Žogca v ofsajdu

In nič več v pričakovanju sodniške piščalke

Archive for november 2008

Življenje ali nov televizor?

Posted by zogca na november 30, 2008

Vsakokrat, ko se v kakšnem slovenskem mestu odpre novo nakupovalno središče ali pa samo trgovina, nastanejo izredne razmere. Ljudje v vrstah stojijo že sredi noči in ko se vrata končno odprejo, ni več pomembno, ali pohodiš betežno upokojenko. Še manj, ali odrineš mamo z dojenčkom. Kajpak betežna upokojenka in mama z dojenčkom tja verjetno niti ne sodita, pa vseeno … Množica vidi samo televizorje, hladilnike ali DVD predvajalnike po polovični ceni. Vse drugo ni pomembno. Verjetno se lahko zgolj sreči zahvalimo, da v teh “bojih” še nihče ni umrl. Razumem, da ni denarja. In razumem, da je za premnoge to edini način, da pridejo do novega televizorja, hladilnika ali DVD predvajalnika.  In vendar se spominjam mnogih prizorov, ki mi govorijo, da vse tisto, kar se po takšnih “bojih” privleče iz trgovine vseeno ni nujno potrebno. Spominjam se zakoncev, ki sta iz trgovine vlekla dva televizorja. Ko ju je novinarka vprašala, zakaj dva, se je izkazalo, da kupujeta na zalogo. Za takrat, ko se jima bo še delujoči televizor pokvaril. Spominjam se gospe, ki ni znala povedati, kaj je v škatli, ki jo je imela v rokah, je pa vedela, da je to reč dobila po polovični ceni. Takšnih primerov je bilo še kar nekaj.

Zakaj vse to pišem, ko pa pri nas že nekaj časa niso odprli novega nakupovalnega središča ali trgovine? Zaradi črnega petka. Črni petek, ki sledi zahvalnemu dnevu, pomeni v Ameriki vsako leto začetek predpraznične nakupovalne sezone, ki traja vse do novega leta in ki jo zaznamujejo velike razprodaje. Trgovci vsako leto na črni petek cene drastično spustijo, letos so jih tudi do 70 odstotkov, ljudje pa že prvi dan izkoristijo popuste, ki jih bo večina trgovcev ponujala vse do novega leta. In črni petek je bil resnično črn. Pred trgovino Wal-Mart na Long Islandu je množica v želji, da bi se čim prej dokopala do želenih predmetov, enega od zaposlenih pod seboj poteptala, več ljudi pa je bilo ranjenih. Trgovino so zaposleni odprli že ob peti uri zjutraj, dvatisočglava množica pa je pritiskala na vrata in jih zlomila. 34-letni zaposleni je padel po tleh, na stotine nestrpnih ljudi ga je poteptalo, ta pa je zaradi poškodb umrl na kraju nesreče.  Še štiri druge osebe so bile sprejete v bolnišnico, med njimi tudi 28-letna nosečnica, ki so jo prav tako skoraj pohodili in je v kritičnem stanju.

Ta možakar ni umrl, ker bi ta množica tako zelo potrebovala kruh, da bi z njim nahranili lačne otroke. In ni umrl zato, ker bi ta množica tako zelo potrebovala mleko, s katerim bi napojila žejne otroke. Večina je v trgovini nameravala kupovati stvari, ki bi jih težko označili za življenjsko potrebne.

Ne bi želela preveč pametovati, kajti tudi sama sem velika nakupovalna navdušenka. Pač preveč lena, da bi vstala ob štirih zjutraj in ob petih stala pred trgovino. Naj gre za otvoritev ali samo razprodajo. Vseeno pa se mi zdi naslednje na mestu … Nikoli nas ne bi smelo tako zanesti, da bi pozabili, kaj je resnično pomembno. To pa nikakor ni nov televizor. Veliko pomembnejše je človeško življenje.

