Žogca v ofsajdu

In nič več v pričakovanju sodniške piščalke

Archive for junij 2009

Žogcino skakljanje po Zagrebu!

Posted by zogca na junij 29, 2009

“Saj ne misliš resno”, so mi govorili, ko sem razglasila, da grem v Zagreb. Kajpak sem mislila smrtno resno. Če v Zagreb hodim iz Ljubljane, bom seveda šla tudi, ko se nahajam dvajset kilometrov proč. “Zakaj?”, so me spraševali. Ker imam rada velika mesta in Zagreb je pač najbližje veliko mesto. Grem na kavo, na kosilo, na sprehod, v šoping. Ker pač rada grem.

V izogib enournemu iskanju parkirnega mesta in morebiti celo plačevanju kazni, sem se z avtom zapeljala do Dobove, tam pa sedla na vlak, ki me je v dobrih dvajsetih minutah pripeljal v samo središče Zagreba. Najprej sem se podala v podzemno nakupovalno središče, kjer sva pred tremi leti z najboljšo prijateljico ob treh zjutraj kupovali alkohol po tem, ko sva do konca izpraznili mini bar v hotelski sobi. In to ni bil katerikoli hotel, bil je Hilton.

Ko sem “prešnofala” to lokacijo, sem se odpravila do trga Bana Jelačića, spila kapučino in Jamnico, potem pa je bilo na vrsti moje najljubše opravilo. Seveda, v mislih imam šoping. Opomniti sem se morala, kaj pravzaprav kupujem, kaj je tisto edino, kar potrebujem. Denarnica. Moja najlepša in najčudovitejša Benettonova namreč razpada. V Benetton, kam pa? Vedela sem, da še ene takšne ne bom našla, upala sem na približek.

Seveda sem se prej ustavila pri kiklicah in majicah, ko pa sem poskušala nekaj, kar so bile na pol cokle na pol japonke, sem na radiu slišala, da je umrl Michael Jackson. Še dobro, da sem ujela novice, kajti sicer bi bila precej začudena nad dejstvom, da so v vseh trgovinah vrteli njegove pesmi. Kupila sem denarnico. V Benettonu.

In potem še eno v Funky Fishu. Z denarnicami je namreč hudič. Ko sem jo iskala pred tremi leti, je iskanje potekalo natančno devet mesecev. Na koncu sem jo našla v Beogradu. In tudi tokrat je v Ljubljani kazalo precej slabo, prav nobena mi ni bila všeč. Ko sem v eni uri v Zagrebu zagledala že drugo meni zelo všečno, sploh nisem oklevala. Pa tudi draga ni bila. Na kosilo nisem šla. Mojo najljubšo zagrebško restavracijo so namreč zaprli. Ostal je samo še napis na zidu.

Ker sem bila uspešna, sem se lahko odpravila nazaj proti železniški postaji. Tam sem zagledala prizor, ki me je ganil in sem ga morala ovekovečiti. Mladenič v zgodnjih dvajsetih letih je držal za roko svojo ostarelo in betežno babico ter ji pomagal priti, kamorkoli je že bila namenjena.

Železniška postaja. Ostalo mi je še nekaj kun. Nekdo, ki bi bil podoben moji mami, bi teh 150 kun zamenjal nazaj v evre, ampak jaz ji nisem podobna. Raje sem poiskala natikače, ki so mi bili všeč in so stali natančno 150 kun, ter jih kupila.

Preden končam, bom svoje drage dame prosila za pomoč. Zdaj, ko imam dve denarnici, sem se znašla pred dilemo, katero naj začnem uporabljati, katero pa naj shranim za rezervo. Kaj pravite?

 

Advertisements

Posted in Skakljanja | 31 komentarjev »

Žogca s krokodilčki v očeh!

Posted by zogca na junij 29, 2009

Vse se enkrat zgodi prvič in zgodilo se je tudi to, da se je Žogca znašla na čisto pravi vaški veselici. Prvič! Z Izbrano sva v nekaj dneh v toplicah dobili številčno žensko družbo in v soboto zjutraj je padla zamisel, da gremo. Kajpak sem jaz, ki hodim na Dina Merlina, Lepo Breno in Ceco, “čukasto” gledala, ko sem slišala, da od mene pričakujejo, da bom šla poslušat Čuke.

