Joj, sem ponosna nase!

Ko sem opoldne vstala, prej se za soboto resnično ne spodobi, spila kapučino, pokadila za javnost neznano število cigaret, se oprhala z gelom božanskega vonja po stepeni smetani in oblekla povsem novo kiklico, ki je pred mesecem dni niti pod točko razno ne bi spravila čez rito, sem se odpravila na obisk k svoji dragi prijateljici Jovanki.

Jovanka in njen mož sta me že čakala. Da, mene morajo ljudje vedno čakati, ker nikamor ne pridem pravočasno. Trnovčanka mi je včeraj naročila, da moram fotografirati vso hrano, ki jo bom pri Jovanki videla. In sem jo. Meso, ko se je še peklo. Meso, ko je bilo že na mizi. Ter slastna solata, ki jo toplo priporočam vsem. Če želite recept, ga seveda lahko dobite. Ko sem pojedla kosilo, sem šla v kuhinjo in začela peči svojo čisto prvo sladko pito.

Kajti to sicer ni bila moja prva pita. Mogoče ste pozabili, ampak pozimi me je Jovanka naučila peči pito zeljanico. Zelo uspešno, kajti večkrat sem jo že spekla in vedno so jo vsi hvalili.

Recepta za pito, ki sem jo pekla danes, ne bom pisala, kajti pred mesecem dni je bil na blogu in si ga lahko preberete tukaj.

Ali je bila pita dobra? Menda zelo. Jaz je namreč še nisem poskusila. Saj veste, hujšam. Odnesla sem jo namreč staršem, ki sta jo jedla, kot da že teden dni ne bi videla hrane, pogostili pa smo tudi sosedo in njenega sina. Jaz sem se branila tega, da bi se pregrešila, ampak na koncu sem vseeno morala en kos odnesti domov. Saj ga bom pojedla, res ga bom, ker vseeno, to je moja prva sladka pita.

Dvoje toplih rok!

ZDAJ

Zdaj sedla bi
k nogam ti kot otrok,
prižela glavo
tesno na kolena tvoja,
da bi čutila dvoje toplih rok,
ki božanj so najnežnejših bogate.
Zakaj je sen sladak
le želja moja,
ko so tak mehke moje misli nate.

Dora Gruden

Jovankini recepti! aka Piconi in čičerkin namaz!

Jovanka se je vrnila s počitnic, Žogca pa tudi, zato so na vrsti novi recepti. V tokratni objavi bosta sicer samo dva, zato pa jih bo konec tedna še več. Nekaj jih bom poskusila tudi sama, kajti v soboto grem na obisk v Jovanki, ampak seveda žal premnogih jedi ne bom smela jesti, ker hujšam. Če bom pridna, mi bo Jovanka verjetno spekla kakšen zrezek in ne bom ostala lačna. Zdaj se seveda šalim, kajti Jovanka še nikoli ni nikogar pustila lačnega.

Piconi. Najprej morate narediti kvašeno testo, za nas bolj kuhinjsko neuke to pomeni, da potrebujemo pol kile moke, pol kvasa in malo soli, kar potem s toplo vodo zmešamo v kepo. Testo nato razvaljamo v velik pravokotnik in ga narežemo na kocke, ki naj bi bile velikosti petnajst krat petnajst centimetrov. Kocke najprej namažemo s paradižnikovo omako oziroma kečapom, vendar pazimo, da ne namažemo robov, potem pa po želji dodajamo šunko, riban sir, gobe, origano itn. Kocke zapremo in z vilicami stisnemo robove. Picone cvremo na ponvi z zelo malo olja, lahko pa jih spečemo tudi v pečici, ampak Jovanka pravi, da so na ponvi boljši.