Advertisements

Posted in Življenje | 37 komentarjev »

Bila bi popolna neumnost …

Posted by zogca na november 30, 2008

NAJPREJ JE BILA LJUBEZEN

Vedno bo tako,
vedno bo nekaj manjkalo
do popolnosti,
zato bo ostalo neizživeto.

Ljubezen v sobi za oživljanje.

Igra čutnosti,
igra prijateljstva,
prepričljiva, pronicljiva
in občudovana od tistih,
ki mi nič ne pomenijo.

Celo življenje bo odigrano
za enega igralca,
ki vzame, kar hoče
in predrzno misli, da sme,
ker so to počeli že pred njim.

Bila bi skoraj popolna neumnost,
če ne bi bila najprej ljubezen.

Nevenka Klemenc

Posted in Poezija | 38 komentarjev »

Nakit namesto loncev, krožnikov in nožev!

Posted by zogca na november 29, 2008

Ena zelo ženska objava. O zelo ženskih rečeh. Vendar vseeno dovolim, da s komentarji v debati sodelujejo tudi moški, kajti premnogokrat so zadolženi za plačevanje teh zelo ženskih reči. Ne, ne bom znova pisala o tem, kako jih pošiljamo po vložke in tampone. Tokrat bo šlo za nekaj malo dražjega. Ali veliko dražjega. To je odvisno od okusa, še bolj pa ponavadi od denarnice.

Nakit. Pred pol ure sem se vrnila iz trgovine, kajti potrebovala sem sestavine za današnje in jutrišnje kosilo. Ko sem šla mimo polic, na katerih ponavadi stojijo lonci, krožniki in noži, sem bila izjemno presenečena, ko sem na njih zagledala nakit. Kajpak sem se morala ustaviti. To je zelo žensko. Ko je nekaj zelo majhno in se zelo blešči, ne moreš kar mimo. Ogledala sem si te čedne stvarce in se odpravila plačat, kar je bilo v moji košarici. Na poti do doma pa sem začela premišljevati … Kje je čar takšnega kupovanja nakita?

Pred mnogimi leti sem, ko sva šli z mamo kupovat obleke, v neki izložbi zagledala prstan in odločila sem se, da ga bom kupila. Mama je bila seveda proti, čeprav ni šlo za njen denar. Moja mama je namreč skoraj vedno proti zapravljanju. In mora skoraj vedno poskusiti, da bi me odvrnila od tistega, kar misli, da ni prav. Priznati moram, da jo res redko ubogam. Takrat sem jo. Začela mi je namreč razlagati, da je smisel nakita v njegovi simbolični vrednosti. In da v tem, da sem kupila prstan, ko sem šla kupovat spodnje hlačke, ni prav nobene simbolike. Nisem ga kupila. Ko se danes spominjam njenih besed, vem, da je imela prav. Prstan, ki ga nosim na levem prstancu, je spomin na babico. Bil je namreč njen najljubši in ko je umrla, ga je oče dal meni. Prstan, ki ga nosim na desnem prstancu, me spominja na diplomo. Starši so mi ga podarili, ko sem diplomirala. Zapestnica na levi roki me spominja na zadnji rojstni dan. Vsi štirje uhani na teto in 25. rojstni dan, ko mi jih je podarila. Pa tudi na drug nakit, ki se trenutno nahaja v škatlici, me vežejo lepi spomini. Pogosto nosim babičin poročni prstan. Kdaj pa kdaj verižico, ki so mi jo starši podarili, ko sem postala polnoletna. Veliko imam tudi prstanov, ki mi jih je podaril predbivši fant. Vsak izmed njih ima svoj pomen. Samo enkrat sem si nakit kupila sama. In sicer je šlo za prelepe in tudi malo predrage za uhane, s katerimi sem proslavila svobodo.

In potem sem razmišljala. Kje bi bila simbolika sicer lepega prstana ali uhanov, do katerih bi prišla z zbiranjem nalepk? Bom nekoč potomcem, če mi jih bo kdaj uspelo narediti, razlagala, da je mama prstan dobila, ko je zbrala dvajset nalepk, zapestnico pa, ko jih je zbrala trideset? Ne, to pa res ne.

