetno bi se spodobilo, da bi se zdaj, ko sem se končno spravila pisat, še prav posebej potrudila in napisala nekaj res dobrega, ampak ne, to nisem jaz. Ti tulipani so postali nekaj, kar moram napisati in kar moram, mi je odveč in ponavadi naredim najslabše. Zato bom napisala “kr neki”, prilepila fotografije ter se potem lotila pisati kaj, česar nisem obljubila, s čimer nisem zamujala in bo gotovo boljše.

Volčji potok obiščem vsako pomlad in vsako pomlad na blog prilepim fotografije tulipanov. Tokrat mi je uspelo priti, ko so razstavo odprli in nisem čakala zadnjega dne razstave, ko se tulipani počasi že poslavljajo.

Kot vedno sem tudi ob letošnjem obisku Volčjega potoka dobila preblisk, da bi si kupila nekaj rož in sem se kot vedno spomnila, da pri meni tisto, kar ne govori, mijavka ali laja ne preživi in sem to misel opustila. Čeprav, in s tem se ne hvalim prvič, vem, mi je rožo, ki sem jo dobila za rojstni dan uspelo obdržati pri življenju pol leta. Vseeno je bolje, da kupujem mrtve predmete …

… in teh moram v naslednjih mesecih kupiti kar nekaj. Prva je na vrsti kuhinjska miza s stoli. IKEA vabi. Seveda pa ne vabi takrat, ko sem jaz hotela iti, v ponedeljek. Še dobro, da sem sama “pogruntala”, da nobeni od sosedov za verske praznike ne delajo in se nisem sramotila s spraševanjem na svojem naljubšem forumu, ki bo naslednje tri dni poln tem z vprašanji, ali ta in ta trgovina dela.

Vsekakor pa trgovine danes še delajo, zato šibam kupit zalogo za današnje, jutrišnje in ponedeljkovo kosilo. Jaz kuham. Ufff.

Posted in Skakljanja | 41 komentarjev »

Dinozavri in napad malih teroristov!

Posted by zogca na april 13, 2011

Ne, ne bom pisala znanstvene fantastike, dinozavri v tej zgodbi niso pravi, mali teroristi pa ne oboroženi. Mali teroristi so otroci, ki jim starši dovolijo prav vse in to prav vse so v soboto počeli razstavljenim dinozavrom v Volčjem potoku. Fotografij teh napadov ne bom dajala na blog, ker se ne spodobi objavljati fotografij otrok, ampak lahko mi verjamete na besedo. Na vse, na kar se je dalo splezati, so nekateri otroci (ne vsi, seveda) plezali. Vse, kar se je dalo vleči, so vlekli. In, verjeli ali ne, celo nogometne žoge so brcali vanje. In starši? Fotografirali so.

Kakšna posrečena fotografija, kajne? Predstavljajte si, da mali Leon (dečku je dejansko bilo ime na L, vendar ni bil Leon) visi z okla spodnjega dinozavra in ga brca v rilec, njegova bratca pa stojita zraven in brcata v ta isti rilec. Mama vse to neumorno fotografira in ko ima dovolj posnetkov in bi želela, da se njeni fantje premaknejo k naslednjemu dinozavru, izusti, da se tega ne sme početi. Da, enako izživljanje se je ponovilo pri naslednjem dinozavru. Nakar sem jaz vztrajala, da počakamo nekaj minut in se ločimo od te teroristične družine, kajti hotela sem narediti tudi kakšno fotografijo dinozavrov brez na njih visečih otrok.

Pa ni kaj dosti pomagalo. Kaj hitro smo naleteli na družino, katere oče je zadovoljno snemal, kako je njegov za nogomet nadarjeni sin v dinozavra brcal žogo, potem sedel na dinozavrovem repu, jahal dinozavrovega mladiča in podobno.

