50 let po atentatu na Kennedyja!

“Točno ob 13. uri po tukajšnjem času (ob 20. uri po jugoslovanskem) je v teksaškem mestu Dallasu umrl predsednik ZDA John F. Kennedy. To so sporočili v tukajšnjih vladnih krogih, ki so po prejemu prve vesti o atentatu na ameriškega predsednika imeli stalno zvezo z Dallasom. Po prispelih poročilih je bil atentat na predsednika Kennedyja izvršen, ko se je po zborovanju, ki ga je imel v okviru svoje turneje po državi Teksas, peljal na kosilo, ki mu ga je prirejal mestni svet. Atentat je bil izvršen iz zasede, atentatorja pa še niso odkrili.” S temi besedami je Delo prek Tanjugovega dopisnika iz Washingtona bralstvo seznanjalo z atentatom. Očitno so bili pri poročanju zelo ažurni, kajti atentator je bil odkrit hitro. Preden so sploh začeli preiskovati. Ker niso rabili preiskovati. Ker so vedeli, čigavo ime bodo dali v javnost. Vedeli so, kdo bo grešni kozel.  Okoli njega so napletli vse, kar je bilo treba. Okoli njega, Leeja Harveyja Oswalda. Ki Kennedyja seveda ni ubil.

Kdo ga je ubil? O tem je bilo napisano neverjetno število knjig, posneto ogromno dokumentarcev, tudi nekaj filmov. Teorij je ogromno. Ubila ga je mafija. Ubila ga je CIA. Ubila ga je Tajna služba. Ubil ga je FBI. Ubila ga je vojska. Ubili so ga kubanski disidenti. Ubil ga je Johnson. Ubili so ga Izraelci … Jaz, ki sem si ogledala skoraj vse zgoraj omenjene dokumentarce, prebrala kar nekaj knjig in ki že leta sledim forumom, na katerega pišejo raziskovalci Kennedyjeva atentata, menim, da je verjetno najbližja resnici naslednja teorija.

Mafija je absolutno imela prste vmes in je priskrbela tudi strelce, ampak mafija tega sama nikoli ne bi mogla izvesti. Teorije o Kubancih, Izraelcih, Rusih in drugih so smešne. V bistvu je smešna vsaka teorija, ki pravi, da v atentat ni bil vpleten ameriški vrh. Mafija absolutno ne bi mogla spremeniti Kennedyjeve poti in poskrbeti, da se bo peljal po ulici, kjer je ovinek pravi kot, v katerem se avto praktično ustavi in je, ko pripelje iz njega, ujet v trikotnik. Mafija ne bi mogla možem iz Tajne službe ukazati, naj ne tečejo ob avtomobilu (kot bi sicer morali, na posnetku pa se lepo vidi, da jim je nekdo ukazal, naj se od avtomobila umaknejo). Mafija ne bi mogla s Kennedyjevim truplom početi tega, kar se je počelo v vojaški bolnišnici. To je lahko počel nekdo, ki je še močnejši od mafije. Na primer CIA. Tista ista CIA, za katero je Kennedy po Prašičjem zalivu rekel, da jo bo dal zdrobiti na tisoč kosov. Takrat je s CIE načevljal Allena Dullesa, katerega je upravičeno smatral za norca. Vrh CIE se je Kennedyja vsekakor hotel znebiti. Ne obstajajo neki trdi dokazi o tem, da je visoka druščina iz CIE načrtovala atentat, prav gotovo pa obstajajo dokazi, da je pomagala pri “pucanju”. Ko ravno pišem o motivu, naj omenim še glavni motiv mafije. Robert Kennedy, predsednikov brat, je v treh letih Kennedyjevega mandata kot tožilec za zapahe spravil več kot 700 mafijcev. Carlos Marcello, mafijski boter iz New Orleansa, je bil ujet v prisluhe, ko je razlagal, da če psu odstreliš rep, bo še naprej grizel, če pa mu odstreliš glavo, je pes mrtev. Glava je bil v tem primeru John, rep pa Robert. Kot veste, je bil nekaj let pozneje odstreljen tudi rep. In potem je bil tukaj zraven, kot verjame vedno več raziskovalcev, tudi Lyndon Johnson, Kennedyjev podpredsednik, ki se je utapljal v škandalih in ki je vedel, da je njegova politična kariera mrtva in da ga Kennedy v naslednjem mandatu absolutno ne bo vzel za podpredsednika. V bistvu bi, če Kennedy ne bi umrl, Johnson pa postal predsednik, Johnson zelo verjetno končal za zapahi. Johnsonova ljubica je večkrat povedala, da ji je na predvečer atentata rekel, da ga od jutri naprej Kennedyjevi ne bodo več sramotili (verjel je, da mu oni podtikajo škandale). In da to ni grožnja, ampak obljuba.

