Žogca na poročnem potovanju peti del! aka Znamenitosti Milana!

Joj, če ne bom pohitela z objavami s poročnega potovanja, bova praznovala prvo obletnico poroke, preden bodo na blogu vse. Pa naj bodo tokrat na vrsti znamenitosti Milana, kajti ta objava od mene ne zahteva veliko pisanja, ker te dni se mi resnično ne ljubi pisati. Ne, vroče vreme ni izgovor, kajti tipkanje nikakor ne more biti dejavnost, ki zahteva nadčloveške napore, ki v vročini niso priporočljivi.

Duomo di Milano oziroma milanska katedrala. Graditi so jo začeli leta 1386, končal pa jo je v 19. stoletju Napoleon.

Oja, sem morala tudi gor, kar ni bilo poceni. Če greste peš, ta podvig stane pet evrov, z dvigalom osem.

Še dobro, da nisem tako strašno skopa, kajti stopnic je ulala veliko in bi me na poti gor pobralo. Je bil pa razgled resnično lep.

V katedrali je fotografiranje prepovedano, kar sem sprva upoštevala, ko pa sem videla, da vsi Japonci, Korejci in druga druščina iz Azije veselo pritiskajo na sprožilec, približno šestdesetkrat na minuto, sem si mislila … In zakaj ne bi jaz naredila kakšne fotografije?

Galerija Vittorio Emanuelle II. Polna je prestižnih trgovin in … Tudi McDonald’s je notri.

Zloglasna Scala. Ne vem, ali je nikoli prej nisem videla na televiziji, očitno ne, kajti pričakovala sem veliko bolj razkošno zgradbo.

Ter park Sempione. Nisva raziskala vseh njegovih lepot, kajti ura je bila že skoraj osem zvečer, za nama pa več kot deset ur hoje in … Jup, pred očmi sem imela samo še hotel, v parku pa sem opazila zgolj in izključno klopi.

Žogca na morju!

Sem že doma. Kot vedno teden dni na morju mine veliko hitreje kot teden dni v službi. Zdaj se z gospodom možem ukvarjava s tono perila in mazanjem drug drugega. Zadnji dan sva namreč pozabila na sonce in kremo za sončenje, tako da sva zdaj podobna jastogoma, privlečenima iz lonca. Zdrave navade, pridobljene na morju, pa so žal že pozabljene. Jutro je mimo in nihče od naju ni pojedel zajtrka. Bi, če bi se dalo, z velikim veseljem tudi danes ležala na svoji brisači, ki v bistvu ni moja, ampak je zame tako zelo prikladna, da sem jo seveda zaplenila.

Ne, nisem samo ležala na plaži. Čeprav cel kup ljudi verjame, da nosečnost in kopanje ne gresta skupaj, sem jaz poslušala Stankota, ki ni tega mnenja in plavala, kolikor me je bila volja. Sem pa se, čeprav zelo nerada, odrekla skakanju in drugim vragolijam, kakršne so bile v aqua parku s fotografije.

Skakanje v vodo sem zamenjala z naslednjo aktivnostjo. Če se mi je zdelo, da me kdo preveč kritično gleda, sem se prijela za trebuh in tako “kritiku” dala vedeti, da nisem podobna nasedlemu kitu zato, ker bi pojedla toliko sladkarij, ampak se krivec skriva drugje. Čeprav, če sem povsem iskrena, sem za kar nekaj mase kriva tudi sama. In da, z vsakim dnem sem bolj podobna nasedlemu kitu, svojih famoznih kiklic pa ne morem več obleči. Okej, lahko jih oblečem, ne morem pa jih več zapeti.

Ob večerih je bilo na vrsti kuhanje …

… in največkrat monopoli, pri katerem vedno zmagam. Tako ali drugače pridem do vseh železniških postaj in potem nasprotniku ne pomagajo nobeni hoteli na najprestižnejših lokacijah.

Ker jaz ne zdržim samo na plaži in za mizo, je bilo seveda tudi nekaj skakljanja …

Rovinj.

In Pula. Zdaj pa me spet kliče pralni stroj, ki je medtem opral še en velik kup brisač.

Žogca na poročnem potovanju četrti del! aka Monte kaj?

