Žogca v ofsajdu

In nič več v pričakovanju sodniške piščalke

Archive for the ‘Potovanja’ Category

Žogca v Sarajevu peti del! aka Je to sploh še Žogca?

Posted by zogca na avgust 2, 2010

Če bi mi kdo kdaj rekel, da bom šla v Bosno in si tam ne bom kupila ničesar, bi mu odvrnila, da je padel na glavo. Ne, niti to ne, začela bi se mu smejati naravnost v “fris”. Kdor je kdaj videl, koliko robe sem bila jaz sposobna privleči iz Srbije, ve, o čem pišem. Ne enkrat, večkrat. Tokrat nisem kupila ničesar. Okej, eno knjigo, ki pa sem jo morala kupiti, ker mi je bila naročena. Sicer pa nič. Pupi je nakupoval, jaz pa ne. Mislim …

Sarajevo

Narobe svet.

Sarajevo

Če sem vstopila v trgovino, sem to storila zato, ker mi je bilo na ulici vroče. Ali pa je deževalo. Kakorkoli že, v trgovino me je nagnalo vreme in ne moja strast do nakupovanja. Sprašujem se, ali sem to sploh še jaz.

Sarajevo

Še posebej zato, ker sem v zadnjem tednu dni v Ljubljani zapravila samo deset evrov. Okej, upoštevati morate, da imam dve šteki bosanskih cigaret, pa vseeno … Deset evrov? Štiri za kino in šest v trgovini. Mimogrede, za nepoznavalce … Jaz drugače deset evrov zapravim, še preden sploh stopim iz stanovanja. Potem pa kokakola tukaj, kokakola tam, sladoled, sok, red bull, tortica … Še deset, dvajset … Denar kar leti od mene. Zdaj pa živim samo od doma skuhanega čaja. Ki mi je, mimogrede, postal ljubši od kupljenega. Še en paradoks.

Sarajevo

Nič šopingiranja, nalivanje z doma skuhanim čajem namesto s kokakolo, kaj je naslednje? Saturn gotovo ve. Ker tole je brez vsakršnega dvoma njegovo maslo.

Sarajevo

Za vas pa nekaj fotografij z bosanskih stojnic.

Advertisements

Posted in Potovanja | 33 komentarjev »

Žogca v Sarajevu četrti del! aka Malo vas bom rajcala!

Posted by zogca na julij 31, 2010

Upam, da se vam ne bodo preveč cedile sline. Uh, sem packa, ker lažem. Ta objava je namenjena temu, da se vam bodo cedile sline. In še bolj packa sem zato, ker vem, da se meni ne bodo, ker mi vsa hrana smrdi in ne morem dati v usta nič. Zato pa bom, kakor vidite, nagajala vam.

Sarajevo

K Želju sva šla s pupijem v Sarajevu jest takoj, ko sva prišla. Oče mi je rekel, da so tam najboljši čevapčiči v celem Sarajevu in da jih ne smeva zamuditi. Imel je prav, čevapčiči so res fantastični, zato pa je tam fantastična tudi gneča. Čeprav sta restavraciji pravzaprav dve. Ljudje čakajo v vrsti in po jedi si niti cigarete ne moreš prižgati. Zelo jasno ti dajo vedeti, da je čas, da greš.

Sarajevo

Na begovo čorbo sva naletela povsem po naključju, ko sva pozno zvečer iskala nekaj za pod zob. Ker je pupi malo zapleten (ne je tega in onega), sem mu je “klasična” restavracija nad zaprto tržnico zdela najbolj primerna.  Mislila sem si “pa dajva”, ampak na koncu se je izkazalo, da sem prav jaz prišla na svoj račun. Begova čorba je bila najboljše, kar sem v Sarajevu jedla.

Sarajevo

Pita zeljanica je bila v Sarajevu “pod mus”, čeprav jo znam narediti tudi sama. Zahvala gre seveda moji predragi Jovanki Broz.

Sarajevo

“Pod mus” so bile tudi palačinke, čeprav v resnici ne znam razložiti, kakšno povezavo imajo s Sarajevom. Predvidevam, da nikakršno.

Sarajevo

V življenju ne gre brez banan, a ne?

Sarajevo

In en cukerček za oči.

Sarajevo

Pa še en.

Sarajevo

Rajcanja je konec, jaz pa si šibam kuhat čaj, ki je zadnje dni edino, kar ostane v meni dlje kot pol ure.

Posted in Potovanja | 35 komentarjev »

Žogca v Sarajevu tretji del! aka Pokrij svojo žensko, bulji v tuje!

Posted by zogca na julij 28, 2010

Pošteno je, da na samem začetku objave napišem, da sem milje daleč od strokovnjaka za verska vprašanja. Ne luknje, prave kraterje imam že na področju krščanstva, medtem ko o islamu res ne vem skoraj ničesar. Že vnaprej se vam opravičujem za vse morebitne hude napake (za tiste manjše se ne), ki pomenijo popolno odsotnost verske izobrazbe. Pa začnimo. Ko sva s pupijem prišla v Sarajevo, sva že na sami postaji opazila “preveč oblečeno” žensko. Zasmilila se mi je. Bilo je pošasto vroče. Jaz v kratki kiklici in kratki majici, ona pa pokrita od glave do nog. Obraz ji je seveda gledal ven. Brskanje po spletu je pokazalo, da se temu načinu oblačenja reče hidžab. Če bi imela pokrit tudi obraz, bi bila to burka. Te bodo tako in tako v Bosni in Hercegovini prepovedali. Kot sem že napisala, se je meni smilila, mogoče se je tudi sama sebi, možu pa se očitno ni.

