Žogca v ofsajdu

In nič več v pričakovanju sodniške piščalke

Archive for avgust 2010

Polnim si baterije!

Posted by zogca na avgust 13, 2010

Advertisements

Posted in Glasba | 70 komentarjev »

Skakljanje po živalskem vrtu!

Posted by zogca na avgust 12, 2010

Ko človeka mine volja do nakupovanja (še vedno ne morem verjeti, da se je lahko to zgodilo meni in upam, da bo minilo) in nakupoovalna središča postanejo nekaj, kamor se mu ne ljubi laziti, bo kaj hitro pristal v naravi. Moja najljubša ljubljanska narava, ki ne gre navkreber, pa je seveda živalski vrt. Tako in tako sem letošnje poletje nameravala med živalce, saj sem obisk živalskega vrta obljubila enemu ljubkemu fantiču, ker pa je to padlo v vodo, sem se odpravila v odrasli družbi.

Mah, priznati moram, da mi narave ne more ponuditi takšnega zadovoljstva in toliko vzhičenja, ko so mi ga nekoč trgovine, čeprav …

… je bilo hranjenje slona več kot zanimivo, ampak kaj, ko …

… ga ne moreš kupiti in v vrečki odnesti domov. V bistvu sem bila tako zaspana in brezvoljna kot volk, katerega sem najmanj četrt ure čakala, da bo zbral dovolj energije in se za trenutek postavil na noge.

Ker želim znova biti zapravljivka, se skušam po hitrem postopku navdušiti nad nečim in padlo mi je na pamet, da mogoče bi si pa kupila ena očala. Ali pa mogoče dvoje očal. Seveda bi morala biti takšna fensi šmensi. Izkazalo se je namreč, je imam v omarah vse potrebno za tisti “luk”, ki sem se ga šla pred kdo ve koliko leti, namreč bele srajčke (ozke in seveda odprta zgornja dva gumba), kravate (da malo pokrijejo odprta gumba) in kiklice iz džinsa (ki jih tako in tako nosim). Ker vse kaže, da bom kmalu na starih kilogramih, bi lahko bila tudi na starem (in preverjeno dobrem) luku, samo začinila bi ga z očali, da ne bi bila videti kot izgubljena študentka, ampak bolj kot stroga učiteljica. Joj, še malo se moram navdušiti in potem bom začela skakljati od optika do optika. Če že nimam tiste prave volje, da bi skakljala od trgovine do trgovine. Pa saj, odpiranje omar je pokazalo, da bi pravzaprav lahko tudi sama odprla butik.

Posted in Skakljanja | 140 komentarjev »

Moja Ljubljana ima stadion!

Posted by zogca na avgust 11, 2010

Posted in Nogomet | 19 komentarjev »

Skakljanje po tanki vrvi!

Posted by zogca na avgust 11, 2010

“Ob osmih moram biti doma”, sem rekla, ko sva se odpravili v mesto. Aha, nisem hotela zamuditi otvoritve nove dvorane za košarko. Kot tudi danes ne bom hotela zamuditi otvoritve novega nogometnega stadiona. Kar se mene tiče, sta včerajšnji in današnji dan praznična, velika dneva za mojo Ljubljano. Če ne bi v preteklih dneh imela toliko nevšečnosti, bi verjetno dala vse od sebe, da pridem do vstopnice za nogometno tekmo, tako pa … Saj stadion bo ostal.

V mestu pa šov, ki ga je pripravil (bi rekla) Anglež. On je temu rekel ulično gledališče. Karkoli že je, pritegnil je pozornost skoraj vseh, ki so se okoli šestih znašli v bližini Prešernovega spomenika. Roko na srce, tam je bilo več turistov kot domačinov. Šest ljudi je prosil za pomoč pri izvedbi svojih vragolij in med temi šestimi je uspel “potegniti ven” samo enega Slovenca.

Mahanje z biči, hoja po tanki vrvi, žongliranje z nevarnimi predmeti. Ne vem, zakaj, mogoče zaradi pesmi skupine U2, ampak njegovo početje me je spomnilo za ljubezen.