Čičerkin namaz. Ker vedno pišete, da si želite predvsem preprostejših jedi, ena zelo preprosta, ampak menda zato nič manj slastna. Čičerko vzamemo iz konzerve in jo odcedimo. Stresemo jo v multipraktik in dodamo strok česna, tri žlice popraženega sezama, žlico limoninega soka ter sol, potem pa počasi dodajamo olivno olje, kar počnemo tako dolgo, da dobimo zmes, ki ima gostoto paštete ali pa tatarskega biftka. Dober tek!

Vas mika?

Nekega jutra sva z Izbrano na počitnicah zašli v Spa in Wellness center, kajti hotela sem se naročiti na pedikuro. Ko sem imela datum in uro, sva vprašali, huda babja firbca, ali si lahko ogledava, kaj vse imajo in ponujajo svojim strankam.

Mogoče sva malo za luno, ampak resnično nisva pričakovali “sob za seks”. Tako sva, ko sva se hudomušno nasmihali, poimenovali sobi, v katerih sta se nahajali masažni mizi, savna in postelja. Kajpak v ceniku ne piše, koliko stane najem “sobe za seks”, ne, temu se reče “poseben tretma za dve osebi”, ki lahko vsebuje masažo ali pa tudi ne. Z masažo stane okoli devetdeset evrov, brez okoli šestdeset.

Ko sva bili zunaj, sva združno ugotovili, da tovrstne usluge niso za naju in da bi nama bilo neprijetno početi “tisto” na takšen način. In vi, vas takšne stvari mikajo ali  pa “tisto” raje počnete na diskretnejši način?

Srce se muči!

KRIK

V vsemirju se zvezde bleste
s sinjo svetlobo,
vsa srca zdaj k njim hrepene
s tiho tesnobo.

Premnoge smeri že drže
v svetle višine,
a bedno človeško srce
išče globine.

Saj v njem ni velikih moči,
do zvezd ne more,
ob slutnjah le čuti z očmi
svetlobo zore.

V grozljivem iskanju drhti,
ne najde luči,
s prividi neznanih poti
srce se muči.

Vida Taufer

Moj ječar!

DOVOLJ JE

Dovolj je,
da pogledam
v večeru toneče nebo,
pa te najdem.
Ali da pobožam
belo brezino skorjo,
da te občutim.
Dovolj je
let ptice
nad poljem,
da si spet
moj ječar.

Sonja Votolen

Žogcino skakljanje po Zagrebu!

“Saj ne misliš resno”, so mi govorili, ko sem razglasila, da grem v Zagreb. Kajpak sem mislila smrtno resno. Če v Zagreb hodim iz Ljubljane, bom seveda šla tudi, ko se nahajam dvajset kilometrov proč. “Zakaj?”, so me spraševali. Ker imam rada velika mesta in Zagreb je pač najbližje veliko mesto. Grem na kavo, na kosilo, na sprehod, v šoping. Ker pač rada grem.

V izogib enournemu iskanju parkirnega mesta in morebiti celo plačevanju kazni, sem se z avtom zapeljala do Dobove, tam pa sedla na vlak, ki me je v dobrih dvajsetih minutah pripeljal v samo središče Zagreba. Najprej sem se podala v podzemno nakupovalno središče, kjer sva pred tremi leti z najboljšo prijateljico ob treh zjutraj kupovali alkohol po tem, ko sva do konca izpraznili mini bar v hotelski sobi. In to ni bil katerikoli hotel, bil je Hilton.

Ko sem “prešnofala” to lokacijo, sem se odpravila do trga Bana Jelačića, spila kapučino in Jamnico, potem pa je bilo na vrsti moje najljubše opravilo. Seveda, v mislih imam šoping. Opomniti sem se morala, kaj pravzaprav kupujem, kaj je tisto edino, kar potrebujem. Denarnica. Moja najlepša in najčudovitejša Benettonova namreč razpada. V Benetton, kam pa? Vedela sem, da še ene takšne ne bom našla, upala sem na približek.

Seveda sem se prej ustavila pri kiklicah in majicah, ko pa sem poskušala nekaj, kar so bile na pol cokle na pol japonke, sem na radiu slišala, da je umrl Michael Jackson. Še dobro, da sem ujela novice, kajti sicer bi bila precej začudena nad dejstvom, da so v vseh trgovinah vrteli njegove pesmi. Kupila sem denarnico. V Benettonu.