Mogoče ni odveč, da napišem, da so bili dinozavri (razen največjih, na katere tako in tako ni bilo mogoče plezati) ograjeni in verjetno ograje tam niso bile za okras. Prav tako bom napisala, da je bilo nekaj dinozavrov tam postavljenih prav za igranje in to je bilo tudi zelo jasno napisano. Kajpak je v Volčjem potoku tudi veliko igrišče, kjer se otroci lahko znorijo.

Ne razumite me napak. Ne udriham čez otroke, ampak čez njihove starše, ki povsem očitno ne vedo, kaj je prav in kaj ne. Ali pa vedo, vendar jim sploh ni mar. Oni so dali toliko in toliko za vstopnino, zato smejo vse in tudi njihovi otroci smejo se. Me pa zanima, kaj bi se zgodilo, če bi od kakšnega dinozavra odpadel kakšen organ. In še bolj me zanima, kaj bi se zgodilo, če bi s kakšnega dinozavra odpadel organ, ko bi na njem visel otrok in bi odpadel skupaj z njim ter se poškodoval.

Predvidevam, da bi bili krivi vsi drugi, samo starši ne.

Posted in Skakljanja | 92 komentarjev »

Kaktusssi!

Posted by zogca na april 11, 2011

Obisk Volčjega potoka je v zadnjih letih postal spomladanski “must do”, nekakšna tradicija. Predvsem zaradi tulipanov, ki jih obožujem. In če mi je do zdaj vedno uspelo priti šele za prvomajske praznike, ko so bili tulipani že na zadnjih izdihljajih, sem tokrat pohitela in arboretum obiskala na prvi dam otvoritve razstave tulipanov. Kot vedno je tudi tokrat nastala poplava fotografij, ampak reportaže iz Volčjega potoka ne bom začela s tulipani, temveč s kaktusi, katerim bodo sledili dinozavri (in moje besnenje čez starše, ki otrokom dovolijo izživljanje nad razstavljenimi velikani) in šele na koncu tulipani.

Kaktusi so sicer rastline po moji meri. Zame velja, da ne skrbim ravno dobro za živa bitja, ki ne govorijo, lajajo ali mijavkajo, pač ne spuščajo zvokov, s katerimi bi lahko opozorila na to, da so žejna, lačna oziroma jim kaj manjka. Čeprav, s  tem se pa skoraj moram pohvaliti, mi je vseeno uspelo pol leta ohraniti pri življenju rožo, ki sem jo lani jeseni dobila za rojstni dan. Ne vprašajte me, katero, ker ji ne vem imena.

Moj dragi se je navdušil nad kaktusom, ki ga velikokrat vidimo v vesternih in menda si bova enega takšnega tudi omislila. Če ga bova našla.

Meni so bili najbolj všeč živi kamenčki. Mislim, da so veliko boljša izbira. Manj je namreč možnosti za kakšno “nesrečo” …

… ki bi pomenila preverjanje ostrine bodic. Ob namernem preverjanju sem namreč izustila en zelo glasen auč.

Auč pa je tudi to, da je danes ponedeljek in da me čaka garaški teden. Samo še tri minute in potem moram res začeti delati.

Posted in Skakljanja | 26 komentarjev »

Slačifantje! aka Osmi marec!

Posted by zogca na marec 12, 2011

Letošnji osmi marec je bil popoln. Okej, skoraj popoln. Popolnost mu je namreč “sunil” moj dragi, ko se je zvečer pojavil z rožicami. Vam ni nič jasno? Stvar je takšna. Kot verjetno veste, sem jaz več kot ljubiteljica humoristične nanizanke Married with children (ali po naše Družina za umret). In šola Peggy Bundy uči, da se moramo ženske veseliti, ko moški za praznik ali obletnico pozabijo priti domov z darilom, kajti potem jim lahko to mečemo naprej do konca življenja. In da, bila sem prepričana, da bo pozabil in ga bom lahko potem nekaj dni glodala ter na račun pozabljenega osmega marca iztržila še veliko več, ampak …

… dobila sem rožice in moja (Peggyjina) nakana je šla po gobe. Seveda se malo šalim. Kot tudi Peggy ne misli resno. Vsi, ki ste kdaj gledali nanizanko, ste gotovo opazili, da ima Peggy Ala v resnici strašno rada. Me sploh berete ali samo gledate fotografije? Nima smisla, da se preveč mučim s pisanjem, če bo vse, kar boste drage moje videle, gole oziroma skoraj gole rite.

