Žogca v ofsajdu

In nič več v pričakovanju sodniške piščalke

Archive for avgust 2008

Podarim objem!

Posted by zogca na avgust 31, 2008

Gotovo je že deset let, odkar sem na spletu gledala fotografije Ptuja in si rekla, da tudi jaz želim videti to mestece. V tem času sem prepotovala pol Evrope, do Ptuja pa vseeno nisem prišla. Vedno je kaj prišlo vmes. Tokrat je bilo drugače. Tokrat mi je uspelo. Tokrat sem rekla, da grem in sem res šla.

Sicer je bilo zjutraj težko vstati, kajti do dveh zjutraj sem se “omamljala” z Alom Bundyjem in njegovo Družino za umret, vendar sem imela naročeno bujenje. Ne tisto Telekomovo, kajti meni ne pomaga. Obrnem se in zaspim nazaj. Mene morajo zbujati starši in me tako dolgo zadrževati na zvezi, dokler nisem sposobna razumeti, da resnično moram vstati. Na vrsti so bile hitre priprave. V desetih minutah sem bila oprhana, oblečena in tudi taksi sem poklicala. Pravočasno sem prišla na postajo, kupila sem povratno vozovnico in ob 7.40 sem se že peljala proti Ptuju.

Malo sem brala (trenutno študiram knjigo Ženske, ki preveč ljubijo), malo telefonirala (ne prostovoljno, nenehno mi je zvonil telefon) in že sem bila tam. Namesto proti znamenitostim mesta sem najprej zavila v nakupovalno središče ter pregledala trgovine. In ker sem na poti do nakupovalnega središča videla starejšo gospo, ki je nosila majico z napisom I am not a model, I just look like one ter se mi je zdela na moč imenitna, majico pa sem potem videla v eni od trgovin … Morala sem jo imeti. Sicer pa nisem zapravljala. Bravo zame.

Ker nisem utegnila zajtrkovati, sem se že zgodaj odpravila na kosilo ter presenečena ugotovila, da so cene na Ptuju bistveno nižje od ljubljanskih. Za pet evrov sem dobila juho, meso, krompir, solato in kokakolo. Potem sem bila nared … Sprehod ob reki. Zdaj vem, da se reka imenuje Drava. Včeraj, sramota, tega nisem vedela.

Vzpon na Ptujski grad, kjer sem nekaj časa počivala in brala knjigo. “Planinarjenje” je namreč naporno. Potem pa sem preprosto hodila po ulicah Ptuja, da bi videla čim več. Kar nekaj stvari pa sem zabeležila s pomočjo svojega dobrega prijatelja fotoaparata. Ko se je že bližala ura odhoda in sem se podala nazaj proti postaji, sem na eni izmed trgovin zagledala plakat, na katerem je nekdo podarjal objem. In od vsega, kar sem videla, mi bo verjetno prav ta plakat ostal najbolj v spominu. Kajti bil je tako običajen, vendar hkrati tako nenavaden. Kdo pa še podarja objeme?

Postaja je na Ptuju stara. Tako zelo stara, da bi lahko bila tudi iz časov Marije Terezije. Vendar velika tabla, ki stoji pred njo, obljublja, da bodo tudi Ptujčani dobili sodobno železniško postajo. Mislim, da si jo tako urejeno in lepo mesto tudi zasluži. Ko sem čakala na vlak, sem čvekala z gospodično iz Hongkonga. Čvek sva nadaljevali tudi na vlaku, pridružila pa se nama je gospa iz Amerike, ki je potovala po Evropi z dvema paroma iz Nove Zelandije. Čez čas sta tudi ta dva para prišla v našo kabino in delali smo načrt potovanja zanje. Teh pet upokojencev je namreč najelo avto in želijo videti čim več slovenskih znamenitosti. Z očetom na telefonu sem jim na zemljevid risala pot … Na Bled. Potem do Bohinja. Nazaj na Bled. Potem pa Jesenice, Kranjska gora, čez Vršič in po dolini Soče do Nove Gorice. Ko smo prišli v Ljubljano, sem jih še pospremila do hotela, da se ne bi izgubili. In lahko samo rečem … V Ljubljani je živo. V Ljubljani se res dogaja. Ampak žal bo kmalu vse to prekrila tema ob štirih popoldne in megla.