In potem še eno v Funky Fishu. Z denarnicami je namreč hudič. Ko sem jo iskala pred tremi leti, je iskanje potekalo natančno devet mesecev. Na koncu sem jo našla v Beogradu. In tudi tokrat je v Ljubljani kazalo precej slabo, prav nobena mi ni bila všeč. Ko sem v eni uri v Zagrebu zagledala že drugo meni zelo všečno, sploh nisem oklevala. Pa tudi draga ni bila. Na kosilo nisem šla. Mojo najljubšo zagrebško restavracijo so namreč zaprli. Ostal je samo še napis na zidu.

Ker sem bila uspešna, sem se lahko odpravila nazaj proti železniški postaji. Tam sem zagledala prizor, ki me je ganil in sem ga morala ovekovečiti. Mladenič v zgodnjih dvajsetih letih je držal za roko svojo ostarelo in betežno babico ter ji pomagal priti, kamorkoli je že bila namenjena.

Železniška postaja. Ostalo mi je še nekaj kun. Nekdo, ki bi bil podoben moji mami, bi teh 150 kun zamenjal nazaj v evre, ampak jaz ji nisem podobna. Raje sem poiskala natikače, ki so mi bili všeč in so stali natančno 150 kun, ter jih kupila.

Preden končam, bom svoje drage dame prosila za pomoč. Zdaj, ko imam dve denarnici, sem se znašla pred dilemo, katero naj začnem uporabljati, katero pa naj shranim za rezervo. Kaj pravite?

Žogca s krokodilčki v očeh!

Vse se enkrat zgodi prvič in zgodilo se je tudi to, da se je Žogca znašla na čisto pravi vaški veselici. Prvič! Z Izbrano sva v nekaj dneh v toplicah dobili številčno žensko družbo in v soboto zjutraj je padla zamisel, da gremo. Kajpak sem jaz, ki hodim na Dina Merlina, Lepo Breno in Ceco, “čukasto” gledala, ko sem slišala, da od mene pričakujejo, da bom šla poslušat Čuke.

Ker se nama je zdelo trapasto, da bi čepeli v hotelski sobi, ko so se druga “dekleta” zabavala, sva šli tudi midve. In ne, sploh nama ni bilo žal, kajti Čuki so resnično naredili dober žur, za najmlajše, najstarejše in tiste vmes.

Igrali so Avsenikove, Slakove pesmi, cel kup slovenskih uspešnic in seveda svoje viže. Za vas sem posnela Krokodilčke v očeh, Mal’ naprej pa mal’ nazaj in še eno pesem, ker gre nekako takole:“Jaz pa pojdem po dekle, tja daleč pod Gorjance …” Prepričana sem, da vi poznate naslov, kajti pesem je zelo znana, ampak jaz sem pač na tem področju za luno.

Zaigrali so tudi mojo najljubšo pesem vseh časov (princ bi skorajda moral vedeti, katera pesem je do konca samovšečni Žogci najljubša), ampak šment, ravno takrat sem bila na stranišču. Tam je bila sicer huda gneča, kar sploh ni nenavadno, kajti alkohol je tekel v hektolitrih. Ne, Žogca ga ni pila, bila je na Radenski, se pa je, kar ste verjetno pričakovali, zgražala nad pijanimi mladostniki in iskreno sočustvovala z dekleti, ki jih bodo nekega dne dobila za može.

Še nekaj besed o Čukih. Razen pesmi Ta vlak mi nobena njihova nikoli ni bila prav posebej ljuba, vendar moram priznati, da naredijo izjemno vzdušje in da dajo vse od sebe, da dobro zabavajo tiste, ki jih pridejo poslušat.