Rite pa niso bile samo za gledanje. Tiste, ki so to želele, so lahko šle na oder in se jih tudi dotikale.

Za dotikanje pa, kakor lahko vidite, niso bile samo rite, ampak še veliko več. Ali manj. Velikokrat se zgodi, da je rita večja od tistega več. Seveda pa to ni idealna kombinacija. Idealno je, da je tisto več večje od rite. Joj, sem se zdaj zapletla. Napisati sem želela, da so nekatere otipale tudi tiče slačifantov.

Če koga zanima, ali sem šla na oder tudi jaz … Ne!!!!!!!!!!

Sebe si res ne znam predstavljati v takšnem položaju. Na odru. Pred širnimi ljudskimi (okej, ženskimi) množicami.

Če pa sem povsem iskrena, moram priznati tudi to, mene takšne slačizadeve nikoli niso in me očitno tudi nikoli ne bodo rajcale. V bistvu mi je že od nekdaj jasno, da glede teh reči nisem čisto nič vizualna, ampak zgolj in izključno mesena. Zame je takšna prireditev pač šov, ki ga vsem golim moškim navkljub ne doživim prav nič seksualno. In da, žensk je prišlo na tone, njihovi moški pa so doma v miru gledali veliko tekmo, ravno takrat sta namreč igrala Arsenal in Barcelona, in si verjetno mislili, da jih ima Bog izjemno rad, ko je poskrbel, da sta tekma takšnih razsežnosti in osmi marec padla na isti dan ter so se ženske “spokale” od doma. Čeprav Al Bundy pravi, da je Bog gotovo ženska, je to še en dokaz, da se moti in Bog gotovo je moški.

Posted in Rajcanje, Skakljanja | 175 komentarjev »

Karneval v Sovodnjah!

Posted by zogca na marec 11, 2011

Še ena objava, ki prihaja z zamudo. Pač, zadnje dni zamujam na vse strani in imam veliko srečo, da me še nihče ni okrcal. Seveda se virus zamujanja razširi tudi na blog in potem … Pust. Letošnji mi bo v spominu ostal po ne prav majhnem številu pojedenih krofov, ki jih je vneto in zazeto večkrat na dan pekla moja draga prijateljica Alexia. Iskreno upam, da mi bo ta spomin uspelo ohraniti samo v betici in da se ga ne bo preveč preselilo v rito in druge dele telesa, ki precej radi hranijo maščobne celice. Jup, zdaj bom nekaj dni na dieti in bom jedla sorodnike spodnje maske …

… ki se mi je zdela strašno ljubka, ko se je na začetek karnevala pripravljala s sokom. Mikalo me je, da bi vprašala, ali je sok grozdni. Samo mikalo, kajti takšno vprašanje bi daleč presegalo moje znanje italijanščine, čeprav mogoče bi lahko poskusila tudi v slovenščini. Vsekakor je bila večina obiskovalcev karnevala Slovencev in mogoče je to veljalo tudi za večino udeležencev. Kakorkoli že, kot je lanska pustna povorka v Ljubljani imela predvsem politične motive, je to veljalo tudi za letošnji karneval v Sovodnjah.

Žal premalo poznam italijansko politiko, da bi razumela, iz česa so se norčevali. In kdo sta zgornja gospoda, ki sta prišla v spremljavi premnogih merjascev.

Še manj se mi sanja, katera živina je zgornji kuhar in kakšno kuhinjo se gre.

