Lenoben konec tedna!

Lenoba je hudič. Ko potopis sobotnega skakljanja pišem v ponedeljek zjutraj, vem, da sem lena. V svojo obrambo (pred samo seboj, ne pred vami) sem bila tudi malo vročična, ampak ne bom začela napletati svojih hipohondrskih teorij o tem, katero hudo bolezen, najmanj raka, lahko pomeni 37,1. Oja, zame to pomeni biti vročična, pri 37,5 več ne moram stati na nogah, ko pa imam 37,8, ne vem, kdo sem. Nedeljo sem prespala. Spala sem do enih (popoldne), bila budna do sedmih (zvečer), potem sem spala do enih (ponoči), ko me je zbudila žeja, nakar sem spet spala do sedmih (zjutraj). Ker o nedelji ne morem napisati ničesar drugega, se vrnimo k soboti, ki naj bi bila dan kulturnega udejstvovanja.

Vendar ni bila. S prijateljico sva na spletu pregledali spisek dogodkov in sva se, ko je nehalo deževati, odpravili v staro Ljubljano. Prišli sva, ko so se nekateri dogodki že zaključili, drugi pa naj bi se šele začeli. Tam okoli devetih. Vse, kar sva imeli od kulture, so bile izložbe galerij, ob katerih sva se ustavljali. Njihova vrata so bila seveda že zaprta.

Ker je bilo odprtih nekaj trgovin, Zara, H&M, Lush in podobno, se je začelo praznjenje denarnice. Edina zato, ker tokrat jaz nisem sodelovala, kupila sem samo masko, seveda v Lushu, čeprav ne dam roke v ogenj, da ne bom tudi jaz kupila tiste puhaste bundice do kolen, ki jo je prijateljica prinesla iz Zare. Odločila sem se, da bo moja, če jo bodo oktobra še imeli. Dokler sem še v kratki kiklici in pod njo ne nosim žab, mi je škoda zapravljati za zimsko “opremo”. Za sladkarije mi ni nikoli škoda denarja, ampak sem se vseeno uprla tej stojnici.

Ko so zaprli trgovine, sva se odločili, da bova jedli. Hoteli sva v Romea na palačinke, ampak notri ni bilo prostora, zunaj pa so zaradi dežja, ki je znova začel padati, nehali streči. Tam sva sedeli samo tako dolgo, da si je moj novi dežnik malo odpočil.

Potem sva šli v Sushimamo. Kjer imajo povsem drugačen tonik kot v drugih ljubljanskih restavracijah.

Ampak tudi tako zasoljene cene, da nama ni padlo na pamet, da bi naročili kaj več kot to, kar vidite na spodnji fotografiji. Moja dva miniaturna sušija in tonik ter njena juha in deciliter vina so naju stali celih 18,50 evra.

Ne, suši bova še naprej jedli v Running sushi & wok, ker pa je bila ta restavracija predaleč, sva se odpravili v Cantino, kjer so naju kokakola, dva decilitra vina in poln krožnik hrane stali samo 16 evrov. Ta restavracija je, verjemite, z razlogom moja najljubša.

Ko se nama je pridružil prijateljičin prijatelj, smo se preselili. Selitev je zahtevala vsega pet metrov hoje, do Asa. Sledil je posladek in burna politična debata, v kateri jaz nisem hotela sodelovati, da ne bi prilivala olja na ogenj, pa tudi sicer ugotavljam, da mi za politiko po domače povedano visi dol tisto, česar sploh nimam.

Jutra so vedno hladnejša. Ne vem, ali bom s tisto bundico res čakala do oktobra. Ne, ne smem začeti razmišljati po jesensko, še vedno je poletje, še vedno je pred menoj morje. Turobni dnevi in bundice sledijo pozneje, veliko pozneje.

Še vedno željna …

DA, NEKOČ DAVNO …

Da,
nekoč davno tega,
sem želela,
sem hotela,
sem imela
polno pest življenja.

V svoji drobni dlani
sem čutila,
spletala in lovila
resnico bivanja.

Takrat je bil vsak dan drugačen,
korak se ni prazno izgubljal.

