Žogca v ofsajdu

In nič več v pričakovanju sodniške piščalke

Archive for november 2010

Naivna deklica je v meni za večno umrla!

Posted by zogca na november 30, 2010

MISLILA SEM

Mislila sem,
da razumem življenje,
da razumem skrivnosti bogov,
pa sem se zmotila.
Neuka sem te
v zlate misli zapletla,
misleč,
da je to dobro.
Dala sem ti ključe
od samega svetišča,
ti pa si odšel,
slep in gluh,
in se pri stranskih vratih,
v temi,
pobratil z lastnimi strahovi.
Mlada, naivna deklica
je tistega dne v meni
za večno umrla.
Nihče ni jokal za njo,
nihče ni nosil črnine.
Le jaz sem jokala,
besna nad sabo
v spoznanju,
da tako malo razumem življenje.

Olga Kolenc

Advertisements

Posted in Poezija | 82 komentarjev »

It’s only pain, it only hurts …

Posted by zogca na november 28, 2010

Posted in Glasba | 150 komentarjev »

Postati popoln partner?!?

Posted by zogca na november 28, 2010

Ker je nedelja in si bom na vso moč prizadevala biti nedeljska, bom dala vse od sebe, da bom čim manj časa preživela za računalniku in čim več … Verjetno kar na kavču, ker po snegu pa res ne mislim skakati. Aha, menda bo snežilo. Ker seveda moram poskrbeti, da vam na blogu ne bo dolgčas, sem iz naftalina potegnila dve leti staro objavo. Zanimivo je, da bi danes verjetno napisala precej podobno. Okej, stavek ali dva bi spremenila. In da, malo manj bi bentila čez princa, kajti v primerjavi s tem, kar me je čakalo po njem, je bil on utelešenje dobrote. Zdaj pa zares, sledi dve leti staro pisanje …

Na forumu sem v neki debati zasledila razmišljanje, da bi si morali samski prizadevati za to, da bi postali popolni partnerji. Skratka, spremeniti bi se morali do te mere, da bi nekomu, za katerega še ne vemo, kdo je, bili popolni življenjski sopotniki. In to naj bi bila pot do sreče. Zdaj sledi moje najgloblje nestrinjanje s takšno strategijo …

Četudi bi sprejela teorijo, vendar je ne, da bi morali iz sebe narediti nekaj, kar nismo, da bi potem bili vredni sreče … V katero smer naj bi se človek spreminjal, da bi postal popoln partner? Enemu moškemu je popolna partnerka ženska, ki je odlična gospodinja. Spet drugemu športnica, ki ne zamudi nobene priložnosti, da bi lezla v gore. Tretji si želi ob sebi imeti karieristko. Kar je za Franceljna sekira, ki je padla v med, je za Poldeta popolna nočna mora. In sploh … Zakaj bi ženska zavoljo tega, da bi jo nekdo imel rad in ji stal ob strani, morala postati drug človek? Kakšne akrobacije naj bi ženska, ali pa tudi moški, izvajala, da bi bila všečna nekomu, kateremu naj bi tako ali tako bila všečna? Menda, če je z njo. Zakaj naj bi se nekdo sploh moral spremeniti? Če si izberemo enega človeka, potem nam je ta človek verjetno všeč. Verjetno se nam je zdel primeren partner. Ker se sicer sploh ne bi zapletli z njim. Če nas pri temu človeku toliko stvari moti in bi iz njega naraje naredili nekega drugega človeka, zakaj se nismo zapletli s človekom, ki že je takšen, kakršnega si v resnici želimo? Mar ne znamo izbrati? Večkrat preberem tarnarnja o tem, da je bila ta takšna in takšna ter zato ni bila v redu. Spet naslednja takšna in takšna in tudi ni bila v redu. In naslednja spet. Cela zbirka tako ali drugače “zanič žensk”. Kdo jih je pa izbiral?

