Žogca v ofsajdu

In nič več v pričakovanju sodniške piščalke

Archive for julij 2008

Žogca ima žogco!

Posted by zogca na julij 29, 2008

Ko je bila Žogca na potovanju, je prispelo obvestilo o pošiljki. In tako sem se v soboto odpravila na pošto. Po žogo Adidas EU08 Hardground in jopo Golgeter, ki sem ju dobila kot glavno nagrado za najboljši blog o EURU 2008. Prijaznim ljudem iz Golgeter shopa se ob tej priložnosti najlepše zahvaljujem. Za jopico je zaenkrat še prevroče, zato pa žogo veselo brcam po stanovanju in jo prav kmalu kanim brcati tudi na gol. Nekaj fotografij moje nagrade.

Vendar pa žoga in jopica nista edino, čemur sem se izjemno razveselila. Še nekaj je. Nekaj, kar na tem svetu najbolj božansko diši. In Žogca je tega dobila toliko, da bo božansko dišala vsaj eno leto. Potem pa, če ne bo prišel nov paket, se bo kar odpravila ponj v Ameriko. Čeprav mislim, da ne bo treba. Ker, priznam, raje bi šla v Rusijo. Vsekakor že načrtujem novo potovanje. Tistega na Irsko, Škodsko in v Anglijo še ne. Prej, tako sem se odločila, grem v Bratislavo in Krakov. Še prej pa, moja šefinja bi se gotovo strinjala, moram veliko delati. Ker pa sem bila zadnje dni tako zelo pridna, se bom nocoj razvajala. Naročila si bom pico in gledala bom svojo trenutno najljubšo humoristično nanizansko, namreč Married with children. “Obnavljam” jo že nekaj mesecev in prišla sem do devete sezone. Torej me z Bundyjevimi čaka še kar nekaj smeha. Še nekaj fotografij mojega dišečega zaklada …

In še nečesa ne smem pozabiti, kajti polepšalo mi bo veliko juter. Svojih dveh “kavnih prijateljev”, ki jih bom znova lahko dajala v kapučino, da bi ubila še tisto malo okusa po kavi. In dveh “belgijskih kavic”, ki pa okusa po kavi sploh nimata. Mogoče pa bom vseeno šla v Ameriko. Stric bi me bil zelo vesel, vendar je povsem obupal nad menoj, kajti vabi me že več kot deset let. Oktobra praznuje sedemdeset let in zaželel si je, da bi jaz na zabavo prišla kot presenečenje. Verjetno bi bila z rdečo pentljo na glavi kar luštna … In dolar je tako nizek, da bi se mi po ameriških trgovinah verjetno odpirala nebesa.

Ker je tale objava kar malo preveč vesela, verjetno najbolj vesela, odkar pišem blog, bom za konec vseeno dodala, da pogrešam svoja princa. Oba. Tistega dvonožnega kot tudi tistega, ki je okoli tekal s štirimi nogicami. Nehehno sta v mojih mislih.

Posted in Življenje | Leave a Comment »