Dlan,
še vedno željna,
hoče,
išče in lovi skozi prste
bežečo resnico življenja.

Darja Mozetič Kravanja

Rožnati štirikolesni prijatelj!

Pred približno tremi leti se je nekje v mojem srcu rodila ljubezen do rožnate barve. Ali po domače, rada imam roza. Če je le mogoče, bom dala nase kakšno rožnasto malenkost. Nisem pa dovolj premožna, da bi se okoli vozila s tako mogočnim rožnatim štirikolesnim prijateljem, ki ga vidite na fotografiji. Mogoče bi zbrala dovolj cvenka za dvokolesnega. Ali pa bo bolje, če počakam, da mi ga bo kupil gospod mož? Kolo, ne avto, da ne bo pomote.

Nagradno vprašanje se glasi … Kdo je lastnica tega lepotca? Nagrade ni, ker je do zdaj nikoli nihče ni hotel sprejeti z izgovorom, da kondomov ne potrebuje. In lepo prosim, res ugibajte, ne skušajte goljufati s stričkom Guglom.

Kdo me še čaka?

NOČEM OKEN

Nočem oken
s prižganimi lučmi.
Za takimi okni
vselej kdo čaka
(moja okna so temna),
za takimi okni
ščebet je, je jok,
je smehljaj
na ustnicah spečih otrok,
za svetlimi okni
ure in srca
merijo čas in ljubezen
preprosto in zanesljivo.
Moja okna so temna.
Nočem oken
s prižganimi lučmi.
Kdo me še čaka?

Ivan Minatti

Iskrenost lažnivcev?!?

Priznam, večino življenje sem preživela v vati. Tja do svojega devetindvajsetega leta sem bila prepričana, da tu in tam kakšen moški ali ženska vara, vsi drugi pa živijo v skladu z vrednotami, ki sta jih meni vcepila mama in oče. Ko sem spoznala, da s fantom ne morem več, ko je bilo končno tudi njemu jasno, da najina zveza res nikamor ne vodi, sem bila prvič v svojem odraslem življenju samska in opazila sem tisto, česar prej sploh nisem videla, ker preprosto nisem hotela videti, in sicer, da je varanja veliko. Cel kup moških se mi je namreč ponujalo za seks, veliko teh moških pa je bilo tako ali drugače vezanih. Naj napišem, da pri meni niso imeli uspeha in ga nikoli tudi ne bodo imeli. Tega, da so ženske enako razvratne, nisem hotela verjeti in nisem verjela, dokler nisem po forumih zasledila celega kupa “srečno poročenih” mamic z ljubimci. Ko pa so na mojem najljubšem portalu odprli še forum Nezvestoba …

Nikar me ne razumite napak, ne mislim, da je moškim dovoljeno varati, ženskam pa ne, ampak vseeno sem mnenja,  da se za žensko takšno početje še bolj ne spodobi, kot se ne spodobi za moškega. Ni mi blizu razmišljanje, da mora ženska prevzeti vlogo cankarjanske matere, ko enkrat na svet spravi potomstvo. Zdi se mi prav, da v čim večji meri ostane tisto, kar je bila, preden se je lotila projekta imenovanega razmnoževanje. Pa vseeno, ženska, ki je mati, bi, vsaj po moje, v moralnem smislu morala biti svetnica. Kar pa premnoge ženske na forumu Nezvestoba niso. In če večina moških, ki varajo, iskreno pove, da pač želijo adrenalinski seks, prevarantke napletajo od tod do nezavesti in iz nečesa, kar je samo seks, delajo znanost in pišejo doktorske disertacije. Zadnja, ki sem jo prebrala, je imela opraviti z iskrenostjo lažnivcev. Da, prevarant je tudi lažnivec, kajti brez laži ne bi mogel varati. Pisanja te objave sem se lotila zaradi naslednje izjave: “Lahko se sprijaznim z neiskrenostjo v zakonu, od ljubimca pa želim iskrenost.” Pustimo ob strani, da bi se z neiskrenostjo v zakonu moral sprijazniti prevarantkin mož, ki o tem, da mu žena vsakodnevno natika roge, ne ve ničesar. Samo dejstvo, da se pišejo teorije o tem, da je v zvezi, ki je bila sklenjena za “dokler naju smrt ne loči”, v kateri je bilo obljubljeno spoštovanje in zvestoba, iskrenost odveč, medtem ko se zveza dveh prevarantov, ki temelji zgolj na zadovoljevanju mesenih potreb, dviguje na neke moralne višave in je zato nevredna laži, ampak si zasluži zgolj in izključno popolno iskrenost … Hinavščina brez primere.