Kako zelo ne maram zime. Preden pa pride … Čez deset dni grem za tri dni v Munchen in na ogled bavarskih gradov. Če le ne bodo odpovedali izleta. Teden dni pozneje si bom ogledovala Plitvička jezera. In oktobra, komaj čakam, je pred mano tritedensko potepanje po Evropi. Ko bo zima enkrat res prišla, pa sem bom vrgla na kavč in sama, ali bolje skupaj z Alom Bundyjem, čakala pomlad. Mogoče pa me bo kdo prišel objet in ogret. Upanje umre zadnje.

 

Posted in Skakljanja | 3 komentarji »

Ljubim te! II

Posted by zogca na avgust 30, 2008

LJUBIM TVOJ KORAK

Ljubim tvoj korak,
luno, ki nad tabo bdi,
ljubim tvoj nasmeh,
zvezdo, ki ti sledi,
ljubim tvoj pogled,
sonce, ki te greje,
ljubim tvojo dlan,
dež, ki ga vsrkavaš,
ljubim tvoj glas,
dan, ki te posluša.
Ljubim te,
ko čakam na tvoje sonce
in zvezdo,
da me najde spet.

Tamara Vasić

Posted in Poezija | Leave a Comment »

Ljubim te! I

Posted by zogca na avgust 30, 2008

NE POZABI, DA TE LJUBIM

Ne pozabi, da te ljubim,
čeprav se bom zagrnila v temo
in ne bom izustila besede.
Mislim nate,
čeprav ti ne bom pogledala v oči.
Vedi, da te želim,
vsak trenutek me bolj veže.
Ni druge poti,
kot da v samoti
pišem in igram.
Objemam čustva,
ki me opijajo
in hodim naokoli,
kjer me spremlja tvoj pogled,
kjer slišim tvoj glas,
kjer čutim tvoj poljub.
Ljubim te.

Tamara Vasić

Posted in Poezija | Leave a Comment »

Tudi ženske smo lahko napačne!

Posted by zogca na avgust 29, 2008

Pred mesecem dni sem na blogu skupaj z vami ugotavljala, kakšen moški je dober moški. Ker pa za uspeh zveze ni dovolj, da je dober samo moški, sem skušala ugotoviti, kakšna je dobra ženska. Ker izkušenj z ženskami nimam, sem se lotila raziskovanja na spletu. Nisem našla veliko o tem, kakšne ženske moškim svetujejo, našla pa sem kar nekaj člankov o tem, kakšne jim odsvetujejo. Kot ženske revije svoje bralke svarijo, kakšnih moških se morajo izogibati, tako tudi moške revije svoje bralce svarijo pred napačnimi ženskami. Priznam, bila sem presenečena. Pričakovala sem, da bo govora o ženskah, ki pijejo, neodgovorno ravnajo z denarjem, ki ne znajo kuhati, nočejo pospravljati itd. Ampak očitno moški razmišljajo drugače. Vsekakor so drugače razmišljali hrvaški novinarji, ki so svarilom namenili največ papirja. Tako nekako so v prevodu videti njihova modrovanja …

Na prvo mesto so postavili ženske, ki jih imenujejo zanesenjakinje in jih opisujejo z naslednjimi besedami … Zanesenjakinja se popolnoma predaja vsemu, naj gre za novo filozofijo, novi val woo-wooaja (karkoli že to je) ali zdravo prehrano. Ona je jasnovidka, zdraviteljica, astrologinja ali duhovna voditeljica. Verjame v I Ching (še ena neznanka), meditacijo, tarot, jogo, kristale, zdravilne učinke glasbe itd. Takšna ženska vas bo privlačila s svojo mističnostjo in vam bo odprla nove dimenzije življenja, vendar boste kmalu ugotovili, da vas počasi vpeljuje v svoje “dejavnosti”. Še veliko prej pa bodo to opazili vaši prijatelji. Zanesenjakinja bo od vas pričakovala, da boste verjeli v vse tisto, v kar tako strastno verjame ona. Postati boste morali njena moška različica ali pa to vsaj dobro igrati, kajti v nasprotnem primeru bo zveza z njo neznosna. Tako vam kot njej.