Sarajevo

Spodnja fotografija je zavajajoča. Tako veliko pokritih žensk v Sarajevu tudi ni. Če sem iskrena, je veliko več kot pokritih žensk nagovarjanja k pokrivanju.

Sarajevo

Kamorkoli sva se obrnila, sva naletela na knjige, ki so nagovarjale k islamu. “Kako otroka vzgajati v islam.” “Zakon in intimni odnosi v islamu.” “Islamski tinejdžer.” “Islamska tinejdžerka.” Poročna noč v islamu.” Še cel kup je bilo knjig s podobnimi naslovi in dejansko so jih ponujali na vsakem koraku. V “islamski tinejdžerki”, če vzamem za primer to knjigo, so bila napisana podrobna navodila za to, kako deklico pripraviti (mogoče celo prisiliti), da bo nosila hidžab in česa vse starši ne bi smeli narediti, da ji islama ne bi priskutili.

Sarajevo

Pupi je v roke vzel eno izmed knjig o intimnih odnosih v islamu, jaz pa sem, ko sem videla, kaj v njej piše, iz nahrbtnika izvlekla fotoaparat, kajti nekaj odstavkov sem preprosto morala ovekovečiti. Nisem vam prilepila tistih o dolžnostih moških. Ena izmed dolžnosti je tudi, da ženske ne sme tepsti, če je poslušna. Če ni poslušna, jo očitno lahko.

Sarajevo

Bolj zanimive so se mi zdele dolžnosti žensk. Kot vidite, se mora mora moškemu seksualno predati ne glede na vse in bognedaj, da bi pokazala kakšen znak negodovanja. Neki meleki (se opravičujem, ampak res ne vem, kakšna bitja to so) bi jo v tem primeru preklinjali do zore.

Sarajevo

Paziti mora, kakor lahko preberete, na otroke svojega moža. Človek bi mislil, da so otroci tudi njeni, ampak očitno niso, čeprav jih spravi na svet, doji, hrani itn.

Sarajevo

Aha, tisti zgornji odstavek pa vseeno spada med dolžnosti moža. Prav plemenito se mi zdi, da je mož dolžan ženo obvestiti o tem, kdaj bo prišel s poti, ampak razlog … Da je ne bi našel neurejeno in nevredno poželenja, kajti to bi lahko slabo vplivalo na njun zakon. Šment, mož si je mogoče ne bi več želel. Če si ona ne želi njega, je to tako in tako zanemarljivo dejstvo, kajti meleki …

Sarajevo

Kakorkoli že, pupi je izustil, da bi takšen odnos z žensko bil čisti dolgčas.

Sarajevo

Kolikor se jaz spoznam na islam (v bistvu nič), naj muslimani ne bi pili alkohola. Kakor vidite, Sarajevska pivovarna dela s polno paro. Lahko samo upam, da se s pivom ne nalivajo tisti, ki v imenu vere pokrivajo svoje ženske. Tudi na 35 stopinj in več. In lahko samo upam, da to niso tisti moški, ki so meni žvižgali in namigovali tistih edinih deset minut, ko me je pupi pustil samo. Tega zadnjega nisem hotela napisati, ker se bere kot sodba, po vseh teh vojnah, ki so na Balkanu divjale tudi zaradi vere, pa nikakor ne želim pisati sodb, pa vseeno … Če bi bilo govora o državi, v kateri ženske nikoli niso poznale drugačnega življenja, bi razumela, da pristajajo na takšno obliko šovinizma. Bosanske ženske so petdeset let živele v socializmu in s tem v sekularni državi. Same so po večini odraščale nepokrite, zdaj pa jemljejo v roke knjigo “Islamska tinejdžerka” in študirajo, kako bodo svojo hčer spravile pod hidžab in ji vcepile v glavo, da mora biti poslušna, ker potem je pa mož ne bo imel pravice tepsti … Ne vem, meni je to nedoumljivo.

Posted in Potovanja | 67 komentarjev »

Žogca v Sarajevu drugi del! aka Mesto, posejano z grobovi!