Preden se lotim predstavljanja največjih znamenitosti Milana, ki jih verjetno vsi tako in tako poznate vsaj s televizije ali spleta, če že v živo ne, naj vam predstavim ulico, katere imena si nikakor nisem mogla zapomniti, četudi imam sicer dober spomin, in ki sva jo iskala več kot tri ure. Okoli nje sva se namreč vrtela kot maček okoli vrele kaše, potem zašla kilometre stran, pa se spet vrtela okoli nje kot maček okoli vrele kaše, vprašala kar nekaj ljudi in ko sva končno pristala na Via Montenapoleone, je bil to skorajda praznik.

Zakaj sva to ulico sploh iskala? Ker je predstavljena v vseh vodičih kot strašno fensi in šmensi, pač “a must see”.

Zakaj je nisva našla? Ker sva ob vsej opevanosti pričakovala nekaj večjega, veličastnejšega, imenitnejšega … V bistvu je ulica skorajda zakotna, ampak …

… za tiste, ki jim to nekaj pomeni, je polna trgovin. Tistih prestižnih in dragih.

Priznam, niti malo naju ni motilo, da sva ulico našla, ko so bile vse trgovine že zaprte, kajti verjemite, četudi bi bile odprte, ne bi kupila ničesar.

Saj vidite cene!!!

Velika uganka pa zame ostaja trgovina z zgornje fotografije. Menila sem, da plastični pasovi (kdo jih sploh nosi???) sodijo na kakšen balkanski “buvljak”, kjer svojo ceneno robo prodajajo Kitajci, ampak ne, očitno ne, očitno je zadeva zelo “in”.

Jup, tudi svojo spletno stran imajo.

Žogca na poročnem potovanju tretji del! aka Ko te prijetno presenetijo!

S rezervacijami hotelskih sob prek spleta imam kar nekaj izkušenj, za katere ne morem reči, da so slabe, pa vseeno lahko rečem, da se je doslej vedno izkazalo, da je bila soba na spletu videti veliko lepša kot potem v živo. Tokrat temu ni bilo tako, tokrat sem, ko sem odprla vrata, izustila res glasen “uaaau”. Gospod mož tudi. Mogoče sva tako dobro prišla skozi, ker nisem izbrala jaz, ampak on. Po hudo trapastem kriteriju, in sicer po imenu hotela, ampak uspelo mu je in to je edino, kar šteje. V resnici sem bila za rezervacijo hotela zadolžena jaz, ki sem se skoraj mesec dni zabavala s tem, nikakor pa se nisem mogla odločiti. Pač, tehtnica. Ko en dan pred poroko še vedno nisva vedela, kje bova v Milanu spala, sem, ko sem imela odprtih najmanj dvajset strani s hoteli, za hrbtom zaslišala:”Daj meni.” Medtem ko sem se pet minut (moj maksimum) vrtela po kuhinji, je že izbral. Izločil je tiste hotele, ki so zahtevali plačilo vnaprej, potem pa izbral tistega, ki je imel najlepše ime. Vse, kar je bilo meni treba narediti, je bilo dopisati, da ne želiva ločenih postelj, ampak zakonsko, ker gre za poročno potovanje. Ne vem, ali je bilo to slednje razlog, da so nama za isto (zelo ugodno) ceno ne samo dali razkošnejšo sobo, kot sva jo naročila, ampak soba ni bila soba, temveč velik apartma z dvema terasama in kopalnico, večjo od moje dnevne sobe.

Postelja je bila v takšnem stanju celih pet minut, ampak okej, to se spodobi, ko gre za mladoporočenca, kajne?

Dnevni prostor.

Televizija v spalnici.

Televizija tudi v dnevnem prostoru. Saj ne, da sva jo gledala, ni bilo časa, ampak vseeno je bilo luštno imeti kar dve. In pa grelnik za vodo, brez katerega meni zadnje leto ni živeti.

Orjaška kopalnica, ki je poleg tega, kar vidite, imela še posebno sobo, ki ji po domače rečemo “tuš kabina”.

