Žogca v ofsajdu

In nič več v pričakovanju sodniške piščalke

Archive for the ‘Koncerti’ Category

Koncert Duran Duran!

Posted by zogca na julij 15, 2012

Soba, polna plakatov. Zvezki, polni sličic. Vse kasete. Fanatično iskanje revij Bravo in Pop Corn vsakokokrat, ko je bil v njih kakšen plakat ali malo večja sličica. Aha, Duran Duran. Zgodba mojega otroštva in zgodnjih najstniških let. Ne samo moja, tudi večine mojih sošolk. In njihovih sester. Sploh ene sestre, ki je imela v zgornjem nadstropju hiše veliko sobo, v kateri verjetno ni manjkal niti en plakat. Soba, imenovana raj. Kako rade smo hodile tja na obisk. Aha, zaradi Duranovcev. In prepiri, kateri je lepši, kajti vsaka je imela svojega. Še danes se spominjam, kateri je bil od katere. Ne boste verjeli, da sem po koncu koncerta slišala enak prepir treh Primork. Vendar tokrat ni šlo za desetletnice, šlo je ženske mojih let. Aha, za vse so krivi Duranovci.

Bilo je med prvomajskimi prazniki, ko sem ob cesti prvič zagledala orjaški plakat, ki je napovedoval koncert. Ne vem, kakšen je bil moj odziv, ampak očitno je bilo “hudo”, kajti moj dragi mož je še istega dne domov prinesel vstopnico.

Ne kakršnokoli, Golden Ring. Priznam, da se tistega dne nisem dobro zavedala, kaj to pomeni. Šele ko sem sinoči prišla v Križanke, se mi je posvetilo, da bom samo meter ali dva proč od Duranovcev.

Ob devetih je začela igrati predskupina, ki je meni povsem neznana, čeprav gre, če sodim po opazkah svojih sosed in sosedov, za precej uveljavljen slovenski bend. Meni so šli, priznam, na živce, in menim, da je šlo za neprimerno izbiro predskupine za takšen dogodek. Ne razumite me napak, niso bili slabi, ampak ljudem, ki so na nek način obtičali v osemdesetih in so več kot očitno željni popa, pa res ne ponudiš takšnega nabijanja in žaganja. Komaj sem dočakala, da so zapustili oder. Potem pa mi ni bilo več težko čakati na Duranovce, ki so prišli kakšne pol ure pozneje, v tem času pa so njihovi ljudje preverjali, ali je vse, kakor mora biti.

Moje sosede pa so (ali lahko napišem tipično slovensko?) ves čas stokale: “Pa kaj se gredo, da jih moramo toliko čakati?” In: “Nas imajo za norce?” Ter seveda: “To je pa res nesramno do nas.” Drage moje dame, očitno ste bile na koncertu prvič in sploh ne veste, kako dolgo je treba čakati druge izvajalce. Nekatere celo do polnoči. Oče mi je povedal, da so menda celo pri poročilih govorili o tem, da so imeli precejšnjo zamudo. Kakšna zamuda neki! Začeli so ob 22.22.

Ko so prišli na oder, se je Golden Ring tresel, kot bi bil potres. In sploh ne pretiravam. Začeli so s pesmijo Before the rain.

Nadaljevali pa s Planet Earth, View to a kill, All you need is now, The Reflex in Come undone.

Obiskovalci v prepolnih Križankah smo neznansko uživali.

Nekateri smo noreli.

Nadaljevali so s Safe, Girl Panic, Something I should know in Save a prayer. Med slednjo si je Simon lahko malo odpočil od skakanja. Ne pozabimo, da so Duranovci (razen novih dveh članov zasedbe) vsi čez petdeset let, čeprav na odru tega nikakor ne morete opaziti. Roko na srce, Simon in John sta se precej spremenila. Tudi Roger je že gospod. Gospod, ki je kakor staro vino, vsako leto lepši, ampak vseeno gospod. Še najmanj pa leta kaže Nick. Takšen je kot nekoč. Sicer res širši, ampak takšen kot nekoč. Precej širši je tudi Simon.

Medtem ko je Johna veliko manj skupaj kot nekoč. Priznati moram, da me je od vseh Duranovcev v živo najbolj navdušil prav John. Tisti nasmešek. Johna sem imela od vseh divjih fantov tudi najbližje. Večino časa je bil namreč samo meter proč in tako lepo se nam je smehljal. In ne, nisem se topila samo jaz.

John je bil drugače (ne pozabite prepirov iz prvega odstavka) od moje najboljše sošolke, ki je imela za ta teden rezervirane in plačane počitnice, zato na koncert ni mogla. Je pa seveda dobila od mene mms. Spodobi se.  Se vam že kaj svita, kateri od Duranovcev je bil moj? Če ne, berite do konca.

Potem smo slišali Notorius, White Lines, Ordinary world in Hungry like the wolf.

In zdaj odgovor, kateri Duranovec je bil moj. Tisti, ki sem ga včeraj lahko najmanj fotografirala, kajti skrival se je za bobni. Tako je, Roger Taylor.

