To so Mazury!

Oja, tudi ta razstava na nabrežju Ljubljanice med Tromostovjem in Čevljarskim mostom mi ni ušla. Ko sva prejšnji konec tedna skakljala po središču Ljubljane, sva hitro opazila fotografije in začela ugotavljati, kaj pomenijo napisi na njih. Če sem iskrena, nama ni bilo prav nič jasno. Ko sva prišla do konca razstave, ki je bil v resnici njen začetek, se nama je šele posvetilo, da so to res Mazury in kaj hoče razstava povedati.

Zato sva šla nazaj in si fotografije ogledala še enkrat. Kajpak je potem doma sledilo guglanje za temi Mazury, ki so nama bili do sobote popolna neznanka. Gre za, vsaj tako sem našla na spletu, pokrajino tisočerih jezer, ki se razprostira na severovzhodnem delu Poljske ob reki Visli. Guglanje je pokazalo tudi, da bi jaz z veseljem šla tja, ker bi se očitno tam lahko popolnoma razmahnila s svojim fotoaparatom.

Ampak okej, zaenkrat se bom morala zadovoljiti z razstavo.

Razstava je sestavljena iz enajstih fotografij, ki so jih posneli vodilni poljski fotografi, večkratni dobitnik glavnih nagrad na Bienalu poljske pokrajine v Kielcah in glavnih nagrad na poljskih fotografskih natečajih na različne teme Mieczysław Wieliczko, fotografski založnik in režiser filmov o naravi Ryszard Czerwinski ter Wojciech Wojcik, ki se posebej ukvarja s fotografijo iz ptičje perspektive.

Priznam, vseeno bi šla raje na Finsko.

Zato pa imajo Mazury vsekakor prednost pred Amazonijo. Pač, nisem tako pustolovskega duha, da bi lezla ven iz Evrope.

Razstavo si lahko ogledate do prvega decembra. Če želite ogled združiti s kofetkanjem ob Ljubljanici, pa raje pohitite, kajti že v soboto je bilo v senci prav pasje mrzlo.

Razstava otroških likovnih del!

Zvesti bralci mojega bloga gotovo veste, da vedno pripravim objavo o razstavi na nabrežju Ljubljanice med Tromostovjem in Čevljarskim mostom. Potem veste tudi, da so to objave, v katerih najmanj napišem. Sicer mi nikoli ne zmanjka besed, ko pa gre za opisovanje umetniških del, ostanem brez teksta.

Tokrat ne gre za uveljavljenega umetnika, ampak za veliko mladih umetnikov. Zelo mladih.

Na risbicah so liki iz domače in tuje otroške literature.

Likovna dela so prispevali otroci, ki obiskujejo dejavnosti v Art centru Pionirskega dom.

Razstavo si lahko ogledate vse do konca avgusta.

To je to. Več res ne znam napisati. Pa saj, razstavo je treba videti, gledati, ne razpravljati o njej. Menda.

Razstava ptičjih hišic!

Oja, takšno umetnost imam pa jaz rada. Barve, žive barve. In tako zelo otroško “kjut”. Seveda je otroško “kjut”, ko pa so avtorji teh umetniških del otroci. Razstavo, ki se uradno imenuje Gregorjevo po Gregorjevim, si lahko vse do 3. maja ogledate na Grajskem dvorišču Ljubljanskega gradu.

Razstava je nastala v sodelovanju z OŠ Ledina.

Živobarve ptičje hišice, ki so razobešene po drevju, so izdelali Ali, Anže, Gal, Iris, Iza, Jana, Jaro, Jure, Nejc, Nikolina, Nina, Peter, Pia, Sara, Tadej, Teo, Timon, Tit, Zala in Živa, učenci 5. a razreda OŠ Ledina pod mentorstvom Irene Šimenc Mihalič in učenci 6. razredov pod mentorstvom Laszla Hermana. Vse hišice so poslikali učenci 5. a razreda pod mentorstvom Irene Šimenc Mihalič. Tako vsaj piše.

OŠ Ledina je vključena v projekt Eko šola kot način življenja. V sklopu le tega poteka projekt Živali in mi, v okviru katerega so bile izdelane ptičje hišice.