Kdo ga je ustrelil? Kennedy je bil ustreljen, ko se je znašel v zloglasnem trikotniku med zgradbo Book Depository, zgradbo Dal Tex in hribčkom, ki ga svet pozna kot Grassy Knoll. Če bi Kennedyja res ustrelil sam samcat Lee Harwey Oswald, kot je oblast ljudstvo in svet prepričevala prek Warrenove komisije, bi ga ta ustrelil veliko prej, še preden je avto naredil naredil zloglasni ovinek. Skratka, ne bi čakal, da iz Houston Streeta zavije na Elm Street. Ubil bi ga na Houston Streetu, takrat je imel namreč čudovito priložnost za strel. Nič ga ne bi oviralo. Zakaj bi čakal, da avto pride na Elm Street, kjer so mu drevesa zastirala pogled? Ker Oswald ni bil strelec. Ker so bili strelci na treh lokacijah. Ker so Kennedyja čakali v trikotniku. In eden od treh, so načrtovali, bo gotovo zadel. In enemu je res uspel smrtonosni strel.  Verjamem, da Jamesu Filesu, ki se je nahajal na Grassy Knollu. Sam je povedal, da je bil njegov strel smrtonosen. V Book Depositoryju sta bila verjetno dva moža. David Morales iz CIE. Ki je pozneje tudi rekel: “Bil sem v Dallasu, ko smo ubili prasca in bil sem v Los Angelesu, ko smo ubili malega prasca.” Mali prasec je seveda Robert.  V Book Depositoryju je bil tudi Malcolm Wallace, veliko pozneje se je namreč izkazalo, da je bil neidentificirani prstni odtis njegov. Wallace je veljal za Johnsonovega osebnega morilca. Se vam zdi čudno, da je imel podpredsednik Amerike (in pozneje tudi predsednik) svojega osebnega morilca? Ne bi vas smelo čuditi. Johnson je naročil umor svoje sestre, njenega ljubimca in še kar nekaj ljudi. V Dal Texu sta bila Johnny Roselli in Charles Nicholetti. Že sama priimka povesta, kdo ju je “prispeval”. In na Grassy Knollu James Files. Ki pa ni bil sam. Po eni teoriji naj bi z njim bil Lucien Sarti, francoski plačanec, vendar je čudno, da Files tega nikoli ni potrdil. Sarti je namreč že dolgo mrtev. In prav mogoče je, da je tisti drugi še živ in ga seveda noče vplesti. Ja, James Files je priznal. Veliko pozneje. “Main stream” mediji seveda tega niso objavili, oni še vedno “gonijo” zgodbo o samem samcatem Leeju Harweyju Oswaldu.