Če odštejem tri desetminutne predahe, so peli, igrali in plesali več kot šest ur, od osmih do pol treh. Z Izbrano sva omagali ob pol dveh, druga dekleta so še ostala. Tako je bilo, ko je Žogca prvič in mogoče ne zadnjič priskakljala na vaško veselico. Več fotografij si lahko ogledate tukaj.

Jackotu v slovo!

Žogca gre namakat svojo vsak dan manjšo rito!

Med pisanjem te objave s sušilcem za lase sušim svojo najljubšo kiklico, trenirko in še cel kup drugih stvari, ker sem se pranja kajpak lotila zadnji večer in se obleke čez noč niso posušile, kar je na nek način logično, razmere so namreč skorajda zimske, kurijo pa seveda poleti ne. Ko jih bom likala, bom skakljala okoli z depilacijsko kremo na enem organu in dveh okončinah, iskala po stanovanju kopalke, polnilce, šampone, lake, krtače itn. Vedno ista pesem. Kot da bi moj življenjski moto bil: “Tisto, kar lahko narediš danes, moraš pustiti za jutri.”

Preden se bom otovorjena s prepolnim nahrbtnikom odpravila do garaže, me bo gotovo še enkrat poklicala mama in mi razložila, kako moram voziti. Njene nasvete najraje poslušam, kajti ona na leto prevozi celih 50 kilometrov in ima zato bogate izkušnje, ki mi vedno pridejo prav. Potem mi bo na telefon dala še očeta in mu govorila, na katere hudo nevarne ovinke me mora opozoriti. Skratka, cela komedija. Ne bo pa nobene komedije na bazenih, kajti uspelo mi je občutno zmanjšati obseg rite. In ne samo rite. Kajpak bom v toplicah nadaljevala prehranjevalni režim brez ogljikovih hidratov in bom pri tem vztrajala vse do tedaj, ko bom takšna. Ker ne kaže, da se obeta kakšna huda vročina, bom verjetno brez težav preživela brez sladoleda. Vsaj upam. Pridni bodite!

Kot da si gluh!

PRIMERA

Govorim o tebi,
vedno in povsod o tebi.
Včasih si celo poleg,
a niti ne trzneš.
Kot da si gluh.

Ja, gluh si.
Morda celo zame.
V tvojih očeh se odslikavajo
samo še razdalje.
Iz leta v leto daljše.

Nenadoma vem:
Govorim o tebi
kot o najdražjem rajnkem.

Neža Maurer

Pela bom pesem o svoji ljubezni!

IGRAM ZA VSE

Igram za vse, kar imam.
Sprejemam vsakršna pravila igre,
plačam vsakršno ceno
za tisto, kar ljubim.
Če izgubim,
pojdem po svetu kot desetnica.
Šla bom
in gredoč pela o svoji ljubezni.

Neža Maurer

Klic hrepenenja!

IN VENDAR JE SONCE

In vendar je sonce. In vendar so ptice.
Kako naj utišam besedo?
In spet so na trgu čebljave ženice.
Kako naj preženem besedo?

Preveč je vonjav in preveč melodij,
preveč je otroškega smeha,
da ne bi skoz tisoč zaklenjenih vrat
privrelo še mene iskat.

Zaman se upiram in mrščim obraz,
zastonj zadržujem nasmeh,
brez haska molčim in odvračam pogled,
brezupen in jalov obred.

Kako naj preženem besedo in smeh
in glasbo in klic hrepenenja,
če čutim še sladkopekoči okus
po mavričnem soku življenja?

Neža Tratar

Kdaj je otrok premalo in kdaj preveč?

Na mojem najljubšem forumu se je razvnela debata o tem, kaj je sebično in kaj ne. Napisali (mogoče bi bilo pravilneje napisale) smo že skoraj dvesto sporočil in še vedno se nismo uspeli dogovoriti, ali so sebični tisti, ki imajo raje manj otrok, da sebi in otrokom lahko nudijo več, ali pa je morebiti sebično to, da rodiš celo četico otrok, katerim ne moreš ponuditi ne svoje sobe ne kakršnegakoli drugega plačljivega razkošja.

