Let’s go, girls!

Samo po ljubezni …

V SEBI

V sebi nosimo
čiste izvire,
brezmadežne ustne otroške,
ki še niso preklinjale,
bratov sodile,
ki še niso razlile krivice
po podu ranljivem.
V sebi nosimo
dobra hotenja,
poštene,
iskrene namene,
a ko nas čas preokrene,
postanemo kalni
znotraj in zunaj,
samo po ljubezni
preliti v luč.

Nataša Ahčin

Vesel božič, druščina!

Nova državljanka na volitvah!

Čeprav me je mikalo, da bi dan po volitvah napisala objavo, v kateri bi se naslajala nad porazom meni tako zelo neljubega Janeza Janše, tega nisem storila. Pač, tako zmago kot poraz je treba prenesti dostojanstveno. Nekateri tega povsem očitno ne zmorejo. Čeprav se je sprva zdelo, da vodja stranke SDS tokrat dejstvo, da je izgubil volitve, prenaša bolje kot pred tremi leti, ker prejšnjo nedeljo ni “mrknil”, je bilo že iz njegove prve izjave jasno, da temu ni tako. Napovedal je namreč, pa saj to vsi veste, nove predčasne volitve. Če tri leta miniraš vse (tudi dobre) poskuse vlade, da bi se v naši državi kaj spremenilo na bolje, to pa počneš zato, da bi vlada padla in bi prišlo do predčasnih volitev, verjetno ni najbolje prijetno, če predčasne volitve potem izgubiš. Ni pa tudi najbolj prijetno od Janeza Janše slišati, da kani to isto početi tudi v prihodnosti, spet z istim namenom. Mnogi njegovi pristaši gredo še dlje, oni bi nove predčasne volitve imeli kar takoj in včasih se vprašam, kako si predstavljajo demokracijo. Ali demokracija pomeni, da hodimo na volitve tako dolgo, dokler končno spet ne zmaga Janez Janša? In kot da to ni bilo dovolj, so iz štaba SDS-a začele prihajati izjave in “prosti spisi” na temo nepoštenosti zadnjih volitev. Ne, volitve niso bile nepoštene zato, ker so v Pesnici iz stranke SDS z avtobusom vozili volivce na predčasno glasovanje, hkrati pa jim za udeležbo in dan glas podarili še malico in pijačo. Pa tudi ne zato, ker je v soboto, na dan volilnega molka, Janez Janša pisal članom stranke in jih prosil, na pokličejo ali obiščejo vse ljudi, ki jih poznajo in “jih spravijo na volitve”.  Ne, ne zato. Volitve so bile nepoštene zato, ker je za Jankovića volilo 300.000 “trenirkarjev”, ki so volitve opravili molče, ker menda ne znajo niti ene slovenske besede, na rokah pa so imeli številko, ki so jo morali obkrožiti. To so tako imenovani novi državljani. SDS za to ne predstavi nobenih dokazov, ampak njihovi pristaši globoko verjamejo, da stranka dokaze o tem ima. Ne predstavi pa jih zaradi lepšega? Stranka s Tomažem Majerjem, avtorjem sovražnega “prostega spisa”, kajpak nima nič. Samo njegove zmazke objavlja. Če je dovoljeno pisati brez dokazov, potem menda tudi jaz lahko napišem, da je Tomaž Majer v resnici Janez Janša. Vsaj govori se, da on pogosto deli svoje mnenje z obiskovalci spletne strani stranke, to pa vedno počne s psevdonimi, ki so povezani s pomladnim mesecem majem. Ne vem, zakaj sem napisala, da o tem nimam dokazov, če pa bi lahko trdila, da jih imam, ampak jih zaradi lepšega nočem predstaviti.

V bistvu imajo v SDS-u prav. Tudi jaz sem na volišču videla eno, ki je prišla v trenirki, še nedavno je imela na roki številko, spregovorila pa ni niti ene besede in jo je očitno nekdo na silo pripeljal tja. Imajo povsem prav, bila je nova državljanka. Državljanka naše ljube domovine je namreč dobra dva meseca, njena mamica pa ni vedela, da jo mora za volitve pražnje obleči in jo za to priložnost naučiti vsaj eno besedo, ki je res slovenska (po besedi mama je verjetno ne bi mogli identificirati kot slovensko državljanko.) Seveda pišem o Miši in mogoče ni prav, da jo vpletam v politično objavo, vsekakor pa je moja dojenčica edina takšna “pojava”, ki sem jo videla na dan volitev. Za nikogar, ki sem ga srečala na volišču, se mi ni zdelo, da je bil tja pripeljan na silo, v trenirki in brez znanja ene slovenske besede. Ampak hej, v času moderne tehnologije, ko ima vsakdo v žepu tako fotoaparat kot kameru (na mobilnem telefonu) nam gotovo ne bo treba čakati na ure in ure slikovnega materiala o tej pojavi, zaradi katere bi resnično morali spet imeti nove volitve. Jup, sarkazem. In še en stavek, ki ni sarkastičen. Če bo prišlo do novih predčasnih volitev, jih bo Janez Janša izgubil še bolj prepričljivo kot je prejšnje, ker, hej … Če bi bila svetovalka stranke SDS, bi stranki svetovala, naj nekaj časa ne dela ničesar, ker včasih človek naredi največ, ko ne naredi ničesar, to pa vemo vsi, ki smo kadarkoli v življenju poskusili izgubljeno situacijo reševati z vedno bolj obupanimi poskusi, ki so se potem vedno znova izkazali za pljuvanje v lastno skledo.

Jesen, polna dobrih pesmi!

Jupi, volitve!

Obdobje predvolilnih kampanj je bilo od nekdaj zame vrhunec zabave. Če volitve niso bile pred vrati v Sloveniji, sem se zabavala z ameriškimi, angleškimi itn. Pomembno je, da se dogaja in seveda je najlepše, če se dogaja doma. Zaradi izrednih razmer oziroma nekajdnevnega bivanja v porodnišnici, kjer ni televizorja, sem začetek predvolilne kampanje zamudila, ampak če prav razumem, sem ujela tisto najpomembnejše, in sicer četrtkovi soočenji na RTV SLO in POP TV. Joj, sem se kregala s televizorjem. In zanimivo, tokrat mi sploh ni šel najbolj na živce Janez Janša. Očitno sem nanj že postala imuna, čeprav se mi to zdi neverjetno. Tokrat imam veliko več “težav” z Gregorjem Virantom, ki je sicer ena boljših Janševih pogruntavščin. Oja, Janševa nakana zbrati polovico volilnih glasov z navidezno ločitvijo od Viranta, bi znala obroditi sadove. Vsaj kaže tako. Virant pa … Gotovo veste, da so zame vsi politiki pokvarjeni. Če nisi pokvarjen, ne prilezeš biti blizu vrha. Takšno je moje mnenje. Zato najbolj ne maram, da se kakšen izmed njih predstavlja kot svetnik oziroma volilne glasove zbira z nekakšno visoko moralno držo. Kajti zelo kmalu postane očitno, da … Kakor gotovo že vsi veste, je bil Gregor Virant po koncu ministrovanja leto dni brezposeln. Točno tistih leto dni, ko je imel pravico do nadomestila. Pač, ni se mogel zaposliti. Ha ha ha. In takoj ko mu je nadomestilo prenehalo, je našel službo. Še enkrat ha ha ha. Nadomestilo seveda ni bilo revščina, ki jo dobimo povprečni Slovenci, ampak bogatija v vrednosti 66.175 evrov. Pa vseeno je ta bogatija revščina v primerjavi s honorarjem, ki ga je tako zelo brezposeln v tem času zaslužil, in sicer 95.252 evrov. Ne, nihče mu ne bi mogel in mu še vedno ne more nič, ker zakona ni kršil, vse je bilo pošteno. Ne pa tudi moralno. Kar postane težava, če z visoko moralno držo zbiraš volilne glasove.  Ko Virant ni vedel, kako bi se rešil nenehnih očitkov v zvezi s tem, se je odločil, da denar vrne. In izračunal, da nam je davkoplačevalcem dolžan 1265 evrov. 36.482 evrov je prikapljajo na njegov račun, 35.197 evrov je plačal dohodnine, razlika je 1265. Je pač mislil, da smo davkoplačevalci bebci in ne vemo, da smo “še nekaj drobiža” dali za njegove prispevke. Hotel je dobro (seveda zase) in naredil še slabše. Ker to ni šlo skozi, se je odločil vrniti in tudi zares vrnil 18.777 evrov in upa, da je zgodba s tem zaključena. Kar se mene tiče, bi moral vrniti 66.175 evrov in ne, tudi to ne bi zaključilo zgodbe. Aja, in nikar ne pozabimo, kako je zaslužil tako visoke honorarje. Med drugim je Virant pripravljal komercialni posvet, na katerem bi iskali rešitve za težave, ki jih je povzročila Virantova plačna reforma. Absurd, kajne?

Ih, eni z orožjem, drugi z zemljišči, tretji z nadomestili, vsi nas tako ali drugače kradejo. Ugotavljam, da je Borut Pahor od vseh še najbolj pošten. A kaj, ko je hkrati tudi do konca nesposoben?

Miša je doma!

Včeraj sva pripeljala domov najino Miško, ki zdaj zadovoljno spančka v svoji posteljici. Ponavadi otročički pridejo domov nekaj dni po rojstvu, pot najine Miške pa je trajala malo dlje, mesec in še nekaj dni, kajti rodila se je s komaj 29. polnimi tedni. Ta čas, ko sva jo midva nestrpno čakala in obiskovala dvakrat dnevno, je rasla na EINT-ju, enoti za intenzivno nego in terapijo Ljubljanske porodnišnice. Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila vsem zdravnikom EINT-ja, predvsem pa Miškini osebni zdravnici mag. Liljani Kornhauser Cerar. Ter seveda hvala vsem medicinskim sestram (Barbari, Ireni, Mateji, Vesni itn.) in medicinskemu bratu Jerneju. Ne, ne želite si, da bi vaš malček tako zgodaj pokukal na svet, če pa se to vseeno zgodi, si morate želeti, da bo zanj skrbela ekipa EINT-a, ljudje z znanjem in s srcem.

Najina sreča je nepopisna.

Vnovič in zopet in znova!

KO HODIŠ, POJDI ZMERAJ DO KONCA

Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.

A če ne prideš ne prvič ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi:
vnovič
in zopet
in znova.

Tone Pavček

Mišina pesmica!

Miša

Drage bralke, dragi bralci (tako, da bo vrstni red pravilen).

Z veliko radostjo in nasmehom na obrazu, ki ga lahko pričara zgolj tako edinstven dogodek, kot je rojstvo, Vam sporočam, da je vaša in naša Žogca včeraj, drugega oktobra, leta gospodovega 2011,  ob 23:06, po nekaj urah mučenja rodila skoraj kilogram in pol težko punčko, za katero sva se  že pred tedni zatrdno odločila, da bo slišala na ime Miša. Kot vsi veste, bi morala na svet sicer pokukati šele konec decembra, a kot sem sinoči okoli osmih zvečer napisal na Facebook: Življenje ima pač svojo pot in tako kot meni ni bilo usojeno sinočnje nočne oddelati na bencinskem servisu, je bilo Miši usojeno, da bo še najmanj pet tednov preživela v inkubatorju v družbi raznih aparatur (čeprav je njeno stanje stabilno in bo že čez par dni prej ko slej dihala povsem sama) ter antibiotikov.

Žogca se sicer počuti odlično, saj je že slabe štiri ure po porodu sama skakljala po oddelku, prav tako gre sama iz sobe do intenzivne nege, kjer skrbijo za Mišo in vas čisto vse zelo zelo lepo pozdravlja,za izvedeti vse podrobnosti okoli poroda pa boste žal morali počakati na njen povratek iz porodnišnice.

lep pozdrav

Vaš

Alex van der Volk

 

 

 

 

 

p.s.

V izogib razočaranju, ker ob prispevku ni fotografije male borke, vam sporočam še, da sva se z Žogco pogovarjala tudi o tem in se na koncu odločila, da nekaj intimnosti le zadržimo za nas tri. Pa brez zamere.

Je želja in je potešitev!

KOT ČUDEŽ

Kot čudež
je dotik dveh kož.
Zaznava vonja,
ki je tudi tvoj vonj.
Divje vlečeš ga v nosnice,
da bi nikoli ne pozabil ga.

Dotik dveh kož
je kot združitev.
Je želja
in je potešitev.

Hujše je od same smrti,
ko se te ne dotakne
nihče več.

Mila Kačič

Ne morem, da ne bi!

Razkleni srce!

PROŠNJA

Razkleni otrplo srce,
da kot kaplja krvi
kanem v tvojo strugo
in se razpenim po žilah;
preplavim ustnice,
naj s poljubi zakrpajo
strgano čipko ljubezni;
zanetim kresove v zenice
in namesto trpkega vina
kot molitev poniknem
pod raskavo površje.

Razkleni srce,
da vanj presujem ognjene solze
z marmornega obličja noči.

Tanja Petelinek

Juhuhu, moji novi čeveljci so tu!

Božiček me je obiskal, pa čeprav ni božič in še nekaj časa ne bo. Tako se namreč danes počutim. Kot majhna punčka, ki ji je stari sivi mož prinesel darilo, ki si ga je že dolgo želela. Čeprav … Božiček bo letos prinesel majhno punčko, ne ravno na dom, bom morala ponjo v porodnišnico, za današnji božič pred božičem pa se lahko zahvalim zelo prijazni gospe iz podjetja Sinnergy, ki je zastopnik za čevlje Alegria. Verjetno se spominjate, kako sem pred dobrim mesecem dni skakala od sreče, ko sem na spletu odkrila čeveljce, ki so bili kot narejeni zame. In kako sem komaj čakala, da pridejo tudi v Slovenijo, da bi si jih lahko kupila. Gospa je to videla, izmenjali sva si nekaj mejlov in čeveljce mi je poslala. 

Danes je kurir prinesel paket! 

Seveda sem ga morala takoj odpreti.

In ker jaz vedno, pa saj me poznate, vse fotografiram, so tudi novi čeveljci takoj doživeli svoj fotosešn.

Ter probo. Kot uliti so mi! 

Ne vem, ali bom lahko počakala, da se moj srček vrne iz službe, verjetno se bom kar sama odpravila na sprehod. Seveda ga to, da sem danes dobila darilo, ne reši in še vedno velja, da mi bo za rojstni dan moral kupiti čeveljce od Alegrie. Le da bodo bolj škorenjci. Te ali pa te. Tako bom kjut ob vseh letnih časih.

Nič, šibam ven. In vam povem … Občutek, ko prideš iz trgovine s čevlji, ki so, kot bi bili narejeni zate, je fantastičen. Kar vse ženske gotovo dobro veste. Ampak ko ti pa s čevlji, ki so, kot bi bili narejeni zate, naredijo veselje na takšen način, je pa občutek dvojno fantastičen, resnično.

Pa saj ni moj sosed!

Ne, ni moj sosed, ampak poslušam in slišim ga pa bolj od vseh svojih sosedov. Soseda. Tistega, ki je obsedel Slovenijo. Nisem prepričana, ampak mislim, da se je začelo s tem posnetkom, nadaljevalo pa  s tem in tem. Kamorkoli se obrnem, je Sosed. Tako slaven, da si zasluži veliko začetnico. In če se slučajno ne obrnem nikamor, mi “tm sedi pa se ga boli ga kurac zastopš” ponavlja mož. Več kot stokrat na dan. Tudi v remix različici. Upam, da ne bom užalila Sosedovih oboževalcev, ampak resnično ne razumem, zakaj je možakar všeč širnim ljudskim množicam. Vse, kar jaz slišim na teh posnetkih, je preklinjanje in žaljene ljudi zaradi njihove narodne pripadnosti. “Marš v pičko materno, pizda ti materna” in podobne izjave mene ne zabavajo, še manj me zabava poslušati “golazen bosanska, pizda, kdo te je vzel za trenerja” ali “sej pojma nimaš, prekleta kurba hrvaška” ali “preklet cigo pokvarjeni”. Kaj, večina tako navija in se zabava ob tem, da so nekoga izmed njih posneli?

Drugače pa je bil zadnji teden čisto preveč športen za moj okus. Če sem povsem iskrena, se potrudim, da večino tekem prespim. Košarkaskih, ne nogometnih. Pri slednjih sem še vedno budna. Vse to vpitje, tu mač. Ko na vsakih nekaj minut (med katerimi seveda ni tiho, samo ni tako zelo glasen) moj gospod mož skoči v zrak in na ves glas zavpije … Saj me bo še kap. Aha, ni trajalo dolgo, pa sem postala tipična žena, ki komaj čaka konec evropskih in svetovnih prvenstev ter mir v hiši. Ne, za nogometna prvenstva to seveda še vedno ne velja. Čeprav je mogoče tudi to samo vprašanje časa. Bom danes namesto dobro jutro slišala “tm sedi pa se ga boli ga kurac zastopš”? Ne, v bistvu ne “zastopm.”

Tega zdaj ljubim brezupno!

VARIACIJE

Ljubila sem z upanjem,
nato z obupom,
tega zdaj ljubim brezupno.
Spala sem z njimi,
se z njimi smejala,
jokala sem zmerom na samem.
Beli lahti me spominjajo nanje,
božali so jih in poljubovali,
vpisovali ljubezenska znamenja vanje.
Beli lahti so se budili z njimi,
ta se zdaj zbuja sam,
sam je.
Ljubila sem zasoplo,
ljubila sem ljubeče,
tega zdaj ljubim žalostna od sreče.

Petra Kolmančič

Prvi derbi male huliganke!

Mala huliganka seveda nisem jaz, ampak punčka v trebuhu. Jaz sem vsak dan manj mala. V bistvu sem vedno bolj podobna slonu, česar nihče noče potrditi, ampak ogledalo ne laže. Nikoli ni lagalo. Pa pustimo zdaj to, koliko prostora na našem planetu zavzemam in se posvetimo derbiju, ki je bil za malo huliganko prvi in očitno ji je bilo v Stožicah všeč, kajti tudi ona je precej aktivno igrala nogomet.

Takole smo se zbirali.

Takole pa so se zbirali policisti. Izkazalo se je, da so bili na tekmi več kot potrebni.

In se je začelo. Prvi gol za Olimpijo, drugi gol za Olimpijo, tretji spet za Olimpijo.

Mariborčani niso dajali golov, zato pa so njihovi navijači metali baklje na igrišče.

Zanimivo in skregano z zdravo pametjo, baklje so metali takrat, ko so napadali njihovi in so prekinili nekaj obetavnih napadov. Enkrat jim je tudi uspelo zadeti.

Potem je Olimpija dala še en gol, medtem pa so se na južni tribuni začele izredne razmere.

Ko so zagoreli še stoli, so se policisti in varnostniki odločili, da Viole spravijo s stadiona. Nihče več ni gledal tekme, vsi smo gledali na južno tribuno.

Na koncu, tako pravijo, šteje samo rezultat. Štiri proti ena. Očitno bo mala huliganka morala še kdaj na derbi.

Danes sem pa Smrkala!

Vročeee!

Dobro jutro. Ni še vroče, vendar bo, zelo bo vroče. Če naj verjamem vremenarjem, bo v naslednjih štirih dneh 35 stopinj. Seveda v senci. Več kot kadarkoli letos. Mi, ki živimo brez klime, imamo seveda izredne razmere oziroma smo svoj življenjski stil povsem prilagodili vremenu. Za menoj je osem ur prijetnega spanja ob na stežaj odprtem oknu in temu primerno hladni temperaturi. Božansko. Telo si je torej odpočilo od vročinskega napora prejšnjega dne in midve sva pripravljeni. Na vzhodni strani stanovanja so žaluzije že spuščene, na zahodni bodo čez kakšno uro. Zaloge leda so tudi narejene. Priporočila, naj se zadržujem za štirimi stenami, se žal ne bom mogla držati, ne danes ne jutri ne pojutrišnjim. Lahko samo odštevam dneve do …

… septembra in s tem, upam, začetka jeseni. Vem, absurdno, vsako leto sem na blogu stokala, da je poletja že konec in si želela, da bi se ponovilo, brez vmesnih mrzlih letnih časov, letos pa komaj čakam mraz. In vi?

Hepi b’dej, Kenny!

Bi ugriznile v slastnega Brada Pitta?

Ne, Angelina Jolie ga še ni izpustila iz krempljev in ne, nič ne bo s trganjem dol kavbojk, spodnjic in potem ugrizom v … Brad Pitt ni več samo igralec, Brad Pitt je tudi sendvič. Po novem ga lahko dobite v Glasgowu, kjer igralec trenutno snema film World War Z, in sicer v The Metro Sandwich Company. Za nas navadne smrtnike sendvič stane 2,95 funta …

… ampak Bradu so ga dali pa zastonj, ko ga je njegov pomočnik prišel iskat zvezdniku za kosilo. Očitno hvaležen je Brad vrnil uslugo in podpisal plakat, ki bo gotovo še dolg privabljal lačne in manj lačne.

Zakaj je že nastala ta povsem nesmiselna tračarska objava? Verjetno sem lačna. Že sama po sebi. Ko pa sem videla in se natančno ogledala spodnjo fotografijo …

… me je prijelo, da bi se oblekla, usedla v avto in šla do najbližje bencinske postaje po sendvič. Gotovo manj slasten sendvič, ampak vseeno sendvič. Ob pol štirih zjutraj. Ker pa ni avta, v katerega bi se lahko usedla, sem se obsedela pred računalnikom in napisala traparijo, ki ste jo ravnokar prebrali.