Leeja Harweyja Oswalda je ubil Jack Ruby. Tako zelo povezan z mafijo, da bi do jutra lahko pisala, s kom vse je se po telefonu slišal v mesecih pred atentatom. In kdo ga je prvi obiskal v zaporu? Seveda mafijec, Joe Campisi. Ki mu je obljubil, da bodo poskrbeli zanj. Pa niso. Ostal je v zaporu in začel govoriti. Ter kriviti Johnsona. Ampak vrnimo se k atentatu na Kennedyja. Streli seveda niso bili samo trije in seveda niso vsi prišli iz Book Depositoryja. Koliko je dejansko bilo strelov, o tem se raziskovalci nikoli ne bodo dogovorili. Trije naj bi prišli iz Book Depositoryja, tisti “neuporabni”.  En strel je prišel iz Dal Texa. Nicolleti naj bi predsednika zadel v grlo. Samo tisočinko sekunde pozneje pa ga je z Grassy Knolla zadel Files. In sicer v čelo. Meril in nameril je v desno oko, ker pa je Nicolletijev strel Kennedyja že malo premaknil, ga je zadel v čelo. Tako je povedal Files.

Ta  rana na čelu je bila hudo problematična. Ko je bil Kennedy ustreljen, je bil Book Depository, v katerem naj bi se nahajal Oswald in streljal, za njim, precej za njim. Torej ga ni mogel zadeti v čelo. Ampak Oswald je moral biti kriv.  Ko je Kennedyjev predstavnik za medije v bolnišnici novinarje obvestil o predsednikovi smrti, je zelo jasno pokazal, kam je bil predsednik ustreljen. V čelo. S prstom je pokazal na desno stran čela. Vhodna rana na čelu je pomenila izhodno rano na zadnjem, cerebralnem delu možganov. Kjer je imel Kennedy krater. Takoj po atentatu je, to je ves svet videl, Jackie Kennedy s prtljažnika pobirala moževe možgane. Kar je ostalo notri, je popadalo ven v operacijski dvorani. 18 zaposlenih v bolnišnici Parkland v Dallasu je pričalo o grozljivo veliki izhodni rani, ki se je nahajala zadaj. Ko je bilo potem Kennedyjevo truplo prepeljano v vojaško bolnišnico Bethesda, kamor Kennedyjev osebni zdravnik sploh ni imel dostopa, in fotografirano, rane zadaj sploh ni bilo. Bila je samo majhna luknja, ki naj bi kazala na vhodno rano. In se ujemala s teorijo Oswalda kot edinega strelca, ki ga je ustrelil iz Book Depositoryja, torej od zadaj. Lahko si predstavljate, kaj vse so s truplom delali, da bi prikrili, da je bilo strelcev več. Pozneje, ko je tehnika napredovala in so preučili fotografije, posnete v Bethesdi, so nedvomno dokazali, da je bil zadnji del Kennedyjeve glave iz umetnega materiala. 

Avto, ki je bil kraj zločina in bi pričakovali, da ga bodo preiskovali mesece in mesece, je bil čez dva dni že na temeljitem čiščenju, še dan pozneje pa so mu zamenjali vetrobransko steklo, še dan pozneje so preoblekli sedeže. In kraja zločina ni bilo več. Warrenova komisija, v kateri je na primer sedel tudi zgoraj omenjeni Dulles, ki ga je Kennedy smatral za norca in ga nagnal iz CIE, seveda ni iskala krivca. Iskala je načine, da krivdo obesi na takrat že mrtvega Oswalda. Napletali so prav neverjetne zgodbe. Čeprav velika večina Američanov in sveta meni, da Kennedyja ni ubil Oswald, bomo verjetno v petek, ko bo minilo 50 let od atentata, še vedno poslušali: “Johna Kennedyja je v Dallasu ubil Lee Harwey Oswald.” Kot vsakodnevno poslušamo zgodbe, ki so skregane z vsakršno logiko in zdravo pametjo, pa jim vseeno verjamemo. 

Ena sončna!

Druščina, ste tukaj?!?

Ne moti, gledam volitve!