Kdaj pa kdaj ugotovim, da ima moja mama tudi prav. Vendar ji tega ne bom povedala. Bognedaj. Takoj mi bo namreč v upanju, da se me prime še kaj, hitela razlagati deset drugih stvari.

Posted in Življenje | 72 komentarjev »

A te niso sprejele …

Posted by zogca na november 29, 2008

VRNITEV

Dobrodošla, ljuba,
dobrodošla v svojem rojstvu.
Imela si boljša otroštva,
a si bežala
z veliko glavo butajoč
v predmete,
nedolžne predmete.

Dobrodošla v svoji smrti,
ljuba.
Imela si boljše prihodnosti,
a si jih obšla
in one so obšle tebe
kot narobe obrnjen magnet.

Dobrodošla v tem stolu,
v tem ljubem telesu.
Imela si boljše roke in noge,
mlajša zapestja in gležnje,
lepšo levo in desno
polovico obraza,
a te niso sprejele
uboge nikogaršnje noge,
kolena,
nikogaršnji trebuh
in vrat.

Dobrodošla v izpraznjeni glavi.
Dobrodošla doma.

Maja Vidmar

Posted in Poezija | 24 komentarjev »

Jaz, ta ista jaz! aka Popotnica!

Posted by zogca na november 28, 2008

Sinoči dolgo nisem mogla zaspati. Do dveh, pol treh sem se premetavala po postelji. Ni res, jaz nimam postelje, imam samo jogi. Premetavala sem se po jogiju. Malo sem bila na svoji strani, malo na njegovi. Vsaj jaz ji pravim njegova, v resnici ni od nikogar. V solzah sem preklinjala ljubezen ter se spraševala, kaj mi je vsega tega sploh treba.

Ne samo meni, vsem nam, ki točimo solze zaradi ljubezni. In potem sem se spomnila, da mi ljudje velikokrat napišejo, da bom kmalu nared za novo ljubezen. Bognedaj. Še osel gre na led samo enkrat, mi pa, če ne najdemo tistega pravega ali tiste prave, padamo v vodo vse življenje. Počakamo, da se za silo posušimo in spet vse znova. Nekje sem prebrala, da človek išče tisto, česar nima, saj mu tega sicer ne bi bilo potrebno iskati. Pogreša tisto, kar mu manjka. Kot takšen se počuti nepopolnega in zato teži k tistemu, kar se mu zdi pomembno, da bi se počutil kot celovito človeško bitje. Vsi, ki niso našli, iščejo. Tudi tisti, ki govorijo, da je ljubezen v nas samih. Vsaj jaz ne poznam nikogar, ki ni nikoli iskal ljubezni in nekoga, ki bi ga sprejel za svojega. In prav za sprejemanje tudi gre. Ko nas nekdo sprejme, nam s tem da potrditev, da smo vsem svojim napakam navkljub dober človek. Mogoče ne zapiramo paste za zobe, ne znamo kuhati, nikoli ne dvignemo straniščne školjke in jo zato vedno polulamo, se nemogoče smejimo, imamo piskajoč glas, pivski trebuh, smrčimo, nismo prav pametni … Ko nas nekdo vsemu temu navkljub sprejme, nam je s tem povedal, da smo dober človek. Da je tisto, kar je v našem srcu, pomembnejše od vsega drugega.

Ko je ljubezni konec, žal vse niso večne, gremo na pot. Naprej. Nekam. Kamorkoli pač že. S popotnico, ki smo jo dobili. Od te popotnice je odvisno, ali bomo po tej poti zadovoljno skakljali, polni vere v življenje. Ali pa se bomo plazili kot ranjena žival, ki bi se najraje zavlekla v prvi kot in crknila. Prehodila sem obe poti. Obe poznam. Dolgo sem iskala odgovor na vprašanje, zakaj je ena toliko težja od druge, ko pa sta bili v bistvu enaki. Sinoči sem ga našla. V eni popotnici je pisalo, da sem dober človek. V drugi, da sem slab. Jaz, ta ista jaz.