Če zgornja fotografija ni potešila vašega firbca, je Roger videti takole. Danes. Nekoč pa je bil takšen.

Sunrise, Wild boys, Girls on film ter Rio in koncerta je bilo dvajset minut čez polnoč konec. Duranovci prvič. In Duranovci žal verjetno zadnjič. Dvomim, da bom še kdaj imela priložnost obiskati njihov koncert, čeprav, to mi lahko verjamete, bi takoj spet šla, kajti neizmerno sem uživala. Ves dan že poslušam posnetke s sinočnjega koncerta (niso moji, jaz sem samo fotografirala), posnetke z drugih koncertov, gledam stare sličice in plakate ter obujam spomine na lepe čase, ki so že zdavnaj minili. Prišli so neki drugi, v bistvu še lepši časi. Ampak glasba osemdesetih pa ostaja in bo verjetno z menoj ostala do samega konca.

Advertisements

Posted in Koncerti | 15 komentarjev »

Koncert Dina Merlina! aka Aha, že spet!

Posted by zogca na julij 14, 2012

Mi boste oprostili, ker bom med pisanjem te objave ves čas gledala na uro? Moram. Ne gre drugače. Na mizi imam namreč list papirja, na katerem piše, da bom lahko čez tri ure poslušala skupino, ki je zaznamovala moja mlada leta. Oja, Žogca bo nocoj končno lahko v živo poslušala svoje Duranovce. Vendar nocojšnji koncert ni edini ta teden. V četrtek zvečer sem prav tako neznansko uživala, ko je na štadionu Ilirija nastopil Dino Merlin, čigar koncerta ne zamudim nikoli. Tudi ko vstopnica stane veliko več kot četrtkova. Vstopnica za prireditev, na kateri so nastopali tudi DJ Dady, Fešta band, Miro Todosovski in Mambo kings, je namreč stala vsega 2,9 evra.

Prireditev, ki je bila v bistvu Kuponkova prva rojstnodnevna zabava, pa je za nameček povezoval še Denis Avdić, katerega bi si jaz najraje pripeljala domov. Ne, ne v spalnico. Njega bi bilo prav škoda za seks (pa tudi mojemu možu verjetno ne bi bilo prav). Samo poslušala bi ga. Bolj zabavnega Slovenca namreč ne poznam. Okej, okej, Bosanca.

Dino Merlin je, kakor vedno, ko pride v Slovenijo, privabil armado obiskovalcev. Mladih, še mlajših, starih, še starejših. Še nikoli prej nisem videla, da bi na kakšen koncert prišle cele družine. Seveda, pri običajnih cenah si običajna družina tega niti privoščiti ne more. Štadion je bil, kakor sem lahko videla, poln.

Vzdušje je bilo izjemno. Ljudje so peli in plesali že več ur pred Dinovim prihodom na oder.

In ko je prišel na oder Dino Merlin … Tega ni mogoče opisati, to je treba doživeti. Pel in plesal je dve uri in pol. Brez predaha. Ustavil se je samo toliko, da je zarezal v rojstnodnevno torto.

Hvala Kuponku za odlično zabavo. Hvala Jovanki in njeni nečakinji za dobro družbo. Zdaj pa šibam. Duranovce sem čakala 25 let in bognedaj, da jih zamudim. Oja, seveda bom fotkala.  In še enkrat, oja, jutri bo na blogu reportaža s koncerta.

Posted in Koncerti | Leave a Comment »

Koncert Cece!

Posted by zogca na april 1, 2012

Bil je osmi marec, ko sta domov z velikim šopkom vrtnic prišli dve vstopnici za Cecin koncert. Prinesel ju je gospod, ki ne mara, da ga imenujem mož, ker naj bi to bilo strašno neosebno in naj ne bi izražalo prav nobenih čustev, zato bom napisala ljubi. Ena vstopnica je bila seveda zame, druga pa nikakor ni bila zanj, kajti on niti mrtev ne bi šel poslušat Cece. Druga je bila za našo Jovanko Broz. Da bi bilo veselje še večje, sta bili vstopnici za VIP stojišča, kar ni pomenilo samo tega, da sva bili z Jovanko pod samim odrom (ali če hočete pod Cecino miniko), ampak tudi in predvsem to, da se pred in po koncertu nisva nič “gužvali”. Oja, po navadi “priti noter” pomeni pravi podvig, ki zahteva vsaj eno uro časa in precej živcev. Sinoči sva skozi vhod Gospodarskega razstavišča prišli v pičlih treh minutah, potem pa sva pri šanku “čikali” in vlačili po zobeh prihajajoče. Zaradi čevljev. Kot vedno doslej nama tudi tokrat ni bilo dano doumeti, kako ženske lahko na koncert pridejo v tako visokih petkah. Imam občutek, da so bile petke še višje kot na prejšnjih koncertih in da jih je bilo še več. Ne mislite, da pod pojem visoke petke v tem primeru sodijo tiste, ki merijo pet centimetrov. Ne, ne pet. In tudi deset ne. Pišem o petkah, ki merijo petnajst centimetrov in več. Kako gospodične (in tudi kakšna gospa) v njih zdržijo šest ur in več, mi je nedoumljivo. Oja, šest ur traja cela reč. Od devetih do treh. Ko sva z Jovanko nehali “čikati” in opravljati pri šanku ter sva se odpravili v dvorano, je bila ura pol desetih in je svoj nastop ravno zaključila neka mlada pevka. Nakar je bil eno uro na odru tisti pevec, ki sicer poje v En Pubu in je pred leti tekmoval v nekem vsejugoslovanskemu šovu, podobnemu Big Brotherju. Totalen žur. Potem so sledile še folkorne skupine …