Ne, ne naše volitve, ameriške. Naših se me morem veseliti, ker so en velik dolgčas. Dolgočasni kandidati, dolgočasne kampanje, dolgočasna soočenja. Pahor bolj janševski od samega Janše. Zver, ki mu še najbolj sds-ovski novinar ne more pomagati, da bi izpadel pametnejši od Sarah Palin. In Turk, ki ga žal moram voliti, če ne želim dati glasu človeku, ki je sredi (menda) demokratične Evrope vzpostavil diktaturo. Ameriške volitve so zanimive, šov. Ne delam si utvare, da rezultat volitve veliko pomeni za samo Ameriko in svet, ker mi je jasno, da Ameriko še veliko bolj kot Slovenijo vodijo tisti, ki jim naši desničarski mediji (ki rastejo kot gobe po dežju, večina pa je financirana iz državnega denarja) pravijo strici iz ozadja. Odkar prosti čas preživljam s preučevanjem teorij zarot, si ne delam utvar, da imajo ameriški predsedniki nekaj manevrskega prostora, vsak večji odklon pa se konča na Dealey Plazi, v hotelu Ambassador ali na kakšnem podobnem mestu.

Čeprav v pomembnih stvareh neke strašne razlike ni, ker je ne more biti, je še vedno velika razlika v svetovnem nazoru. Ali če hočete, večina republikancev je tako “zahojenih”, da bi se v predprejšnjem stoletju gotovo zelo dobro počutili, če bi seveda tja s seboj lahko odnesli tudi velike televizorje, majhne telefone in podobno, danes neizbežno kramo. Življenje se začne z erekcijo, posilstvo je dar od Boga in ravna Zemlja niso stvari, ki bi zmotile povprečnega republikanskega volivca. Zbogom, pamet. Ali se bodo Američani nocoj za štiri leta kolektivno poslovili od zdrave pameti, bomo še videli. Bolje kot Romneyju naj bi kazalo Obami, ampak rezultat bo tesen in presenečenje je vsekakor mogoče.

Pomembno sporočilo!

Eno leto!

Uh, kako hitro je minilo eno leto. Še nobeno tako. Pa saj je vedno tako. Ko si srečen, čas teče hitro. Ko nisi in bi želel, da bi dnevi čim hitreje minili, ne gredo nikamor. Moja miniaturna dojenčica je zdaj že malčica, večja od svojih vrstnikov. Če tako pridno rasteš, si seveda zaslužiš veliko torto in prav takšno je Miša tudi dobila, ogromno. Z junakom, ki drugače krasi tudi njen voziček.

Torte seveda ni več. Miša se je namreč odločila, da se morajo z njo posladkati vsi, ki so zanjo skrbeli, ko se je v inkubatorju borila za življenje. Nekaj grižljajev je seveda naredila tudi slavljenka, ki je jasno pokazala, da ima raje keksolino.

All you need is now!

Koncert Duran Duran!

Soba, polna plakatov. Zvezki, polni sličic. Vse kasete. Fanatično iskanje revij Bravo in Pop Corn vsakokokrat, ko je bil v njih kakšen plakat ali malo večja sličica. Aha, Duran Duran. Zgodba mojega otroštva in zgodnjih najstniških let. Ne samo moja, tudi večine mojih sošolk. In njihovih sester. Sploh ene sestre, ki je imela v zgornjem nadstropju hiše veliko sobo, v kateri verjetno ni manjkal niti en plakat. Soba, imenovana raj. Kako rade smo hodile tja na obisk. Aha, zaradi Duranovcev. In prepiri, kateri je lepši, kajti vsaka je imela svojega. Še danes se spominjam, kateri je bil od katere. Ne boste verjeli, da sem po koncu koncerta slišala enak prepir treh Primork. Vendar tokrat ni šlo za desetletnice, šlo je ženske mojih let. Aha, za vse so krivi Duranovci.

Bilo je med prvomajskimi prazniki, ko sem ob cesti prvič zagledala orjaški plakat, ki je napovedoval koncert. Ne vem, kakšen je bil moj odziv, ampak očitno je bilo “hudo”, kajti moj dragi mož je še istega dne domov prinesel vstopnico.

Ne kakršnokoli, Golden Ring. Priznam, da se tistega dne nisem dobro zavedala, kaj to pomeni. Šele ko sem sinoči prišla v Križanke, se mi je posvetilo, da bom samo meter ali dva proč od Duranovcev.