Je sebično, da na svet ne spraviš kakšnega bitja več zato, ker želiš sebi in otrokom, ki so že rojeni, ponuditi več in boljše? Ali pa je sebično govoriti, da se morajo otroci odreči temu ali onemu, ker si ti sam želiš še enega več? So res tisti, ki imajo manj otrok, materialisti? So tisti, ki imajo več otrok, kot si jih finančno lahko privoščijo, egoisti, ki jih ne zanima, kakšno ceno za uresničenje njihove želje po veliki družini plačujejo tisti, katerim naj bi družina bila pravzaprav namenjena?

Kdaj je otrok premalo in kdaj preveč?

Vsa nebesa!

VSA NEBESA

Bom izprosila?
Bom izmolila?
Bom po trpljenju
nekoga dobila?
Vem,
zaslužila ne bom!
Morda bom prejela
kar tako,
iz čiste milosti,
v navalu ljubezni,
zastonj,
vsa nebesa!

Nataša Ahčin

Ranjena in sama!

V MOLK VEČERNIH SLUTENJ

V molk večernih slutenj
pade krik, ki rani.
Zaihtijo slutnje
v žalosti neznani.

Ceste, svetle ceste,
tonejo v sivino,
tesni, plašni klici
trgajo tišino.

Iščem in ne najdem
več poti med nama,
tiho grem po cesti,
ranjena in sama.

Anica Černej

Očala, modni dodatek ali nebodigatreba?

Jaz, če tega slučajno niste vedeli, sem “špeglarka”. Ne vedno, nosim tudi leče. In ravno ta teden se zelo veselim novih leč, ki bodo manj naporne za moje lepe (joj, sem samovšečna) oči. Leče sem si v gimnaziji omislila, ker me je bilo sram nositi očala oziroma sem bila prepričana, da sem zaradi očal manj lepa, manj kul, manj … Manj vse, kar je pozitivno in bolj vse, kar je negativno. Kajpak sem se te “fiksne ideje” že zdavnaj znebila, ampak vseeno …

Še danes se premnogokrat ulovim pri naslednjem razmišljanju … Če želim na koga narediti še posebej dober vtis, se bom pojavila brez očal. Na primer, če bi me princ jutri povabil v kino (sanjati je dovoljeno, kajne?), bi se gotovo pojavila brez očal in z lečami. In kako vi doživljate očala, kot modni dodatek ali nebodigatreba, ki kazi vaš videz oziroma videz tistih, ki jih nosijo?

Zleti vame kot iskra!

BODI UTRINEK

Bodi utrinek
in razsvetli temo.
Zleti vame kot iskra
in sežgi mrtvo preteklost.
Zadeni,
četudi si kamen, ki ubija!

Neža Maurer

Zapravljaš čas!

NE TRUDI SE S PROCESI ANALIZE

Ne trudi se s procesi analize
odkrivati moj jedrni značaj,
z razumom ne dočakaš vstopne vize
za svet, ki vrat ne odpira na stežaj.

Če sem, kar vidiš za sledjo očesa,
kar v sebi čutiš kot dopolnjen dan,
presegajoč vrednotenje telesa,
potem ne tvegaš, da si tu zaman.

S procesi analize me postavljaš
v krhko črtovje črno-belih not,
za suho teorijo me zastavljaš,

ki z umom jo prevajaš kot robot.
S to kramo zlatolasi čas zapravljaš,
s prahom izkušenj si zasipaš pot.

Zvezdana Majhen

Božansko lepe!

Menda sem zlata!

Mene, tako se namreč govori, ni treba hvaliti, ker sem zelo rada pohvalim kar sama. Tokrat temu res ni tako, ampak se hvalim po naročilu. Izbrana, redni bralci bloga jo poznate, saj je velikokrat tukaj z nami, mi je naročila, da moram na blog napisati, da je Žogca zlata. V resnici sem ji malo pomagala, zato sem se včeraj odpravila na drugi konec Slovenije.