… in ob pol dvanajstih je na oder prišla Ceca. Zelo pomankljivo oblečena in z “geštelom”, da padeš dol. Okej, tukaj pomaga tudi silikon, ampak vseeno.

Če se Jovanka in jaz kaj vprašava, ozvočenje tokrat ni bilo takšno, kot bi moralo biti, za kar pa verjetno ne gre kriviti Gospodarskega razstavišča, kajti te težave ni bilo, dokler so bile na odru predskupine. Naju je to motilo ravno dovolj, da nisva čisto “padli noter”, sva pa vseeno prepevali in plesali.

Ko sva vmes morali na zrak, ki je bil seveda pomešan tudi z nikotinom, sva opazili samo eno gospodično, ki je poleg svojih čevljev stala na mrzlih tleh, vse druge so se dobro držale in res, kapo dol. Do majskega koncerta Lepe Brene bodo njihove noge verjetno že okrevale. In potem se spet vidimo. Moje petke gotovo ne bodo višje od petih centimetrov. Že s temi zna ob treh zjutraj biti hudo.

Posted in Koncerti | 13 komentarjev »

Koncert Parnega valjka!

Posted by zogca na marec 29, 2010

Tako malo je manjkalo in zamudila bi ta koncert! Samo pet minut pozneje bi prišla na bencinsko črpalko in vse vstopnice bi bile razprodane. Nikoli si ne bi oprostila, kajti ta koncert je bil orgazem na suho. Prekosil je tudi do zdaj moj najljubši koncert, in sicer Prljavo kazalište v Križankah lani junija. Pravzaprav ni besed, ki bi lahko opisale moje navdušenje. Zato se sploh ne bom trudila, ampak vam bom prek video posnetkov, ki sem jih naredila, skušala predstaviti vzdušje na koncertu in glasbo Parnega valjka.

Molitva. “A kaži kako dalje kad, kad se nebo zamraći, kad se spuste oblaci, kad se sunce ne vidi, kad se rijeći istroše, kad se natrag, kad se natrag više ne može, mama, zar si lagala kad si govorila, da dobro uvijek pobjeđuje, i kad ne znaš kojim putem, treba putem ljubavi, bez ljubavi sve prestaje.” Prokleta nedelja. “Šutimo, mi samo šutimo, kao da se više ne volimo, a nije istina, ja znam da nije istina. Jer ljubav nije nestala, samo se je sakrila, otvori oči, pogledaj što je iza oblaka.”

Ugasi me. “Ugasi me. Zar ne vidiš da gorim? Smiri me. Zar ne znaš da se bojim? Povedi me. Sa tobom ću do kraja.” Dok je tebe. “Dotakni mi usne, probudi mi tijelo, još je vatre ostalo, dodirni mi dušu, srce je vrelo, za tebe je gorjelo.”

Uhvati ritam. “Slušaj ljubav kako dolazi, ljubav će nas jednog dana voditi, iz daljine ponekad se čuje glas, strpi se još malo, doči će red na nas.” Dođi. “Dođi, zaboravi, nudim ti noći čarobne i buđenja u postelji punoj šečera, dođi i ostani, nudim ti suze ko bisere, moje namjere još su uvijek iskrene.”

Zagreb ima isti pozivni. “Sjeti se, okreni list pod slovo A, ponekad sjeti se i biraj broj kraj mojeg imena. Nazovi da ti čujem glas, nazovi, kaži mi kako si, Zagreb ima isti pozivni.” Kada me dotakne. “A kada me dotakne, ja protrnem i bogove i vragove zovem, ako mogu vrijeme da zaustave.”

Sve još miriše na nju. “Ne pitaj me noćas ništa, pusti me da šutim, ja noćas trebam mir. Stare rane opet peku, moje bitke dalje teku, dušo, ti nemaš ništa s tim.” Godine prolaze. “Kapne dan, pa dođe noć, prođe noć, pa kapne dan, korak naprijed, natrag dva, ode godina.”

Jesen u meni. “Ptice u bijegu, tišina gradi zidove, zvoni zbogom rijeći kazne božije, te tvoje usne opojne, još uvijek sanjam kako su me ljubile.” Moja je pjesma lagana. “Iste smo snove sanjali, istom se nadali, drugi su igru vodili i snove ukrali.”