Posted by zogca na julij 26, 2010

O Sarajevu bom napisala kar nekaj objav. Večino bo verjetno zabavno ali pa vsaj prijetno brati, kar pa nikakor ne velja za objavo, ki je pred vami. Začela jo bom s pesmijo Dina Merlina, ki nosi naslov Kad sve ovo bude juče. “Dan bez svjetla, zora bez pijetla, noć bez zvijezda, ptica bez gnijezda, nit’ se neba plave, nit’ mirišu trave, šta to tamo rade naše lude glave …”

Sarajevo

Številk nisem preverjala, ampak nekje med raziskovanjem Sarajeva sva s pupijem prebrala, da je bil v času vojne v Sarajevu ubitih deset tisoč ljudi, od tega je bilo več kot tisoč otrok. Ne vem, ali besedna zveza “luda glava” dovolj dobro opiše ljudi, ki so pobijali otroke. V Velikem parku zdaj stoji spomenik otrokom, ki so bili ubiti v času, ko je bilo Sarajevo obkoljeno, vendar pa človeka veliko bolj od samega spomenika ganejo valji, na katerih so zapisana njihova imena kot tudi letnice rojstva in smrti. Koliko imen …

Sarajevo

… in vseeno mnoga manjkajo. Nobena institucija namreč ni imela spiska ubitih otrok. Avtor spomenika je Mensud Kečo. Stekleni figuri predstavljata mamo in otroka. Večja figura se nagiba proti manjši, kar predstavlja mamo, ki poskuša zavarovati otroka, vendar sta figuri ločeni, kar simobolizira to, da je vez med mamo in otrokom prekinjena.

Sarajevo

O tem, koliko so se prepirali, preden so leta 2009 spomenik končno postavili, raje ne bom podrobno pisala. Še manj o tem, kaj so zganjali, ko je spomenik končno stal. Spomenik naj bi bil sredstvo za pranje denarja, umetnik naj bi si delal kariero s pomočjo smrti otrok, spomenik ni primeren, lokacija ni primerna … Očitno je res ni stvari, o kateri bi se na tem prostoru lahko dogovorili.

Sarajevo

Sledi vojne so povsod.

Sarajevo

Samo ozreti se je treba.

Sarajevo

Povsod so prestreljeni balkoni.

Sarajevo

In grobovi.

Sarajevo

Ko hodiš po ulicah, ki so večinoma prepolne ljudi, se ti nemalokrat zazdi, da vidiš tiste, ki manjkajo. Da bi morali biti na nekem praznem prostoru, vendar jih ne. Ne vem, mogoče pa sva samo midva s pupijem imela takšen občutek.

Sarajevo

In kaj so v primerjavi z manjkajočimi ljudmi požgane in uničene zgradbe? Verjetno nič. Mnoge so že obnovili, mnoge še bodo, nekatere obnavljajo prav zdaj, na primer mestno hišo oziroma gradsko vijećnico, ki je bila požgana konec avgusta leta 1992.

Sarajevo

Takole se nadaljuje pesem Dina Merlina. “Viza, kriza, Duldung, Ofental, Berlin, Beč, Malme, Vupertal, gore, dolje, svuda pusto polje, da li smo zaslužili da nam bude bolje? Mi smo samo krvava mrlja na bijelosvjetskom teve ekranu, oni koji treba u tišini da nestanu, šta njima znače naši životi …”

Sarajevo

Nič, človeško življenje v resnici ni vredno nič. To ti Sarajevo nazorno pokaže. Ko imajo zgoraj “višje cilje”, ljudje postanemo samo figure, ki jih premikajo po tabli. Če kakšna padne s table, pač … Tako je bila “tabla” videti leta 1991. Podatka o tem, kako je danes, nisem našla, vem pa, da so eni deli Bosne “očiščeni” od enih, drugi deli od drugih in spet tretji od tretjih.

Sarajevo

Ali če sem natančna, Bosna je bila “očiščena” od 63.687 Bošnjakov, 24.216 Srbov, 5.057 Hrvatov in 877 drugih (karkoli že to pomeni) ter okoli 4.000 ljudi, katerih narodna pripadnost ni znana. To so “samo” mrtvi. K “očiščenju” bi verjetno sodile številke beguncev, ki so šli v beli svet in se nikoli niso vrnili.

Sarajevo

Kako so v Sarajevu živeli tisti, ki niso hoteli ali mogli postati begunci, sva si s pupijem ogledala v muzeju. Vse se je dogajalo v eni sobi, v tisti najvarnejši. Tam se je spalo, jedlo, kuhalo, pralo (če je slučajno bila voda), gledalo televizijo (če je slučajno bila elektrika) itn.

Sarajevo

Kuhalo se je dobesedno iz nič. Bosanci ne bi bili Bosanci, če se ne bi znali šaliti na svoj račun in v muzeju lahko preberete kar nekaj šal o tem, kako shujšati na sarajevski način, kar nekaj norčevanja v smislu, da bi lahko Američani hodili k njim na dieto, pa tudi statistiko, koliko je za časa obleganja Sarajeva shujšal povprečen prebivalec mesta. Takšne stvari ogled muzeja naredi manj pretresljiv, ker drugače …

Sarajevo

… človeka zvije. Tako in tako ga. Tudi brez muzeja, kajti celo mesto je en velik muzej o človeški tragediji in norosti. Prav rada bi napisala, da se kaj takšnega ne more več ponoviti, vendar vem, da bi se lahko prav zlahka. Samo “pravi ljudje” bi morali spet pritisniti na “prave tipke”.

Posted in Potovanja | 57 komentarjev »

Žogca v Sarajevu prvi del! aka Že doma!

