Žogca v ofsajdu

In nič več v pričakovanju sodniške piščalke

Archive for the ‘Spomini’ Category

In je okoli eno leto!

Posted by zogca na oktober 16, 2008

In je okoli eno leto. Eno leto, odkar je umrl Toše Proeski. Spominjam se, kje sem bila, ko sem slišala novico. Od zdravnice, ki mi je na živo trgala kožo in mi je zaradi hudega vnetja dala še en šop antibiotikov, sem norela čez celo Ljubljano, ker mi je rekel, da moram priti do devete, ker ga sicer ne bo. In sem prišla. Pred deveto. Ter ga čakala pred službo. Tri četrt ure. Kot sem ga potem čakala še eno leto. Z vročino 38,5. V avtu. Vsi so bili vedno pomembnejši od mene. Vse je bilo vedno pomembnejše od mene. Vsi so bili in so tudi ostali vredni več od ženske, ki ga je imela najraje na svetu. Toše … Poslušala sem radio in menjavala postaje. V nekem trenutku sem zaslišala … “Mladi pevec je umrl v prometni nesreči in ta pesem je v njegov spomin … “ Potem so zavrteli Pratim te. Seveda sem vedela, kdo poje Pratim te. In seveda sem vedela, da je lahko umrl samo Toše in nihče drug. Vendar nisem verjela. Vse dokler nisem prišla domov in prižgala televizijo. Potem sem samo še gledala … Ves teden. To je bil tretji teden, ko se mi je gnojila rana in tretji teden, ko me je kuhala visoka vročina in sem samo bledla. Če sem do poldneva še bila na 38,5, popoldne in zvečer skorajda nisem vedela zase. Iz tega obdobja se spominjam samo Tošeja, njegovih video spotov, pogreba … Ničesar drugega. Ko sem prišla k sebi, ko sem se zbudila iz vročinskih blodenj, sem se zato, ker me je zapustil tisti, ki sem ga ljubila najbolj na svetu. Naenkrat ni več bolela rana, ki se je gnojila in zaradi katere me je kuhala vročina. Začeti je bolelo srce. In je bolelo, tako hudo, tako zelo je bolelo, da sem velikokrat rekla to, kar je tudi naslov članka, ki me je spodbudil k pisanju te objave. In sicer Ko bi vsaj umrla s Tošejem. Ko bi vsaj. Takrat se je namreč začelo leto, ki bi ga lahko opisala z eno samo besedo. Pekel. Leto, ki bi ga najlepše opisala Tošejeva pesem Meni hvala nijedno. Bolj sem se trudila, bolj sem delala dobro, bolj sem pomagala, da bi si na nek način zaslužila ljubezen, ki bi jo tako ali tako morala imeti, ker mi je bila obljubljena za vse večne čase, slabše je bilo. Toliko podtikanj, toliko grdih besed, toliko polen pod noge. Niti enkrat pa hvala. In to je dejansko postala Igra bez granica. Ko sem seštela poraze, ni, kot je pel Toše, ostalo prav ničesar. In vse te pesmi, romani, filmi, nadaljevanke, v katerih na koncu dobro zmaga pred zlom … Ne, zlo je zmagalo. Vse, kar lahko pokažem od tega leta, ko Tošeja ni več, je kup polen, ki sem jih dobila pod noge.

Vse, kar sem si v tem letu želela, je bilo, da bi karkoli v pesmi Srce nije kamen bilo res. Pa je bilo, kamen. Tudi moje bo moralo postati. Če želim preživeti. Kot mi je rekla moja draga Jovanka Broz … Žabica moja, če boš tako občutljiva, te bo življenje povozilo.

Tošejeve pesmi ostajajo. Vsem tistim, ki so in še bodo ljubezen iskali tam, kjer ni toplega srca, ampak samo hladen kamen.

Advertisements

Posted in Spomini | Leave a Comment »

Moja buča!