In pa dvojna terasa, na kateri sva si vsak zvečer privoščila eno seanso v slogu Dennyja Crana in Alana Shora. Seveda brez viskija in cigar. Po štirih dneh sva odšla revnejša za 229 evrov (pa recite, da ni bilo ugodno), srečna in polna čudovitih spominov. Naj kot zanimivost napišem še to, da za razliko od drugih hotelov, kjer na nočni omarici dobite biblijo, v tem hotelu na nočnih omaricah stoji Da Vincijeva šifra. Pač, hotel nosi ime Leonarda Da Vincija. Če ne bi bila na poročnem potovanju, bi knjigo gotovo prebrala, tako pa …

Žogca na poročnem potovanju drugi del! aka Ko sovražnik Meka postane ljubitelj Meka!

Da sem jaz, ki sem velika ljubiteljica “džank fuda”, dobila moža, ki je zgolj in izključno zdravo hrano, je tako in tako logično. Nekje te pač vesolje mora zafrkniti. Saj ne, da bi pogosto obiskovala restavracije s hitro hrano, ampak včasih pa fejst zapaše BigMek in veliko prijetneje ga je pojesti, če zraven nekdo ne zavija z očmi in ne govori fuj in fej. Kot sem jaz “fasala” božjo kazen v obliki moža, ki je hud nasprotnik Meka in podobnih restavracij, tako je moj mož “fasal” … Naj začnem od začetka. Moj mož kavo konzumira v strašno velikih količinah. Dokler zjutraj ne spije vsaj dveh, ne ve, kako mu je ime. Ker bi bilo malo “tu mač”, da bi na poročno potovanje s seboj vlekel kavomat, je bil prepuščen na milost in nemilost italijanski kavi, za katero je verjel, da bo odlična. Bil je prepričan, da bo spil veliko dobre kave, ampak …

Prva je bila zanič, druga je bila zanič, tretja je bila zanič. In ne samo to, stale so po tri evre. “Tako slabe kave pa še nisem pil. Ta je pa najslabša vseh časov. Ta je tako zanič, da je niti spiti ne morem.” Tako je bilo prvi dan. In tako je bilo drugi dan vse do večera, ko sem se odločila, da grem v Mek po sladoled. Ko sva sedela v zanj tako osovraženi restavraciji in je delal načrte, kje bo pil kavo, sem mu predlagala, naj si jo vendar vzame v MekKafeju. Če bo zanič, je pač ne bo spil. Ta vsaj ne stane tri evre, ampak samo en evro. In kaj se je zgodilo? Kava v Meku se je izkazala za najboljšo, kar jih je kdaj pil. Takoj je šel še po eno. Kar naenkrat nisem bila več jaz tista, ki je silila v Mek, ampak je to počel on. Seveda pa sem jaz ob vsakem obisku prišla na svoj račun s sladoledom.

Manjša težava je nastala, ko sva ob vrnitvi v Slovenijo prišla v prvi Mek, kjer je dobil brozgo, dva decilitra vode z nekaj malega kave. Ampak menda ni v vseh Mekih tako in se takšno kavo, ki jo je pil v Italiji, da dobiti v tistih Mekih, ki imajo MekKafe. En takšen Mek je v BTC-ju, zato se nikar ne čudite, če bom po novem še bolj redna obiskovalka BTC-ja.

Žogca na poročnem potovanju prvi del! aka Fuzbal!

Vem, spodobilo bi se, da pred objavami o poročnem potovanju napišem objavo o poroki in prilepim fotografije poročnih prstanov, šopka, torte, podvezice … Ups, slednje sploh nisem imela. Ker pa zgoščenke s fotografijami, ki jih je naredil profesionalni fotograf, še nimam, bo ta objava morala počakati in se bom lotila potopisov s poročnega potovanja. Jaz ne bi bila jaz, če ne bi začela z nogometom, kajne? Pač, katedrale, operne hiše in druge znamenitosti lahko počakajo, nogomet ne more, ker je najpomembnejša postranska stvar na svetu. Vsaj tako pravijo.

Stadion Giuseppe Meazza oziroma po domače San Siro. Nahaja se kar daleč iz središča mesta. Dolga vožnja s podzemno, nekaj postaj z avtobusom in še nekaj pešačenja, ampak bilo je vredno. Obiskala sem že veliko evropskih stadionov in čeprav Interja ne maram, Milan pa naravnost sovražim, moram priznati, da prav na San Siru najbolje poskrbijo za obiskovalca. Doslej sem to trdila za Nou Camp. Vstopnica za ogled stadiona sicer ni poceni, stane namreč 12,50 evra, ampak za ta denar si lahko ogledate lepo urejen muzej, dobite pa tudi ogled stadiona, slačilnic in vseh drugih prostorov, ki se nahajajo pod stadionom.