Posted by zogca na julij 25, 2010

Sem že doma! Ne, nisem utrujena, sem pa zelo prijetno lena in prav zato sem se odločila, da danes spišem samo krajšo objavo, vse drugo, kar želim sporočiti oziroma pokazati, pa v naslednjih dneh, in sicer po tematskih sklopih; znamenitosti, posledice vojne, po sledeh olimpijade, hrana, širjenje islamizma itn. Ta objava bo bolj tjavendan, kajti čim prej se želim vreči na kavč in brati knjigo z naslovom Kako je lijepa moja Vectra, avtorja Ozrena Kebe. Ta knjiga je tudi edino, kar sem si v Sarajevu kupila. Zelo sem ponosna nase, ker nisem norela po trgovinah in kupovala stvari, ki jih nikakor ne potrebujem. Eden od sarajevskih blokov …

Sarajevo

Še bolj pa sem ponosna nase, ker sem na poti do Sarajeva v vlaku spala pet ur, ob povratku pa celih osem. Vsa moja dosedanja nočna potovanja z vlakom so bila videti tako, da so vsi drugi spali, jaz pa sem vso noč zijala v strop. Joj, je potovanje veliko prijetnejše, če zaspiš v enem mestu in se preprosto zbudiš v drugem. O tem, da bo pupi spal kot ubit, pa tako in tako ni bilo nobenega dvoma. Reševanje težav s parkiranjem na sarajevski način …

Sarajevo

Veliko manj oziroma skorajda nič nisem ponosna na svoje noge. Videti so tako, kot bi se bila ravnokar vrnila z večmesečne bitke. Karkoli sem navlekla nanje, s seboj pa sem imela tri pare obutve, nastale so samo še nove rane. Ne žulji, rane. Hotela sem “prilepiti” fotografije najinih “tac”, ampak sem si premislila. Kaj vem, mogoče ste pa malo prej jedli. Šah na sarajevski način …

Sarajevo

Od nočnega življenja nisva imela nič. Pač, če od jutra do mraka hodiš naokoli, potem najkasneje ob desetih padeš v posteljo in v trenutku zaspiš. Oja, se pa v Sarajevu dogaja. Ulice so polne, lokali in restavracije prav tako. Ali je naslednji mladenič (na fotografiji tega ne vidite, je pa na ulici plesal brejkdens kot navit) mislil zares ali pa se je samo šalil, ne vem, lahko pa preverite. Iskanje žene na zelo nenavaden način …

Sarajevo

Ampak pozor, ulice so polne knjig o islamskem zakonu. Ne vem, ali si katera izmed nas želi živeti na takšen način. Vendar o tem veliko več v eni od naslednjih objav, v kateri vam bom “prilepila” tudi citate iz knig. Ne, to pa ni hec. In še za konec. Pozabila sem napisati, da je bilo peklensko vroče. Ena pijača z ledom preprosto ni bila dovolj …

Sarajevo

Naj bo za danes to vse. Šibam na kavč, jutri pa bomo skupaj naredili nekaj korakov po sledeh zadnje bosanske vojne.

Posted in Potovanja | 2 komentarja »

Odskakljala bom do Sarajeva!

Posted by zogca na julij 20, 2010

Kje vse nisem bila, ampak do Sarajeva mi pa nikoli ni uspelo priti. Kadarkoli sem načrtovala potovanje v to tako želeno mesto, se je zgodilo nekaj, da sem morala odpovedati. Tokrat mi ne bo treba, tokrat mi bo uspelo. Čakajo me celi štirje dnevi Sarajeva. Hotel je rezerviran, povratni vozovnici za vlak kupljeni, pupi je že spakiran, jaz še likam svoje stvari …

Tako zelo se veselim, da bom končno obiskala mesto, o katerem so bile napisane daleč najlepše pesmi. Kadarkoli jih poslušam, se mi zdi, da sem Bosanka, čeprav seveda nisem. Prepričana pa sem, da “padla noter”. Ne samo v bosanski šoping, ne samo v bosansko hrano, ampak v tisti pravi bosanski “filing”. Obljubim, da bom pojedla po en čevapčič za vsakega od vas. In seveda, naredila bom veliko fotografij, ki jih bom objavila tudi na blogu. Lepo se imejte in nekaj dni klepetajte brez mene.

Posted in Potovanja | 58 komentarjev »

Veter sprememb! aka Potovanje po albumih!

Posted by zogca na november 8, 2009

Zaspana sem. Z vsakim dnem bolj. In prav nič mi ne pomaga, da je danes nedelja in sem lahko spala nekaj ur dlje. Včasih se mi zdi, da bi morala teden dni samo spati in potem bi mogoče prišla k sebi. Da, kronično sem nenaspana in zaspana. Skuhala sem si kavo z mlekom, stisnila dve pomaranči in se s cigareto v roki podala pred računalnik. Tu bom namreč naredila še najmanj škode, dokler kava ne bo “prijela”. Brskam po spletnih portalih. Slovaška je zaradi gripe skoraj popolnoma zaprla mejo z Ukrajino, kjer je okuženih že več kot osemsto tisoč ljudi. Skrajni čas, si mislim, da je nekdo imel “jajca”. Renault bo v španskem Valladolidu proizvajal enega od modelov električnih vozil. Ojoj, kaj prinaša prihodnost. Se bomo okoli prevažali v jajčkih? Krajevne skupnosti želijo na svoje. Bo na koncu prav vsaka slovenska vas imela svojo občino? In seveda, vse je polno novic iz Berlina, kjer ta konec tedna že potekajo slovesnosti ob obletnici padca berlinskega zidu pred dvajsetimi leti.

