Žogca v ofsajdu

In nič več v pričakovanju sodniške piščalke

Archive for december 2008

Plovemo v neznano stran!

Posted by zogca na december 31, 2008

VSE TEČE

Vse teče, nič se ne povrne
in nič ne pride več nazaj,
nikoli val se ne obrne,
sijoča zvezda se utrne,
v temi zgubi se njen sijaj.

Mi vsi smo kakor na palubi
in plovemo v neznano stran,
zato trenutka ne izgubi,
in, kar s teboj potuje, ljubi,
dokler ti svetli čas je dan.

Predana bitja glej, otroke,
mladost, ki vre in ki trpi,
glej trud moža, glej stare roke
in luč ljubezni pregloboke,
glej svoje matere oči.

Še kar se tebi v prsih skriva,
vse: up in borbo, strast, bridkost,
kar hraniš kakor dobra njiva,
kar medlo v tebi se preliva,
vse glej in ljubi vso skrivnost.

A glej na vse kot iz daljine,
kot da že nič več tvoje ni,
kot da bi gledal na spomine,
na ladjo, ki s teboj izgine,
na luč, ki se v megli gubi.

Lili Novy

Posted in Poezija | 51 komentarjev »

Moj cilj za leto 2009! aka Hladno srce!

Posted by zogca na december 31, 2008

Posted in Glasba | 12 komentarjev »

Nikoli naj ne živi, če se ne bi mogla vzpenjati …

Posted by zogca na december 30, 2008

OVIJALKA

Nikoli naj ne požene,
nikoli naj ne požene
srčastih listov,
ki se nalahno naslanjajo.

Zaradi prenežnega stebla
naj nikoli ne zraste,
kačje bi se plazila po zemlji,
v strah bi se razkrajala
kakor zavrženo pričakovanje.

Nikoli naj ne živi,
če se ne bi mogla vzpenjati,
če bi morala umirati
med pohlepom
nizkih mesojedih trav.

Nikoli naj ne bo
nobene ovijalke,
dokler ne boš razbil
krute pečine
v plemeniti steber.

Milena Merlak

Posted in Poezija | 219 komentarjev »

Če bi imela tiča … aka Ali so res tako glasni?

Posted by zogca na december 29, 2008

Posted in Nesmisli | 16 komentarjev »

Drage dame, res ne vem! aka Kaj hočejo moški?

Posted by zogca na december 28, 2008

Statistika bloga kaže, da kar precej ljudi (predvidevam, da gre za ljudi ženskega spola) na moj blog zaide po tem, ko v brskalnik vpišejo besedne zveze, ki … Nima smisla, da jih opisujem, če jih lahko preprosto prepišem. “Kaj moški hočejo od ženske, kako obdržati moškega, kaj moški pričakujejo od žensk, kako veš, ali te ima rad …”

Ne, drage dame, jaz tega ne vem, res ne vem. Mislila sem, da vem, ampak se je izkazalo, da ne vem. Mislila sem, da hočejo veliko ljubezni in malo teženja, da pričakujejo veliko seksa in malo omejevanja svobode. In da, mislila sem, da tako moškega obdržiš, ne da bi se ti bilo sploh treba ukvarjati s tem, ali ga boš obdržala, ker seveda te ima rad. Mislila sem, ampak sem mislila narobe. Kar vam je, o tem ne dvomim, po nekaj minutah prebiranja bloga več kot jasno. Veliko preveč “cvilim” za nekoga, ki naj bi poznal te odgovore. In če sem povsem iskrena, hudo dvomim o tem, da vsi vedo, kaj hočejo. Zdi se mi, da pri premnogih velja … Danes to, jutri ono, tja do petdesetega leta bom že ugotovil.

Ker pa smo na blogu že našli odgovore na premnoga vprašanja, bom bralce in bralke pozvala, da napišejo svoje mnenje o tem, kaj naj bi hotele “moške primadone”, katerih ženske si zastavljate takšna vprašanja. Skratka, če kdo ve, naj napiše. Sama si veliko bolj kot odgovore na ta vprašanja želim, da bi lahko postala podobna neki svoji znanki, ki ji kratkomalo “dol visi” za to, kaj hočejo moški in se ukvarja zgolj in izključno s tem, kaj hoče ona. Dokler to dobi, lepo. Čim ne, zbogom. Brez razmišljanja. Vem, zveni kruto in brezsrčno. Seveda je dobila tudi sloves “prasice”, čeprav v resnice ne počne ničesar, kar moškim ne bi bilo več kot domače. Vendar pa ona nikoli v brskalnik ne bo vpisala besedne zveze  “kaj moški pričakujejo od žensk”, so pa brez dvoma njeni moški vpisovali “kaj ženske pričakujejo od moških”. Tistemu, ki prvi ugane, koliko moških je do zdaj zapustilo mojo znanko “prasico”, pa podarim veliko škatlo kondomov. Žogca kot dedek Mraz …

Posted in Ljubezen | 175 komentarjev »

700 tolarjev za kavo?!?