Vseeno še nekaj besed, da ne bo ostalo samo pri orgazmu na suho in video posnetkih. Hala Tivoli je pokala po šivih. Vzdušje je bilo, kot ste lahko videli in slišali, izjemno. S pevcem Akijem Rahimovskim smo peli, plesali in skakali cele tri ure. Kakšna upokojitev neki. Ti nič več mladeniči imajo več energije od povprečnih dvajsetletnikov. Da nas, ki smo že zabredli v trideseta, sploh ne omenjam. Ko smo zapuščali dvorano, je za menoj hodila druščina, ki je, kajpak navdušena nad koncertom, delala načrte, katere koncerte bodo do poletja še obiskali. Oja, gotovo se bodo imeli luštno, ampak koncerta, kakršen je bil sinočnji, pa ne smejo pričakovati preveč pogosto. Tako izjemni so namreč redki.

Posted in Koncerti | 168 komentarjev »

Koncert Crvene jabuke!

Posted by zogca na marec 14, 2010

Četudi zadnja leta res veliko hodim na koncerte, moram priznati, da sem bila sinoči prvič v Cvetličarni. Neštetokrat sem ob cesti videla njihove plakate, ki so najavljali prihod (meni) zanimivih skupin, ampak vedno sem bila prepričana, da pravzaprav oglašujejo večer, ki bo imel tematiko te skupine, da bodo vrteli njihovo glasbo. Nikoli sploh nisem pomislila, da bi ti plakati lahko pomenili, da ta skupina tam resnično gostuje. Ko sem izvedela, da sem se krepko motila, so Cvetličarno za nekaj časa zaprli. Zdaj je spet odprta in kanim izkoristiti vse, kar mi bodo glasbeno zanimivega ponudili.

“Filing” res ni tako koncerten kot v Hali Tivoli ali na Gospodarskem razstavišču, ampak vseeno je z dobro skupino to odlična zabava za sobotni večer. Na Facebooku je nekdo po koncertu zapisal “tri ure proti karijesu”. Res so tri ure igrali svoje največje uspešnice, mi pa smo peli in nekateri so tudi plesali. Zdaj mi ni več tako hudo, ker sem septembra morala zamuditi njihov koncert v Križankah.

V Križankah verjetno ne bi bila tako blizu Žere, da bi si lahko ogledala njegove zloglasne allstarke. Oja, pevec skupine je velik ljubitelj teh superg, ki so že od samih začetkov skupine Crvena jabuka njegov zaščitni znak. Menda ima več kot tristo parov in jim je namenil celo sobo. So vseh barv in oblik. Kot zanimivost. Pred nekaj dnevi sem ugotovila, da imam tudi jaz allstarke. Ne sicer tistih srednješolskih, te so očitno končale v smeteh. Imam allstarke iz osnovne šole. Odločila sem se, da jih, ko bo prišla pomlad, vsaj enkrat obujem.

Mogoče se bom pa spomnila, zakaj sem jih v tistih časih tako rada nosila.

Ne, tisto najboljše včeraj niso bile allstarke, ampak seveda glasba. Če ste ljubitelji te bosanske skupine, imam za vas nekaj posnetkov s koncerta. Nekako s proljeća. “I opet taj osjećaj samoće, kad neće nikog mene krene i hoće, i opet mrakom svoje pjesme bojim, pijan od želje za usnama tvojim.”

Stižu me sjećanja. “Ne gori više svjetlo tamo gdje sam te davno čekao, od svega tinja tuga samo. Sve sam ti rekao i ne pitaj me kako mi je, kad vidiš dobro kako je. Svakome jednom loše krene, meni ne prestaje.” Tuga, ti i ja. “Evo me, noći, stara prijateljice, opet njoj ću poći niz duge puste ulice, tamo gdje strahovi prestaju obraz mi grije njen dlan, na njemu moje usne nestaju, beskrajno sam uzdah joj znam.” Ne dam da ovaj osećaj ode. “Ne dam da ovaj osjećaj ode, negdje u meni tvoj je znak, i pramen vatre i kap vode, ti si svjetlo sve je mrak.” Ostani. “Ostani, ostani još ove noći, lakše će mi san na oči, budi drug mi ti, hajde ostani.”

Tamo gdje ljubav počinje. “Sve sam ceste prošao od kada si otišla, malo sunca sačuvao na dnu starog kofera, pamtim smijeh, tvoje suze, svaka riječ zakletva, niko ne zna kako peče i ledi dok ne proba. Čekam te na starom mjestu, tamo gdje ljubav počinje.” To mi radi. “Kad me pališ, onda idi, lomi do kraja, priđi bliže da vidim tajnu koju čuvaš u očima.” Vjetar. “Veži noge oko moga pasa, stisni me kad kiša pljusne, veži svoj dah za moje usne, nemoj mene vezati. Vjetar se vezat ne može ni kada mora presuše, vjetar se vezat ne može, tu samo ljubav pomaže. Zovu nas ulice. “Posle ljubavi šta ostavljaš, da li brzo me zaboravljaš, i koga sada želiš ti, ko ti u snovi dolazi.”