Odpravila sem se brskat še po svojem računalniku, kjer je več tisoč fotografij s potovanj, ki sem si jih privoščila v zadnjih letih. Ko sem obujala spomine na kraje, ki sem jih obiskala, sem začela razmišljati, kaj bom danes dala na blog. Nič, sem si rekla, naj tudi blog odraža mojo današnjo zaspanost in lenobo, potem pa sem se spomnila Pikinih besed.

Razlagala mi je, kako razočarana je, ko pride na blog in na njem ni nič novega. Menda, tako pravi ona, sem vas razvadila in od mene vsak dan pričakujete kakšno objavo.

Okej, pa si v tem meglenem nedeljskem jutru, ko se večini ne ljubi iz stanovanja oziroma hiše, privoščimo potovanje ob ta teden tako zelo aktualnem berlinskem zidu.

Ko sem posnela fotografije, ki so zdaj pred vami, sem bila v enem povsem drugačnem življenjskem obdobju. Ne, ne bi se vrnila vanj. Dušila sem se in vse, kar sem si želela, je bilo pobegniti. Ne iz Berlina, iz zveze.

Ob gledanju fotografij, ki jih vi seveda ne boste videli, sem se spominjala sebe takrat. Niti enega samega nasmeha. Ne, nisem gledala žalostno, sploh ne, samo naveličano, jezno in mrko. Mrki pogledi so bili seveda namenjeni tistemu, ki me je fotografiral.

Ne, ne bi šla nazaj. Čeprav mi je pot, na katero sem pozneje stopila, prinesla veliko solza, bi, če bi lahko obrnila čas nazaj, ponovno stopila nanjo. Na njej mi namreč ni bilo dano spoznati samo brezmejno trpljenje, ampak tudi brezmejno ljubezen. Princa namreč nikoli nisem tako mrko gledala, vsak pogled nanj je namreč na mojem licu izzval nasmeh. In, roko na srce, še danes se nasmehnem vsakokrat, ko se spomnim nanj.

Začela sem pri novicah, nadaljevala z Berlinom in končala pri princu. Tako nekako gre pri meni tok misli. Vse se spremeni, ostaja samo ljubezen, tista prava, pa četudi zgolj v srcu. Nasmeh je že na licu. Zbudila sem se tudi. Na blogu je nova objava. In seveda ni več jutro. Pozdravljam vas s pesmijo Wind of change skupine Scorpions!

Posted in Potovanja | 32 komentarjev »

Žogca v Piranu!

Posted by zogca na avgust 14, 2009

In sem nazaj. Prve počitnice na morju so končane, druge sledijo meseca septembra. Preden sem se podala na pot, je nekdo na blogu vprašal, kam grem, vendar nisem hotela odgovoriti. Nikoli prej ne povem, kam grem, ker ne želim, da bi se kdo, ki bi se nahajal v istem mestu, spraševal, ali sem tista z obupno pričesko mogoče jaz. Ali pa tista, ki ni še čisto do konca natrenirala zadnje plati. Ali pa celo tista, ki si je neprevidno pozabila na nogah pobriti tri dlake. Vse zgoraj našteto namreč še kako drži. Las na morju namreč nimam ravnih, ampak so takšni, kakršne je dala mati narava, popolnoma skodrani, rita še vedno ni natrenirala, kakšna dlaka pa je gotovo prestala strog inšpekcijski pregled.

Takoj ena od anekdot, ki mi bo gotovo ostala v spominu. Če nič drugega tudi zato, ker mi je ta gospod ob slovesu rekel, da te izjave ne bo nikoli pozabil. Takole je bilo. Moja prijateljica ima v Piranu družinske prijatelje, eno prav prikupno in prijazno družinico, katere glava družine je pravi Pirančan, torej rojen v Piranu. Ko smo bili drugega dne “na pijači”, na kateri smo se najedli sladolednih kup, sem razlagala, kako pridno sem zjutraj raziskovala mesto. Izustila sem naslednji stavek: “Ogledala sem si ves stari Piran.” Potem sem še nekaj blebetala o tem, kako novega dela še nisem uspela prehoditi. Gospod me je začudeno gledal in rekel: “Stari Piran? Novi Piran? Piran je ves star.” Hja, kot imam jaz staro Ljubljano, tako sem morala imeti tudi stari Piran. In čeprav je Piran res ves star, o tem ni dvoma, jaz Piran še vedno delim na stari in novi.

Lahko pa se, kot vidite, pohvalim s tem, da sem našla trg, na katerem je bil posnet eden mojih najljubših prizorov filma Poletje v školjki. Saj veste, prizor, v katerem Tomaž prvič vidi Mileno, prizor, v katerem Tomaž brejkdensa z Bajsijevim vokmanom, mama pa ga neumorno kliče z okna.