Sledil je sprehod do Mesarskega mostu, ki je pač trenutno največja ljubljanska atrakcija.

Priznam, nisem mogla, da se ne bi spomnila prejšnjega obiska mostu, ko je bil še za ograjami, in vsega izrečenega tistega dne. Ih, še vedno me zvije, ko vidim, kako zelo so ljudje sposobni lagati in v kakšne podrobnosti pri tem svojem početju gredo. S ključavnico bom zategadelj raje še malo počakala. Ne bi se rada namreč znova počutila kot bebka.

Za konec pa še moje najljubše ljubljanske klopce. Lokacija mi sicer ni všeč, ampak barve … Ob osmih sva res bili pred televizorjem in dvorano so res odprli. Aja, na poti domov sva se ustavili na bencinski črpalki in spomnila sem se, da tam dela edini moški, za katerega sem spomladi govorila, da bi po lepoti prišel v poštev. Ko sem plačevala njegovemu sodelavcu, je prišel do pulta, čeprav tam očitno ni imel kaj početi, me pozdravil in se mi tako lepo smehljal, da … Oja, velikooo več sreče imam z moškimi, dokler jih samo gledam.

Posted in Skakljanja | 53 komentarjev »

Žogca v Sarajevu sedmi del! aka Fuzballlllllll!

Posted by zogca na avgust 9, 2010

Aha, fuzbal. Odkar sem velika ljubiteljica najpomembnejše postranske stvari na svetu, kamorkoli grem, “rinem”na stadione. Če imajo v velikih evropskih mestih enako veliki klubi možnost ogleda stadiona in iz tega naredijo prvovrstno turistično atrakcijo, sta bila ogleda sarajevskih stadionov prav posebna in nenavadna dogodivščina. Aha, prišla sva na oba stadiona ali bolje v notranjost obeh stadionov. In ne, ne zahvaljuč pupiju. Ogled nama je v obeh primerih omogočila moja predrznost oziroma razmišljanje, da je največ, kar nama lahko naredijo to, da naju naženejo ven. Okej, sredi Anglije tega verjetno ne bi počela, ampak v Bosni … Kot da se bo komu ljubilo ukvarjati z “eno zmešano Slovenko, ki ne ve, da se nekam ne sme”.

Stadion Koševo oziroma natančneje stadion Asima Ferhatovića Haseja. Na njem igra FK Sarajevo, sicer pa se tam odvijajo glasbeni koncerti. Kot vidite po policijski marici, se je nekaj dogajalo tudi tistega dne. Ne koncert. In tudi tekma FK Sarajevo ne. Na stadionu je evropsko tekmo igral FK Želježničar, ki povsem očitno (pa saj mi je jasno, zakaj) od UEFA ni dobil dovoljenja za igranje na domačem stadionu.

Pupi je šel k policistoma z vprašanjem, ali je mogoče iti v notranjost stadiona in rekla sta mu, naj greva vprašat. In sva šla. Vendar ni bilo nikogar, ki bi ga lahko vprašala. Pupi se je obrnil in se začel vračati, jaz pa sem šla kar naprej, prijemala kljuke vseh vrat in da, ena so se odprla. Ko sem stopila skoznje, sem se znašla v tunelu, skozi katerega igralci pridejo na stadion.

Ampak Koševo ni bilo dovolj zanimivo, kajti iz meni neznanega razloga je pupi zelo navdušen nad Želježničarjem. In sva šla na stadion Grbavica. Tudi tam sem začela prijemati kljuke in izkazalo se je, da je bila pot do tribun odprta. Pupi se je veselil kot majhen otrok …

… jaz pa sem se počila na enega izmed stolov in uživala.

Pred odhodom iz Sarajeva sem mu neprostovoljno, ampak vseeno z ljubeznijo, kupila tudi Željov šal in skodelico. In bil je vesel. Jaz pa bom vesela, ko bom lahko obiskala naslednji stadion. Uganete, katerega imam v mislih? Seveda novega ljubljanskega.

Posted in Potovanja | 20 komentarjev »

Seksualna statistika!