Ker se nama je zdelo trapasto, da bi čepeli v hotelski sobi, ko so se druga “dekleta” zabavala, sva šli tudi midve. In ne, sploh nama ni bilo žal, kajti Čuki so resnično naredili dober žur, za najmlajše, najstarejše in tiste vmes.

Igrali so Avsenikove, Slakove pesmi, cel kup slovenskih uspešnic in seveda svoje viže. Za vas sem posnela Krokodilčke v očeh, Mal’ naprej pa mal’ nazaj in še eno pesem, ker gre nekako takole:“Jaz pa pojdem po dekle, tja daleč pod Gorjance …” Prepričana sem, da vi poznate naslov, kajti pesem je zelo znana, ampak jaz sem pač na tem področju za luno.

Zaigrali so tudi mojo najljubšo pesem vseh časov (princ bi skorajda moral vedeti, katera pesem je do konca samovšečni Žogci najljubša), ampak šment, ravno takrat sem bila na stranišču. Tam je bila sicer huda gneča, kar sploh ni nenavadno, kajti alkohol je tekel v hektolitrih. Ne, Žogca ga ni pila, bila je na Radenski, se pa je, kar ste verjetno pričakovali, zgražala nad pijanimi mladostniki in iskreno sočustvovala z dekleti, ki jih bodo nekega dne dobila za može.

Še nekaj besed o Čukih. Razen pesmi Ta vlak mi nobena njihova nikoli ni bila prav posebej ljuba, vendar moram priznati, da naredijo izjemno vzdušje in da dajo vse od sebe, da dobro zabavajo tiste, ki jih pridejo poslušat.

Če odštejem tri desetminutne predahe, so peli, igrali in plesali več kot šest ur, od osmih do pol treh. Z Izbrano sva omagali ob pol dveh, druga dekleta so še ostala. Tako je bilo, ko je Žogca prvič in mogoče ne zadnjič priskakljala na vaško veselico. Več fotografij si lahko ogledate tukaj.


 

Posted in Skakljanja | 84 komentarjev »

Jackotu v slovo!

Posted by zogca na junij 28, 2009

Posted in Glasba | 80 komentarjev »

Žogca gre namakat svojo vsak dan manjšo rito!

Posted by zogca na junij 24, 2009

Med pisanjem te objave s sušilcem za lase sušim svojo najljubšo kiklico, trenirko in še cel kup drugih stvari, ker sem se pranja kajpak lotila zadnji večer in se obleke čez noč niso posušile, kar je na nek način logično, razmere so namreč skorajda zimske, kurijo pa seveda poleti ne. Ko jih bom likala, bom skakljala okoli z depilacijsko kremo na enem organu in dveh okončinah, iskala po stanovanju kopalke, polnilce, šampone, lake, krtače itn. Vedno ista pesem. Kot da bi moj življenjski moto bil: “Tisto, kar lahko narediš danes, moraš pustiti za jutri.”

Preden se bom otovorjena s prepolnim nahrbtnikom odpravila do garaže, me bo gotovo še enkrat poklicala mama in mi razložila, kako moram voziti. Njene nasvete najraje poslušam, kajti ona na leto prevozi celih 50 kilometrov in ima zato bogate izkušnje, ki mi vedno pridejo prav. Potem mi bo na telefon dala še očeta in mu govorila, na katere hudo nevarne ovinke me mora opozoriti. Skratka, cela komedija. Ne bo pa nobene komedije na bazenih, kajti uspelo mi je občutno zmanjšati obseg rite. In ne samo rite. Kajpak bom v toplicah nadaljevala prehranjevalni režim brez ogljikovih hidratov in bom pri tem vztrajala vse do tedaj, ko bom takšna. Ker ne kaže, da se obeta kakšna huda vročina, bom verjetno brez težav preživela brez sladoleda. Vsaj upam. Pridni bodite!

