Tukaj sem. Verjetno ste opazili, da kar nekaj časa nisem uspela “spacati skupaj” nobene objave. Oja, prepričana sem bila, da bom tudi po porodu lahko vsak dana pisala na blog. Napaka. Zakaj mi ni nihče povedal, da je z dojenčki toliko dela? Vsi so mi govorili, da samo spijo. Kdaj pa kdaj je kdo omenil dojenčka, ki je imel krčke in potem navrgel, da v tem primeru so pa starši res ubogi. Pa dojenček seveda tudi. In da, moja punčka je imela krčke. Prestrašno. Ob enajstih zvečer sem jo nahranila in dala spat, zaspali pa sva ob devetih, desetih zjutraj. Enkrat, dvakrat, trikrat in postaneš zombi. Trajalo je več kot mesec dni. Ko se mi je že skorajda zmešalo, so se krčki čudežno končali. Zdaj s hranjenjem ob dveh ponoči spi od osmih zvečer do osmih zjutraj. Raj na zemlji. In tudi čez dan spi kar nekaj ur. Res, nebesa so se mi odprla. Zdaj ko se je moja punčka spravila v red, bi se spodobilo, da se tudi jaz. Po porodu nisem shujšala niti enega samega grama. Neugledno. Okoli hodim z nenalakirani nohti. Neugledno. Oblečem pa … Kar mi prvo pride pod roke. Neugledno. Zato pa mojo punčko kličejo dojenčica manekenčica. Po navadi sem vsako pomlad na blog dala fotografije mojih novih pridobitev, ampak letos si pa nisem kupila ničesar, zato … Vem, da sem obljubila, da ta blog nikoli ne bo blog o pleničkah, flaškah in podobnem, ampak dojenčkasta moda pa je dovoljena, kajne?
Pikapolonica.
Jagoda.
Žirafa.
In čebelica. Če se je to zdelo še tako nemogoče, Miša dejansko ima več oblek od mene. In ne, nisem norela po trgovinah in kupovala do nezavesti. Malo sem res. Če bi napisala, da nisem, mi tako in tako ne bi verjelo. Ko si dojenček, te ljudje zasujejo z darili. Škoda, da to potem z leti mine. Prihodnja objava bo, obljubim, veliko manj oziroma nič dojenčasta. Pripravljam en hud rajc za pupe. Se beremo.
Žogca v ofsajdu 