Posted by zogca na avgust 9, 2010

Takole piše na portalu 24 ur: “Nove raziskave so pokazale, da vsaka tretja ženska prikriva dejansko število moških, s katerimi je smuknila med rjuhe. Strokovnjaki iščejo razloge za takšno početje v družbi, ki je pogosto kritična do promiskuitetnih žensk. Na drugi strani pa imamo moške, ki se jim status alfa samca veča s številom seksualnih avantur. Nekateri celo lažejo, da bi izpadli še večji frajerji.” Zdaj me pa zanima … Ste ena izmed tistih žensk, ki bo številko raje zmanjšala, da bo videti bolj poštena? Ste eden izmed tistih moških, ki bo številko raje napihnil, da bo izpadel velik ljubimec? Svojim novim partnerjem poveste, koliko ste jih imeli prej? In če ne, komu zaupate tisto pravo številko?

Posted in Trnek | 68 komentarjev »

To res ni najhujše!

Posted by zogca na avgust 8, 2010

TAKO SAM

Okrog vseh dreves se lahko loviš.
Za vsemi drevesi se lahko skrivaš.
Na nobeno se ne naslanjaj!
Ne veš, katero je trhlo, nagnito,
spodkopano, nažagano.
Lahko padeš.
Hudo.
A to ni najhujše.
Huje je, ker potem sumiš,
da so vsa drevesa trhla,
nagnita, spodkopana, spodžagana.
In nenadoma si tako žalosten in sam.

Neža Maurer

Posted in Poezija | 55 komentarjev »

Žogca v Sarajevu šesti del! aka Na mestu atentata!

Posted by zogca na avgust 7, 2010

Marsikje sem že bila, ampak na mestu atentata pa še nikoli. Do Sarajeva, kajpak. Čeprav moram seveda na tem mestu priznati, da atentat na prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sophijo še zdaleč ni moj “najljubši”. Tisti, ki že dolgo berete moj blog, verjetno veste, da sem bila nekoč davno (natančneje v gimnaziji) skorajda obsedena z vsem, kar je bilo kakorkoli povezano z atentatom na ameriškega predsednika Johna Fitzgeralda Kennedyja. Joj, koliko “bukl” na to temo sem privlekla iz Amerike, koliko mi jih je moral pozneje poslati stric … Bolje je, da ne začnem pisati o tem, kajti kar hitro bi me utegnilo zanesti in bi potem znova noč preživela na You Tubu ter gledala posnetke, ki sem jih videla že neštetokrat. Ko sva se s pupijem v Sarajevu znašla na mestu, kjer je Gavrilo Princip nekoč “začel” prvo svetovno vojno, sem takoj dobila preblisk, da bi prebrala vse, kar je na to temo mogoče dobiti. Saj, zima bo dolga …

Sarajevo

Ne vem, kako se je ta ulica imenovala pred zadnjo vojno, ampak zdaj je ulica Zelenih beretk. In verjemite, če ne veste, kaj iščete in niste prepričani, da se “ta reč” res mora nahajati na tej ulici, greste zlahka tudi mimo. Pupi in jaz sva hotela videti zloglasne stopinje, iskala sva jih  ….

Sarajevo

… in našla tablo, potem pa tudi muzej. Vedno govorim, da so Bosanci prijazen narod, ampak gospod v muzeju je bil pa res eden najbolj prijaznih predstavnikov svojega naroda. Muzej sam po sebi namreč ponuja odgovore na vsa vprašanja, zato verjetno ne sodi med njegove dolžnosti, da vsakemu posebej razloži vse in potem še odgovarja na dodatna vprašanja. A vseeno to počne. In pove tudi stvari, ki nam jih niso govorili v šoli. Vsaj nam niso povedali, da je šlo pravzaprav za dva atentata, prvega neuspešnega in drugega uspešnega.

Sarajevo

Kraljevi par je v Sarajevo prispel 28.06.1914 okoli desete ure. Sedem članov atentatorske skupine se je razporedilo po predvideni poti. Avto z odprto streho je najprej pripeljal mimo Muhameda Mehmedbašića, ki je stal pred Avstro-Ogrsko banko. Mehmedbašić ni sprožil akcije. Pozneje je povedal, da je za njim stal policist, zato se je bal, da bi ga le ta aretiral, preden bi uspel vreči bombo. Nekaj več “sreče” je imel Nedeljko Čabrinović, kajti poškodoval je nekaj ljudi. Danes je nedoumljivo, da kraljevega obiska po atentatu niso zaključi, vendar ga niso. Kraljevi par je obiskal mestno hišo in na poti nazaj …

Sarajevo

Gavrilo Princip, ki je že obupal nad morebitnim “uspehom”, se je menda odpravljal v kavarno, ko je pred seboj zagledal avto s prestolonaslednikom in njegovo ženo. Ne, to ni bila predvidena pot in voznik je v to ulico zavil pomotoma. Ustavil je in začel vzvratno obračati, pri tako nizki hitrosti in pri oddaljenosti dveh metrov pa Gavrilo Princip res ni imel težkega dela.

Sarajevo

Franca Ferdinanda je zadel v vrat, Sofijo pa v trebuh. Sofija, pri kateri so kasneje odkrili zarodek, je bila na mestu mrtva. Ferdinand je po približno petih minutah padel v nezavest in kmalu za tem umrl. Gavrilo Princip, za katerega se še vedno ne morejo odločiti, ali je bil član teroristične skupine Mlada Bosna ali pa morebiti član gibanja Črna roka, se je najprej skušal ubiti s cianidom, potem pa še s pištolo. Oba poskusa sta bila neuspešna. Ker je bil premlad za smrtno kazen, so ga obsodili na dvajset let ječe, vendar je štiri leta pozneje v zaporu umrl zaradi tuberkuloze.

Sarajevo

Nič, zdaj moram pa še v Dallas.

Posted in Potovanja | 42 komentarjev »

Kako ščije!

Posted by zogca na avgust 6, 2010

Posted in Glasba | 128 komentarjev »

Žogca v vrelem Mostarju!

Posted by zogca na avgust 4, 2010

Ne, nismo še končali s Sarajevom, ampak naredimo kratek predah. Kot sva ga naredila tudi midva, ko sva se odpravila v Mostar. Načrtovala sva, da bova v Mostarju preživela ves dan, ampak izkazalo se je, da sva preslišala več kot deset alarmov in zahvaljujoč šprintanju po avtobusni postaji ujela zadnji še primerni avtobus, ki je odpeljal ob pol dvanajstih. In da, bilo nama je žal, da se je najin načrt tako “sfižil” in da bova v Mostarju lahko samo štiri ure.

Mostar

Ko sva prispela, nama je bilo kaj hitro jasno, da bodo v peklenski vročini (prepričana sem, da je bilo skorajda 40 stopinj) tudi štiri ure preveč. Mostar je, če me spomin ne vara, veljal za najtoplejše mesto v pokojni Jugoslaviji. Kakorkoli že, vročina je bila neznosna.

Mostar

V bistvu sva si znamenitosti ogledovala bolj zato, ker sva pač že bila tam, nikakor ne z užitkom. Tako in tako pa sva polovico časa “visela” v nekem lokalu zraven Starega mosta in se nalivala z raznimi tekočinami …

Mostar

… ter gledala v Neretvo. Priznam, imelo me je, da bi se vrgla noter.

Mostar

Muci so si, kakor lahko vidite, pomagali na svoj način.

Mostar

Jaz sem si pa na svojega. Ob Starem mostu namreč stoji nekakšna prha z vodo iz reke. Preprosto sem stopila pod njo (seveda oblečena) in se ohladila z ledeno vodo. Okej, bila sem povsem mokra in takšna sicer po ulici ne hodim, ampak ni šlo drugače. Pupi je najprej vse skupaj skeptično opazoval, ampak že pet minut pozneje je tudi on izvedel “prhanje”.

Mostar

Ne, drugega kot to, da je bilo strašansko vroče, ne znam napisati.

Posted in Potovanja | 45 komentarjev »