Večina fotografij je, kot boste videli, nastala zvečer in ponoči. Jaz sem namreč ena izmed tistih, ki na plažo hodi brez vsega. Kopalke na rito in brisača v roke. S seboj ne nosim mobilnika, fotoaparata, mp3 plejerja, hrane, pijače, knjig, ničesar.

Pa vseeno, vsak večer, ko sem na plaži opazovala sončni zahod, mi je bilo hudo, ker ga nisem mogla fotografirati in zato sem enkrat Izbrano vprašala, ali moj fotoaparat lahko v njenem nahrbtniku počaka na trenutek, ko bo sonce ravno na pravem mestu.

Žal sem to naredila prav tistega dne, ko so bili na nebu oblaki in nisem mogla ujeti prizora, v katerem bi se sonce “potapljalo v morje”, že prej je namreč izginilo med oblaki. Zdaj se mi vseeno zdi, da fotografije niso za vreči proč.

Ko je enkrat nad Piran padla noč, smo vse tri bejbolinke in potomstvo bili v vrsti za kopalnico. Lahko si mislite, da je trajalo kar precej časa, preden smo bili vsi “berajt” za pohajkovanje po mestu. Pozor, po starem delu mesta.

Saj razumete. Kot se zvečer spodobi biti v stari Ljubljani, tako se enako spodobi biti v starem Piranu. Mislim, ne moreš biti tako “ne in” in čepeti v novem delu Pirana. Oja, zdaj se norčujem iz same sebe.

Zajtrku sem se tako ali tako vedno odrekla, kosilu, če je le bilo mogoče, ampak večernemu sladoledu se pa nisem mogla. Morje brez sladoleda zame namreč ne obstaja. Vedno sem se ga namreč do sitega najedla.

Tudi na plažo, kamor sicer ne nosim ničesar, sem vzela nekaj kovancev. Da bo za sladoled. Nekoč davno sem svoj morski prehrambeni režim izdelala do zadnje podrobnosti. In sicer gre stvar nekako takole. Ko sem bila majhna, nisem hotela jesti in starši so se z menoj bojevali za vsak grižljal posebej. Mama je namreč živela v prepričanju, da bom umrla od lakote. Danes kajpak ve, da ta nevarnost nikoli v resnici ni obstajala in ji je žal, da me je posiljevala s hrano. In če doma skorajda nisem hotela jesti, potem na morju sploh nisem hotela jesti. Ničesar. Razen sladoleda. Ko je nekoč eden izmed natakarjev v portoroškem Palacu videl, kakšne borbe imamo, je staršem rekel: “Če noče jesti nič razen sladoleda, ji dajta pa sladoled.”In tako sem tja do sedmega leta na morju sladoled jedla za zajtrk, kosilo in večerjo. Da ne bi umrla od lakote.

Potomstvo mojih bejbolink niti pod točko razno ni imelo takšnih izsiljevalskih štosov, jaz pa seveda tam nisem razlagala svojih zgodb o tem, kako starše prisiliš, da te hranijo samo s sladoledom. Za potomstvo so bile najzanimivejše tetovaže. Pri tej “raboti” sem na koncu sodelovala tudi jaz in se z morja vrnila polna tetovaž.

Kajpak ne gre za tiste prave tetovaže. In kajpak bodo poslikave v nekaj dneh izginile. Z nog, oprsja, rok. Saj niti ne vem, kje vse jih imam.

Še nekaj malega plaže, preden objavo zaključim, kot sem si zamislila, z nočnim življenjem.

Preden sem šla na pot, me je nekdo na blogu vprašal, ali bom na morju “pecala tipe”. “Neeeeeeee”, je bil moj odgovor. Seveda jih res nisem. Ne vem, ali sem sploh videla kakšnega moškega, čeprav je bila verjetno polovica ljudi v Piranu moškega spola. Popolnoma sem odmislila obstoj bitij, ki imajo med nogami priveske. Življenje je tako lepo, naravnost čudovito, ko se ne ukvarjaš s tistim “kaj je mislil, ko je rekel …” Če bo kdaj vedel, kaj misli in bo mislil resno, bom o tem nedvomno obveščena. Do tedaj pa bom veseljačila s svojimi bejbolinkami. Z radensko, kokakolo, sokom …

Spila pa sem tudi en koktejl. Se je spodobilo. To bi bilo to. Saj bi napisala še kaj, vendar se mi mudi spat, da bom jutri “berajt” za staro Ljubljano.

Posted in Potovanja | 20 komentarjev »

Šla bom v samostan in to sploh ni hec!