Posted by zogca na oktober 16, 2008

Joj, kako me boli. Na prste ene roke bi lahko preštela, kolikokrat me je bolela buča. Pred dvema urama pa me je začela tako zelo boleti. Vzela sem dve tableti, ampak ne pomaga. Zdi se mi, da mi jo bo razneslo. In sem se vprašala, kaj bi letelo okoli, če bi slučajno razneslo mojo bučo.

Ko pomislim, kaj vse sem v zadnjih trideset in še nekaj drobiža letih tlačila v svojo bučo, me čudi, da je ni že zdavnaj razneslo. Koliko povsem nepotrebnih podatkov, ki mi nikoli niso prišli prav. Spominjam se knjig, polnih kemijskih formul. Potrata časa. Dandanes ne bi znala napisati niti ene. Spominjam se knjig, polnih bičkarjev, migetalkarjev in drugih bitij. Dandanes je na tem področju popolna tema. Kot še na mnogih drugih. Verjetno je v moji buči ostalo vse tisto, kar me je zanimalo. In verjetno je tako tudi prav. Kar nekaj slovnice in književnosti, precej zgodovine, še največ pa prava. In vsi ti podatki … Pred nekaj meseci sva se s prijateljico pogovarjali o tem, čemu nama služi znanje, ki sva ga vsa ta leta spravljali na kup. Ugotovili sva, da se najini buči ukvarjata predvsem s tem, kaj je rekel ta in ta moški. Kaj je mislil, ko je rekel to in to. Ali je mislil to, kar je rekel. Ali je rekel to, kar je mislil. In tako do nezavesti. Kakšna portata še kar pametnih buč. In seveda, ko imam toliko opraviti s tem, kaj mislijo tisti, ki sploh nič ne mislijo, potem pozabim misliti na tisto, na kar bi jaz morala misliti. In tako se mi zgodi, kot se mi je sinoči, da sem kot zmešana po stanovanju iskala daljinca. Na koncu ga nisem našla. Ko sem že obupala in se sprijaznila z dejstvom, da je pač čudežno izginil, sem ga, ko sem v garaži v torbici iskala ključe avtomobila, našla v torbici. Ne spomnim se, kaj sem razmišljala, ko sem ga dala v torbico. Verjetno sem mislila, kaj misli moški, ki nič ne misli. Enako verjetno velja za škatlico cigaret, ki sem jo prav tako panično iskala po stanovanju, nekaj dni pozneje pa sem jo našla v hladilniku, zraven gorčice in sira.

Ne, ne sme mi raznesti buče. Ker če bi mi jo, bi me bilo prekleto sram, ko bi vsi videli, da mislim na same bedarije. Kot je rekla moja prijateljica … Če ne bi bilo moškega X1, bi imela en doktorat. Če ne bi bilo moškega X2, bi imela še en doktorat. Če ne bi bilo moškega X3, bi imela še en doktorat. Toliko razmišljanja jim je bilo namreč posvečeno. Oni pa verjetno sploh niso nič mislili.

Malo manj me boli. Mogoče je še ne bo razneslo. Upam, da bom do naslednjega hudega glavobola bučo napolnila z bolj pametnimi mislimi. Da pa vse le ne bi bilo tako slabo … Vsaj slabih misli nimam. Če bi vsi bili, kot jaz, samo malo trapasti, ne bi pa mislili in posledično delali slabo, bi bil ta svet veliko lepši.

V bistvu nisem napisala prav nič pametnega, ker pa sem se že potrudila in sem s hudim glavobolom tolkla po pepelniku, ki mu nekateri pravijo tipkovnica, bom vseeno z miško pritisnila na “objavi”.

Posted in Spomini | Leave a Comment »

To me je presenetil!