Naj se vrnem k popolnosti. Mogoče bo gospodična, ki je na forumu tarnala, sprejela nasvet in vzela v roke, kot ji je bilo svetovano, knjige ter si prizadevala postati popolna partnerka. Kaj ji bo to prineslo? Nič. Na koncu je vse odvisno od sreče. Lahko smo popolni, četudi nihče od nas v resnici ni, če je ne drugi strani nekdo, ki nima tiste prave želje, da bi gradil partnerski odnos, je popolnost zaman. Jaz sem menda imela popolnega partnerja. Vsaj tako se mi je predstavljal. Mesece in mesece, dokler se nisem do uhljev zaljubila vanj. Pa so bile vse samo besede. Ne le, da mi ni bil popoln partner. Sploh ni imel resničnega namena biti partner. Popolnosti jaz tako ali tako nisem pričakovala, še manj sem jo zahtevala. Sto in eno napako bi mu odpustila. On meni niti vrlin ni odpuščal.

Poznam ženske, ki so v vsakem pogledu zelo daleč od popolnosti. In imajo partnerje, ki jih ljubijo. Z vsemi napakami. Nekaterimi celo precej motečimi. Vendar so verjetno skozi oči, ki ljubijo, te napake videti ljubke. Poznam pa ženske, ki so precej blizu popolnosti, vendar so partnerji do njih grdi, če ne celo žaljivi. In če zadevo pogledam iz svojih izkušenj … Če bi rekla, da sem bila do prvega fanta ne vem kako dobra ali ljubeča, bi se zlagala. Ker nisem bila. Nisem mu bila dobra punca. Saj tudi slaba ne, kajti imela sem ga rada, bila sem mu zvesta, stala sem mu ob strani in mu pomagala. Vendar mu vseeno nisem bila dobra punca. Pa me je imel brezmejno rad. In če bi me jutri povozil avto, vem, da bi jokal kot dež. Verjetno najbolj od vseh. Drugega fanta sem kajpak tudi imela rada, še veliko bolj, tudi njemu sem bila zvesta, sem mu stala ob strani in mu pomagala. Vendar sem njega tudi nenehno božala, objemala, “lupčkala” in se ob vsaki priložnosti trudila, da bi ga tako ali drugače razveselila. Česar pri prvem nikoli nisem delala. Vsak njegov nasmeh je bil moja sreča. Pa me ni imel brezmejno rad. Postala sem boljša, vendar sem veliko slabše prišla skozi. Če bi postala še boljša, bi me naslednji mogoče že tepel. Pa saj naslednjega ne bo. Ta izkušnja je preveč bolela. (Hmmm, tale dodatek je iz leta 2010. Pa je vseeno bil naslednji. In da, kot sem pravilno napovedala pred dvema letoma, sem prišla skozi še veliko slabše. Tepel me resda ni, mi je pa naredil toliko grdega, da bi klofute gotovo manj bolele).

Jaz gotovo ne bom prebirala knjig in si prizadevala postati popolna partnerka. Če me nekdo ne mara takšne, kakršna sem, potem tudi ni treba, da me mara zaradi tistega, kar bi se iz knjig naučila, da moram biti. Jaz sem, kar sem. In vse tisto, kar sem, pokažem že na prvem, drugem zmenku, predvidevam, da tisti, ki me povabi na tretjega, želi mene. Če si nekdo po enem letu premisli, se gotovo ni zato, ker jaz ne bi bila ljubeče, zvesto, iskreno, pošteno in strastno bitje. Premislil si je, ker sam ne ve, kaj hoče. Nobena knjiga pa nas, predvidevam, ne more naučiti, kako naj tistemu, ki ne ve, kaj hoče, damo tisto, kar hoče.

Kdor nas bo res imel rad, temu se bomo v tej veliki množici ljudi, zdeli popolni, pa četudi bo vedel, da smo nepopolni. In to je ljubezen. Ki, vsaj po moje, nima nobene zveze s popolnostjo. Žal pa ljubezen, vsaj mene, preveč boli. In je zato bolje, da se je sploh ne grem več. (Še en dodatek iz leta 2010. Vsekakor se bom še šla ljubezen, ampak bom odslej skušala raje kot moškega imeti sebe. In najprej poskrbeti za svojo rit. Potem se bom, ko bom v hrbtu začutila mesarski nož in bo ljubezni konec, počutila manj trapa.)