Ima nešto od srca do srca. “Ti si moja rijetka ptica, kako da te ostavim, bez tvoj tijela brez tvog lica, kao da ne postojim. Ima stvari koje trebaju, a nikad se ne dese, neke druge opet ne daju lako da se dokuče. Ima nešto od srca do srca, neka tanka nit koja čini naše snove, a ne da se dirati.” Ne vem, ali med mojim in njegovim srcem še vedno je kakšna, pa četudi tanka nit, vem pa, da bom v Cvetličarno gotovo še šla. Če ne prej, ko bo aprila nastopila skupina Van Gogh. Če ste tudi vi željni zabave in vas zanima, ali imajo v Cvetličarni tudi kaj po vašem glasbenem okusu, obiščite njihovo stran na Facebooku.

Posted in Koncerti | 15 komentarjev »

Veselim se!

Posted by zogca na marec 10, 2010

Alan Shore, ki ga naravnost obožujem, čeprav imam, to moram priznati, še vedno veliko raje Dennyja Crana, je nekoč rekel, da se veliko ljudi zna veseliti jutrišnjemu dnevu, premalo pa jih zna uživati v današnjem. Imel je prav, jaz se res ne morem veseliti tega dne. Fuj, sneg je. Fuj, veliko dela imam. In fuj, spet se me je polotila neka žalost. Zato bo ta objava posvečena jutrišnjim dnem, tistim, ki se jih veselim. Veselim se sobote 13/03. Nimam še vstopnice, ampak so mi zagotovili, da se jih bo jutri še gotovo dalo dobiti, potem naj pa nikar ne tvegam. Crvena jabuka v Cvetličarni.

In seveda se veselim koncerta skupine Parni valjak, ki bo 28/03 v Hali Tivoli.

Veselim pa se tudi, da bo 22/04 v Cvetličarni nastopila skupina Van Gogh. Spominjajo me na obdobje izpred desetih let, ko sva s prijateljico v Beogradu velikokrat kofetkali s pevcem skupine. Đule, ki je sicer dober prijatelj moje prijateljice, mi je v Ljubljano tudi nosil kasete glasbenih izvajalcev, ki jih je preziral, jaz pa sem jih rada poslušala.

Torej žur bo, samo ne danes.

Posted in Koncerti | 24 komentarjev »

Koncert Plavega orkestra!

Posted by zogca na februar 28, 2010

Kakšen koncert! Vedela sem, da bo dobro, ampak nisem si mislila, da bo tako zelo dobro. Zdi se mi, da se do koncerta pravzaprav nisem dobro zavedala, kako zelo kultni so bili Plavci moji generaciji in tistim do pet, deset let starejšim od mene. Moja leta? Ko me je Spider zagledal v Tivoliju, je takoj rekel: “Ti si pa videti ful mlajša.” Hvala, Spider, za odlično opažanje. Jup, moram se bahati. Seveda hvala Spiderju tudi za to, da je priskrbel vstopnici (meni bi pred nosom razprodali še drugi koncert) in bil dobra družba.

Moji spomini na Plavi orkestar? Bila sem v prvem razredu, v četrtem pa so bili štirje fantje, ki so se mi zdeli tako zelo zreli, odrasli in možati. Ko zaprem oči, jih vidim kot tridesetletnike, toliko starejši so se mi namreč zdeli. Težki frajerji. Danes vem, da so prazaprav imeli samo enajst let. Bili so še otroci. Nekega dne so v avlo šole privlekli kasetofon in do konca navili Plavi orkestar. Tako se je začelo …

Ne morem reči, da sem jih v svojih otroških in najstniških letih prav zvesto poslušala, ampak očitno povsem dovolj, da sem znala na pamet besedila vseh pesmi. Tudi tistih, ki jih nisem slišala že dvajset let. Na primer pesmi Nisam je probudio. Seveda, tudi tokrat sem na koncertu naredila več video posnetkov, ki si jih lahko ogledate, če z miško pritisnete na povezave.

Pela sem, pela in pela. Pela je vsa dvorana. Ne samo pesmi Plavega orkestra. Plavcem smo zapeli tudi pesem Dan ljubezni. Ampak vrnimo se k pesmim Plavcev. Bolje biti pijan nego star. Meni, ki sem videti “ful mlajša” hvalabogu ni treba piti.

Če pa bi se že ob kateri pesmi zapila (gotovo se ne bom, alkohol mi je namreč preveč fuj), je to Od rođendana do rođendana. Vedno me namreč spomni na princa. “Ponekad se probudim, želim da te poljubim, u sobi bez ijedne sjene nikog, samo ja i vrijeme. Sve se može srediti, ali tebe ništa ne može zamijeniti. Ja od rođendana pa do rođendana čekam samo poziv tvoj, makar prazne riječi bit će dovoljan mi znak da još nije gotovo.” Na princa me spomni tudi pesem Ako su to samo bile laži. “Ako su to samo bile laži, lažimo se bar još malo, ako su to samo bile varke, varajmo se, varajmo.” Naj bo za danes dovolj princa, da ne boste znoreli tako vi kot on.