“Kjut”, kajne?

Pomlad je res tako zelo lep letni čas.

Razstava Blaža Zupančiča!

Objava, ki je pred vami, se je na blogu znašla z nekajdnevno zamudo, kar bi gotovo opazili tudi, če tega ne bi napisala. Seveda, na fotografijah manjka nekaj sto kilogramov snega. Ne, ne bom že na samem začetku jokala in stokala o tem, da je skrajni čas, da se ta zanima konča. To si bom prihranila za konec …

Ko sem v ponedeljek zganjala kulturo, ker je bil pač dan, ko si kamorkoli prišel brez vstopnine, sem si šla ogledat tudi razstavo Blaža Zupaničiča. Seveda, ta razstava je vsak dan brez vstopnine, ogledate pa si jo lahko med 15. januarjem in 15 marcem.

Do sredine januarja so bila na nabrežju Ljubljanice med pristanom Ribji trg in Čevljarskim mostom razstavljena dela Dunje Wedam, ki ste si jih tudi lahko ogledali na mojem blogu.

Zdaj si se spodobilo, da napišem stavek ali dve o razstavi, ki sem si jo ogledala, ampak šment, ko umetnost, enako kot kuharija, ni moje področje. Se pa trudim, saj vidite, da se trudim.

Stopnišča. Nobenega ne prepoznam.

Kaj pa vi?

Pojdite si jih ogledat.

Vsekakor počakajte, da dobimo nazaj normalno vreme. Menda se tega sneženja ne bomo zares rešili vse do sobote. Poln kufer imam te zime. Tako mraza kot snega, najbolj imam poln kufer tega, da niti enega samega sončnega žarka ne morem ujeti.

Razstava Dunje Wedam!

Nabrežje Ljubljanice med pristanom Ribji trg in Čevljarskim mostom je že uveljavljeno prizorišču ene od galerij na prostem v Ljubljani. Če se vam preveč ne mudi, če ne hitite v službo, na zmenek ali po trgovinah, se ustavite in si oglejte razstavo Dunje Wedam.

Fotografinja Dunja Wedam je, kakor verjetno tudi vidite, skozi objektiv fotoaparata ujela različne motive Ljubljane.

Enajst umetniških fotografij kaže podobe Ljubljane, kot jih je mogoče videti v odsevih luž.

Fotografije so razstavljene na panojih velikosti 300 krat 200 centimetrov.

Razstavljena dela so iz avtoričinega cikla Odsevi Ljubljane, kamor spadajo poleg Luž tudi Odsevi na Ljubljanici in Odsevi na steklu.

Kar vidite na spodnji fotografiji, naj ne bi bilo na razstavi, vendar vseeno je. Umazanija. Po reki plavajo stvari, ki sodijo v smetnjake.

Priznam, kar jezna sem bila, ko sem opazovala turiste, ki so fotografirali Ljubljanico, polno smeti. Tokrat začuda nisem srečala župana Jankovića. Če bi ga, bi se seveda pritožila zaradi te sramote.

Razstava Darka Golije!

V Gruberjevi galeriji na prostem si lahko ogledate kiparsko razstavo Darka Golije, ki nosi naslov dLAN. Priznam, Golijevih stvaritev ne bi razumela, če si ne bi prej na spletu prebrala, kaj je želel s svojimi dLANmi sporočiti.

Kustos razstave Jure Mikuž je zapisal, da je Golija s fragmentiranimi dlanmi ponazoril komunikacijske navade sodobnega človeka in tako kot umetnik uporabil načela sodobne teorije dekonstrukcije, poznane iz poststrukturalistične misli.

“Goljeve dLANi, varno spravljene v vitrine, podobne razstavnim, so postale muzealizirane, skrepenele v značilnih držah mišk, teh pa ni videti. Človek kmalu ne bo več potreboval konkretnega, materialnega posrednika, kakršni so kamen, kreda, čopič, tipkovnica in miška, ampak bo prek računalnika ali dlančnika komuniciral samo še z glasom, s smermi pogleda, s toploto kože ali s telepatsko močjo misli”, je zapisal Mikuž.

Kakorkoli že, meni so dLANi dale misliti.