Posted in Ljubezen | 39 komentarjev »

Nikoli več nikdar ne mine!

Posted by zogca na november 28, 2008

POSLEDNJI POLJUB

Dvignjeni meč
je nebo nad srcem,
ki se brez diha
dotika ustnic,
je nebo nad jezikom,
ki brez odmika okuša srce.

Nikoli več
zaseka natančno,
nikoli več
nikdar ne mine,
v ustih utripa
okus gladke kovine.

Maja Vidmar

Posted in Poezija | 9 komentarjev »

Njegovo stopalo mi je stisnilo vrat!

Posted by zogca na november 28, 2008

IMAM LE NOGE BEŽEČEGA VOLKA

Hodim po ulici
in gledam ljudi.
Njihova stopala
in gležnje gledam.

Nekoč je živel človek,
ki sem mu poljubljala noge.
Zgodilo se je,
da mi je stopil na roko,
pa nisem čutila bolečine.
Kadar sem z očmi zajela njegove,
je bil svet moj.
Ni bilo stvari,
ki je ne bi imela.
Potem sem ga ubila.
Nekega toplega večera,
ko je sonce zašlo krvavo.
Kot tolikokrat
sem mu položila glavo k nogam
in njegovo stopalo
mi je stisnilo vrat.
Tisti hip sem postala žival.
Divje sem se zvila,
planila kvišku
in ga pogledala
od zgoraj navzdol.
Tedaj je umrl.

Zdaj imam le noge bežečega volka
in pljuča, ki hočejo dihati.

Neža Maurer

Posted in Poezija | 27 komentarjev »

Pridi že!

Posted by zogca na november 27, 2008

PRIPETLJAJ

Ti se približuješ.
Prišel boš čisto blizu,
dotaknil se me boš
ali pa me poljubil na čelo.

Dlan mi boš potisnil med stegna,
kot je bilo predvideno.
Boki bodo zaplesali
čebelji ples osmice.

Moral boš priti,
enkrat ob koncu dneva,
na meji dneva in noči.
Samo tisti trenutki so za naju,
samo tisto vzdušje je lahko
scena za najin pripetljaj.

Ti si približuješ.
Moral boš priti.
Pridi že.
Sklicujem se na tisti privid,
na tisto,
kar me je spreletelo,
ko so se prvič dotaknila
najina kolena.

Petra Kolmančič

Posted in Poezija | 52 komentarjev »

Neka ura v vesolju se je ustavila!

Posted by zogca na november 27, 2008

KO SE ZAVEŠ

Ko se zaveš,
da si odveč in sam,
se je neka ura v vesolju ustavila.
Tvoja.
Pojdi tedaj.
Zavleci se kot poginjajoča žival
v svoje samote votlino,
med sveče kapnikov
izjalovljenih upanj in pričakovanj,
v brezna padcev,
v labirinte brezuspešnih iskanj,
v izsušeno strugo življenja.
Hladne lovke osamljenosti
bodo poslej izsesavale
upočasnjeno kri
tvojega bednega životarjenja.
Brez smisla bo čas pronical
v lijake brezčasja.
S silo pozabe
te bodo prekrivale njegove kaplje
in te spreminjale
v okamenelega spačka,
neprepoznavnega sebi in drugim.

Ivan Minatti

Posted in Poezija | 5 komentarjev »

Cukri vaše in naše mladosti!

Posted by zogca na november 26, 2008

Tokrat bom jaz napisala manj malo in bom zato upala, da boste vi napisali malo več. O cukrih vaše in naše mladosti.

