Žogca v ofsajdu

In nič več v pričakovanju sodniške piščalke

Archive for december 2009

Srečno novo leto, druščina!

Posted by zogca na december 31, 2009

Advertisements

Posted in Glasba | 52 komentarjev »

Novoletni sklepi! aka Mah, nima smisla!

Posted by zogca na december 30, 2009

Novoletni čas ni samo čas za zabavo, prekomerno nakupovanje, pitje, žretje in seveda obdarovanje, je tudi čas sklepov oziroma zaobljub. Širne ljudske množice prvega januarja začnejo hujšati, telovaditi, jesti zdravo hrano, varčevati in podobno. Tisti bolj zagnani vztrajajo do prvega februarja, pri večini je pridnosti konec že po nekaj dneh. Zakaj bi torej delala načrte, ki se jih ne bom držala in si bom potem znova očitala, da z menoj tako in tako ni nič? Ne, nobenih sklepov ne bo in tudi zaobljub ne.

Seveda bom shujšala. Tako in tako bom. In se potem spet malo zredila, nakar bom spet shujšala. Pač, vse po starem. Delovna bom. Ali pa tudi ne. Gotovo bom delovna takrat, ko mi bo šefinja rekla, da sem nekaj res zelo dobro naredila. In tudi takrat, ko mi bo zaupala, da je lenarjenje šlo čez vsako mero. Telovadila ne bom, ker se mi ne bo ljubilo. Če seveda v okvir telovadbe ne štejemo tekanja po trgovinah. Varčevala ne bom, če ne bo res nujno. Zgodaj ne bom hodila spat, če ne bom res zbita. To sem pač jaz. Ne vidim nobenega smisla v tem, da bi delala sklepe o tem, da sem bom povsem spremenila in si zaobljubljala, da bom postala povsem drugačen človek. Skratka, načrtov nimam, imam pa kar nekaj želja. Mogoče se mi kakšna tudi izpolni. Če nobena druga, naj se mi izpolne vsaj ta, da bodo moji starši ostali zdravi, zadovoljni in srečni. Aja, če Dedek Mraz še vedno hodi po hišah in stanovanjih tistih, ki smo letos bili zelo pridni (jaz, jaz, jaz!!!), naj ga opomnim, da bi rada svojega princa in da ne bom čisto nič huda, če mi ga bo prinesel brez rdeče pentlje.

Posted in Življenje | 65 komentarjev »

Rada te imam!

Posted by zogca na december 29, 2009

RADA TE IMAM

Niti se več ne zavedam,
koliko mi pomeni občutek,
ki mi ga daje tvoja bližina,
ko sedim sama v tišini
in molim za naju.

Hrepenim po tvojem poljubu,
telo hlasta po močnem objemu,
medtem ko razlivam ljubezen po platnu
in puščam sledove želja v barvi.

Rada te imam,
čeprav ne želiš vedeti zame,
pošiljam ti utrinek svetlobe vsako noč,
da osvetljuje korak na tvoji poti.


Tamara Vasić

Posted in Poezija | 76 komentarjev »

Od krokodilčkov do solz! aka Harmonika žur!

Posted by zogca na december 28, 2009

Če kdaj, potem bom letos užila veseli december. Ne, s prijateljico ne zamudiva prav nobene “pasje procesije”. In ker sva v soboto maksimalno uživali na Severini, sva se dogovorili, da greva žurat tudi na Modrijane in Čuke. Tokrat nisva skupaj prišli v mesto, ker je bila ona že prej dogovorjena z nekaj sošolci iz srednje šole.

Ko sem priskakljala do Prešernovega spomenika, so na oder ravno prišli Modrijani. Ena pesem, druga, potem pa me je poklicala prijateljica in mi rekla, naj pridem v ta in ta lokal, nakar se bova skupaj vrnili na koncert. Seveda smo se tam zasedeli in …

Zamudili sva Modrijane.

Ki seveda niso ostali brez poslušalcev. Ne, Prešernov trg je bil tudi med njihovim nastopom poln.

Prebijanje od lokala na prizorišče koncerta je bil tudi sinoči izziv zaradi širnih ljudskih množič, ki še vedno neumorno drejo s središče Ljubljane. Lahko rečem, da sem jih izjemno vesela, če le meni pustijo tisto eno parkirno mesto.

Še posebej velik izziv je prebijanje za takšne, ki na vsaki drugi stojnici vidijo nekaj, kar jim je izjemno kjut. V tem opisu ste mnogi verjetno prepoznali tudi mene.

Končno Čuki. Ampak še prej se je bilo treba najesti. Ker ves dan nisva počeli nič, nisva utegnili jesti do devetih zvečer. Ko se je ona basala s klobaso, jaz pa s hamburgerjem, so začeli odmevati Krokodilčki v očeh. Oja, ta posnetek sem naredila s polnimi usti, pri naslednjih sem bila že prijetno sita. Silvestrski poljub. In potem je prišla na vrsto harmonika …

Kraljestvo naše sreče. In Nocoj je druga rekla mi. Ljudje so skakali, peli in vriskali od navdušenja. Ker to ni ravno moj žarn glasbe, sem zlahka ostala pri miru in snemala. Kot boste prebrali pozneje, nisem mogla posneti vseh pesmi. Ampak brez prehitevanja, od krododilčkov bomo prišli tudi do solz, zdaj smo še vedno pri harmoniki. Na oder je stopil mladi mož po imenu Štefan, ki je skupaj s Čuki zaigral Golico. Nakar sta sledili Ferrari polka in Kavbojci in indijanci.

In potem se je začelo. Pesem Ljubi me, ljubi, ki je nisem posnela, ampak puščam YouTubovo povezavo. Prijateljici pesem ni bila znana in ko je slišala besedilo, je pripomnila: “Ti prasci se očitno zelo dobro vedo, kaj nam delajo.” Izjava je bila mišljena v smislu, da njihovo, torej moško, početje, ni posledica tega, da toliko manj razmišljajo in se zato sploh ne zavedajo bolečine, ki jo povzročajo. Ne, to izkoriščanje, kateremu sledi zavrženje je storjeno ob popolnem zavedanju posledic. “Zdaj sama gre naprej po isti poti, najraje je v temi, najraje v samoti, kot da ne more pozabiti tiste noči, gleda njegovo sliko in z njim zaspi, in pravi ljubi me, ljubi, prosim imej me rad, naj bo ta noč le za naju, pa čeprav zadnjikrat, le tebe si želim, vzemi me, dala ti bom vse …” Tako nekako gre pesem. Ko je napisana izpod peresa moškega, ko je zapeta iz moških ust, ko premišljuješ, kako zelo dobro razumejo žensko bolečino … Potem še tisto “srečen kot vedno, odhaja” … Pa saj se ni nič zgodilo. Eno naivno frčafelo, ki je hotela imeti samo mir in se zabavati, je polnil s pravljicami o ljubezni, ki bo trajala do smrti, o tem, kako je ne bo nikoli izdal in kako bo pazil nanjo, potem pa je meni nič tebi nič odšel, kot se nič ne bi zgodilo. Ampak je vedel, vse je vedel, ve še danes, ve za solze, ve za bolečino, ve za željo, on ve vse. To zdaj ni več zgodba iz pesmi, je moja. Zaradi nje so krokodilčke zamenjale solze. Ob pesmi Vlak sva se prerinili skozi množico in se po Čopovi odpravili proti domu. Tudi ta posnetek sem hotela dati na blog, ampak sva v želji, da preženeva solze, opravljali mimoidoče, kar se na posnetku zelo dobro sliši, zato je bolje … Danes menda nadaljujeva z žuranjem.

Posted in Koncerti, Skakljanja | 67 komentarjev »

Dedek Mraz nama je pobegnil, ne pa tudi Severina!

Posted by zogca na december 27, 2009

Meni, ki sem zadolžena za vožnjo, je bilo prepuščena odločitev o tem, kdaj se bova odpravili od doma. Gledat Dedka Mraza in poslušat Severino. Dedek Mraz se je začel ob petih, Severina ob osmih. Priznam, skrajno naivno sem pričakovala, da bom lahko izbirala med parkirnimi mesti, kajti bila je sobota in še praznik.

Napaka, ne samo, da sva parkirno mesto iskali več kot pol ure, zdelo se nama je, da je bilo sinoči pol Slovenije v središču Ljubljane. Kot lahko vidite na fotografiji, je bila gneča nepopisna. Ne samo na Prešernovem trgu, kamor sva prišli, ko je Dedek Mraz ravno odhajal, povsod.

Upala bi si trditi, da imajo sardine v konzervi več prostora, kot smo ga sinoči imeli obiskovalci starega mestnega jedra Ljubljane. Ampak gneča nikogar ni motila, razpoloženje je bilo imenitno.

Kamorkoli si se obrnil, povsod se je nekaj dogajalo.

In prodajalo.

Kar nekaj ljudi je tik pred zdajci kupovalo novoletna darila, za božična je verjetno že prepozno.

Tudi midve sva nekaj malega zapravili, vendar sva se brzdali.

Jaz sem prijateljici kupila utripajoče rožičke, ker so se ji strašno dopadli, ona pa meni kapico, ki je kar klicala moje ime.

Kajpak se je bilo treba pred koncertom tudi okrepčati. Da, znova mehiška hrana, čeprav tokrat ni šlo za mojo najljubšo restavracijo. Vseeno ne morem napisati, da je bila tortilja z gobami slaba, daleč od tega, bila je nadvse slastna.

Severina. Če sodim po njenih besedah, je pričakovala tisoč, največ dva tisoč poslušalcev, dobila pa jih je …

Ne upam si ugibati, koliko ljudi je prišlo poslušat njen koncert, ampak množice so bile, do koder je segel pogled. Če bi sodila po plastičnih kozarcih in pločevinkah, ki sva jih videli po koncertu, bi rekla, da je bilo polno vse do konca Wolfove na eno stran, Čopove na drugo, Mestnega trga na tretjo, za četrto pa res ne vem.

Zapela je vse svoje največje uspešnice, na koncu pa tudi nekaj famoznih slovenskih in dalmatinskih viž. Na splet sem naložila več video posnetkov, refrenov pesmi, s koncerta in vabim vas, da si jih ogledate. Devojka sa sela. Od rođendana pa do rođendana. Dalmatinka. Da si moj. Štikla. In še refren pesmi Mili moj, ki bi jaz prav rada zapela svojemu princu. Očitno je tudi Severina imela princa, ki jo je zapustil, ona pa bi se z njim še malo ljubila.

Jutri, ups, bolje danes, bo na Prešernovem trgu odmevala povsem drugačna glasba, oder bodo namreč zasedli Modrijani in Čuki. Oja, tudi jaz bom tam.

Posted in Koncerti, Skakljanja | 25 komentarjev »

Obisk jaslic!

Posted by zogca na december 27, 2009

Priznam, doma nikoli ne postavim jaslic, ker … Ko sem bila majhna, jih nismo imeli. Pred desetimi leti sem jih dobila v dar od nekdanje “tašče” in ko sem jih skušala postaviti, mi je bilo kaj hitro jasno, da ob mucu ne bodo preživele. V najboljšem primeru bi bile figurice razmetane po vsej dnevni sobi, v najslabšem pa bi kakšna končala v njegovem želodčku.

Če jih nimam doma, si jih lahko ogledam v cerkvi. Zato sva s prijateljico kar nekaj časa oprezali pred Frančiškansko cerkvijo in čakali trenutek, ko bo gneča vsaj približno znosna in nama ne bo treba pol ure čakati, da prideva na vrsto. Da, zanimanje za jaslice je res veliko.

Postavili sva se za enega očka, ki je otročku, katerega je držal na ramenih, razlagal kako in kaj. Nekaj dodatnega znanja ne more škodovati.

Ne, nisva šli naravnost ven, ampak sem se jaz odpravila molit k svetemu Antonu. Druga prijateljica, ki je bila danes odsotna, mi vedno govori, da je meni tam mesto. Kljub rani, ki sem jo dan prej pridelala pri britju (zame je samo depilacijska krema), sem klečala na tistem malem oltarčku in prijateljica je bila do solz ganjena nad tem, kako močna je moja želja. Eh, verjetno je vse zaman …

Mogoče pa me vseeno kdo usliši.

Posted in Skakljanja | 2 komentarja »

Ko se vrneš!

Posted by zogca na december 26, 2009

Posted in Glasba | 18 komentarjev »

Božiček je moj!

Posted by zogca na december 24, 2009

To, da jaz ne hodim v cerkev, verjetno veste. In prav zato kdaj pa kdaj, bolj na spletu kot v resničnem življenju, prileti kakšna opazka, da Božiček nam, ki nimamo prav veliko opraviti s krščansko vero, nima kaj nositi daril. Objavo, ki je pred vami, sem hotela napisati že pred tedni, ampak sem jo prihranila za ta dan. Napisala vam bom namreč, zakaj je Božiček bolj moj kot od tistih, ki so vsak dan pri maši.

Božiček v krščanski tradiciji sploh ne obstaja. Izhaja iz ameriške potrošniške različice praznovanja, svojo vizualno podobo pa je dobil z oglasom za kokakolo. In kdo se ne bi spomnil na Žogco, ko bi pomislil na kokakolo? Ali bolje obratno. Kdo ne se ne bi spomnil na kokakolo, ko bi pomislil na Žogco?

Oja, Božiček je moj. Odpiram ledeno mrzlo pločevinko …

In vam nazdravljam. Kajpak s kokakolo.

Posted in Nesmisli | 106 komentarjev »

Ista božična viža kot lani!

Posted by zogca na december 24, 2009

Posted in Glasba | 61 komentarjev »

Ste že praznični?

Posted by zogca na december 23, 2009

Kupila sem vsa darila. Sesala sem, brisala, loščila, pospravljala, likala, kajti drevešček ne more priti stanovanje, ki se ne blešči. Da, tudi drevešček sem prinesla iz kleti in zdaj ga bom okrasila. Pekla in kuhala pa ne bom. Če bi se lotila še tega podviga, bi verjetno zaradi utrujenosti prvi del praznikov kar prespala.

Še nekaj ur službe in potem se vržem na kavč ter do nezavesti gledam sedmo sezono Zlatih deklet. Komaj čakam. Kaj pa vi, ste že povsem praznični ali pa, kot jaz, še v delovni vnemi?

Posted in Življenje | 88 komentarjev »