Ob devetih je začela igrati predskupina, ki je meni povsem neznana, čeprav gre, če sodim po opazkah svojih sosed in sosedov, za precej uveljavljen slovenski bend. Meni so šli, priznam, na živce, in menim, da je šlo za neprimerno izbiro predskupine za takšen dogodek. Ne razumite me napak, niso bili slabi, ampak ljudem, ki so na nek način obtičali v osemdesetih in so več kot očitno željni popa, pa res ne ponudiš takšnega nabijanja in žaganja. Komaj sem dočakala, da so zapustili oder. Potem pa mi ni bilo več težko čakati na Duranovce, ki so prišli kakšne pol ure pozneje, v tem času pa so njihovi ljudje preverjali, ali je vse, kakor mora biti.

Moje sosede pa so (ali lahko napišem tipično slovensko?) ves čas stokale: “Pa kaj se gredo, da jih moramo toliko čakati?” In: “Nas imajo za norce?” Ter seveda: “To je pa res nesramno do nas.” Drage moje dame, očitno ste bile na koncertu prvič in sploh ne veste, kako dolgo je treba čakati druge izvajalce. Nekatere celo do polnoči. Oče mi je povedal, da so menda celo pri poročilih govorili o tem, da so imeli precejšnjo zamudo. Kakšna zamuda neki! Začeli so ob 22.22.

Ko so prišli na oder, se je Golden Ring tresel, kot bi bil potres. In sploh ne pretiravam. Začeli so s pesmijo Before the rain.

Nadaljevali pa s Planet Earth, View to a kill, All you need is now, The Reflex in Come undone.

Obiskovalci v prepolnih Križankah smo neznansko uživali.

Nekateri smo noreli.

Nadaljevali so s Safe, Girl Panic, Something I should know in Save a prayer. Med slednjo si je Simon lahko malo odpočil od skakanja. Ne pozabimo, da so Duranovci (razen novih dveh članov zasedbe) vsi čez petdeset let, čeprav na odru tega nikakor ne morete opaziti. Roko na srce, Simon in John sta se precej spremenila. Tudi Roger je že gospod. Gospod, ki je kakor staro vino, vsako leto lepši, ampak vseeno gospod. Še najmanj pa leta kaže Nick. Takšen je kot nekoč. Sicer res širši, ampak takšen kot nekoč. Precej širši je tudi Simon.

Medtem ko je Johna veliko manj skupaj kot nekoč. Priznati moram, da me je od vseh Duranovcev v živo najbolj navdušil prav John. Tisti nasmešek. Johna sem imela od vseh divjih fantov tudi najbližje. Večino časa je bil namreč samo meter proč in tako lepo se nam je smehljal. In ne, nisem se topila samo jaz.

John je bil drugače (ne pozabite prepirov iz prvega odstavka) od moje najboljše sošolke, ki je imela za ta teden rezervirane in plačane počitnice, zato na koncert ni mogla. Je pa seveda dobila od mene mms. Spodobi se.  Se vam že kaj svita, kateri od Duranovcev je bil moj? Če ne, berite do konca.

Potem smo slišali Notorius, White Lines, Ordinary world in Hungry like the wolf.

In zdaj odgovor, kateri Duranovec je bil moj. Tisti, ki sem ga včeraj lahko najmanj fotografirala, kajti skrival se je za bobni. Tako je, Roger Taylor.

Če zgornja fotografija ni potešila vašega firbca, je Roger videti takole. Danes. Nekoč pa je bil takšen.

Sunrise, Wild boys, Girls on film ter Rio in koncerta je bilo dvajset minut čez polnoč konec. Duranovci prvič. In Duranovci žal verjetno zadnjič. Dvomim, da bom še kdaj imela priložnost obiskati njihov koncert, čeprav, to mi lahko verjamete, bi takoj spet šla, kajti neizmerno sem uživala. Ves dan že poslušam posnetke s sinočnjega koncerta (niso moji, jaz sem samo fotografirala), posnetke z drugih koncertov, gledam stare sličice in plakate ter obujam spomine na lepe čase, ki so že zdavnaj minili. Prišli so neki drugi, v bistvu še lepši časi. Ampak glasba osemdesetih pa ostaja in bo verjetno z menoj ostala do samega konca.