V muzeju so razstavljeni dresi vseh pomembnejših igralcev Milana …

… in Interja.

Pa tudi osvojeni pokali.

Sam stadion ni nič posebnega.

Zato pa so toliko bolj zanimive slačilnice. V bistvu tista za gostujoče moštvo ni nič posebnega, zato pa sta slačilnici za igralce Interja in Milana zelo lepo urejeni. V klubskih barvah. Slačilnica Interja je bolj preprosta, ampak meni je bila bolj všeč.

Slačilnica Milana pa se mi je zdela skoraj vesoljska. Ne samo zaradi sedežev, tudi zaradi LCD zaslonov nad vsakim sedežem. Menda so zasloni namenjeni zgolj in izključno temu, da se na njih izpiše ime igralca. Mesta imajo namreč določena in četudi vedno sedijo na istem sedežu, do njega ne pridejo napamet, ampak s pomočjo LCD zaslona. Nič čudnega, da se govori, da so nogomeši neumni. Ker sem hotela preizkusiti, kako “komot” so sedeži, sem se pač “počila” na enega. In sem bila zelo zadovoljna, ko se je izkazalo, da sem nevede izbrala Nestinega. Jup, imam nos za dobre moške.

S stadionom Delle Alpi žal nisva imela takšne sreče kot s San Sirom, ampak to sem pričakovala. Preprosto nisem imela občutka, da bova videla kaj več kot zunanjost in imela sem prav. Stadion prenavljajo in ogled bo mogoč šele po 28. avgustu. Pa saj menda nisem bila zadnjič v Torinu. Vsaj upam. Aha, če slučajno kdo ne ve, je stadion Delle Alpi domovanje Juventusa.

Tudi stadion Atleti Azzurri d’Italia, ki se nahaja v Bergamu in kjer igra Atalanta, sva videla samo od zunaj, ampak ker Atalanta ni šminkerski in temu primerno tudi bogat klub, turisti množično ne drejo tja in kakšni organizirani ogledi ne bi niti bili smiselni. Atalanta pač nima navijačev po širnem svetu, zato pa ima toliko bolj predane, bolje fanatične, v domačem mestu in ta fanatizem je videti na vsakem koraku.

Kamorkoli se boste v Bergamu ozrli, boste na kakšnem balkonu ali oknu videli razobešene zastave Atalante. Tako, objava o nogometnem delu poročnega potovanja je končana.

Potovanje, tokrat poročno!

Danes bo pralni stroj delal na turbo pogon. Likalnik tudi. Vse do zadnje cunjice morajo biti oprane ter zlikane, ker se bo naslednji teden zgodilo, kar se vedno zgodi. Da na potovanje želim vzeti prav tisto, kar se nahaja v košu za umazano perilo. Zato se nič ne sme nahajati tam. Vsako leto pred potovanjem prej napišem, kam se odpravljam, zato bom to naredila tudi tokrat, čeprav gre za drugačno potovanje, poročno. Potovanje bo takšno, kakršna imam najraje, torej raziskovanje mest in ne čepenje na kakšni plaži in nalivanje s koktejlom. Moj naslednji teden že mož je bil tako prijazen, da mi je ustregel z izbiro mest, ki jih bova obiskala. Še vedno ne vem, ali zato, ker je prijazen in mi želi ustreči. Ali zato, ker se v vsakem od mest nahaja nogometni stadion. Pa saj je vseeno. Pomembno je, da sva oba zadovoljna.

Prvo mesto, ki ga bova obiskala, je Milano.

Sledil bo Bergamo.

In Como.

Ter na koncu Torino. Kot vsako leto lahko tudi tokrat pričakujete cel kup popotovalnih objav in še več fotografij.

Žogca v Sarajevu sedmi del! aka Fuzballlllllll!

