Žogca v ofsajdu

In nič več v pričakovanju sodniške piščalke

Archive for februar 2010

Celo jaz sem kupila cajtng!

Posted by zogca na februar 19, 2010

Zadnjih nekaj let za cajtnge nisem zapravila skoraj nič denarja. Oja, prej sem ga precej. Če nič drugega, sem vsak teden kupila Mladino in jo prebrala od prve do zadnje besede. Bila sem čisto “in”. Če bi me zbudili sredi noči, bi vedela vse, kdo, kaj, zakaj, s kom, kdaj, kje, vse. Potem sem nekega dne ugotovila, da so vsi pokvarjeni in se nehala ukvarjati s politiko ter zabavo našla v nogometu. Kdaj pa kdaj se še vedno, sploh pred volitvami, s kom politično sprem, sicer pa me vse skupaj bolj malo briga. Ampak hej, tale pasja afera je tudi meni prišla do živega in sem nocoj iz trgovine prišla z Mladino. Ne, nisem je še prebrala, zato ne bom nič polemizirala, obljubim pa, da to sledi v komentarjih na objavo.

Mladina pa me sicer ne spominja samo na študentska leta, ko sem jo brala kot biblijo, ampak tudi na otroštvo. Moj oče jo je namreč bral, ko sem bila jaz še mala pupa. Vedno jo je bral. Tudi v časih, ko so nekateri, ki imajo zdaj največ za povedati čez socializem in komunizem, brali socialistične in komunistične glasnike. Eh, si ne morem pomagati, da ne bi malo pičila. Šibam brat.

Advertisements

Posted in Mediji, Politika | 36 komentarjev »

Kdo se sonči?

Posted by zogca na februar 19, 2010

Najprej se vam moram opravičiti, ker blog sinoči ni delal. Seveda nisem bila jaz kriva. Ne, ne vlečem se ven, ampak rušenje serverja presega moje sposobnosti, tako da … Kajpak tudi usposabljanje serverja za delovanje presega moje sposobnosti, zato sem morala preprosto počakati, da so nam blog vrnili nazaj. Aha, znova je na vrsti uganka. Resnično upam, da bo težka, zato se ne bom preveč trudila dajati namigov. Napisala vam bom samo, da gre za gospoda v spoštljivih letih, čeprav, priznajte, fotografija tega ne kaže. Ne samo zaradi let, gospod je vreden spoštovanja tudi zaradi marsičesa drugega.

Torej, kdo se sonči?

Posted in Uganka | 49 komentarjev »

Post moje duše!

Posted by zogca na februar 19, 2010

Posted in Glasba | 20 komentarjev »

Kam naj grem?

Posted by zogca na februar 18, 2010

SAMOTNO JE TOD

Kam naj grem?
Toliko ljudi je.
Z zlatom v očeh,
s kamnom v rokah,
s srcem iz drobiža,
z medenimi usti.
Kam naj grem?
Rožam je tod tesno
in drevesa hlipajo za zrakom.

V mrežo računa,
v noro kroženje elektronov
ujeta trepečejo srca,
ptice in ribe,
vse dobre, majhne stvari.
Bose noge ne vedo več
za skrite steze v travi,
mrtva pada pesem
pticam iz grl,
ptice ne znajo gnezditi
na vejah traverz,
na steblih žerjavov,
reka mrmra
temno pesem
in oči rib
so tope od groze.
Tesnobno je tod.
Vzel bom za roko
rože, drevesa,
ptice in ribe,
vse drobne, majhne stvari.
A kam naj gremo?
Kam?

Ivan Minatti

Posted in Poezija | 51 komentarjev »

V pričakovanju prve medalje!

Posted by zogca na februar 17, 2010

Kje ste, druščina? Vse kaže, da bom morala začeti “talati” neopravičene. Okej, dovolj heca, stvar je resna, kajti nocoj se nam menda nasmiha prva medalja, nekateri pa pravijo, da celo dve. Petra Majdič bo ob 19.15 dobila priložnost, da v klasičnem šprintu upraviči vlogo favoritke. Če bomo proslavljali, ne bomo dolgo, kajti že ob 20.00 bomo morali znova navijati, tokrat za Tino Maze, kajti na sporedu bo ženski smuk. Če slučajno ne boste preveč zaposleni s stiskanjem pesti za naši dekleti (bolj prav bi bilo uporabiti množino, ker ne bosta nastopali samo Petra in Tina), mi lahko poiščite številko računa Eurosporta. Resno razmišljam, da bi mesečno naročnino za mesec februar namesto naši nacionalki nakazala njim.

Posted in Šport | 72 komentarjev »

Spet se bašem s krofi!

Posted by zogca na februar 16, 2010

Priznam, v mesto sem šla zgolj in izključno zaradi Slonovih krofov. Prijazna gospa, ki mi jih je prejšnji teden priporočila, se ob tem gotovo prav hudomušno nasmiha. Kupila sem jih veliko in jih raznosila na različne konce Ljubljane. Aha, vsi so jih pohvalili. Naj povem še to, da sem se pred Slonom znašla tik pred zdajci, krofov je namreč že zmanjkovalo in jih je kmalu zatem tudi zmanjkalo. Kako jih ne bi, ko pa smo jih odnašali v velikih količinah?

Ko sva že bili v stari Ljubljani, sva se s prijateljico še malo sprehodili okoli. Trudili sva se, da se ne bi približevali streham. Na spodnji fotografiji lahko vidite, zakaj.

Če sva bili za krofe že skoraj prepozni, sva bili za olimpijsko dogajanje nekoliko prezgodnji, čeprav tudi nekaj ur pozneje nisem imela občutka, da bi se kaj zares dogajalo. Predvidevam, da se bo, ko bo Slovenija kaj bliže medaljam.

Aha, eden od olimpijskih športov, tek na smučeh, je mogoč tudi v ljubljanskem mestnem jedru.

In spet hrana. Na blog jo lepim zato, ker imate menda radi, če vas rajcam.

Moj krožnik.

In še prijateljičin. Jedli pa sva v Romeu.

Lačne so bile, kakor lahko vidite, tudi ljubke maske. Ko pojem vse krofe, bo za nekaj časa konec pojedin, sladkanja in vsega, kar je povezano s hrano. Pa saj naj bi se tako in tako od pusta do velike noči postili, mar ne?

Posted in Skakljanja | 40 komentarjev »

Na križ ljubezni!

Posted by zogca na februar 16, 2010

DA VEDEL BI

Rad bi v srce si videl,
vem, vsa si v njem.
To čutim,
zdaj v topi bolečini,
zdaj v radosti pijani.

Rad bi v srce si videl,
da vedel bi,
če si drevo ljubezni,
ki korenine prede vanj
in para ga z rastjo.

Rad bi v srce si videl,
da vedel bi,
če si žebelj vesti,
ki je to zbegano srce
pribil na križ ljubezni.


Ciril Zlobec

Posted in Poezija | 46 komentarjev »

In ta ritka?

Posted by zogca na februar 15, 2010

Zadnja uganka je bila povsem očitno prelahka, zato sem se odločila, da bo današnja veliko trši oreh. Oja, tudi ritka na fotografiji je trda oziroma dobro natrenirana. Mnogi smo celo videli, kako ta trening poteka. Pa vendar! Če dobro sledim tračem in me spomin ne vara, lastnica v to ritko rada zmeče tudi “džank fud”. Vidi se ji brez dvoma ne. In še en namig. Lastnica je moj tip ženske. To, kar je meni všeč. Kar bi si jaz izbrala, če bi bila moški. Če ste že “pogruntali” moj okus, boste vedeli, v katero smer morate “tipati”. Iščemo seveda ime in priimek lastnice.

In ta ritka, čigava je?

Posted in Uganka | 34 komentarjev »

Draga moja …., ostani večno mlada!

Posted by zogca na februar 14, 2010

Posted in Glasba | 27 komentarjev »

Skakljanje med maškarami in krofi!

Posted by zogca na februar 13, 2010

Sonce, pust nam je prinesel sonce! Pa saj kurenti naj bi napovedovali konec zime, kajne? Da, dovolj je bilo, za letos je bilo dovolj. Hočem pomlad! Ampak spodobi se, da začnem na začetku. Bujenje. Imelo me je, da zjutraj sploh ne bi vstala. Zaradi (sicer neuspelega) poskusa gledanja otvoritve olimpijskih iger nisem vedela, kako mi je ime, ko me je oče poklical točno ob pol desetih. Aha, to pri meni pomeni naročiti bujenje. Ko je slišal, da kanim v mesto in seveda z avtom, me je posvaril, da je danes informativni dan.

Sprememba načrta. Avtobus. Imam kaj denarja na urbani ali ne? Izkazalo se je, da ga nisem imela in sem zmetala noter kovance. Kako bo to videti, ko bo samo “urbana ali nič”, si ne predstavljam. Takoj, ko sem prišla v mesto, sem videla, da je pred Slonom velika gneča za krofe. Ker ste mi na blogu napisali, da so pri Slonu najboljši krofi, sem se odločila, da bom čakala v vrsti. Ampak na poti domov.

Krofe so sicer prodajali na vsakem koraku.

Tale pobič je bil moja najljubša maska. Tako zelo kjut.

Zeleni Jurij. Vem, ker je en očka to razložil svoji triletnici.

Kurenti. To vem tudi brez namigov.

Tukaj bi pa že potrebovala namig.

Najbolj pa se je zapletlo pri politikih. Turka sem prepoznala.

Pri tej maškari že nisem bila več prepričana, ampak sem ugibala, da je to Kučan.

Njega ne bi prepoznala, ampak če sodim po kantah, naj bi to bil Erjavec.

Ne vem. Mogoče Pahor?

Niti sanja se mi ne, kdo naj bi bil to. Vse kaže, da premalo gledam poročila in mi naši vrli politiki niso dovolj domači. Na nek način je to verjetno celo dobro.

Krofi, krofi, povsod krofi. Ampak niso bili vsi navdušeni nad njimi. En mulček se je na ves glas na Tromostovju drl, da hoče kokice. Bolj mu je očka razlagal, da se za pust jedo krofi, bolj se je drl, da hoče kokice. Pred Slonom sem se postavila v dolgo vrsto in čakala. Res so Slonovi krofi daleč najdražji …

Ampak so pa tudi najboljši. Dva sem pojedla za kosilo in dva bom za večerjo. Še en dan, ko nisem nič kuhala. Mah, v bistvu bi bilo bolje šteti dneve, ko kuham. Bilo bi hitreje.

Posted in Skakljanja | 64 komentarjev »