Posted by zogca na september 24, 2008

Mamo in očeta poznam dobrih 31 let in prepričana sem bila, da me z ničimer več ne moreta presenetiti. Pa vendar je očetu uspelo. Jaz sem njega vedno doživljala kot “veliko faco”. Kdaj pa kdaj je bil tudi strog, vendar je bil večino časa predvsem “faca”. Nikoli si namreč zanj ne bi mislila, da je ena tako romantično duša. In mi zdaj, ko vidim, da je, to sploh ne gre v račun. Takole je bilo … Popoldne pokličem mamo, da preverim, ali sta srečo prišla na morje. Že druge počitnice v dveh tednih. Enim se pač gode. In mama mi pove, da mi ravno piše sporočilo, katerega ji narekuje oče. Kaj ji ne narekoval? “Vse je tako, kot je bilo pred 37-imi leti. Sediva na isti klopici, drživa se za roke in gledava morje.” Ker mi ni bilo jasno, o čem je govora, ne utegnem se namreč ukvarjati še s tem, kam hodita, mi je mama razložila … Peljal jo je namreč v tisti hotel, kjer sta pred mnogimi leti, 37 in pol jih je minilo od takrat, bila na medenih tednih. Tega pa res ne bi pričakovala od možakarja, ki za osmi marec namesto vrtnic prinese solato in razloži, da je to v bistvu veliko boljše darilo, kajti dražje je in, za razliko od vrtnic, še koristno, mogoče ga je namreč pojesti. Stari je res faca, bi mi rekel, če bi prebral to objavo. Četudi je ne bo, ena pesem zanj, njegova najljubša.

Posted in Spomini | Leave a Comment »

Mojemu lepemu princu …

Posted by zogca na julij 25, 2008

Io ritorno perche ho bisogno di te …

Nekoč sva Lauro poslušala skupaj. Kamorkoli sva šla, vedno je dal gor njen disk. Pogrešam ga. Aja, Žogca je nazaj. Znova v svojem ofsajdu. Danes ali jutri bom objavila potopis z vsemi zanimivimi prigodami, kajpak jih bom opremila z veliko fotografijami. Posnela sem jih namreč več kot osemsto. Zdaj pa moram delati, delati in delati, ker jutri v Ljubljano pride druščina francoskih mladičev, ki sva jih z ameriško sopotnico spoznali v hostlu v Budimpešti. Obljubila sem jim, da bom žurirala z njimi. Če ta konec tedna v Ljubljani srečate trezno Slovenko s štirimi pijanimi Francozi, sem to gotovo jaz. Zdaj pa res delat. Čeprav, priznam, v mislih že načrtujem naslednje potovanje, ki se “mora zgoditi” konec avgusta, začetek septembra. Potovanje je še vedno samo v glavi, zato lahko pride do velikih sprememb in na koncu pristanem v Rusiji, ampak zaenkrat velja, da grem … Dublin, Galway, Dublin, Belfast, Dublin, Liverpool, Manchester, Leeds, Glasgow, Edinburgh, Newcastle in od tod domov. Še prej pa, upam, greva s prijateljico za nekaj dni v Rim. Zdaj pa res delat. Še dva nepomembna podatka. Rito imam trdo kot kamen od vse te hoje, najmanj dvajset kilometrov vsak dan. Od te iste hoje pa imam noge, kot bi prišla s kakšne zares hude bitke. Zdaj pa prav zares delat.

Posted in Spomini | Leave a Comment »

Mamica, pomagaj!