Mojemu lepemu princu …

Posted by zogca na julij 25, 2008

Io ritorno perche ho bisogno di te …

Nekoč sva Lauro poslušala skupaj. Kamorkoli sva šla, vedno je dal gor njen disk. Pogrešam ga. Aja, Žogca je nazaj. Znova v svojem ofsajdu. Danes ali jutri bom objavila potopis z vsemi zanimivimi prigodami, kajpak jih bom opremila z veliko fotografijami. Posnela sem jih namreč več kot osemsto. Zdaj pa moram delati, delati in delati, ker jutri v Ljubljano pride druščina francoskih mladičev, ki sva jih z ameriško sopotnico spoznali v hostlu v Budimpešti. Obljubila sem jim, da bom žurirala z njimi. Če ta konec tedna v Ljubljani srečate trezno Slovenko s štirimi pijanimi Francozi, sem to gotovo jaz. Zdaj pa res delat. Čeprav, priznam, v mislih že načrtujem naslednje potovanje, ki se “mora zgoditi” konec avgusta, začetek septembra. Potovanje je še vedno samo v glavi, zato lahko pride do velikih sprememb in na koncu pristanem v Rusiji, ampak zaenkrat velja, da grem … Dublin, Galway, Dublin, Belfast, Dublin, Liverpool, Manchester, Leeds, Glasgow, Edinburgh, Newcastle in od tod domov. Še prej pa, upam, greva s prijateljico za nekaj dni v Rim. Zdaj pa res delat. Še dva nepomembna podatka. Rito imam trdo kot kamen od vse te hoje, najmanj dvajset kilometrov vsak dan. Od te iste hoje pa imam noge, kot bi prišla s kakšne zares hude bitke. Zdaj pa prav zares delat.

Posted in Spomini | Leave a Comment »

Crocsi, junk food in veliko lepih spominov!

Posted by zogca na julij 25, 2008

V nekaj stavkih bi potopis lahko bil videti takole. Praški tlakovci in dr. martinske nikakor ne gredo skupaj. Tudi od crocsov lahko dobiš žulje. Na vzhodu je vse še bolj po domače in na hojladri kot na jugu. Američani nočejo jesti nič drugega kot junk food. Žogca zmore deset dni hoditi od jutra do mraka in preživeti. Češka nima evra in to je dobro vedeti, preden v avtomate, ki hočejo »nekaj po imenu kč«, tlačiš evrske kovance. Ozračje se ne more tako močno segrevati, če je sredi poletja skoraj zima. Vzhodne prestolnice so prečudovite in vsekakor vredne ogleda. Kajpak ne bo šlo samo v nekaj stavkih …

 

 

Po deseturnem valjanju po vlaku sva se z ameriško sopotnico znašli v Pragi, kjer naju je čakalo prvo presenečenje. Nakup vozovnice za metro. Kakšne so to številke? In kaj je ta kč poleg številk? Aparat hoče krone? Mar Češka nima evra? Ajoj! Tekanje po postaji. Je ob tej pozni uri odprta še kakšna menjalnica? Ena je bila. In zanimivo, ima najboljši kurs v celi Pragi, če izvzamemo židovsko četrt. En dobronameren nasvet. Nikar ne menjajte denarja v središču Prage. Kurs je namreč tako lopovski, da na vsakih petdeset evrov izgubite najmanj deset evrov. Poudarek je na besedi najmanj. Po prihodu v hostel ob polnoči sva se takoj odpravili na sprehod po Pragi. Prvo, kar opaziš, so opozorila o novem zakonu, ki prepoveduje popivanje na javnem mestu. Še en zakon, ki se ga nihče ne drži. Na vsakem koraku, na vsaki klopci, so Angleži, Španci in drugi (predvsem pa so zastopani imenovani), ki vase alkohol zlivajo v litrih. Povsod mrgoli tudi Korejcev, Japoncev, Kitajcev, skratka Azijcev, ki kajpak ne pijejo, ampak pridno fotografirajo in snemajo.

Naslednje tri dni sva hodili, hodili in hodili ter po dolgem in počez obdelali Prago. Če napišem, da sva vsak dan prehodili dvajset kilometrov, sem bila mogoče celo skromna. Tretji dan so dopoldne moja stopala odpovedala. Dr. martinske, v katerih sem prehodila po Evrope, niso bile kos praškim tlakovcem in so morale v vrečo, kajti bolečina je bila prehuda. Ker nisem imela nobene volje skakati od trgovine do trgovine in iskati primerne superge, sem zgrabila prve crocse, ki sem jih videla. Četudi sem vedno bila nasprotnica crocsov. In četudi, verjeli ali ne, v Pragi stanejo še precej več kot v Ljubljani. Crocsi so takoj v Pragi dobili še dva okraska. In potem po dva v vsakem nadaljnjem mestu. Žal je eno mesto »padlo ven«, namreč Krakov. Kajti moja ameriška sopotnica je danes zjutraj imela let v New York in tega nikakor ni bilo pametno zamuditi. Pa kdaj drugič. Takole so bili crocsi videti ob nakupu in tako na poti domov.

