Žogca v ofsajdu

In nič več v pričakovanju sodniške piščalke

Ti bi še Janšo volila, če bi ga tako dobila nazaj!

Posted by zogca na avgust 20, 2008

Ko me je pozimi zapustil fant in sem jokala dneve in noči ter iskala način, kako bi rešila najino ljubezen, mi je njegov najboljši prijatelj, ki se je tolaženja očitno učil na kakšnem satanističnem krožku, rekel naslednje: “Ti si tako trapasta, da bi še Janšo volila, če bi ga tako dobila nazaj.” Ne razumite me napak. Tega ni rekel, ker bi mislil, da so Janševi volivci trapasti. Daleč od tega, kajti verjetno je tudi on sam med njimi. S tem mi je povedal, da se mu zdim tako zelo bedna, da bi delala v nasprotju z vsemi svojimi prepričanji, če bi menila, da bom od tega imela kakšno korist. Kajpak ne bi. Kajpak ne bom. Vsekakor pa me je takrat za vse večne čase minilo tisto, čemur pravimo slovenska politika.

Ta “čudoviti” najboljši prijatelj me je označil za ekstremistko, mesec dni pozneje je on, moj princ, moji prijateljici kot razlog, zakaj me je zapustil, navajal moj politični ekstremizem. Od takrat si nisem ogledala niti enega dnevnika, od takrat nisem prebrala niti enega časopisa. Ne zanima me! V resnici me nikoli pretirano ni. Vendar sem lani jeseni, ker sem bila pol leta zaradi bolezni skoraj priklenjena na posteljo, na spletu debatirala o politiki. Če bi zagovarjala desna stališča, bi gospoda verjetno ugotovila, kako čudovito pametna sem in se navduševala nad argumenti, s katerimi sem zagovarjala svoja prepričanja. Ker sem zagovarjala leva stališča, sem bila ekstremistka. Po tistem prečudovitem principu, da je tisti, ki se ne strinja z nami, po defaultu slab. Po takšni izkušnji se mi zdi neumno s komerkoli se prepirati o nečem tako trapastem, kot je slovenska politika.

Niti pomotoma si ne bom ogledala nobene predvolilne oddaje. Niti pomotoma ne bom na spletu debatirala o volitvah. Volila bom. Resnično dvomim, da tisti, ki so me obtožali ekstremizma, vedo, katero stranko. Naj tako tudi ostane. Ogledala pa si bom povolilno oddajo. Da bom vedela, kaj se je zgodilo. In zgodilo se bo, kar bi se zgodilo tudi v primeru, če bi jaz naslednji mesec posvetila razlagi svojega mnenja. Ki, roko na srce, sploh ni pomembno. Kajti vsakdo zase najbolje ve, kaj je prav.

Dolgčas pa mi jeseni vseeno ne bo. Že dolgo časa spremljam, tudi v prihodnje jih bom, ameriške volitve. Ker to je šov. To je zabava. To je smeh. Odlične pogovorne oddaje. Odlični komentatorji. In kajpak meni najljubši Jack Cafferty.

Ker nisem hotela komurkoli narediti krivice, sem pred zaključkom pisanja te objave poklicala svojo najboljšo prijateljico na celem svetu in jo vprašala, ali sem ekstremistka. Odvrnila je, da se ne spomni, da me je sploh kdaj slišala govoriti o politiki. Toliko o mojem ekstremizmu. Toliko o veliki ljubezni, če svoji princeski ne zmoreš oprostiti niti tega, da ima drugačna politična prepričanja kot ti. In toliko o tem, kako se ljudje norčujejo iz tistih, ki objokujejo izgubljeno ljubezen.

Ne vem, kdo bo poraženec na volitvah. Vem pa, da bo poraženec v življenju tisti, ki bo politična prepričanja, nečisto kri in nekrščenost postavil pred brezmejno ljubezen. Pa srečno!

To objavo sem napisala, ker se menda te dni začenja volilna kampanja in nam bodo z vseh strani obljubljali, da se bosta cedila med in mleko. Mleka jaz sicer ne pijem, med pa je edina hrana, po kateri bruham in ga zato sploh ne smem poskusiti. Če boste slišali, da kakšna stranka obljublja pice in kokakolo, me pa le obvestite. Mogoče dobi moj glas. To zadnje je kajpak bilo bolj za hec kot za res. In ne, njih, pisano skupaj, ne bom volila.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

 
%d bloggers like this: