Kaj puščaš za sabo?

SKOZI ŽIVLJENJE MNOGIH LJUDI GREŠ

Kaj puščaš za sabo?
Je brazda v rodovitni njivi
ali le izginula sled roke,
ki je skušala zadržati
nemirno reko?
Je plamen,
izpuhteli v dim?
Bela črta,
ki za nekaj trenutkov
ukradenih večnosti
preseka nebo?

Kaj daš,
ko vstopaš v njihova življenja?
Kaj vzameš?

Mila Kačič

Žogca v Sarajevu peti del! aka Je to sploh še Žogca?

Če bi mi kdo kdaj rekel, da bom šla v Bosno in si tam ne bom kupila ničesar, bi mu odvrnila, da je padel na glavo. Ne, niti to ne, začela bi se mu smejati naravnost v “fris”. Kdor je kdaj videl, koliko robe sem bila jaz sposobna privleči iz Srbije, ve, o čem pišem. Ne enkrat, večkrat. Tokrat nisem kupila ničesar. Okej, eno knjigo, ki pa sem jo morala kupiti, ker mi je bila naročena. Sicer pa nič. Pupi je nakupoval, jaz pa ne. Mislim …

Narobe svet.

Če sem vstopila v trgovino, sem to storila zato, ker mi je bilo na ulici vroče. Ali pa je deževalo. Kakorkoli že, v trgovino me je nagnalo vreme in ne moja strast do nakupovanja. Sprašujem se, ali sem to sploh še jaz.

Še posebej zato, ker sem v zadnjem tednu dni v Ljubljani zapravila samo deset evrov. Okej, upoštevati morate, da imam dve šteki bosanskih cigaret, pa vseeno … Deset evrov? Štiri za kino in šest v trgovini. Mimogrede, za nepoznavalce … Jaz drugače deset evrov zapravim, še preden sploh stopim iz stanovanja. Potem pa kokakola tukaj, kokakola tam, sladoled, sok, red bull, tortica … Še deset, dvajset … Denar kar leti od mene. Zdaj pa živim samo od doma skuhanega čaja. Ki mi je, mimogrede, postal ljubši od kupljenega. Še en paradoks.

Nič šopingiranja, nalivanje z doma skuhanim čajem namesto s kokakolo, kaj je naslednje? Saturn gotovo ve. Ker tole je brez vsakršnega dvoma njegovo maslo.

Za vas pa nekaj fotografij z bosanskih stojnic.

Jezus IN jaz ali Jezus ALI jaz? aka Ena stara, ampak dobra objava!

Ker sem zadnje dni lena za pisanje, nisem pa lena za branje, sem šla brskat stare objave in sem se odločila, da jih bom nekaj, ki so na tistem starem blogu sprožile najbolj burne debate, “vrgla gor” in mogoče spet kakšno rečemo. Takole sem pisala pred skoraj dvema letoma: Za objavo, ki je zdaj pred vami, sem se še posebej potrudila. Kar nikakor ne pomeni, da se tudi sicer ne potrudim. Vedno se, ker bi me bilo sram, če se ne bi. Zakaj tokrat še posebej? Ker nisem hotela komu narediti krivice. Zato sem guglala, guglala, guglala … Prav tako želim poudariti, da objava nikakor ni namenjena žaljenju vernikov in njihove vere. Kajti to ni objava o veri, ampak objava o vernikih in njihovi izbiri življenjskega sopotnika.

Pred mnogimi leti mi je gospa, ki jo imam zelo rada in jo izjemno spoštujem, povedala, da je sicer imela več fantov, vendar je ves čas vedela, da se z nobenim izmed njih ne bo poročila, kajti niso bili verni, ona pa je na vsak način hotela vernega moža. Vse drugo je bilo zanjo nesprejemljivo. Meni se sicer takšno razmišljanje zdi absurdno, ampak vsak ima pravico do mnenja, ki je zame lahko absurdno. Je žal edina, ki mi je to povedala iskreno in brez kakršnegakoli sprenevedanja. Poznam namreč kar nekaj vernih ljudi, ki so imeli več zvez z neverniki oziroma nevernicami, na koncu pa so se poročili z vernikom oziroma vernico. In za živo glavo ne bodo priznali, da je prav vera bila pika na i. Če začnem vpiti, da gre za diskriminacijo, mi lahko rečete, da je izbira zakonskega partnerja svobodna. In res je. Ni pa, vsaj kar se mene tiče, pošteno, da je nekdo dovolj dober, da se z njim več let sestajate, hodite na izlete, počitnice, seveda tudi spolno občujete, potem pa …