V Pragi je padla odločitev, da je naslednji na vrsti Dunaj. Priznam, hotela sem v Bratislavo, kajti na Dunaju sem pred dvema letoma preživela deset dni in ga temu primerno povsem raziskala. Ker jaz Bratislavo lahko vidim kadarkoli, moja ameriška sopotnica pa Dunaja kajpak ne, sem se strinjala z Dunajem. Potovali sva ponoči. To je bila najbolj pestra noč potovanja. Pozno zvečer sva se pojavili na praški železniški postaji. Gospe, ki prodaja vozovnice, sva pod nos pomolili listek, na katerem je pisalo Praha – Wien, departure 22.06, arrival 06.05. Kajti vse sva natančno raziskali na internetu. Plačali sva vozovnici in na njiju je lepo pisalo Praha – Wien, kajpak brez datuma in ure odhoda, kajti vse vozovnice prodajajo na takšen način. Ko sva na tabli odhodov iskali najin vlak, ga nisva našli. Bil pa je vlak, ki je ob 22.06 šel iz Prage v Humanne. Nič, treba bo na informacije. Kjer nama je neka druga gospa potrdila, da je to ta vlak in še navrgla, da ob 06.05 prispe na Dunaj. To je torej to. Ko sva se veselo valjali po kabini, po pol ure vožnje vstopi sprevodnica, ki nama pove, da morava ven, kajti imava vozovnico za drugi razred, to pa je prvi. Mimogrede, kot da je to nepomemben podatek, nama še pove, da ta vlak ne gre na Dunaj, ampak v Humanne. In če želiva na Dunaj, morava ob 01.35 z vlaka in počakati na vlak, ki pride ob 03.30. Kajpak na neki postaji v nekem mestu, katerega nihče ne najde na zemljevidu. Po mojem vztrajanju, da je to nemogoče in da kakšen vagon gotovo gre na Dunaj, če so nama prodali vozovnici … Ne, ne in ne. V drugem razredu pa en cel kup kmetov, namenjenih v ta Humanne in kot najboljši znak, da vlak ne gre na Dunaj … Nikjer nobenega azijskega turista. Po kar nekaj prehojenih vagonih in nobenem človeku, ki bi razumel angleško, naletiva na enega prijaznega mulca, ki mi pove … Lady, this train is going to Humanne. Še nekaj vagonov in spalnik. Sprevodnik, ki zna angleško. Ta mi razloži, da ima vlak dva spalna vagona in eden gre na Dunaj. Zmagali sva! In dobili tretma, ki je vreden princesk. Čeprav nama ni bilo mar, čepeli bi tudi na hodniku, samo da prideva na Dunaj. Sicer sva to razkošje doplačali, ampak ta spalnik je bil pomanjšana različica razkošnega hotela.


Presenečena sem bila, da sta se me oba prijazna mladeniča iz dunajskega hostla spomnila izpred dveh let. In četudi ta hostel ni nič kaj posebnega, je prijaznost osebja razlog, da se vanj še kdaj vrnem. Kajti gotovo se bom na Dunaj še vrnila. Če bi se morala kdaj preseliti iz Ljubljane, bi za svoje bivališče izbrala prav Dunaj. In verjemite, videla sem večino evropskih prestolnic.