Posted by zogca na december 28, 2008

Naslov ni napaka. Nisem pozabila, da imamo že dve leti evre. Na portalu 24 ur sem si ogledala prispevek, v katerem nas Breda Kutin iz Zveze potrošnikov Slovenije poziva, naj cen ne gledamo samo v evrih, ampak naj jih preračunamo tudi v tolarje, ker bo tako marsikdo izmed nas razmislil, ali je resnično pripravljen odšteti, na primer, 700 tolarjev za skodelico kave. Toliko namreč stane kava v nekaterih lokalih v središču mesta. In res je, nikoli ne bi odštela 700 tolarjev za skodelico kave, vendar pa 3 evre dam, ker sploh ne razmišljam. Kot nisem razmišljala pred nekaj dnevi, ko sem iz ene izmed “boljših” slaščičarn odnesla miniaturni (trije grižljaji in je konec) tortici, za kateri sem odštela 5,80 evra. Razmišljati sem začela šele, ko sem prišla domov in ugotovila sem, da me je teh šest grižljajev pravzaprav stalo 1.400 tolarjev in da v časih, ko smo še imeli tolarje, nikoli, ampak res nikoli ne v takšnem primeru odprla denarnice. Zato se res sprašujem … Komaj sem se odvadila preračunavanja v tolarje. Mar ne bi bilo smotrno, da ga znova “uvedem”? Vsaj kakšen dan ali dva pred bankrotom. Ko sem včeraj dvignila 160 evrov, kajti v antikvariatu ne jemljejo kartic, sem ugotovila, da leto 2008 zaključujem v stanju, ki mi je bilo doslej povsem neznano – v minusu.

In vi, ali cene še vedno preračunavate v tolarje? Če da, vas to kdaj odvrne od nakupa, čeprav ste ga bili pripravljeni opraviti, dokler ste imeli “v glavi” samo evrski znesek ali pa vas samo začne boleti glava, ko vidite, koliko se je pravzaprav vse podražilo?

Posted in Življenje | 19 komentarjev »

Nad grobovi sanj, ki ne morejo umreti!

Posted by zogca na december 27, 2008

ČAKAM

Čakam, da pride že kdo,
kdorkoli,
da stopi po prstih k meni
in mi dvigne trepalnice z oči.
Mrtve so te oči.
Preveč so videle vsega,
a le malo, v kar so verjele.

Pridi, pridi že, neznani!
Dvigni mi trepalnice z oči,
luči mi dahni vanje,
ki ne ugasne,
ki je ničesar ne zatemni,
sanj vanje natrosi,
ki ne odcveto,
ki jih ne ospe
mrzla sapa resničnosti.

Glej, bojim se praznine,
neznani.
In teme.
Golta me, požira kot močvirje.
Ne morem premakniti stopal.
In nikjer človeka!
Stvari in predmeti
se spreminjajo
v prelomljene sence,
ljudje v okostnjake.
Strah me je koščenega smeha
ter trpkih ust nad grobovi sanj,
ki ne morejo umreti.

Ivan Minatti

Posted in Poezija | 85 komentarjev »

Še enkrat in ne brez razloga aka Do kosti!

Posted by zogca na december 27, 2008

Po vsem, kar se mi je zgodilo v zadnjih dneh, sem se odločila, da iz arhiva “potegnem” nekaj mesecev staro objavo o priljubljeni mesojedni dejavnosti, ki “krasi” tako mesojedce kot najbolj zagrizene vegetarijance. Opravljanje. Ki gre včasih prav do kosti. V zadnjih dneh je gotovo šla. Ko so se najedli mesa in potic ter naveličali toliko opevane praznične družinske idile, so se lotili mojega drobovja …

Tako sem pisala pred nekaj meseci, zgrožena nad tem, da opravljajo druge. Od tedaj so kar nekajkrat do kosti obrali mene. Kajpak zahvaljujoč najboljšemu prijatelju mojega nekdanjega fanta, ki je ljudem postregel z zgoraj omenjenim drobovjem, zdaj pa se menda čudi, da ne nehajo grizti …

Če smo ženske včasih morale do sosede, k frizerki ali pred hišo (blok), da smo dobile material in sogovornico za tovrstno obiranje do kosti, je danes dovolj, da prižgemo računalnik. Pet minut guglanja nam da dovolj materiala, da se več kot “oborožene” odpravimo na forum odpirat teme z naslednjimi naslovi … Ste videle, kako je pa ta dala ime sinu? A se ni ona strašno zredila? To je pa višek, njej država plačuje zdravstveno zavarovanje! In seveda, kdo je s kom, zakaj, kdaj, kako … Do tukaj je še vse normalno. In zelo žensko. Ko pa se začne spletno brskanje za ljudmi v težavah, stiski, in izpostavljanje le teh z namenom obiranja do kosti, je šlo, vsaj zame, mesojedstvo malo predaleč. Danes, na primer, sem tako naletela na izpostavljanje gospe oziroma gospodične, ki je zelo očitno hipohonder, kar gotovo ni prijetno. Ne predstavljam si namreč, kako hudo mora biti živeti človeku, ki je prepričan, da ima vse mogoče in nemogoče bolezni. Izpostaviti takšnega človeka v želji, da privabiš čim več žensk, ki se bodo skupaj s teboj zgražale nad tem, koliko zdravstvenega denarja je bilo potrošenega za preiskave enega takšnega hipohonderja … Ne opravljanje, to je mrhovinarjenje. In mrhovinar poje do kosti.