Posted in Nesmisli | 149 komentarjev »

Kot da si gluh!

Posted by zogca na junij 24, 2009

PRIMERA

Govorim o tebi,
vedno in povsod o tebi.
Včasih si celo poleg,
a niti ne trzneš.
Kot da si gluh
.

Ja, gluh si.
Morda celo zame.
V tvojih očeh se odslikavajo
samo še razdalje.
Iz leta v leto daljše.

Nenadoma vem:
Govorim o tebi
kot o najdražjem rajnkem.

Neža Maurer

Posted in Poezija | 24 komentarjev »

Pela bom pesem o svoji ljubezni!

Posted by zogca na junij 23, 2009

IGRAM ZA VSE

Igram za vse, kar imam.
Sprejemam vsakršna pravila igre,
plačam vsakršno ceno
za tisto, kar ljubim.
Če izgubim,
pojdem po svetu kot desetnica.
Šla bom
in gredoč pela o svoji ljubezni.

Neža Maurer

Posted in Poezija | 174 komentarjev »

Klic hrepenenja!

Posted by zogca na junij 22, 2009

IN VENDAR JE SONCE

In vendar je sonce. In vendar so ptice.
Kako naj utišam besedo?
In spet so na trgu čebljave ženice.
Kako naj preženem besedo?

Preveč je vonjav in preveč melodij,
preveč je otroškega smeha,
da ne bi skoz tisoč zaklenjenih vrat
privrelo še mene iskat.

Zaman se upiram in mrščim obraz,
zastonj zadržujem nasmeh,
brez haska molčim in odvračam pogled,
brezupen in jalov obred.

Kako naj preženem besedo in smeh
in glasbo in klic hrepenenja,
če čutim še sladkopekoči okus
po mavričnem soku življenja?

Neža Tratar

Posted in Poezija | 29 komentarjev »

Kdaj je otrok premalo in kdaj preveč?

Posted by zogca na junij 21, 2009

Na mojem najljubšem forumu se je razvnela debata o tem, kaj je sebično in kaj ne. Napisali (mogoče bi bilo pravilneje napisale) smo že skoraj dvesto sporočil in še vedno se nismo uspeli dogovoriti, ali so sebični tisti, ki imajo raje manj otrok, da sebi in otrokom lahko nudijo več, ali pa je morebiti sebično to, da rodiš celo četico otrok, katerim ne moreš ponuditi ne svoje sobe ne kakršnegakoli drugega plačljivega razkošja.

Je sebično, da na svet ne spraviš kakšnega bitja več zato, ker želiš sebi in otrokom, ki so že rojeni, ponuditi več in boljše? Ali pa je sebično govoriti, da se morajo otroci odreči temu ali onemu, ker si ti sam želiš še enega več? So res tisti, ki imajo manj otrok, materialisti? So tisti, ki imajo več otrok, kot si jih finančno lahko privoščijo, egoisti, ki jih ne zanima, kakšno ceno za uresničenje njihove želje po veliki družini plačujejo tisti, katerim naj bi družina bila pravzaprav namenjena?

Kdaj je otrok premalo in kdaj preveč?

Posted in Življenje | 291 komentarjev »

Vsa nebesa!

Posted by zogca na junij 20, 2009

VSA NEBESA

Bom izprosila?
Bom izmolila?
Bom po trpljenju
nekoga dobila?
Vem,
zaslužila ne bom!
Morda bom prejela
kar tako,
iz čiste milosti,
v navalu ljubezni,
zastonj,
vsa nebesa!

Nataša Ahčin

Posted in Poezija | 17 komentarjev »

Ranjena in sama!

Posted by zogca na junij 19, 2009

V MOLK VEČERNIH SLUTENJ

V molk večernih slutenj
pade krik, ki rani.
Zaihtijo slutnje
v žalosti neznani.

Ceste, svetle ceste,
tonejo v sivino,
tesni, plašni klici
trgajo tišino.

Iščem in ne najdem
več poti med nama,
tiho grem po cesti,
ranjena in sama.

Anica Černej

Posted in Poezija | 89 komentarjev »