Potem je bila na vrsti Budimpešta. Ki sva se je obe malo bali. Ne samo zaradi orjaškega zemljevida, ki se je nahajal v knjigi o Budimpešti. Predvsem zaradi popolnega nerazumevanja jezika. V Pragi sem jaz razumela vse, prav tako na Dunaju, kjer sem odlično poznala tudi mesto, v Budimpešti pa … Raziskave, ki kažejo, da od vseh evropskih narodov, prav Madžari znajo najslabše angleško, resnično ne lažejo. In kot bi bila v Beogradu, nič ne dela, kot bi moralo. Tudi sicer me je Budimpešta precej spominjala na Beograd. Na postaji sva zamenjali denar, od neke Indijke dobili navodila, kam morava in potem … Avtomat za vozovnice ne sprejema bankovcev, samo kovance. Midve pa sva kajpak imeli bankovce.

Nič, greva na podzemno in če bo prišel inšpektor, se bova delali nori. Moja ameriška sopotnica je zagnala paniko, da naju bodo zaprli … Japajade, Evropa ni »demokratična Amerika«, kjer za vsako traparijo prespiš v zaporu. Greva! Vendar Budimpešta tudi ni kot druge evropske prestolnice, kjer je vse prepuščeno aparatom in naključnim obiskom inšpektorjev. Ob vstopu stoji toliko zaposlenih, ki preverjajo vozovnice, da je takšen podvig nemogoč. In je kajpak čudovit znak, da Madžari niso prav pošten narod. V vrsto. V dolgo vrsto, kjer se vozovnice prav po polžje prodajajo na roke. Trajalo je pol ure. Ena postaja z metrojem in potem ven na tramvaj. Še prej pa v McDonalds po hamburger, da dobiva kovance. Ampak hudir, na tej postaji pa prav noben avtomat za vozovnice ne dela. In spet vse znova. Naj povem, da nikjer v Budimpešti nisva naleteli na delujoč avtomat, pa čeprav stojijo na vseh postajah. Hostel v Budimpešti je bil daleč najlepši in družba je bila tam najboljša, spanja pa najmanj.

Ob osmih zjutraj sva začeli z ogledi in se do desetih zvečer nisva vrnili v hostel. Potem pa sem jaz tja do treh, štirih zjutraj kartala s štirimi francoskimi mladiči ali pa čvekala z avstralskimi Srbi. Četudi sva se na moč trudili, da bi videli vse, kar je mogoče videti, je vseeno zmanjkalo časa. In bom morala nazaj. Kajti zelo si želim videti še Muzej kipov in Hišo groze. Na poti domov sva se na hitro ustavili še v Zagrebu, da sem ji pokazala še glavno mesto naših južnih sosedov in potem v Ljubljani …

Ona je takoj tekla v McDonalds, jaz pa na dobri stari kebab. Verjemite, moja ameriška sopotnica v vsem tem času v Evropi ni poskusila prav nič, kar ni bilo ameriško. In verjemite, minilo bo kar nekaj let, preden jaz znova stopim v McDonalds, Burger King ali KFC. Na fotografijah si lahko pogledate, kaj sva jedli. Če je kdo uspel prešteti vse kalorije, mi jih lahko sporoči. Po prihodu domov so šli crocsi takoj v omaro, ven pa sem privlekla svoje sandalce in balerinke. Čeprav, roke na srce, bom nekaj dni raje čim več v copatih. Noge imam zatečene, kot bi bila v osmem mesecu, hkrati pa so še polne odrgnin in žuljev. Vendar je vredno, kajti jaz na takšnih počitnicah najbolj uživam. Ker toliko lepega vidim.

In še … Žogca ne bi bila Žogca … En mladi gospodič me je na Dunaju tako zelo spominjal na mojega lepega princa, da sem se sredi parka razjokala. Bil mu je podoben kot jajce jajcu. Ne po zunanjosti, ampak po vedenju. Pol ure je s svojo izvoljenko v parku poziral profesionalnih fotografom. Verjemite mi, na vseh poročnih fotografijah ima v roki mobilni telefon.

Tudi moj princ je govoril, da kani na najini poroki viseti na telefonu, kajti služba je menda najpomembnejša in vse drugo lahko počaka. Žal nikoli ne bom izvedela, ali je mislil resno. Skratka, oba sta bila strašno luštna. Vsekakor upam, da bo pravljica dunajskega para trajala dlje kot najina.

Sto fotografij s potovanja boste našli v mapah, ki imajo v naslovu kratico PDB.

 

Posted in Potovanja | Leave a Comment »

Naj sosedu ne crkne krava!

Posted by zogca na julij 19, 2008

Prvi del EURA 2008 je končan. Reprezentanca, za katero navijam že skoraj dve desetletji, je pričakovano izpadla. In ker za nekoga moram navijati, kajti to da tekmovanju prav poseben čar, sem se danes odločila, da bom navijala za … Hrvate. Naj južnemu sosedu ne crkne krava. Naj ne crkne tudi zahodnemu, Italijani so mi vedno bili prav posebej ljubi. Tudi za njih bom navijala.

Vas zanima, kako na stavnicah stoji vaš favorit? Po končanem prvem delu zaključnega turnirja stare celine je slovita angleška stavnica William Hill objavila novo stavno razmerje. Na njej ima največ možnosti za zmago Nizozemska (7-2). Drugi favorit je Španija (4-1), nato sledijo Portugalska (9-2), Italija in Nemčija (11-2), Hrvaška (7-1) in Rusija (14-1). Ljubitelji stav si največje dobitke lahko obetajo, če svoje denarce položijo na Turčijo. Za vložen funt ali evro jih bodo prejeli kar 25.

Nocoj se začne zares, Nemčija bo igrala s Portugalsko. V petek se bosta pomerili Hrvaška in Turčija. Nizozemska in Rusija bosta igrali v soboto, nedeljska poslastica pa bo dvoboj Italije in Španije. Moja napoved je, da se bodo v polfinale uvrstile reprezentance Nemčije, Hrvaške, Nizozemske in Italije. Ampak pustimo se presenetiti. Mogoče že nocoj …

Posted in Nogomet | Leave a Comment »

Preprostost greha našega je sladka!

Posted by zogca na julij 17, 2008

ZAKRINKAN OBRAZ

Zakrinkan obraz
postal je tvoj obraz
in ustnice,
ki se bližajo mojim,
so tvoje?
Neizpoljenje želje po tebi
me zavajajo,
da ne ločim več
stvarnosti od sanj.
Privid se me dotika
s tvojim dotikom,
ki ga čutim
in bi ga čutila med tisoči.
Gorim v čistosti
hlastajočega plamena,
kot da spet blodim po blodnjaku.
V pričakovanju
prvega zbližanja s teboj
že skoraj norim
v te ihtave dlani,
kajti rade bi te ljubile,
te jemale in ti dale …

Preprostost greha našega
je sladka!

Ingrid Peinkicher

Posted in Poezija | Leave a Comment »

Začaran krog želja!

Posted by zogca na julij 14, 2008

POBOŽAJ SRCE

Pobožaj moje srce
s prijaznimi besedami!
V njih je snop zlate svetlobe,
ki potrebujem jo za tiho upanje.

Za radost lepega trenutka
podarjam življenju zaklad.
Samotne so dolge poti,
ker me na njih spremlja nemir.

Pobožaj moje srce
s prijaznimi besedami!
Vrnem ti jih, obljubim ti,
saj veš, mladost prehitro mine.

Ostani pomladna meglica,
ki sluti vedrino poletja.
Z listjem jesen bo prekrila sledi
in zima v snegu jih bo izgubila.

Začaran je ta krog želja,
kjer se odvija večna bitka.
Zanima me, če bom izšla
iz nje kot zmagovalka.

Pobožaj moje srce
s prijaznimi besedami!
Ne vem, če bom imela moč,
da grem brezbrižno mimo tebe.