Seveda pa mi je bilo kristalno jasno, kdo je “gospod”, v čigar vili se odvija kurbarija.

Kajpak Berlusconi. Ki so ga ob tej priložnosti namočili v džakuzi.

Ne vem, katera maska je na koncu zmagala (ne, hudim lenuhom niti internet ne pomaga), vsekakor pa se mi je najbolj posrečena zdela ta, s katero so skušali predstaviti, da smo vse življenje žrtev biznisa in da brez biznisa niti umreti ne moremo, kajti smrt je velik biznis in ko nekega dne za vedno rečemo zbogom …

… bodo tiste, ki bodo ostali za nami, odrli.

Tudi tukaj ni šlo brez Berlusconija. Očitno pogrebci njega najbolj nestrpno čakajo.

Moja najljubša maškara? Aha, tale kužek.

In jaz? Če me spomin ne vara, sem se zadnjikrat našemila tam v petem razredu osnovne šole in seveda sem tej tradiciji ostala zvesta tudi letos. Ker pa mi je Alexia pred očmi mahala s tiaro, ki bi jo zlahka nosila tudi takrat, ko sploh ni pust, sem si jo dala na glavo in sem tako vseeno bila eno malo princesa.

Posted in Skakljanja | 8 komentarjev »

Lipica brez konjev!

Posted by zogca na marec 8, 2011

Joj, spet zamujam z objavami. Nekaj dni. Tako pač je. So dnevi, ko želim pisati, vendar nimam o čem, ker se nič ne zgodi. In potem so dnevi, ko se dogaja toliko, da bi lahko vsak dan dala na blog tri objave, vendar ne utegnem. Zamujam z Lipico, zamujam s karnevalom v Sovodnjah, zamujam z … Lipica je bila v soboto, ko sem pravzaprav imela v načrtu prežanje za ljubkimi in posrečenimi maškarami, a ko je Alexia predlagala, da greva v Lipico, sem bila takoj za.

Ne, nisva šli gledat konjev, kar mi je več kot ustrezalo. Ne mislite, da ne maram konjev, ne gre za to. Kdorkoli pride iz tujine in mene določijo za vodičko, seveda želi videti tudi Lipico in … Tokrat je bilo drugače, Lipica brez konjev. V bistvu je bila to Lipica po sledeh prvega zmenka. Ne mojega, Alexiinega. Vozili sva se med vinogradi …

… in prispeli. Če so bili konji desno, sva šli midve levo. Mimo golfistov. Ko sem jih opazovala, sem razmišljala, da ne razumem navdušenja nad tem športom, res ne. Okej, na sončku si, kar je luštno. Vse drugo pa … Razmišljala sem tudi, da je igrišče za golf (ne tisti mini) pravzaprav odlično mesto za iskanje sponzorja. Če bi ga kdo iskal. Midve z Alexio ga seveda nisva. Prehitevam. Pred golfisti so bili kipi …

… ki so me popolnoma navdušili. Ponavadi vam moderno umetnost samo fotografiram, potem pa napišem, da si mislite, kar si hočete, ker jaz tovrstne umetnosti ne razumem in ne vem, kaj naj si mislim. Tokrat imam svojo razlago. Je moški …

… in je ženska.

Srečata se in se imata rada. Strašno ljubek “objet” kip.

Ko je sreče konec in sreče ponavadi je konec …

Vidite, kako žalosten je kip?

Nazaj k prvemu zmenku. Še enkrat, ne mojemu. In po dolini Lurške Matere Božje. Nekoč so menda ljudje množično romali tja in kraj naj bi imel prav posebno energijo, zgodile naj bi se tudi mnoge čudežne ozdravitve. Meni se je dolina zdela lepa, še posebej z vsemi temi zvončki in trobenticami, ne morem pa reči, da sem začutila tisto prav posebno energijo. Mogoče je niti nisem mogla, ker sem morala toliko čvekati. Ne, z Alexio pa res ne morem biti tiho, ni energije, ki bi moj jezik lahko držala za zobmi.