Posted by zogca na julij 22, 2009

Ležanje na plaži in plavanje zame že nekaj let nista najljubša oblika počitnic. Še vedno rada grem na morje in bom tudi šla, ampak to mi ne more nadomestiti potovanja in vsega tistega vznemirjenja, ki ga prinese. Ampak šment, državi, ki sem ju nameravala jeseni obiskati, se nahajata na samem spisku “prašičjegripnonevarnih.” Že res, da gripo lahko staknem tudi doma in jo verjetno tudi bom, ampak da bi šla nekam, kjer bi bila verjetnost, da zbolim, še veliko večja, kot je doma, potem pa tam bolehala v tuji postelji in med tujimi ljudmi … Ne, me ne mika. Zato sem včeraj premišljevala, kam bi lahko šla, da ne bi zabredla med viruse. Moja prva misel je bila, da si bom nekje v gorah najela ljubko kočo, potem pa sedela na klopici in brala knjige. Ampak najemati kočo za enega samega samcatega človeka? Predrago. In takrat sem pomislila … Kaj pa če bi šla v samostan? Je mogoče počitnice preživeti v samostanu? Ker jaz bi šla, jaz bi res šla v samostan. Prijatelj Gugl mi je takoj postregel z odgovorom.

Jup, veliko je samostanov, še posebej v Italiji, ki so odprli svoja vrata in takšne, kakršna sem jaz, sprejmejo medse. Dobro, molitvenega življenja, ki ga ponujajo, se tam ne bom udeleževala, zato pa se ne bom branila duhovnih pogovorov in duhovnega vodstva. Predvsem pa si bom kje v bližini poiskala klopico in brala knjige. Ko najdem kakšen samostan, ki se nahaja v čudovitem okolju in odkrijem način, kako naj brez stika z virusi pridem do tja, sem na konju. Brez heca, resno razmišljam, da bi šla na počitnice v samostan. Rezervirati pa je mogoče, kar je čudovito, na spletu.

Posted in Potovanja | 82 komentarjev »

Žogca je pozabila, da je švercerka cigaret!

Posted by zogca na maj 26, 2009

Kje naj začnem? Najprej se bom pohvalila, da sem včeraj prevozila 800 kilometrov, kar je zame rekord, toliko namreč sicer prevozim v dveh, treh mesecih. Ko sva se z očetom zgodaj zjutraj odpravila na pot, je bil prvi cilj Jasenovac. Želela sem namreč videti spomenik, ki mi je bil vedno od vseh spomenikov v nekdanji Jugoslaviji najbolj fascinanten. “Pojdi, dokler je sploh še kaj tam”, mi je rekla soseda staršev. “Iz muzeja so tako ali tako odnesli vse, kar nanje meče slabo luč”, je nadaljevala. Muzeja od znotraj sploh nisem videla, ampak nič ne de, saj so na spletu na voljo veliko manj cenzurirani filmi in fotografije, kot jih je po novem mogoče videti v tam. Sicer pa sam odnos, ki ga imajo do obiskovalcev, kaže, da bi najraje videli, da spomeniškega kompleksa sploh ne bi bilo. Niti ena sama tabla vas ne opozori na to, da se tam kakoli nahaja. Na njihovo nesrečo in na srečo obiskovalcev pa je spomenik vseeno prevelik, da bi kompleks skrili.


“Kako to, da sploh še stoji?”, sem vprašala očeta. Kot vedno, je imel odgovor na dlani. Če bi šlo samo za Srbe in druge “nepomembne” ubite v Jasenovcu, bi spomenik in vse okoli njega med “domovinskim ratom” letel v zrak in nihče jim ne bi mogel dokazati, da ni prišlo do neverjetnega nesrečnega naključja. Ker pa tam ležijo tudi Židi in ker se nihče pri zdravi pameti ne bo šel igrat z Židi, hrvaška sramota stoji tam in bo tam stala še naprej.

Taborišče Jasenovac je bilo ustanovljeno avgusta leta 1941, ko so vanj pripeljali prve ujetnike iz Sarajeva in razpuščeno aprila leta 1945. Za razliko od ostalih taborišč je bilo to taborišče namenjeno predvsem uničevanju Srbov, ki jih je Ante Pavelić imel za državnega sovražnika številka ena v NDH, čeprav je tu umrlo tudi večje število Hrvatov, Romov, Židov in Slovencev. Število žrtev ni bilo nikoli natančno določeno. Taboriščni arhiv je bil uničen dvakrat (v začetku 1943 in aprila leta 1945). Državna komisija Hrvaške je na sojenju na Mednarodnem vojnem sodišču v Nürnbergu pričala, da se število žrtev giblje med 500.000 in 600.000. Dne 9. oktobra leta 1942 je Vjekoslav Luburić, imenovan tudi Maks, na svečanosti v Jasenovcu, ki jo je priredil kot proslavo prve obletnice svoje krvave vladavine, v govoru izjavil: “In tako smo v enem letu tukaj v Jasenovcu poklali več ljudi kakor Osmansko cesarstvo v vsem obdobju turške prisotnosti v Evropi …”

Na prvi fotografiji vidite spomenik, medtem ko je na drugi maketa koncentracijskega taborišča. Na njej je predstavljeno, kateri kup ali luknja predstavlja katere objekte v taborišču. Objekti so bili namreč uničeni. Dva takšna kupa lahko vidite na tretji fotografiji, medtem ko sem na četrti povečala meni najbolj grozljiv objekt, ki se je imenoval “glavna peč za peko ceglov in ujetnikov”. Peka ujetnikov? Sicer pa sem pred meseci že obširno pisala o Jasenovcu in vas vabim, da si preberete to objavo.