Spomin se drzno posmehuje,
ko mi nariše tvoj obraz.
Ne morem se upreti tej resnici,
ki mi poje vedno isto pesem.

Pobožaj moje srce
s prijaznimi besedami!
Če boš kdaj sam in žalosten,
vrnem ti jih, obljubim ti.

Sonja Bokal

Posted in Poezija | Leave a Comment »

Tu sem in te čakam!

Posted by zogca na julij 13, 2008

PLAČILO ZA SANJE

Tu sem in te čakam,
poškrobljena v normalnost …
Vsa podkožna rezila
rožljajo, salutirajo
vsaki moji odločitvi,
ki me pogrezne v mrak,
globoko,
k najtemnejšemu glasu,
ki scvre vse bolečine …
S plešočim srcem,
z ljubeznijo,
prikovano na nemogoče,
bo večnost moja.
Trgam se od sebe,
še zadnjič se zazrem v preživeto,
v srčne prekate,
raztrgam se …

Niste plačali za tole?
Jaz sem.

Nevenka Klemenc

Posted in Poezija | Leave a Comment »

Vse dam, srca nikoli več!

Posted by zogca na julij 13, 2008

Nahrbtnik je pripravljen, vozovnica InterRail je v žepu in sobe v hostlih rezervirane. Pet držav me čaka, da jih raziščem. Še nikoli si nisem tako zelo želela oditi iz Ljubljane. Še nikoli nisem bila tako vesela, da zapuščam svoj dom, v katerem so na steni še vedno njegove fotografije in v predsobi še vedno stojijo njegovi copati. Najrajši sem ga imela na celem svetu, on pa me je pred pol leta izdal kot žensko, potem pa pred tednom dni še kot človeka. In tista slednja izdaja je bolela še veliko bolj. Nekaj dni po večih več kot prijateljskih pogovorih mi je v želji, da se prikupi nekomu, katerega bi težko imenovala človek, v srce povsem zavestno zaril mesarski nož. On, ki mi je vedno govoril, da mu lahko povsem zaupam, ker me ne bo nikoli izdal. Odhajam vedoč, da me nima rad in da me nikoli ni imel rad. Odhajam še bolj odločena, da moški odslej lahko od mene dobijo vse, vendar srca ne bodo nikoli več. Ljubila sem, ljubila z vsem srcem, z vsem svojim bitjem. Po vsem, kar se mi je zgodilo, ne verjamem več v ljubezen. Ljudje, ki te dvigujejo v oblake in še višje, dokler jim nečemu koristiš, te bodo tlačili v najbolj umazano blato, ko bodo ugotovili, da si od tega lahko obetajo še večjo korist. Nikoli več ne bom nikomur dovolila, da bi me stiskal k sebi, kot da mu pomenim vse na svetu, kot da se boji, da me bo izgubil. Nikoli več ne bom verjela lepim in še lepšim besedam. Veste, kaj najbolj boli, kaj od vsega najbolj boli? Na koncu, na samem koncu, je, da bi s sebe spral slabo vest, rekel, da ga nimam rada. On, ki je zdaj dokazal, da nikoli ni imel rad mene.

Z nahbrtnikom na ramenih, vozovnico InterRail v žepu in s solzami v očeh odhajam. Za nekaj časa se poslavljam od vas in grem v svet. Odhajam žalostna.

Posted in Ljubezen | Leave a Comment »

Ljubim svoje telo, svoja čustva in svoj um!

Posted by zogca na julij 12, 2008

Kdor bere moj blog, je gotovo opazil, da mi gredo najbolj v nos tako imenovani poduhovljeni ljudje, kajti z vsakim dnem se mi bolj dozdeva, da je tisto, kar se skriva za vso to duhovno navlako, precej temačno. Zakaj tako mislim? Toliko besed o tem, kako bi morali imeti sebe preprosto radi in kako je osnova vsega ljubezen do samega sebe, ko je tisto, kar ti ljudje počnejo, v resnici beg od samih sebe.