Koncert Dina Merlina! aka Aha, že spet!

Mi boste oprostili, ker bom med pisanjem te objave ves čas gledala na uro? Moram. Ne gre drugače. Na mizi imam namreč list papirja, na katerem piše, da bom lahko čez tri ure poslušala skupino, ki je zaznamovala moja mlada leta. Oja, Žogca bo nocoj končno lahko v živo poslušala svoje Duranovce. Vendar nocojšnji koncert ni edini ta teden. V četrtek zvečer sem prav tako neznansko uživala, ko je na štadionu Ilirija nastopil Dino Merlin, čigar koncerta ne zamudim nikoli. Tudi ko vstopnica stane veliko več kot četrtkova. Vstopnica za prireditev, na kateri so nastopali tudi DJ Dady, Fešta band, Miro Todosovski in Mambo kings, je namreč stala vsega 2,9 evra.

Prireditev, ki je bila v bistvu Kuponkova prva rojstnodnevna zabava, pa je za nameček povezoval še Denis Avdić, katerega bi si jaz najraje pripeljala domov. Ne, ne v spalnico. Njega bi bilo prav škoda za seks (pa tudi mojemu možu verjetno ne bi bilo prav). Samo poslušala bi ga. Bolj zabavnega Slovenca namreč ne poznam. Okej, okej, Bosanca.

Dino Merlin je, kakor vedno, ko pride v Slovenijo, privabil armado obiskovalcev. Mladih, še mlajših, starih, še starejših. Še nikoli prej nisem videla, da bi na kakšen koncert prišle cele družine. Seveda, pri običajnih cenah si običajna družina tega niti privoščiti ne more. Štadion je bil, kakor sem lahko videla, poln.

Vzdušje je bilo izjemno. Ljudje so peli in plesali že več ur pred Dinovim prihodom na oder.

In ko je prišel na oder Dino Merlin … Tega ni mogoče opisati, to je treba doživeti. Pel in plesal je dve uri in pol. Brez predaha. Ustavil se je samo toliko, da je zarezal v rojstnodnevno torto.

Hvala Kuponku za odlično zabavo. Hvala Jovanki in njeni nečakinji za dobro družbo. Zdaj pa šibam. Duranovce sem čakala 25 let in bognedaj, da jih zamudim. Oja, seveda bom fotkala.  In še enkrat, oja, jutri bo na blogu reportaža s koncerta.

Praznik, ki se mu je vlada odpovedala!

“Pozdravil bi tudi koga iz vlade, pa žal nikogar nisem videl”, je danes na Kongresnem trgu rekel župan Ljubljane Zoran Janković. Ne, res ni bilo nikogar, pa tudi sicer je današnji praznik postal predmet varčevanja. Seveda, desničarji bi ga najraje kar ukinili, ker pa vedo, da to ne bo šlo zlahka skozi, so se zadovoljili s tem, da država k proslavi ni prispevala nič. Tudi temu se menda reče varčevanje. Roko na srce, jaz sem vedno navijala za to, da ukinejo financiranje vseh mogočih in nemogočih pasjih procesij, ampak dokler režejo ene, drugih pa ne, sem lahko samo ogorčena. Prav zato sem šla na proslavo, čeprav sem obvezne proslave  večkrat “špricala”, neobveznih pa se nikoli nisem udeleževala. Danes sem šla. Ne sama. Šla je cela družina. Tri generacije.

Bilo nas je ogromno.

Do koder je segel pogled.

Prišli so tudi tako mladi, da niso še mogli hoditi brez pomoči.

In tako stari, da so za hojo potrebovali pomoč.

Niso pa vsi eno uro stali v gneči. Nekateri so pesmi ter dolg govor Janeza Stanovnika poslušali iz lokala. Eni se pač znajdejo. Kdor je bil danes na Kongresnem trgu in poslušal, je razumel. Drugim pa naj Bog pomaga.