Tam sem dobila tudi novega prijatelja. Jaz imam izjemno rada ljubka štirinožna bitejca, ampak ta kosmatinec mi je pa še posebej prirastel k srcu, tako zelo je namreč prijazen in priden. Edina napaka, ki jo ima ta kužek, je ta, da ni moj.

Kdo izmed vas je napisal, da hujšam tako, da objavljam fotografije slastnih pojedin in se zato vsi drugi redite, posledično pa sem jaz videti vidkejša? Z Izbrano sva seveda šli na večerjo in iskreno upam, da se zaradi hrustljave race, ki sem jo snedla, ne bo kdo zredil.

Če mi je sinočnja raca teknila, pa mi je bilo danes že tretjič v zadnjih desetih dneh po mesnem kosilu slabo, kar je kajpak dober znak, da bo potrebno beljakovinsko dieto zamenjati s kakšno drugo, zato sem si na poti domov kupila veliko lubenico. Obljubim, da vam na blogu ne bo treba gledati fotografij vseh lubenic, ki jih bom v naslednjih dneh spravila vase. Aja, skoraj nujno je, da napišem tudi to, da mi je strašansko vroče. Nisem edina, kajne?

Po vsem mojem telesu!

SPOMIN NA LJUBEZEN

Spomin na ljubezen
ni srce na verižici
ali narisano na lectovem pujsku,
kupljenem na sejmu,
tudi ne ognjemet,
ki se ga gleda z roko v roki,
in tudi ne tisto,
kar je vtisnjeno v moje pomnenje,
ampak tisto,
kar je vžgano nevidno
po vsem mojem telesu,
po telesu,
ki je bilo ljubljeno,
ljubkovano
in oboževano.

Jacques Prevert

Kamorkoli grem, srečam župana!

Ko sem se vračala domov s popoldnevnega skakljanja po Ljubljani, sem premišljevala o tem, da je prav neverjetno, kako skorajda vsak teden nekje srečam župana. Je njega res povsod dosti ali pa je vedno tam, kjer sem jaz?

To, da je zame sprehajanje po betonu in med betonom ob koncu tedna najljubša dejavnost, verjetno že veste. Ko sva si s prijateljico ogledali vse izložbe s čevlji in ugotovili, da je moda nama zelo nevščečna, ko sva “prešnofali” vse stojnice z bižuterijo in se uspešno ognili vsem prodajalcem sladoleda, sva se odpravili v mojo najljubšo restavracijo jest v skladu z dieto. Oja, ko sem jaz ugotovila, da dieta deluje, se je je začela držati tudi ona in tako zdaj s skupnimi močmi kilogram po kilogram … To je bilo moje kosilo.

To pa njeno.

Kajpak ogledovanje izložb ni mogla zadovoljiti mojih potreb, zato sva zavili v eno redkih trgovin, ki so ob sobotah popoldne v središču mesta odprti. Tako sem zdaj bogatejša za lak za nohte čudovite rožnate barve in vodoodporno maskaro. Uspela pa sem se upreti skušnjavi in nisem kupila parfuma, ki si ga zelo želim.

Pred koncem skakljanja sva sedli v enega izmed ljubkih lokalov, ki so postavljeni ob Ljubljanici. In šment, pet minut za nama je prišel tudi župan. Res, kamorkoli grem, je nekje blizu tudi on. Še dobro, da sem njegova “fenica”. Bognedaj, da bi tako pogosto srečevala kakšnega politika, ki mi ne bi bil ravno pri srcu.

Pridi mimogrede!

ZATO PRIDI

Samo da vidim
tvoj nasmeh.
Zato pridi.
Lahko greva na kavo,
lahko spijeva vino
in gledava cigaretni dim.
Lahko mi rečeš,
da nimaš časa
za dolg klepet.
Pridi mimogrede.
Samo da vidim
tvoj nasmeh.

Sonja Votolen

Verjamete v usodo?