Še nekaj posnetkov kultnih pesmi. Sava tiho teče. Suada. Kaja. Prolijeće.

In seveda nova pesem Kad ti ljubav ime prozove. Upam, da bo tudi ta nekoč kultna. Tukaj bomo s posnetki tudi zaključili, ker več kot sem snemala, manj sem lahko plesala in zato …

Če bi vedela, kar vem nocoj, bi seveda takoj tekla kupit vstopnico za prvi koncert, tisti petkovi, in potem, ko so objavili, da bo tudi drugi, sobotni, bi odhitela še po vstopnico za tega. Ker takšen spektakel je vredno doživeti dvakrat. Za prihodnjič bom vedela.

Posted in Koncerti | 52 komentarjev »

Novoletni Hari Mata Hari in sporočilo bodočemu možu!

Posted by zogca na januar 3, 2010

Dogodivščina imenovana novoletni Hari Mata Hari se je začela z nekaj slabe volje, ki je bila posledica strahu, da bom zamudila začetek koncerta. Z rojstnodnevne zabave, na kateri sem bila, sem se odpravila pravočasno. Tokrat sem resnično vzela v zakup nemogoče pogoje parkiranja v središču mesta, ampak zaman. Ko sem naredila krog okoli starega dela mesta in ugotovila, da ne bo nič, sem se odpravila proti tržnici, ki je ob koncu tedna namenjena parkiranju. Napaka, to je bila huda napaka, kajti skoraj pol ure se nisem izvlekla iz zmešnjave, ki je tam nastala predvsem zahvaljujoč ženam, ki so svojim možem “čuvale” parkirna mesta. Trije so zagledali tri prosta parkirna mesta, drug za drugim zapeljali noter, nakar so ugotovili, da prosta parkirna mesta pravzaprav niso prosta, ampak “na čuvanju”. Ko so žene opazile “prihajajočo nevarnost”, so se postavile na parkirna mesta in govorile, da so zasedena. Nazaj več niso mogli, ker smo bili za njimi že drugi, veliko nas, in smo stali, stali, stali. Verjetno tudi preklinjali. Zase vem, da sem fejst preklinjala. Ko sem končno parkirala za gimnazijo in se prek tržnice odpravila proti Prešernovem trgu, je tam ena izmed teh žena še vedno čakala moža z avtomobilom. Najmanj petnajst minut pozneje. Začela sem premišljevati, ali je ni mogoče mož poslal z avtobusom v mesto in ko mu je sporočila, da je našla parkirno mesto, se je odpravil tudi on. Preden se lotim pisanja o koncertu, želim svojemu bodočemu možu sporočiti, da mu bom kuhala, prala in tudi likala, ampak parkirnega mesta mu pa ne bom “čuvala”.

Če bi se koncert začel ob napovedani uri, bi zamudila skoraj tretjino. Na srečo se ni. Menda je ob osmih nastopila skupina Negative. Jaz sem se pojavila, ko so ravno šli z odra, eno minuto pred prihodom Harija. Koncert se je začel z violino. Seveda, spet sem naredila obilico video posnetkov in nekatere sem tudi naložila na splet. Za druge bom potrebovala pomoč. Naj se junak javi. On ve, kdo je, ker mi je že večkrat ponudil pomoč v obliki zmanjševanja fajlov. Dodatek: Hvala Webu, da je naložil pesmi Lejla, Volio bih da te ne volim, Ja te volim najviše na svetu in Prsten i zlatni lanac.

Po pesmi Ljubav je sledila nikoli pozabljena uspešnica Strah me da te volim. Znam da negdje daleko od mene postojiš, u postelji nekoj budiš se i kradeš od sna malo moga mirisa. Bog nam je svjedok, beskrajno smo se voljeli, nek život nam sudi što smo ljubav ubili, jedno drugog kaznili. Strah me da te volim kao nekada, još ova duša tebi pripada, strah me da te volim kao nekada, hiljadu tuga, sreča nikada. Svi moji drumovi. Svi moji drumovi moji su dušmani, nijedan tebi me ne vodi, svi moji drumovi nisu mi drugovi, na njima tuđi su svatovi. Ti znaš sve. Ti znaš sve, al’ ne znaš, ne, ne znaš meni kako je, kada snova nestane, sve polako umire, za tebe i za mene.