Zadnje dni sem sprašujem, kako zelo hude primankljaje morajo imeti v sebi ljudje, ki kot spužve vpijajo duhovnost in jo potem drugim “prodajajo” kot pot do sreče. Učijo, da je treba ljubezen iskati in najti v samemu sebi, a zato potrebujejo tisoč in eno teorijo od zunaj.

Srečen človek ne potrebuje duhovnosti.
Potrebujejo jo tisti, ki niso srečni. Vse te teorije so, vsaj jaz tako mislim, samo analgetiki in antirevmatiki, ki jih dajejo na rane, katerih ne uspejo zaceliti in s katerimi ne znajo živeti. In če naj bi človek resnično moral biti srečen s samim seboj ter za srečo ne potrebuje nikogar in ničesar, potem ne potrebuje tudi duhovne navlake.

Zakaj pravim, da je to beg pred samim seboj? Po njihovo … Če se poistovetim s svojim telesom, z njegovimi željami in s potrebami, to nisem jaz. Če se enačim s svojimi čustvi in strahovi, to nisem jaz. Če se enačim s stvaritvami svojega uma in prepričanji, to znova nisem jaz. Ne, dragi moji, prav to sem jaz. Jaz sem moje telo, jaz sem moja čustva in jaz sem moj um. Jaz ljubim svoje telo. Ljubim svoja čustva. Kot ljubim tudi svoj um. Poduhovljeni ljudje nas učijo, da je temelj trpljenja naše istovetnje s telesom, čustvi in z umom. Trpela naj bi zato, ker sem jaz jaz? Zato naj postanem nekaj drugega, da ne bom trpela? Razumete, zakaj pravim, da bežijo stran od sebe?

Moje telo je sposobno neverjetnih užitkov. Kot je sposobno tudi neverjetnih bolečin. Nobenega telesa nikoli ne bom ljubila, kot ljubim svoje telo. Moja čustva so tista, ki so sposobna brezmejne ljubezni. Zaradi slednje se je enkrat zgodilo, da sem tudi brezmejno trpela, vendar svoja čustva ljubim in jih ne bom krivila za to, da mi nekdo drug brezmejne ljubezni ni bil sposoben vračati. In moj um, moj največji ponos …

Ko mi telo več ne bo dajalo izjemnih užitkov, ampak samo še bolečino, ko bodo moja čustva umrla ali pa jim ne bom več kos, ko se ne bom več mogla ponašati s svojim umom, takrat bom mogoče, samo mogoče, sebe iskala nekje drugje. Da mi bo laže živeti. Čeprav, kolikor poznam sebe, dvomim. Kajti preveč sem ponosna nase, da bi sebe zanikala zaradi nečesa, česar še nihče nikoli ni bil sposoben dokazati.

Poduhovljenost sem cenila,
čeprav se z njo nisem nikoli ukvarjala, dokler sem jo opazovala od daleč in sem verjela, da je poduhovljen človek hkrati tudi dober človek. Odkar vem, da so prav ti ljudje vedejo kot najbolj podivjane in najbolj krvoločne zveri, ko jim stopiš na ego, katerega naj bi tako ali tako že zdavnaj presegli … Zame je to samo maska, ki si jo nadenejo ljudje, ki ne sebi ne drugim ne upajo pokazati pravega obraza. Že vedo, zakaj.

Posted in Življenje | Leave a Comment »

Rdeč tulipan v vazi mojih spominov!

Posted by zogca na julij 10, 2008

SMISEL NEKEGA MOJEGA DNEVA SI BIL

Smisel nekega mojega dneva si bil,
sreča nekega mojega večera.
Rdeč tulipan
v vazi mojih spominov.

Jaz pa potrebujem
popotno palico,
trdo in grčavo,
za vsak dan,
za vsako pot.

Neža Maurer

Posted in Poezija | 1 Comment »