Jaz, kakor morda veste, najgloblje verjamem v usodo in sem mnenja, da se nam bo vse tisto, kar nam je usojeno, zgodilo, pa četudi se temu morebiti vztrajno upiramo, in seveda, tistega, kar nam ni bilo usojeno, ne bomo dobili, pa naj se še tako trudimo. In potem verjetno ni nič čudnega, da sem ob naslednji zgodbi prikimala. Upokojenka Johanna Ganthaler iz italijanske province Bolzano-Bozen je bila skupaj z možem Kurtom na dopustu v Braziliji. 31. maja sta prepozno prišla na letališče v Riu de Janieru, zato sta zamudila nesrečni let v Pariz in za las ušla smrti. Vseh 228 potnikov na krovu aibusa A330, ki je strmoglavil nad Atlantikom, je, kakor veste, umrlo. Danes pa je odjeknila vest, da je Italijanka umrla v prometni nesreči. Times Online, tako piše portal 24 ur, poroča, da je bila zanjo usodna avstrijska cesta v Kufsteinu, na kateri sta z možem čelno trčila v tovornjak. Ganthalerjeva naj bi umrla na kraju nesreče, njen mož pa naj bi bil huje ranjen.

Zgodba, priznati morate, zelo spominja na srhljivko z naslovom Final Destination. Film govori o skupini mladostnikov, ki ne gre na letalo, kajti eden izmed njih ima zlo slutnjo, da bo strmoglavilo, kar se je potem res zgodilo. Ampak šment, drug za drugim so potem umirali v prav neverjetnih nesrečah. Kajpak je to samo film in zgodba iz njega ni resnična, pa vseeno … Verjamete v usodo? Menite, da je ni mogoče prelisičiti, prinesti okoli, izigrati? Nekje sem prebrala misel, da usoda pozna poti, po kateri se ji izogibamo. Jih res?

Jovankini recepti! aka Paprike in žepki!

Drage moje kuharice in seveda tudi kuharji. Saj menda nisem naivna, ko mislim, da znajo moški, ki berejo moj blog, v kuhinji marsikaj pripraviti? Pred vami sta še dva Jovankina recepta, potem pa boste imeli deset dni časa, da se naučite, kar smo “vzeli”, medtem ko bo naša kuharica uživala na zasluženih počitnicah.

Polnjene paprike s fižolom naredimo na naslednji način. Dan, preden se tega projekta lotimo, damo fižol namakati. Naslednji dan ga skuhamo. V drugi posodi potem prepražimo tri čebule. Fižol precedimo, vendar vode ne zavržemo. Fižol damo na čebulo. Dodamo malo mlete rdeče paprike in  vegete, posolimo in mešamo na ognju. Nato prelijemo z malo vode, ki je nismo zavrgli. V posebni posodi naredimo prežganje in prelijemo čez fižol, da ni več voden. S to maso napolnimo paprike, kar pa ostane, zložimo okoli njih, nakar posodo damo za pol ure v pečico in jed je nared.

In še skutini žepki. V eno posodo damo 500 gramov moke, eno in pol žličko soli in pol kisle smetane. Dodamo tudi en beljak in pol decilitra olja, potem pa še vzhajan kvas in in dva decilitra toplega mleka. Testo takoj razvaljamo in izrežemo na pravokotnike tako, da na zgornjem delu naredimo zarezice. Za maso, s katero žepke napolnimo, potrebujemo 250 gramov skute in dve žlici kisle smetano. To dvoje posolimo in mešano. Enakomerno napolnimo žepke in jih stisnemo z vilicami, da jih tako zapremo. Pekač namažemo z razstopljeno margarino. In ne samo pekač. Z raztopljeno margarino namažemo tudi žepke in jih pustimo, da vzhajajo, potem pa jih premažemo še z rumenjakom, ki nam je ostal od prej. Žepke pečemo na 200 stopinjah, dokler niso zlato-rjave barve. In dober tek!