Posted in Ljubezen | 31 komentarjev »

Rajc, ki bi stopil tudi pol metra snega!

Posted by zogca na november 27, 2010

Čeprav sem hotela nadaljevati z diskriminacijo in objaviti še en rajc za pupe, sem si premislila in se odločila, da bom danes vseeno “fer”. Sem pač dobre volje in zakaj od tega ne bi imeli nekaj koristi tudi pupiji? Ponavadi jo imajo. Pogosto tudi takrat, ko tega nočem. Tej koristi je ime Irina Shayk in je sicer najbolj znana kot dekle portugalskega nogometaša Ronalda. Po poklicu je seveda (kaj pa bi drugega lahko bila?) manekenka.

Ufff, kakšen pogled.

Sem pač ženska in moja prva misel ob zgornji fotografiji je bila, zakaj, za vraga, so ji na črne najlonke obuli modre čevlje. Mene to tako zelo moti, da je zame fotografija uničena, ker pa se zavedam, da moški te malenkosti niti opazijo ne, sem jo vseeno …

Dovolj valjanja po kavču. Ena malo manj vroča. Če pri gospodični Irini sploh kaj ni vroče.

Hmmm. In ob tako dobrih genih (menda se strinjamo) je Ronaldo otroka po dogovoru naredil neki Američanki. Pač, posel? To pa kar malo smrdi. Verjetno se je na poti s kakšnega treninga spotaknil in padel vanjo. Mah, kaj mi mar? Če je Irini prav, je prav tudi meni.

Posted in Rajcanje | 24 komentarjev »

Nad človeškimi bojišči in morišči!

Posted by zogca na november 25, 2010

LITANIJE

Kdor ne pozna bojazni –
me ne pozna.
Kdor ne ve, kaj je pregnanstvo –
me ne pozna.
Kdor je tujec samoti –
me ne pozna.
Kdor ni koprnel od strahu –
me ne pozna.
Komur na dnu ne ležita
kamen brezupa in kamen spoznanja –
me bo težko začutil.
Kdor v temi svojih globin
ne ve za svetlolusko ribo zaupanja –
me bo težko razumel.

Kdor ni nikoli osupel strmel
nad brezčutnimi biseri večnega ledu,
nad ubijalsko lepkostjo živega peska,
bo težko sprejel moja čustva.

Nad človeškimi bojišči in morišči
vzhaja sonce enako blesteče
kot nad polji in vrtovi.

Neža Maurer

Posted in Poezija | 115 komentarjev »

Vroče, vroče, vroče!

Posted by zogca na november 23, 2010

Diskriminacija. Prejšnji rajc je bil za pupe in tudi ta rajc je za pupe. Nisem “fer” do pupijev in v tem trenutku ne čutim nobene potrebe po tem, da bi bila “fer”. Saj niste hudi name, kajne? Joj, zakaj sploh to sprašujem? Če sem se odločila, da ne bom “fer”, tega sploh ne smem spraševati. Kaj ni treba, niti ne smem! Gospodu, s katerim se se odločila rajcati, je ime Nick Ayler in je …

… vsaj meni strašansko seksi.

Verjetno bi se spodobilo, da bi o njem izbrskala podatek ali dva, da bi imela kaj napisati v objavo, ampak mi je za to veselo “dol mahalo”. Raje sem si privoščila “guglanje” njegovih fotografij.

Bemtiš, dober je.

Jaz bi ga, priznam, raztrgala.

Posted in Rajcanje | 156 komentarjev »

Brez smeri in brez cilja!