Ker dandanes ni več moderno obiskovati spomenike, posvečene žrtvam nacizma, fašizma in njihovih pristašev, tudi Jasenovac ni več najbolj priljubljena točka za obiskovalce, se pa vseeno najde kdo, ki se pride poklonit tudi tem ljudem. Venec, ki ga vidite na peti fotografiji, je v spomeniku pustilo “društvo Josipa Broza Tita iz Banja Luke.” Vsaj tako je na njem pisalo.

Železniški tiri, ki jih vidite na šesti fotografiji, pa so edino, kar je ostalo od taborišča, kajti ustaši so, ko so bežali, za seboj uničili vse. Zbežala pa sva tudi midva z očetom, ne pred nasprotno vojsko, ampak pred komarji in ostalim mrčesjem. Bližina Save, ki je samo nekaj metrov proč, jim očitno ugaja in v eni uri, ko sva bila tam, so naju povsem popikali.

“Kam zdaj?”, je vprašal oče. “V Bosno”, sem odgovorila. Zadnjikrat sem bila v Bosni, ko je bila ta še ena izmed jugoslovanskih republik, nekaj let pred vojno. Ko mi je povedal, da ni vzel potnega lista, ampak samo osebno izkaznico, je bilo, kot bi me polil z ledenim tušem. Kar bi mi sicer na več kot 30 stopinjah moralo prijati, ampak mi ni. “Greva do meje, avto bova pustila pred mejo, jaz bom šla čez mejo, pet minut stala v Bosni in se vrnila nazaj.” Bosna, Bosna in na vsak način Bosna. Tako sva šla do meje in ko sva bila tam, sem se spomnila, da sem nekoč na forumu prebrala, da je tudi osebna izkaznica dovolj. “Pojdi vprašat”, mi je rekel oče. Ko sem že bila pri cariniku, me je poklical nazaj. “Ne omenjaj Hrvatu lične karte, osobna iskaznica je.” Lahko! In sva šla.

Roko na srce, prvih nekaj metrov se nama sploh ni sanjalo, v kateri del Bosne sva padla, vendar je bilo kaj hitro jasno, da gre za Republiko Srbsko. Očitno tisto, da so najprej obnavljali cerkve, da se je vedelo, kdo je kdo, ni bilo tako iz trte izvito. Vse cerkve so namreč obnovljene.

Ko sem videla, kakšno hišo se je nekdo odločil prodati, me je skorajda vrglo s sedeža, ampak po daljšem premisleku … Podrtija ima najboljšo lokacijo v naselju, stoji nasproti cerkve, na eni strani je trgovina, na drugi bar. Mogoče pa gospod vseeno kaj iztrži od kakšnega gastarbajterja, ki jo bo porušil in tam postavil lepo hišo. Verjeli ali ne, zrastlo je že nekaj prav veličastnih palač.

Ko sva že bila namenjena nazaj na Hrvaško, je oče vprašal, ali ne bova kupila cigaret. Jaz, velika švercerka cigaret iz Srbije, sem od samega navdušenja povsem pozabila, s kakšno dejavnostjo se sicer ukvarjam. Dve šteki sva kupila za 15 evrov. Pri nas bi stali 52 evrov. Seveda to ni bil šverc, kajti 200 cigaret na osebo se sme peljati čez mejo. Potem sva se vozila, vozila in še vozila, da sva prišla do Bjelovarja, mesta, o katerem sem veliko poslušala, vendar ga še nikoli nisem obiskala.

V tem mestu sta moja pokojna babica in njena sestra, ki je umrla to soboto in bo danes pokopana, preživeli zadnji dve leti vojne. V ulici, ki jo vidite na spodnji fotografiji, je menda stala slaščičarna, kjer je moja babica kot šestnajstletno dekle delala.

Po koncu vojne se je seveda vrnila v Ljubljano, je pa prijateljstva iz Bjelovarja gojila do konca življenja in kakšno leto, dve, pred babičino smrtjo, ko je na Hrvaškem divjala vojna, je bila pri njej več mesecev kot begunka ena od teh prijateljic s svojo sedemletno vnukinjo, ki sem jo jaz takrat doživljala kot malo “portparolko” HDZ-ja. Politika gor, politika dol, povsem očitno sta takrat zbežali pred čisto pravimi steli.

Ko sva z očetom že bila v Sloveniji, naju je poklicala mama z dramatično novico, da ji je toča uničila vrt. Pozneje se je izkazalo, da temu vseeno ni bilo tako, sva pa na poti bila tudi midva deležna kakšnih desetih minut te grozljive nevihte. Ko sem zapeljala v tunel, na srečo na prehitevalnem pasu, in tam videla kakšnih deset avtomobilov, ki so bili parkirani na preostalih dveh pasovih, sem si želela, da bi bila Bosanka in ne pripadnica tako norega naroda, ki je pripravljen za to, da zaščiti svoj trapasti avto pred točo, povzročiti verižno trčenje. Bog se nas usmili, prav res.

Če si želite ogledati več fotografij iz Jasenovca in Bjelovarja, kliknite na povezavo.


 

Posted in Potovanja | 43 komentarjev »