Na drugem mestu so se znašle lolite. Tako so jih opisali … Lolitam se ni mogoče upreti. Ljubke so, privlačne in tako zelo mlade. Gledala vas bo kot učitelja in vam bo ta vloga kajpak neizmerno všeč. Vi boste tisti, ki jo boste varovali in branili pred krutim svetom. Vendar lolite niso tako nemočne in nevedne, kot se sprva zdi. Zelo dobro se namreč zavedajo svoje privlačnosti in moči, ki jo ima nad moškimi. Mogoče bo z vami tudi zaradi denarja. Če bo, si tega ne boste hoteli priznati, kajti želeli boste verjeti, da ste tudi vi privlačni toliko mlajši ženski. Ko bo našla moškega, ki ji bo nudil več kot vi, bo odšla.

Niso pozabili tudi na ženske, ki smo jih prejšnji teden imenovali sponzoruše, oni pa so jih označili za starlete. Te so postavili na tretje mesto. Gre za ženske, ki so lepe, se te lepote zelo dobro zavedajo in menijo, da je vstopnica za predstavo, ki se imenuje boljše življenje. Revija bralce svari, da se bo takšen zakon najverjetneje zelo kmalu končal z ločitvijo. Njim so namenili daleč najmanj pozornosti. Očitno menijo, da njihovi bralci niso premožni in kot takšni starletam sploh ne bodo zanimivi.

In potem so tukaj še nemoralne ženske, katerih pa pisci tega članka, ki so očitno moški, sploh ne odsvetujejo. Kajpak za zabavo. Previdnost svetujejo, ko gre za kaj več kot le zabavo. Tako jih opisujejo … Na začetku se boste s takšno žensko imeli tako lepo, kot še z nobeno doslej. Ona je vedno za stvar in ona je vedno prava stvar. V postelji, kjer njena nemorala najbolj pride do izraza, se ji ne boste mogli upreti. Z vami bo poskusila vse, o čemer ste prej samo sanjali. Prav zato jo boste težko zapustili. Vedeli boste namreč, da je to edinstvena priložnost, da doživite tisto najbolj vznemirljivo. Če se boste na takšno žensko navezali in jo vzljubili, ste v godlji. Ona bi vse to počela tudi s kom drugim in vi zanjo sploh niste tako edinstveni, kot je ona edinstvena za vas.

Zveni neumno? Napisano je povsem v slogu ženskih revij, le da je namenjeno moškim bralcem in so zato vloge obrnjene. In če ženske požiramo nasvete iz ženskih revij, mogoče tudi moški verjamejo “svoji literaturi”? Če se poskusim postaviti v vlogo moškega … Prva skupina. Dolgčas. Če slučajno ne bi zbežala zaradi dolgčasa, bi zbežala, ko bi videla, da mi nekdo pere možgane. Druga skupina. Kot moški … Mislim, da ne bi podlegla lolitam. Ker tako ali tako mislim, da so ženske najlepše in najboljše tam okoli petintridesetega leta … Tretja skupina. Če bi imela denar … Ne dam roke v ogenj, da ne bi podlegla. Četrti skupini pa bi si tako ali tako želela podleči. Če bi bila moški. Vsaj za kakšen mesec ali dva. In kaj pravite vi, ki ste res moški?

Nekaj me je vseeno presenetilo. Četudi so napisali več strani, moške niso opozorili na ženske, katerim je glavni in edini cilj čimprej imeti otroke, družino in ki ta cilj dosežejo z metodo “ko ga bom brcnila v vodo, bo že splaval”. Ali v prevodu, niso jih posvarili pred ženskami, ki bodo po nesreči namerno zanosile, da bi moškega spravile pred oltar. In kaj je s kuhanjem, res več ni pomembno, da ženska zna kuhati?

Jaz? Ne sodim v nobeno od zgoraj opisanih skupin, vendar sem očitno tudi napačna. Nekoč nisem bila. Bila sem najbolj prava.

Posted in Ljubezen | Leave a Comment »

Moji mamici!