Ja imam te, a ko da nemam te. Ja imam te, a ko da nemam te, kad tuga me ko granu savije, jedan pogled tvoj nadu podgrije. Jup, zdaj si resnično dajem duška. Nije za te’ bekrija. Ej, nije za te’ bekrija, al’ te niko neće voljet kao ja. Baš ti lijepo stoje suze. Zauvijek da odem, to ne mogu, tebi se vraćam k’o starom razlogu, život je vjetar, a čovjek je list, nitko na kraju ne ostane čist. Valovi noćas Mjesec slomit’ će, dolazim, jer volim te i previše. Baš ti lijepo stoje suze, ali nemoj plakati, zašto bisere u blato noćas bacaš ti? Kad bi kiša bila tiša, ti bi čula korak moj, kao nekad kad sam bio tvoj. Oja, to pesem sem nekoč poslušala skupaj s princem. Najino druženje je bilo prekratko, da bi obiskala veliko koncertov. Najin prvi in žal tudi zadnji koncert je bil Harijev. Takrat sem bila zelo pridna, nič nisem norela, kajti v prinčevi prisotnosti se to ne spodobi. Sem se pa zato nenehno naslanjala nanj, ki je stal za menoj in vsakokrat, ko sem se nagnila nazaj, me je objel. Tudi sinoči sem to nekajkrat naredila, ampak sem seveda pazila, da sem se pravočasno ustavila, kajti princa tokrat ni bilo in bi padla. Saj vem, da se mnogim zdim prav trapasta, ko nikakor ne neham težiti s princem. Vem tudi, da se mnogim zdim naravnost neumna, ker še vedno verjamem, da bova nekoč znova skupaj, ampak … Ob misli na to sem srečna. In zakaj ne bi bila srečna, če sem lahko?

Kao domine. Kao domine srušile se godine, polako jedna za drugom odkad nisam s njom, kao domine crne su nam sudbine, nije meni zbog mene, al’ nek je dobro, nek je dobro samo njoj. Što je bilo, bilo je. Na nebo putuje more, kao da i mene poziva, kao da me tvoja ruka ponovo doziva. Iz mojih u tvoje oči suza se preliva, kada me nisi htjela ti, kako bi sudbina. Što je bilo, bilo je, znam da više nemam te, al’ još srce luduje, bez tebe ne umije. Dabogda. Ampak brez Dina Merlina to vseeno ni to.

Moj povsod prisotni najljubši župan, ki je nocoj igral varnostnika, varuško, natakarja in še kaj, je vsem prisotnim voščil srečno novo leto. Ne, prav nič se ne bojim, da ne bi tudi letos prepričljivo zmagal in vem, da se bo tudi čez eno leto med prazniki tako zelo dogajalo. Zadnji mesec dni sem maksimalno uživala, naužila sem se glasbe, lučk, nakupovanja, obdarovanja, stojnic, skratka vsega. Spodobilo bi se, da zdaj kakšen teden ali dva večere preživljam predvsem na kavču.

Posted in Koncerti | 28 komentarjev »

Od krokodilčkov do solz! aka Harmonika žur!

Posted by zogca na december 28, 2009

Če kdaj, potem bom letos užila veseli december. Ne, s prijateljico ne zamudiva prav nobene “pasje procesije”. In ker sva v soboto maksimalno uživali na Severini, sva se dogovorili, da greva žurat tudi na Modrijane in Čuke. Tokrat nisva skupaj prišli v mesto, ker je bila ona že prej dogovorjena z nekaj sošolci iz srednje šole.

Ko sem priskakljala do Prešernovega spomenika, so na oder ravno prišli Modrijani. Ena pesem, druga, potem pa me je poklicala prijateljica in mi rekla, naj pridem v ta in ta lokal, nakar se bova skupaj vrnili na koncert. Seveda smo se tam zasedeli in …

Zamudili sva Modrijane.

Ki seveda niso ostali brez poslušalcev. Ne, Prešernov trg je bil tudi med njihovim nastopom poln.

Prebijanje od lokala na prizorišče koncerta je bil tudi sinoči izziv zaradi širnih ljudskih množič, ki še vedno neumorno drejo s središče Ljubljane. Lahko rečem, da sem jih izjemno vesela, če le meni pustijo tisto eno parkirno mesto.

Še posebej velik izziv je prebijanje za takšne, ki na vsaki drugi stojnici vidijo nekaj, kar jim je izjemno kjut. V tem opisu ste mnogi verjetno prepoznali tudi mene.

Končno Čuki. Ampak še prej se je bilo treba najesti. Ker ves dan nisva počeli nič, nisva utegnili jesti do devetih zvečer. Ko se je ona basala s klobaso, jaz pa s hamburgerjem, so začeli odmevati Krokodilčki v očeh. Oja, ta posnetek sem naredila s polnimi usti, pri naslednjih sem bila že prijetno sita. Silvestrski poljub. In potem je prišla na vrsto harmonika …

Kraljestvo naše sreče. In Nocoj je druga rekla mi. Ljudje so skakali, peli in vriskali od navdušenja. Ker to ni ravno moj žarn glasbe, sem zlahka ostala pri miru in snemala. Kot boste prebrali pozneje, nisem mogla posneti vseh pesmi. Ampak brez prehitevanja, od krododilčkov bomo prišli tudi do solz, zdaj smo še vedno pri harmoniki. Na oder je stopil mladi mož po imenu Štefan, ki je skupaj s Čuki zaigral Golico. Nakar sta sledili Ferrari polka in Kavbojci in indijanci.