Aha, fuzbal. Odkar sem velika ljubiteljica najpomembnejše postranske stvari na svetu, kamorkoli grem, “rinem”na stadione. Če imajo v velikih evropskih mestih enako veliki klubi možnost ogleda stadiona in iz tega naredijo prvovrstno turistično atrakcijo, sta bila ogleda sarajevskih stadionov prav posebna in nenavadna dogodivščina. Aha, prišla sva na oba stadiona ali bolje v notranjost obeh stadionov. In ne, ne zahvaljuč pupiju. Ogled nama je v obeh primerih omogočila moja predrznost oziroma razmišljanje, da je največ, kar nama lahko naredijo to, da naju naženejo ven. Okej, sredi Anglije tega verjetno ne bi počela, ampak v Bosni … Kot da se bo komu ljubilo ukvarjati z “eno zmešano Slovenko, ki ne ve, da se nekam ne sme”.

Stadion Koševo oziroma natančneje stadion Asima Ferhatovića Haseja. Na njem igra FK Sarajevo, sicer pa se tam odvijajo glasbeni koncerti. Kot vidite po policijski marici, se je nekaj dogajalo tudi tistega dne. Ne koncert. In tudi tekma FK Sarajevo ne. Na stadionu je evropsko tekmo igral FK Želježničar, ki povsem očitno (pa saj mi je jasno, zakaj) od UEFA ni dobil dovoljenja za igranje na domačem stadionu.

Pupi je šel k policistoma z vprašanjem, ali je mogoče iti v notranjost stadiona in rekla sta mu, naj greva vprašat. In sva šla. Vendar ni bilo nikogar, ki bi ga lahko vprašala. Pupi se je obrnil in se začel vračati, jaz pa sem šla kar naprej, prijemala kljuke vseh vrat in da, ena so se odprla. Ko sem stopila skoznje, sem se znašla v tunelu, skozi katerega igralci pridejo na stadion.

Ampak Koševo ni bilo dovolj zanimivo, kajti iz meni neznanega razloga je pupi zelo navdušen nad Želježničarjem. In sva šla na stadion Grbavica. Tudi tam sem začela prijemati kljuke in izkazalo se je, da je bila pot do tribun odprta. Pupi se je veselil kot majhen otrok …

… jaz pa sem se počila na enega izmed stolov in uživala.

Pred odhodom iz Sarajeva sem mu neprostovoljno, ampak vseeno z ljubeznijo, kupila tudi Željov šal in skodelico. In bil je vesel. Jaz pa bom vesela, ko bom lahko obiskala naslednji stadion. Uganete, katerega imam v mislih? Seveda novega ljubljanskega.

Žogca v Sarajevu šesti del! aka Na mestu atentata!

Marsikje sem že bila, ampak na mestu atentata pa še nikoli. Do Sarajeva, kajpak. Čeprav moram seveda na tem mestu priznati, da atentat na prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sophijo še zdaleč ni moj “najljubši”. Tisti, ki že dolgo berete moj blog, verjetno veste, da sem bila nekoč davno (natančneje v gimnaziji) skorajda obsedena z vsem, kar je bilo kakorkoli povezano z atentatom na ameriškega predsednika Johna Fitzgeralda Kennedyja. Joj, koliko “bukl” na to temo sem privlekla iz Amerike, koliko mi jih je moral pozneje poslati stric … Bolje je, da ne začnem pisati o tem, kajti kar hitro bi me utegnilo zanesti in bi potem znova noč preživela na You Tubu ter gledala posnetke, ki sem jih videla že neštetokrat. Ko sva se s pupijem v Sarajevu znašla na mestu, kjer je Gavrilo Princip nekoč “začel” prvo svetovno vojno, sem takoj dobila preblisk, da bi prebrala vse, kar je na to temo mogoče dobiti. Saj, zima bo dolga …

Ne vem, kako se je ta ulica imenovala pred zadnjo vojno, ampak zdaj je ulica Zelenih beretk. In verjemite, če ne veste, kaj iščete in niste prepričani, da se “ta reč” res mora nahajati na tej ulici, greste zlahka tudi mimo. Pupi in jaz sva hotela videti zloglasne stopinje, iskala sva jih  ….