Posted by zogca na avgust 27, 2008

MAMI

Vedno me spremljaš,
mi stojiš ob strani.
Varuh mojega življenja.
Vem,
z mojim prihodom na ta svet
se ti je življenje
obrnilo na glavo.
Veliko stvari je drugačnih,
kot si pričakovala.
Ni ti bilo lahko,
vendar si v sebi
zbrala dovolj moči,
dovolj ljubezni,
da greš vedno naprej
po tej težki poti.

Ko vsi odpovedo,
si ti vedno tu,
mi svetuješ,
tešiš bolečino,
umirjaš moje strahove.
Hvala.
Vse, kar živi
v tej preprosti besedi
je veliko premalo zate.

Nuša Ilovar

Posted in Poezija | Leave a Comment »

Ženske in moška stranišča! aka Moški in ženska stranišča!

Posted by zogca na avgust 25, 2008

Kino, gledališča, fakultete, šole, bencinske črpalke in počivališča na avtocestah … Na ženskem stranišču je vedno gneča, na moškem nikoli. Ni me sram priznati, da grem v takšnem primeru neredko kar na moško stranišče. Dolgo sem mislila, da sem ena redkih, vendar sem se zmotila. Ko sem lani na forumu pripadnice nežnejšega spola vprašala, ali to počnejo, sem dobila veliko pritrdilnih odgovorov. Nobena ni napisala, da se ji to zdi kakorkoli bolno, še manj perverzno. Nobena ni napisala, da bi jo kdaj kakšen moški nadrl. Zase lahko rečem, da me je mogoče kakšen začudeno gledal, večina pa se je samo nasmehnila. Če se mudi, se pač mudi. Moški to razumejo. Zdi se mi, da ženske ne, vsaj ne vse …

Pred dnevi mi je namreč prijatelj rekel, da je, ko je vrag vzel šalo, šel na žensko stranišče, ki je bilo prazno. Ko je opravil svoje, si umil roke in zadovoljno odprl vrata na prostost, je doživel “bližnje srečanje” z gospo štiridesetih let, ki ga je začela zmerjati z bolnikom in s perverznežem. Če sodim po tistem, kar je mogoče najti na spletu, ni edini, ki ima takšno izkušnjo.

Zakaj jaz nisem perverzna, če grem na moško stranišče in zakaj je moški perverzen, če gre na žensko? Če dobro pomislim … Ženska ima veliko več možnosti, da bo na moškem stranišču res kaj videla, kajti pisuarji pogosto niso ograjeni, medtem ko me svoje potrebe vedno opravljamo v kabinah in ko pridemo ven, smo že spodobne. Če jaz kot ženska na ženskem stranišču še nikoli nisem videla gole ženske, kako jo bo moški?

Greste ženske kdaj na moško stranišče, greste moški kdaj na žensko in kako se odzovete, ko pride do “bližnjega srečanja”? In še eno vprašanje … Zakaj je na ženskem stranišču vedno gneča, na moškem pa nikoli?

Posted in Življenje | 8 komentarjev »

Ti bi še Janšo volila, če bi ga tako dobila nazaj!

Posted by zogca na avgust 20, 2008

Ko me je pozimi zapustil fant in sem jokala dneve in noči ter iskala način, kako bi rešila najino ljubezen, mi je njegov najboljši prijatelj, ki se je tolaženja očitno učil na kakšnem satanističnem krožku, rekel naslednje: “Ti si tako trapasta, da bi še Janšo volila, če bi ga tako dobila nazaj.” Ne razumite me napak. Tega ni rekel, ker bi mislil, da so Janševi volivci trapasti. Daleč od tega, kajti verjetno je tudi on sam med njimi. S tem mi je povedal, da se mu zdim tako zelo bedna, da bi delala v nasprotju z vsemi svojimi prepričanji, če bi menila, da bom od tega imela kakšno korist. Kajpak ne bi. Kajpak ne bom. Vsekakor pa me je takrat za vse večne čase minilo tisto, čemur pravimo slovenska politika.