Narobe svet, prav res.

Naj sladoledna kupa tega poletja!

Naslov objave mi ni všeč, ampak če se izognem besedi, ki me moti, potem to ne bo več to, kajti prav ta je najpomembnejša. Namreč kupa. Ne zveni mi slovensko. Ker druge besede ne poznam, bo morala biti kupa, ne gre drugače. Takole je bilo. V petek sem šla k frizerki, da bi postala še bolj plavolasa, kot sem že sicer plavolasa. V salonu ponavadi prelistam vse trač revije, da sem na tekočem kdo s kom, kdaj, kje in zakaj, tokrat pa sva samo čvekali.

Med čvekanjem sem izvedela, da imajo ob Zbiljskem jezeru daleč najboljše sledoledne kupe in seveda sem se morala prepričati, ali ta podatek drži. Ko sva s prijateljico delali načrt, kam se bova šli sprehajat, je bilo Zbilje prvo na spisku možnosti. Kupa bajadera. Bila je več kot odlična. In kako zelo velika! Več kot priporočam.

Če ne marate sladoleda ali pa samo hujšate (zakaj jaz ne?),  se lahko sprehajate ob jezeru in ugotavljate, da so vsi naredili več potomcev kot vi. To sva namreč počeli midve s prijateljico.

Ne!

UKAZI

Ne išči me po peklu svojih zmot
s človeško nestrpnostjo.
Ne kliči me zaman
na vse gluhe strani sveta,
tvojega sveta.
Ne meri svoje okovane zasužnjenosti
z mojimi neskončnimi razsežnostmi.
Jaz sem
tihi vonj noči,
mahovnata prevleka minulosti,
neotipljiva senca brezvetrja.

Asta Znidarčič

Ves dan poslušam …

Žogca na Veliki planini!

Če ste mislili, da vas na mojem blogu nič več ne more presenetiti, boste zdaj videli, da ste se krepko zmotili. Žogca je namreč stopila z betona, natančneje, šla je v hribe. Tam seveda ni bilo trgovin, ki bi si jih lahko med hojo ogledovala, mimogrede, hodila sem več kot šest ur, kar je pomenilo, da sem si morala poiskati neko drugo “obsesijo”. Odločila sem se za krave.

Fotografirala sem skoraj vsako kravo, ki je šla mimo mene, samo tistega trenutka, ko je bik skočil na kravo, nisem ujela. Ampak hej, moj blog tako in tako ni pornografski.

Ko sva se s Piko našli pod vznožjem Velike planine, ji je bilo, verjemite, takoj jasno, da ima opravka z nekom, ki hribov, gora, planin in podobnega ni videl že več desetletij. Vprašala me je, ali sem s seboj vzela anorak, jaz pa sem jo samo čudno gledala. Zastavila mi je še nekaj vprašanj in seveda jaz nič od tega nisem imela v nahrbtniku. “Kaj pa si vzela s seboj?”, me je vprašala. Odgovorila sem ji po resnici: “Parfum.” Kaj naj vam napišem? Ko sem zjutraj premišljevala, kaj poleg denarnice, ključev, fotoaparata, mobilnika in cigaret še potrebujem, mi je na misel padel parfum. In sem ga vzela s seboj. Ni se mi zdelo, da bom potrebovala anorak in na koncu ga res tudi nisem, ampak za naslednjič si bom pa zapomnila. No ja, če nič drugega … Vsaj v sandalah nisem prišla. Kickerske “rulajo”, pa čeprav nimajo več barvno usklajenih vezalk. Brez skrbi, še ta teden jih bodo dobile. Ne, “gojzarjev” pa res nimam.