Kot sem napisala zgoraj, guglala sem, guglala in guglala. “Spoznal sem dekle, s katerim se občasno sestajam. Pojavila se je možnost, da bi skupaj preživela preostanek življenja, torej bi se nekoč poročila. Težava se pojavi, ker dekle ni verno in nima opravljenih nobenih zakramentov. Ko je tema pogovora prišla na to, je odvrnila, da je ateistka in da izhaja iz take družine, v kateri so vsi ateisti. Njen oče je bil namreč direktor velikega podjetja in kot takšen je moral biti komunist. To pa ne pomeni, da ona podpira komunistično ideologijo, le vera ji je tuja. Ker si nikakor ne predstavljam poroke, ki ni cerkvena, saj to potem sploh ni poroka, pač pa podpis nekih papirjev, vas sprašujem, kaj mi svetujete, da naj naredim, da bom dekle pridobil, da bi uvidelo smisel vere in bi bilo z dušo in srcem pripravljeno sprejeti vse zakramente in vse skupaj nekoč ovekovičiti s svetim zakonom.” Pričakovala sem, da bodo mladeniču svetovali, naj se z dekletom poroči, če je med njima ljubezen, vendar je šla žal večina nasvetov v povsem drugi smeri. Od tega, da naj ji med romantičnimi sprehodi ob opazovanju zvezd skuša predstaviti razmišljanje, da je njiju oba ustvaril Bog. Do tega, da naj jo ob nedeljah začne voditi k maši in ji razlaga, kako, kaj in zakaj. Samo ena mu je napisala … “Ne vem, zakaj bi se ona morala spreobrniti. Zakaj je ne moreš sprejeti takšne, kot je? Ona od tebe ne zahteva, da prenehaš hoditi v cerkev. Če želiš imeti uspešno partnersko zvezo, se boš moral naučiti prilagajati tudi sam.”

Med guglanjem sem ugotovila, da obstaja kar nekaj skupin, ki delujejo v okviru Cerkve in vernikom pomagajo poiskati vernega parnerja. Lahko bi jih nekaj naštela, vendar jim ne želim delati reklame. Predvsem zaradi dvojega. Zaradi razmišljanja, da je sicer vsako sklepanje zakonske zveze tveganje, vendar pa je tveganje manjše, če se poročiš z vernikom oziroma vernico. Česar statistika niti pod točko razno ne potrdi, kajti delež ločitev pri kristjanih je skoraj enako visok kot pri atestih. Predvsem pa zaradi izjave, da poroka traja en dan, zakon pa vse življenje in te potem do konca tvojih dni tepta ateist.

Zakaj naj se ne bi poročil z ateistko, je lepo zapisal en mladenič, ki sicer nima pomislekov o druženju z ateiskami, poročil pa se bo z vernico. Meni namreč, da so verna dekleta bolj poštena in ljubeča, veliko moralnejša, vsekakor bolj zvesta in še je našteval. Do tedaj vse lepo in prav, ampak … Kje pa je morala v druženju z dekleti, za katere vnaprej veš, da jih boš zapustil, ker ne ustrezajo merilom? Kje je tukaj poštenje? In ko sem že pri tem … Če je Bog pomembnejši od vsega, tudi od ljubezni, kje je Bog pri vsemu temu spolnemu občevanju pred zakonom? Pri spolnemu občevanju, za katerega vsaj eden, tisti, ki je veren, ve, da ne bo vodilo v zakon? Pri vsemu temu spolnemu občevanju med moralnimi verniki in nemoralnimi vernicami ali obratno?

Jaz sicer veljam za ateistko. Tudi velikokrat napišem, da sem ateistka. Čeprav v resnici verjamem v Boga. Na nek povsem drugačen način. V nekega povsem drugačnega Boga, ki je mogoče samo moj. Pri meni ni nobenih Jezusov in podobnih “junakov”, če pa bi bili, se nikoli ne bi pojavilo vprašanje Jezus IN jaz ali Jezus ALI jaz. Ker mojemu Bogu je najpomembnejša ljubezen. In kdor ima v srcu dovolj ljubezni, je ima dovolj za Jezusa in zate, zame, zanjo, zanj … Ljubezen pa, kolikor je meni znano, ni preračunljiva. Zgoraj napisano vsaj zame je preračunljivost. Kako naj izberem, da bom manj tvegal/tvegala?

Mene je moja mama učila, da ni pomembna narodnost, barva kože, verska pripadnost, ampak tisto, kar je v srcu. In da, se mi njen nasvet zdi veliko boljši od nasveta “poišči si enega/eno, ki ti bo bolj podoben/podobna”. In moja mama, četudi ne hodi v cerkev, je mojemu očetu že skoraj 38 let poštena, ljubeča in zvesta žena.

Kolikor sta meni znana “lik in delo” Jezusa Kristusa, on ni učil diskriminacije. Popravite me, če se motim.

Verjeli ali ne, k pisanju te objave me je spodbudila fotografija majice z napisom “Rada imam fante, ki imajo radi Jezusa”. Resno pa tudi razmišljam o tem, da bi si kupila majico s tem napisom. Prepričana sem, da bi tisti, ki imajo radi Jezusa veliko prej kot ta napis opazili moje bujno oprsje. Na koncu smo vsi samo ljudje, mar ne?