Ta “čudoviti” najboljši prijatelj me je označil za ekstremistko, mesec dni pozneje je on, moj princ, moji prijateljici kot razlog, zakaj me je zapustil, navajal moj politični ekstremizem. Od takrat si nisem ogledala niti enega dnevnika, od takrat nisem prebrala niti enega časopisa. Ne zanima me! V resnici me nikoli pretirano ni. Vendar sem lani jeseni, ker sem bila pol leta zaradi bolezni skoraj priklenjena na posteljo, na spletu debatirala o politiki. Če bi zagovarjala desna stališča, bi gospoda verjetno ugotovila, kako čudovito pametna sem in se navduševala nad argumenti, s katerimi sem zagovarjala svoja prepričanja. Ker sem zagovarjala leva stališča, sem bila ekstremistka. Po tistem prečudovitem principu, da je tisti, ki se ne strinja z nami, po defaultu slab. Po takšni izkušnji se mi zdi neumno s komerkoli se prepirati o nečem tako trapastem, kot je slovenska politika.

Niti pomotoma si ne bom ogledala nobene predvolilne oddaje. Niti pomotoma ne bom na spletu debatirala o volitvah. Volila bom. Resnično dvomim, da tisti, ki so me obtožali ekstremizma, vedo, katero stranko. Naj tako tudi ostane. Ogledala pa si bom povolilno oddajo. Da bom vedela, kaj se je zgodilo. In zgodilo se bo, kar bi se zgodilo tudi v primeru, če bi jaz naslednji mesec posvetila razlagi svojega mnenja. Ki, roko na srce, sploh ni pomembno. Kajti vsakdo zase najbolje ve, kaj je prav.

Dolgčas pa mi jeseni vseeno ne bo. Že dolgo časa spremljam, tudi v prihodnje jih bom, ameriške volitve. Ker to je šov. To je zabava. To je smeh. Odlične pogovorne oddaje. Odlični komentatorji. In kajpak meni najljubši Jack Cafferty.

Ker nisem hotela komurkoli narediti krivice, sem pred zaključkom pisanja te objave poklicala svojo najboljšo prijateljico na celem svetu in jo vprašala, ali sem ekstremistka. Odvrnila je, da se ne spomni, da me je sploh kdaj slišala govoriti o politiki. Toliko o mojem ekstremizmu. Toliko o veliki ljubezni, če svoji princeski ne zmoreš oprostiti niti tega, da ima drugačna politična prepričanja kot ti. In toliko o tem, kako se ljudje norčujejo iz tistih, ki objokujejo izgubljeno ljubezen.

Ne vem, kdo bo poraženec na volitvah. Vem pa, da bo poraženec v življenju tisti, ki bo politična prepričanja, nečisto kri in nekrščenost postavil pred brezmejno ljubezen. Pa srečno!

To objavo sem napisala, ker se menda te dni začenja volilna kampanja in nam bodo z vseh strani obljubljali, da se bosta cedila med in mleko. Mleka jaz sicer ne pijem, med pa je edina hrana, po kateri bruham in ga zato sploh ne smem poskusiti. Če boste slišali, da kakšna stranka obljublja pice in kokakolo, me pa le obvestite. Mogoče dobi moj glas. To zadnje je kajpak bilo bolj za hec kot za res. In ne, njih, pisano skupaj, ne bom volila.

Posted in Politika | Leave a Comment »

Vse eko, potem pa za hec v Ikeo?

Posted by zogca na avgust 19, 2008

Dandanes je skoraj vse na voljo tudi v eko različici. Skorajda ga ni več izdelka, za katerega se ne bi nekdo domislil, da bi ga prodajal tudi kot eko. Eko je brez dvoma v modi. In ko je nekaj moderno, ima veliko pristašev. Jaz nisem ena izmed njim. Nisem ekoistka in to ne nameravam postati. Ne razumite me napak. Tudi meni je mar za okolje in se temu primerno trudim, da ga po nepotrebnem ne onesnažujem, pa vendar … Kupim tisti pralni prašek, za katerega menim, da najboljše opere moje perilo. Kupim tisti detergent, s katerim se med pomivanjem posode najmanj mučim. Kupim tisti šampon, ki moje lase naredi najlepše. Znova, ne razumite me napak, spoštujem ljudi, ki prav vse počnejo z mislijo na naš planet, kajti ti ljudje si brez dvoma zaslužijo vsako spoštovanje. Včasih me razjezijo tisti drugi, ki očitajoče gledajo takšne, kot sem jaz, sami pa …