Cukr ni sladkor. Čeprav v bistvu je. Ko se na blogu kdaj pa kdaj (če sem iskrena, je to precej pogosto) dve sladkosnedi pogovarjava o tem, ali bova šli po cukr v trgovino, če pa je trgovina že zaprta, na bencinsko črpalko, seveda ne kupujeva sladkorja, ampak sladkarije. Jaz sem se ravno vrnila iz trgovine, kjer sem kupila cukr v obliki pite z jagodami. Ko sem izbirala med tortami, čokoladami, sladoledi in pudingi, sem premišljevala o cukru svoje mladosti.

Vsekakor so bili najljubši cukr moje mladosti ježki. Tiste majhne okrogle čokoladne dobrote, ki so posute s kokosom. Ježki, ki sem jih dobila vsak torek in četrtek, ko me je oče peljal na tečaj tujega jezika. Majhna sem bila, še zelo majhna, imela sem komaj pet let, ko je moj ameriški bratranec služboval v vojni bazi v Italiji. Prišel nas je obiskat in jaz sem bila povsem osupla nad dejstvo, da ne razumem, kaj govori. Na tečaj tujega jezika, ni šlo drugače. Dvomim, da bi kdo uspel Žogci dopovedati, da je za kaj takšnega še premajhna. Mislim, da se nihče ni niti trudil. In ko sem s torbico pricapljala do avta, ki ga je oče imel vedno ogretega, da se Žogca ne bi prehladila, mi je dal dva ježka, ki ju je medtem, ko sem se jaz učila, kako se reče slon in miš, šel kupit k Šiptarju. Ki dandanes žal ne prodaja več ježkov, ampak bureke in kebabe. Vedno sem dobila dva ježka. Nikoli v naslednjih osmih letih, ko me je vozil na tečaj, se ni zgodilo, da bi me oče pustil brez ježkov. Potem sem prav pametno ugotovila, da se na mestnih avtubusih dogaja marsikaj zanimivega in konec je bilo ježkov. Prav trapasto, danes nikoli ne bi prostovoljno zamenjala očetovega avta z avtubusom. Tudi ježkom se ne bi odrekla.

Tudi sirovi zavitki so bili cukr moje mladosti. Ko je oče zjutraj peljal mamo v službo in se vrnil domov ter me zbudil z Zvezdico zaspanko, ki je bila vedno v mojem kasetofonu, me je na mizi čakal čaj in sirov zavitek, ki ga je oče spotoma kupil v pekarni. Če ste ob prebranem pomisliti, da je nekdo Žogco zelo razvajal, ste verjetno pomislili prav. Zanimivo je, da smo pred nekaj meseci ugotovili, da mama sploh ni vedela za ježke in sirove zavitke.

Je pa vedela za mančmelove. Kajpak Crvenkine. Še danes jih kupim. Mančmelovi so tudi prva skladkarija, katere se spomnim v svojih ustih. In še danas so mi dobri. Prav Crvenkini. Boljši so mi od katerihkoli uvoženih. Živalsko carstvo. Videla sem, da tudi današnji otroci zbirajo nalepke, kot smo jih nekoč zelo predano zbirali mi. Milke. Kako sem bila vesela, ko smo šli v Avstrijo in Italijo ter smo jih domov privlekli več deset. Skoraj bi bila pozabila na sladolede, četudi se to ne bi spodobilo, kajti veliko sem jih pojedla. Ježek. To je bil moj najljubši sladoled. Lučka. Ni bila slaba. Tom. Vedno sem ga bila vesela. Spominjam se, kako sem se odpravila ven s kolesom in desetimi dinarji v žepu. Ježek je stal tri dinarje. In lahko sem si kupila tri. Vedno sem preračunavala, da grem po enega ob treh, po drugega ob petih in po zadnjega ob osmih, preden zaprejo. Bognedaj, da bi mi zaprli trgovino in jaz enega, ki mi je pripadal, ne bi pojedla.

In kateri so cukri vaše mladosti? Obujajmo sladke spomine.

Posted in Spomini | 72 komentarjev »