A sem končala? In se lahko lotim pisanja o pustnih zadevah? Ponavadi gre pust kar mimo mene, tokrat pa sem vsa pustna, čeprav sploh nisem maškara. Karneval v Sovodnjah, Alexiini krofi, ki jih je pekla po trikrat na dan, ker so vsakokrat pošli, še preden jih je zares postavila na mizo in pustni torek se sploh še ni začel … Ups, se je, je že čez polnoč.

Posted in Skakljanja | 34 komentarjev »

Se je končno začela pomlad?

Posted by zogca na marec 5, 2011

Vem, prehitevam dogodke, vsekakor ne prvič, ampak kar se mene tiče, se je začela pomlad. Včeraj sem prvič kofetkala (tako se samo reče, pila sem vročo čokolado) zunaj in ni me zeblo ne v roke ne v noge ne v rito. To je nekaj, o čemer sem sanjala zadnje mesece in februarja se je večkrat zdelo, da se bo zgodilo, pa se vseeno ni. Ne vem, koliko stopinj je bilo včeraj, a ko sem vstala s stola in se odpravila sprehajat, to ni bilo zaradi mraza. Pa tudi rokavice so ostale v torbici.

Kajpak sem jih proti večeru znova morala izvleči ven, četudi se barvno niso ujemale z oblačili, tiste pa, ki so se ujemale, so nedavno zamenjale lokacijo, jaz pa o tem očitno nisem bila obveščena (v prevodu to pomeni, da sem jih dala v nek predal, torbo, torbico, kdo bi vedel, in pozabila). Pač, ko zebe, zebe. Nič ne de …

… kajti danes zjutraj me prvič ni zeblo med jutranjo kavo na balkonu, temperature, ki jih za popoldne obljubljajo vremenoslovci, so … Lajkam, lajkam, lajkam. Kot sem lajkala tudi vročo čokolado. V bistvu zadnje dni celo malo preveč lajkam vse čokoladno. Pomlad, dieta, hmmm? Vsekakor vredno razmisleka.

Posted in Skakljanja | 45 komentarjev »

Kaj imam s temi sekreti?!?

Posted by zogca na marec 3, 2011

Vprašanje iz naslova je na mestu. Kaj imam s temi sekreti? Okej, od nekdaj fotografiram vse mogoče in nemogoče, ampak na stranšču pa ponavadi fotoaparata ne vlečem iz torbice, žepa ali kjer ga že pač hranim, zadnje čase pa se mi zdi, da najboljše fotografije nastajajo prav tam. Če je zadnja sekretna objava nastala zaradi mojega navdušenja nad že skoraj vesoljsko modernimi toaletnimi prostori v Areni, me je tokrat v piceriji Parma navdušilo prav nasprotno, staro oziroma zgodovinsko. Če bi rekla, da me je prijela nostalgija, bi se zlagala, ker hej, ob pogledu na nalepke s pivskih steklenic me močna čustva pač ne morejo oblivati.

Piva nisem pila v tistih časih in ga tudi zdaj ne.

Cockto seveda sem pila in jo še danes kdaj. Saj veste, katere mehurčke imam vseeno veliko raje. Čeprav mislim, da je tale reklama še iz časov pred mojimi časi.

Tudi te se ne spomnim. Mogoče bo pa kdo od vas vedel.

Samo še eno imam za vas. Priznam, da sem fotografirala zelo na hitro in sem marsikaj iz “sekretnega muzeja” izpustila, ampak vsej ljubezni do fotografiranja moram paziti, da ne pridem na slab glas. In skakljanje s fotoaparatom po straniščih … Ljudje bi kaj hitro pomislili, da so moji nameni veliko manj pošteni kot v resnici so. Še posebej takrat, ko zaidem tudi na moško stranišče. Kot sem zašla za zadnjo fotografijo.

Posted in Skakljanja | 11 komentarjev »