Lani sem se na spletu zapletla v debato o pranju brisač in posteljnine. Po pravici sem napisala, da pri meni po vsakem prhanju brisača roma v pralni stroj in da vsak teden operem posteljnino. Ko se je po meni usul plaz žaljivk. Nekaj “pravovernih” ekoistk je pisalo takšne stvari, da bi človek pomislil, da sem zločinka. Potem v takšnih debatah nisem več sodelovala, sem jih pa brala. In vedno so našle kakšno novo “zločinko”. Seveda na določene vzdevke postaneš pozornejši in ko vidiš “pravoverne” ekoistke pisati … Včeraj smo bili v Grazu v Ikei in smo kupili dve svetilki. Mi gremo jutri tja po pograd. Ali pa … Za en dan bi šli na morje, kakšno bo vreme? Zapeljali se bomo do Kranjske gore in se tam urico ali dve sprehajali. Mene resnično prav nič ne moti, če ljudje hodijo po svetilke v Graz, vendar menim, da nekdo, ki toliko bencina pokuri, da bi kupil nekaj, kar lahko dobi čez cesto, pač drugih ne more označevati kot morilce Zemlje. Kot tudi menim, da nekdo, ki se mora dve uri voziti, da se lahko eno uro sprehaja, nima pravice drugim pridigati o varovanju okolja.

Takšnih, ki bi se odrekali vsemu ugodju, da bi rešili planet, je na naših prostorih bore malo in tudi najbolj glasni ekoisti pogosto počnejo stvari, s katerimi povsem nepotrebno onesnažujejo okolje, zato me resnično pogreje, ko se na druge ljudi spravljajo zaradi “nepravih” pralnih praškov, uživanja salame, kupovanja plastičnih vrečk itd. Vsekakor je pohvalno, da se trudijo širiti sporočilo o varovanju okolja, ampak ko to počnejo na agresiven in že skorajda žaljiv način, se ne smejo čuditi, če nazaj dobijo “kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen”! In če so ravno včeraj v Ikei kupovali nočne omarice, ga ne bodo mogli vreči.

Nikoli nisem bila v Ikei, v lanskem letu sem prevozila vsega tri tisoč kilometrov, zato pa imam stanovanje polno čistih brisač. Nisem najboljša, najslabša pa tudi ne. Menda …

Posted in Življenje | Leave a Comment »

Ljubezen tako prekleto boli! aka Pogrešam ga!

Posted by zogca na avgust 17, 2008

S svojo najboljšo prijateljico, ki je kar nekaj let starejša ter temu primerno izkušenejša in pametnejša, sem se velikokrat pogovarjala o ljubezni in moških. Velikokrat mi je rekla, da še nisem doživela prave ljubezni, da še ne vem, kaj resnično pomeni ljubiti in trpeti. Kajpak se nisem strinjala. Kako lahko nekdo reče, da ne ljubim in ne trpim, ko pa se povsem očitno dogaja oboje? Imela je prav, povsem prav. Vse tisto, kar sem čutila prej, ni bilo nič v primerjavi s tem, kar se je zgodilo pozneje …

Začelo se je nekako takole. Pred dvema letoma, bil je avgust, kot zdaj, sem načrtovala jesensko potovanje. Po dooolgih letih prvič sama. Veselila sem se, kako zelo sem se veselila. Ko sem ji vsa navdušena razlagala, kaj vse bom videla, je nekako beseda nanesla … Moja prijateljica je izjemno verna in prepričana, da je prav vse v Božjih rokah. Ko sem ji naštevala, katere cerkve bom obiskala, kajpak kot turistka, mi je rekla naslednje: “Prosi ga (svetnika, po katerem je poimenovana cerkev) za ljubezen. Prižgi svečko in ga prosi za ljubezen. Vendar nikar na tebi svojstven način … Hočem tega in tega in to takoj zdaj. In ne bodi sebična. Najprej prosi, da boš ti lahko občutila ljubezen in šele potem, da ti bo ljubezen v enaki meri vrnjena.” Ponavadi bi jaz zadevo prilagodila do te mere, da bi šla svetniku utrujati s centimetri, kilogrami, barvami in podobnim ter bi se pozneje sprenevedala, da sem delala po črki navodila, vendar me tam zgoraj nihče ne posluša. Vendar tega nisem naredila. Deset dni sem, dokler sem bila tam, vsako jutro vstopila v tisto cerkev, prižgala prijaznemu svetniku svečo in pol ure v mislih ponavljala: “Prosim te, da v moje življenje pošlješ nekoga, ki ga bom lahko neizmerno ljubila in bo tudi on ljubil mene.” Samo to. Brez pogojev. Brez dodatnih zahtev. Prijateljica je bila izjemno ponosna name.