Posted by zogca na julij 8, 2008

Živela sem v velikem bloku. V katerem je bilo tiste čase res ogromno otrok. Bili smo velika druščina. Dvajset, trideset nas je bilo. Lovili smo se, se igrali skrivalnice, kolesarili, se kotalkali, igrali nogomet ali košarko. In če nič drugega, smo čepeli na klopicah in klepetali. Lahko si mislite, da v takšni skupini otrok pride tudi do sporov. Ne spominjam se, ali smo se kdaj stepli, zagotovo pa vem, da smo se prepirali. Veste, česa se ne spominjam? Ne spominjam se, da bi kdorkoli kadarkoli na pomoč klical svojo mamo. Predvsem pa se ne spominjam, da bi kdorkoli kadarkoli koga hodil tožarit k njegovi/njeni mami. Čeprav smo bili majhni, smo mislili, da smo veliki in kot veliki smo sami rešili prav vse spore. In prav zato nisem vedela, ali naj se smejim ali jočem, ko mi je nedavno nekdo grozil s tem, da me bo šel tožarit mami. Mene, ki imam čez trideset let. In to nekdo, ki jih ima skoraj štirideset. Nek znanec, če mu lahko tako rečem, kajti niti to ni. Vas zanima, ali me je mama kaznovala? Ni me. Vas zanima, ali sem slišala pridigo? Sem. Pridigo o tem, ali sta me z očetom zato pošiljala v šole in me študirala, da se zdaj, po vsem tem, družim z ljudmi, ki so ostali na ravni otroškega vrtca. Vas zanima, kaj je rekel oče? Da se hecam. Da je nemogoče, da bi odraslemu človeku padlo na pamet kaj tako zelo otročjega. Ni mi verjel. In če sem povsem iskrena, tudi jaz ne bi verjela, če se ne bi zgodilo prav meni.

Posted in Spomini | Leave a Comment »

Polna skleda!

Posted by zogca na april 8, 2008

Neko nedeljo pred petindvajsetimi leti sem se pri kosilu stegnila proti veliki skledi, ki je bila polna zeljnate solate. Ne vem, zakaj, ampak v tistem trenutku sem se odločila, da hočem solato, ki je bila namenjena celi družini, pojesti sama. Oče mi je govoril, da je skleda prevelika, jaz pa premajhna in da nikoli vase ne bom uspela spraviti toliko zelja. Seveda ga nisem poslušala. Vztrajala sem pri svojem in še naprej veliko skledo vlekla k sebi. Prav, je rekel oče, ampak če jo vzameš, boš pojedla do konca. Brez težav, sem odvrnila.

Pol ure pozneje se je izkazalo, da ne bo šlo brez težav. Izkazalo se je, da sploh ne bo šlo. Da je imel moj oče povsem prav. Kajti moj želodček je bil poln, v skledi pa bilo še veliko zelja. Ne morem več, sem rekla. Vstala sem od mize in odhitela proti svoji sobi. Stoj, je rekel oče. Vrni se. Sedela boš za mizo, dokler ne poješ do konca. In tako je mala Žogca do sedmih zvečer z očetom sedela za mizo in počasi grizljala zelje. Ko sem končno izpraznila skledo, mi je oče rekel naslednje. Preden grabiš stvari k sebi, razmisli, ali niso morda prevelike zate. In če rečeš, da boš nekaj naredila, potem to tudi naredi. Če se boš kot otrok naučila nositi odgovornost za svoje besede in dejanja, boš to znala tudi kot odrasla.

Takrat se mi je oče zdel izjemno krut, ampak danes vem, da je njegovo vztrajanje bilo vzgojno. In bi si želela, da bi kaj podobnega nekoč davno naredil še kakšen drug oče. Če bi komu drugemu nekoč davno bilo tako slabo od zelja, bi mogoče v življenju malo bolje razmislil, ko bi k sebi vlekel “polno skledo”, za katero bi bil moral vedeti, da je ne bo mogel “pojesti”. Kajti jaz sem njega večkrat opozorila, da bi “skleda” utegnila biti prevelika zanj, kar je zavrnil enako, kot sem jaz to zavračala pred petindvajsetimi leti. In bi bil mogoče vedel, da če rečeš, da boš nekaj “pojedel”, potem je prav, da to resnično tudi narediš.

Tudi pozneje v življenje sem kdaj k sebi povlekla “preveliko skledo”, vendar nikomur ni bilo treba vpiti za menoj, naj se vrnem in pojem do konca. Sama sem ostala pri mizi in vztrajala, dokler “skleda” ni bila prazna.

Posted in Spomini | Leave a Comment »