Bila sem izjemno prijetno presenečena, ko sem ugotovila, da je tudi Pika fotografski fanatik. Če ne bi bila, bi ji verjetno popustili živci, ko sem fotografirala vse mogoče in nemogoče. Tudi kravje kakce.

Jaz kakala na Veliki planini nisem, zato pa sem lulala. Kajpak v naravi. In seveda v upanju, da ni kje blizu še kakšen podoben fotografski fanatik, ki bi se mu zdelo zanimivo v objektiv ujeti mojo rito. Jup, za temi skalami.

Ampak šment, nekaj metrov dalje sem potem zagledala stranišče.

Maša je bila, vendar se je nisem udeležila. Ko so verniki odšli, sem se odpravila kadit na dvorišče kapelice. Recimo, da to tudi šteje. Še posebej, ker se zadnje dni trudim in pred spanjem intenzivno molim.

Tudi zato, da bi nekega dne lahko bila v takšni kočici s svojim princem. Brez grešnih misli, prosim, ker jih tudi jaz nimam. V tem trenutku si želim samo to, da bi ga lahko gledala, gledala, gledala …

Če bi bil kje blizu princ, verjetno ne bi imela časa gledati neumnosti, tako pa sem seveda jih. Kravja vimena. Ugotovila sem, da niti ena krava ni bila tako obdarjena kot jaz. Če se bodo hotele meriti z menoj, se bodo morale še precej pasti.

Tudi midve s Piko sva se “pasli”.

“Obsesije” s kravami pa nikakor ni hotelo biti konec.

Kot vidite, nisem samo jaz vzljubila krav, tudi one so mene. In četudi se na Veliki planini nisem parfumala, sem jim očitno dišala. Vsaj tej, ki je na vsak način hotela povohati mojo roko.

Pred odhodom v dolino pa še ta prizor …

Lep dan sva zaključili s sladoledom.

Hvala, Pika, za to čudovito doživetje. Upam, da jo še kdaj kam “mahneva”. Ampak enkrat bom tudi jaz tebe peljala po trgovinah, velja?

Malo molitve, veliko sušija in astrologije!

Znova sobota. Znova stara Ljubljana. Vendar namen današnjega skakljanja po tistem koncu ni bila želja po zapravljanju, res ne. Odpravila sem se k frančiškanom, in sicer sem hotela moliti, prositi za pomoč svetega Antona. Pridružila se mi je tudi prijateljica, ampak žal sva naleteli na zaprto cerkev.

Imeli sva dober namen, da se do treh, ko se je cerkev znova odprla, vrneva, ampak šment, sva odskakljani na vse mogoče konce mesta in se nisva več vrnili. Saj sveti Anton sliši tudi, če se z njim pogovarjaš od doma. Menda. Predvidevam. Upam. Ker res, bili sva preveč lačni.

Oja, znova suši v Running sushi & wok. Kjer seveda nimajo samo sušija, ampak se na tekočem traku vrti cel kup drugih jedi. Jaz sem jedla samo suši, prijateljica pa tudi. Veliko sva pojedli.

Ko sem v Leclercu kupila svoj najljubši pralni prašek, prijateljica pa v Bati škornje, sva se odpravili k moji najboljši prijateljici, kamor je prišla tudi izkušena astrologinja in imele smo seanso. Jup, zelo sem zadovoljna z rezultati, ampak kot vedno nepotrpežljiva. Zakaj se ne more zgoditi že jutri, zakaj moram čakati? Otrok v meni bi malo cepetal, ampak to ne pomaga. Včasih je treba preprosto počakati.

Moja najboljša prijateljica ima novega muca in izbirale smo mu ime, ampak nekako nisem dobila občutka,  da se je moj predlog prijel in da bo mucu na koncu res ime Pipo. Očitno bom morala še precej lobirati. Že nocoj po telefonu, čeprav ne do jutra, ker moram zgodaj vstati. Jutri bom namreč beton zamenjala za naravo, grem na Veliko planino.