Pred mnogimi leti je v mojem bloku umrla ena zelo prijazna in dobrosrčna gospa. Za seboj je pustila moža in dva najstnika. Nikoli ne bom pozabila dne po njeni smrti. Zvonil mi je poštar. Neki davki. Spodaj je bilo cel kup sosedov. Seveda je poštar, ki je videl črno zastavo, vprašal, kdo v bloku je umrl. In seveda mu je eden od sosedov odgovoril. Potem pa se je našla ena izmed sosed, ki v trenutku smrti kajpak ni bila zraven in zato ničesar ni zagotovo vedela, ki je dodala, da gospa ni umrla, ampak je naredila samomor. Ne, tega ni rekla niti najmanj sočutno, ampak z očitnim namenom, da si z nekogaršnjo tragedijo popestri eno jutro. Kako se je debata nadaljevala, ne vem, ker pri njej nisem hotela sodelovati, odšla sem. Ne za to, ker bi bila svetnica, ki bi ji opravljanje bilo tuje. Ostala bi, verjetno bi ostala, če bi beseda tekla o sosedi, ki je imela doma ljubimca, potem pa je prišel mož ter je oba gola vrgel iz stanovanja … Hudomušna kazen za dva, ki se imata luštno, še preveč luštno. Opravljanje? Naslajanje nad usodo mrtve ženske in otrok, ki sta ostala brez matere … To je mrhovinarjenje. In ob vsakem “ugrizu” v človeka, ki doživlja hudo stisko, bi se morali zavedati, da smo mrhovinarji.

Prav, opravljajte, ko kupim nov avto. Opravljajte, ko si omislim novega ljubimca. Opravljajte, ko po nesreči oblečem strgane najlonke. Ko pa samo zato, ker se vam trenutno v življenju ne godi prav nič slabega, tlačite skupaj glave in se posmehujete moji bolečini … Kajpak z vedno prikladnim izgovorom, da se vse to počne z najboljšimi možnimi nameni …

Zase lahko rečem, da upam, da resnično upam, da imam toliko srčne kulture, da ne iščem zabave v trpljenju drugih ljudi. Da nisem človek, ki bi si skušal dolgočasno življenje popestriti s tem, da bi do kosti obiral ljudi, s katerimi se je usoda tako ali drugače grdo poigrala. Da sem sposobna ločiti, kdaj je hec in kdaj se že naslajam nad človekom, ki  trpi.

Posted in Življenje | 55 komentarjev »

Ko si na kosce razbit …

Posted by zogca na december 26, 2008

KRIK

Ko si na kosce razbit,
ko si izgubil obraz,
ko si pribit na križ
in se že več ne spoznaš,
ko si izgubil sled
in ne veš več, kje si,
naj brizgne
tvoj okrvavljeni krik
čez ta negibni svet
v to mrtvo nebo.

Morda je le kje še kdo,
morda ti odgovori.

Ivan Minatti

Posted in Poezija | 10 komentarjev »

Vse najboljše, Slovenija!

Posted by zogca na december 26, 2008

Danes svoj osemnajsti rojstni dan praznuje vaša in moja domovina. Osemnajsti?!? Kako so leta hitro minila. In kako je zdaj vse drugače. Na cestah so lepši avtomobili. Na vsakem koraku so trgovine in trgovinski centri. Pogovarjamo se prek mobilnikov in računalnikov. Da, vse je drugače.

Spominjam se tiste zime. Če sem iskrena, se takrat nisem kaj prida ukvarjala s politiko. V resnici sem komajda vedela, kaj se dogaja. Štirinajstletnica. Fantje so bili pomembnejši od vsega. Če dobro pomislim, ni res, da je vse drugače. Še vedno se ukvarjam s fanti, še vedno se ukvarjam s štirinajstletniki. Sicer imajo tu in tam kakšen siv las ali pa jih sploh nimajo, tudi trebuščki se jim že delajo, ampak tam, kjer šteje, v glavi, so pa še vedno mladi. Pravijo, da Američani niso nikoli pozabili, kje so bili in kaj so delali, ko so izvedeli, da je umrl predsednik Kennedy. Tudi vi niste pozabili, kje ste bili in kaj ste delali, ko so uradno razglasili, da je Slovenija postala država?

Tebi, moja domovina, pa želim vse najboljše z naslednjo pesmijo. Že res, da “kurcam” vse tvoje politike. Že res, da “me hoče pobrati” vsako leto, ko vidim znesek v rubriki akontacija dohodnine. In da, že res, da včasih tudi nisem ponosna nate. Vendar sem te, moja domovina, vedno imela rada.

Posted in Politika, Spomini | 6 komentarjev »