In potem se je začelo. Pesem Ljubi me, ljubi, ki je nisem posnela, ampak puščam YouTubovo povezavo. Prijateljici pesem ni bila znana in ko je slišala besedilo, je pripomnila: “Ti prasci se očitno zelo dobro vedo, kaj nam delajo.” Izjava je bila mišljena v smislu, da njihovo, torej moško, početje, ni posledica tega, da toliko manj razmišljajo in se zato sploh ne zavedajo bolečine, ki jo povzročajo. Ne, to izkoriščanje, kateremu sledi zavrženje je storjeno ob popolnem zavedanju posledic. “Zdaj sama gre naprej po isti poti, najraje je v temi, najraje v samoti, kot da ne more pozabiti tiste noči, gleda njegovo sliko in z njim zaspi, in pravi ljubi me, ljubi, prosim imej me rad, naj bo ta noč le za naju, pa čeprav zadnjikrat, le tebe si želim, vzemi me, dala ti bom vse …” Tako nekako gre pesem. Ko je napisana izpod peresa moškega, ko je zapeta iz moških ust, ko premišljuješ, kako zelo dobro razumejo žensko bolečino … Potem še tisto “srečen kot vedno, odhaja” … Pa saj se ni nič zgodilo. Eno naivno frčafelo, ki je hotela imeti samo mir in se zabavati, je polnil s pravljicami o ljubezni, ki bo trajala do smrti, o tem, kako je ne bo nikoli izdal in kako bo pazil nanjo, potem pa je meni nič tebi nič odšel, kot se nič ne bi zgodilo. Ampak je vedel, vse je vedel, ve še danes, ve za solze, ve za bolečino, ve za željo, on ve vse. To zdaj ni več zgodba iz pesmi, je moja. Zaradi nje so krokodilčke zamenjale solze. Ob pesmi Vlak sva se prerinili skozi množico in se po Čopovi odpravili proti domu. Tudi ta posnetek sem hotela dati na blog, ampak sva v želji, da preženeva solze, opravljali mimoidoče, kar se na posnetku zelo dobro sliši, zato je bolje … Danes menda nadaljujeva z žuranjem.

Posted in Koncerti, Skakljanja | 67 komentarjev »

Dedek Mraz nama je pobegnil, ne pa tudi Severina!

Posted by zogca na december 27, 2009

Meni, ki sem zadolžena za vožnjo, je bilo prepuščena odločitev o tem, kdaj se bova odpravili od doma. Gledat Dedka Mraza in poslušat Severino. Dedek Mraz se je začel ob petih, Severina ob osmih. Priznam, skrajno naivno sem pričakovala, da bom lahko izbirala med parkirnimi mesti, kajti bila je sobota in še praznik.

Napaka, ne samo, da sva parkirno mesto iskali več kot pol ure, zdelo se nama je, da je bilo sinoči pol Slovenije v središču Ljubljane. Kot lahko vidite na fotografiji, je bila gneča nepopisna. Ne samo na Prešernovem trgu, kamor sva prišli, ko je Dedek Mraz ravno odhajal, povsod.

Upala bi si trditi, da imajo sardine v konzervi več prostora, kot smo ga sinoči imeli obiskovalci starega mestnega jedra Ljubljane. Ampak gneča nikogar ni motila, razpoloženje je bilo imenitno.

Kamorkoli si se obrnil, povsod se je nekaj dogajalo.

In prodajalo.

Kar nekaj ljudi je tik pred zdajci kupovalo novoletna darila, za božična je verjetno že prepozno.

Tudi midve sva nekaj malega zapravili, vendar sva se brzdali.

Jaz sem prijateljici kupila utripajoče rožičke, ker so se ji strašno dopadli, ona pa meni kapico, ki je kar klicala moje ime.

Kajpak se je bilo treba pred koncertom tudi okrepčati. Da, znova mehiška hrana, čeprav tokrat ni šlo za mojo najljubšo restavracijo. Vseeno ne morem napisati, da je bila tortilja z gobami slaba, daleč od tega, bila je nadvse slastna.

Severina. Če sodim po njenih besedah, je pričakovala tisoč, največ dva tisoč poslušalcev, dobila pa jih je …

Ne upam si ugibati, koliko ljudi je prišlo poslušat njen koncert, ampak množice so bile, do koder je segel pogled. Če bi sodila po plastičnih kozarcih in pločevinkah, ki sva jih videli po koncertu, bi rekla, da je bilo polno vse do konca Wolfove na eno stran, Čopove na drugo, Mestnega trga na tretjo, za četrto pa res ne vem.

Zapela je vse svoje največje uspešnice, na koncu pa tudi nekaj famoznih slovenskih in dalmatinskih viž. Na splet sem naložila več video posnetkov, refrenov pesmi, s koncerta in vabim vas, da si jih ogledate. Devojka sa sela. Od rođendana pa do rođendana. Dalmatinka. Da si moj. Štikla. In še refren pesmi Mili moj, ki bi jaz prav rada zapela svojemu princu. Očitno je tudi Severina imela princa, ki jo je zapustil, ona pa bi se z njim še malo ljubila.

Jutri, ups, bolje danes, bo na Prešernovem trgu odmevala povsem drugačna glasba, oder bodo namreč zasedli Modrijani in Čuki. Oja, tudi jaz bom tam.

Posted in Koncerti, Skakljanja | 25 komentarjev »