… in našla tablo, potem pa tudi muzej. Vedno govorim, da so Bosanci prijazen narod, ampak gospod v muzeju je bil pa res eden najbolj prijaznih predstavnikov svojega naroda. Muzej sam po sebi namreč ponuja odgovore na vsa vprašanja, zato verjetno ne sodi med njegove dolžnosti, da vsakemu posebej razloži vse in potem še odgovarja na dodatna vprašanja. A vseeno to počne. In pove tudi stvari, ki nam jih niso govorili v šoli. Vsaj nam niso povedali, da je šlo pravzaprav za dva atentata, prvega neuspešnega in drugega uspešnega.

Kraljevi par je v Sarajevo prispel 28.06.1914 okoli desete ure. Sedem članov atentatorske skupine se je razporedilo po predvideni poti. Avto z odprto streho je najprej pripeljal mimo Muhameda Mehmedbašića, ki je stal pred Avstro-Ogrsko banko. Mehmedbašić ni sprožil akcije. Pozneje je povedal, da je za njim stal policist, zato se je bal, da bi ga le ta aretiral, preden bi uspel vreči bombo. Nekaj več “sreče” je imel Nedeljko Čabrinović, kajti poškodoval je nekaj ljudi. Danes je nedoumljivo, da kraljevega obiska po atentatu niso zaključi, vendar ga niso. Kraljevi par je obiskal mestno hišo in na poti nazaj …

Gavrilo Princip, ki je že obupal nad morebitnim “uspehom”, se je menda odpravljal v kavarno, ko je pred seboj zagledal avto s prestolonaslednikom in njegovo ženo. Ne, to ni bila predvidena pot in voznik je v to ulico zavil pomotoma. Ustavil je in začel vzvratno obračati, pri tako nizki hitrosti in pri oddaljenosti dveh metrov pa Gavrilo Princip res ni imel težkega dela.

Franca Ferdinanda je zadel v vrat, Sofijo pa v trebuh. Sofija, pri kateri so kasneje odkrili zarodek, je bila na mestu mrtva. Ferdinand je po približno petih minutah padel v nezavest in kmalu za tem umrl. Gavrilo Princip, za katerega se še vedno ne morejo odločiti, ali je bil član teroristične skupine Mlada Bosna ali pa morebiti član gibanja Črna roka, se je najprej skušal ubiti s cianidom, potem pa še s pištolo. Oba poskusa sta bila neuspešna. Ker je bil premlad za smrtno kazen, so ga obsodili na dvajset let ječe, vendar je štiri leta pozneje v zaporu umrl zaradi tuberkuloze.

Nič, zdaj moram pa še v Dallas.

Žogca v vrelem Mostarju!

Ne, nismo še končali s Sarajevom, ampak naredimo kratek predah. Kot sva ga naredila tudi midva, ko sva se odpravila v Mostar. Načrtovala sva, da bova v Mostarju preživela ves dan, ampak izkazalo se je, da sva preslišala več kot deset alarmov in zahvaljujoč šprintanju po avtobusni postaji ujela zadnji še primerni avtobus, ki je odpeljal ob pol dvanajstih. In da, bilo nama je žal, da se je najin načrt tako “sfižil” in da bova v Mostarju lahko samo štiri ure.

Ko sva prispela, nama je bilo kaj hitro jasno, da bodo v peklenski vročini (prepričana sem, da je bilo skorajda 40 stopinj) tudi štiri ure preveč. Mostar je, če me spomin ne vara, veljal za najtoplejše mesto v pokojni Jugoslaviji. Kakorkoli že, vročina je bila neznosna.

V bistvu sva si znamenitosti ogledovala bolj zato, ker sva pač že bila tam, nikakor ne z užitkom. Tako in tako pa sva polovico časa “visela” v nekem lokalu zraven Starega mosta in se nalivala z raznimi tekočinami …

… ter gledala v Neretvo. Priznam, imelo me je, da bi se vrgla noter.

Muci so si, kakor lahko vidite, pomagali na svoj način.

Jaz sem si pa na svojega. Ob Starem mostu namreč stoji nekakšna prha z vodo iz reke. Preprosto sem stopila pod njo (seveda oblečena) in se ohladila z ledeno vodo. Okej, bila sem povsem mokra in takšna sicer po ulici ne hodim, ampak ni šlo drugače. Pupi je najprej vse skupaj skeptično opazoval, ampak že pet minut pozneje je tudi on izvedel “prhanje”.

Ne, drugega kot to, da je bilo strašansko vroče, ne znam napisati.