Posted by zogca na november 21, 2010

Nedelja je in zato sem prvo kavo (okej, to, kar jaz pijem, res ni kava) spila šele ob dveh, čeprav mi sploh ne bi škodovalo, če bi vstala ob osmih in se lotila “pucanja” starih grehov, preden jutri spet pridem pred oči svoji šefinji. Ne ljubi se mi, v tem trenutku se mi ne ljubi. Sem pač v obdobju, ko imam zase in za svoje trenutne potrebe več kot dovolj, ciljev, zaradi katerih bi se mi zdelo vredno delati petke in svetke ter jutra in noči, pa trenutno nimam. Vprašala sem se, česa že zelo dolgo nisem počela, pa sem imela nekoč to zelo rada in prišla sem do zaključka, da že zelo dolgo nisem sama hodila po svojih naljubših ulicah, šla na tista mesta, za katera pravim, da so moja. Pač, zadnje čase sem hodila po asfaltu, ki ne pozna mojega koraka. Obula sem gumijaste škornje, v roke vzela prozoren dežnik in se odpravila v dež in temo. Brez smeri in brez cilja …

… iskat novo smer in nov cilj.

Posted in Življenje | 229 komentarjev »

Pesem iz zaznamka!

Posted by zogca na november 17, 2010

Posted in Glasba | 81 komentarjev »

Kako postaneš prasica?

Posted by zogca na november 14, 2010

Na mojem najljubšem forumu že nekaj časa ni bilo nobene zares zanimive teme, ampak danes je pa ena izmed MON-ovk zastavila vprašanje za milijon dolarjev, kot bi rekli Američani. Kako postaneš prasica? Seveda do moškega. Prvi odgovor je bil: “Učitelja imaš pred nosom.” Že deseti (v bistvu jih nisem štela), da se prasica sploh ne splača biti, kajti vse se vrača, vse se plača. Zadnji (za zdaj) nasvet je vključeval odrekanje seksa. Saj ne, da bi mi nasveti prišli prav, ker v tem trenutku nimam komu biti prasica in četudi bi to imela komu biti, tega (vem, trapasto) ne zmorem, ker se mi moški vedno smilijo in kakorkoli se stvari obrnejo, vedno poskrbim, da je njim bolje kot meni. Pač, sem antitalent za prasico. “Ubogi ne bo vstal ob sedmih, če lahko vstanem jaz, naj spi do enajstih. Ubogi se ne bo mučil s posodo, če jo lahko pomijem jaz. Ubogi, ga bo zeblo, naj on vzame toplejšo odejo.” Težko bi našli večjo bebko in ne, prav nič ne pomaga, da mi najboljša prijateljica že deset let govori, da se do moškega ne splača biti dobra. Pa vseeno, že zaradi heca bi rada prebrala vaše predloge.

Posted in Ljubezen | 278 komentarjev »

Dolgolasi rajc za pupe!

Posted by zogca na november 13, 2010

Aha, rajcam pupe. Čeprav mi, verjemite, ni prav nič do rajca in ko pomislim na moški spol, mi na pamet pride vse prej kot seks. Vsekakor mi najprej pridejo na pamet borilne veščine. Ampak okej, dobila sem več pritožb, da zanemarjam blog, zato bom dala nekaj od sebe. Vsaj za rajc. Ki bo tokrat drugačen od prejšnjih, ker … Ena izmed najzvestejših bralk mojega bloga (oja, naša predraga Janis) mi že več let piše, da če hočem vedeti, kaj pomeni v postelji imeti res dobrega moškega, si moram omisliti dolgolasca. Priznati moram, da sem njeno mnenje jemala z zadržkom, dokler mi ni prijateljica, ki ima zadnje pol leta dolgolasca, rekla, da mu noben prej ni bil niti do kolen. Mah, kakšna kolena, rekla je do gležnjev. Zato je tokratni rajc dolgolas …

In ko sem izbirala dolgolasca, v bistvu ni bilo dileme. Zame en in edini. Nekdanji mož moje Pamelce.

Mogoče nima ravno najdaljših las in imel je tudi veliko daljše, ampak Tommy Lee je zame dolgolasec in vsekakor najbolj seksi dolgolasec, kar sem jih videla.

Tommyja pa sem, verjemite, videla zelo dobro.

Oja, Žogca je gledala domače posnetke nekdanjih zakoncev.

In če je moški, ki ga na današnji dan ne bi zbrcala s svoje postelje, je to Tommy Lee. Bemtiš, kje je zdaj tista kaseta?

Posted in Rajcanje | 141 komentarjev »