Ker je bilo življenje lepo, ker sem se imela luštno in ker mi prav nič ni manjkalo, se nisem spraševala, ali bo prijazni svetnik uresničil mojo željo in kdaj bo to storil. Tri mesece pozneje je prišel on. Prvi telefonski pogovor, ki naj bi trajal pet do deset minut, je bil dolg osem ur. In bi verjetno trajal še dlje, če se ne bi odločila, da je mogoče pametno, če gre pred odhodom v službo spat vsaj za eno uro. Prvi zmenek, ki naj bi bil kino in hitra pijača, je trajal deset ur. Drugi dvanajst. Ne, ni bilo seksa, pogovarjala sva se. Tako lepo sva se pogovarjala. In ne, on ni bil takšen, za kakršnega bi jaz prosila prijaznega svetnika, če bi prošnjo sestavljala po svoje. Bil pa je tako dober, tako prijazen in tako zelo rada sem se pogovarjala z njim. Pa vseeno nisem bila še povsem prepričana. In ker … Takšna sem. Ali se nečesa lotim z vsem srcem, povsem predano in z namenom, da zadevo izpeljem do konca (v takšnem primeru je konec, ko dva loči smrt) ali pa se je sploh ne lotim. Samo to se mi zdi odgovorno, kajti nihče ni moj poskusni zajček, da bi se z njim poigravala v smislu če bo šlo, bo, če ne, pa naslednji. Ko me je nekega večera, ko sem bila v službi z zgoraj omenjeno prijateljico, poklical in mi rekel, da je on najbolj pravi moški zame in je prosil prijateljico, naj to potrdi … Takrat sem se odločila, da mu dam svoje srce. Rada sem ga imela. Zdi se mi, da nihče nikoli nikogar ni imel tako rad, ko sem imela jaz rada njega in ga imam še vedno rada. Čutila sem, da me ima rad. Včasih to še vedno čutim. A vendar je nekega dne kar odšel.

Pozabil je, da je prav on najbolj pravi zame in da sem prav jaz najbolj prava zanj. Pozabil je, da mi je govoril, da mu lahko povsem zaupam, ker me ne bo nikoli prizadel. Pozabil je vse pogovore, vse objeme, vse poljube. Pozabil je vse dneve in noči. Jaz nikoli nisem mogla pozabiti in zdi se mi, da ne bom nikoli pozabila. Ljubezen tako prekleto boli in pogrešam ga.

Letos poleti sem se vrnila v tisto cerkev. Znova sem prijaznemu svetniku prižgala svečko. Ne, nisem ga prosila za novo ljubezen. Ne želim je. Prosila sem ga, naj pomaga, da bosta najini srci znova, kot nekoč, našli pot drug do drugega. Ker življenje brez njega ni lepo, ker se brez njega nimam luštno in ker mi on zelo manjka, se sprašujem, ali bo prijazni svetnik uresničil mojo željo in kdaj bo to storil.

Včasih se mi zdi tako zelo blizu, spet kdaj tako zelo daleč. Vedno pa je v mojem srcu. Vem, ker ga čutim.

Posted in Ljubezen | 4 komentarji »

Najdi me zopet v sebi …

Posted by zogca na avgust 10, 2008

ODNESI ME

Odnesi me na sredo poljane
sončnim žarkom naproti.

Ljubi me nežno
in stisni k sebi.

Ljubim te,
moja duša je tvoja duša.

Prisluhni tihim prošnjam
in najdi me.

Najdi me zopet v sebi
in odnesi sončnim žarkom naproti.

Tamara Vasić

Posted in Poezija | Leave a Comment »