Je res tako mrzlo, da je potrebno čakati pomlad?

Očitno v naši mali Sloveniji ni pametno, da človek nekaj dni pozabi spremljati televizijska poročila in brati časopise. Preveč (neumnosti) se namreč primeri in potem mora človek, če jih hoče povezati, skakljati po spletu in iskati stare novice. Zgodilo se je neko odlikovanje, potem se je zgodilo hudo zgražanje ene politične stranki, temu je sledila napoved odhoda na ulico in zdaj smo menda v letu 1989 in dejansko ogroženi, to slednje je citat. Jaz se, priznam, ne počutim prav nič ogroženo, od leta 1989 pa me loči kakšnih deset kilogramov, ampak brez skrbi, si prizadevam za to. Ne, ni mi dano razumeti, zakaj je eno brezvezno odlikovanje tako zelo pomembno, še manj pa mi je dano razumeti, zakaj se z ulico čaka do pomladi, če smo, zdaj citiram, dejansko ogroženi. Kakorkoli že, beseda ulica me spominja na besedo revolucija, zdaj me samo še zanima, v kaj se bomo revolucionizirali, da bom vedela, ali naj grem na ulico ali ne. Kdaj so že lokalne volitve? Naslednje leto, ne? To bo verjetno odgovor na vsa vprašanja, ki si jih nocoj zastavljam.

Kdo se skriva pod kapico?

Tokratna uganka ni paša za oči, ni namreč povezana s čvrstim in lepim telesom, ampak, kakor lahko vidite, z gubami, ki se skrivajo pod kapico. Gospod, katerega ime iščemo, tudi v mladih letih ni bil sinonim lepote, čeprav ga to nikoli ni oviralo in tudi ženske so ga imele izjemno rade.

Skratka, kdo se skriva pod kapico?

Denar; moj, tvoj ali najin?

Večkrat slišim, da se pri denarju vse konča. Partnerske odnose smo na blogu v zadnjem letu in pol, odkar se družimo, analizirali po dolgem in počez, še nikoli pa nismo debatirali o denarju. Na kakšen način naj dva, ki vstopata v zvezo, uredita denarne zadeve, da se ljubezen ne bi končala prav zaradi denarja? Priznati moram, da sem ena izmed tistih, ki veliko raje vidi, da je moje moje in njegovo njegovo. Lahko bi se reklo, da je čisti računi, dolga ljubezen moj moto. Sicer zelo rada dam, ampak občutek, da mi nekdo jemlje, pa ni zame. In tudi sicer se zavedam tega, da kar nekaj ljudi radih živi na visoki nogi, delo pa jim je manj ljubo. V kolikor kaj takšnega zavoham v svoji bližini in nekoč tudi sem, v mojem srcu zraste zamera, ki je nič ne more izbrisati. Kajpak, obstajajo še veliko hujši primeri. Enega sem pred dnevi zasledila na forumu in žal vem, da tako pokvarjenih ljudi ni malo. Zase lahko rečem, da bi v takšnem primeru šla do konca, same zakonske zveze pa bi bilo zame tako in tako konec. Kakorkoli, zame je to še en dokaz, da previdnost ni in ne more biti odveč in da razmišljanje, da se meni to ne more zgoditi, ni na mestu.

In vi, moj, tvoj ali najin denar?

Jovankini recepti! aka Prebranec in temno pecivo!

Danes bomo začeli z eno mojih najljubših jedi. Kajpak moram priznati, da prebranec kupujem, ne znam ga pripraviti, vendar obljubim, da se bom naučila. Fižol damo zvečer v posodo z vodo in pustimo, da se namaka čez noč, potem ga skuhamo. Narežemo tri čebule in jih prepražimo. V pekač damo polovico fižola skupaj z vodo, in sicer tako, da ga voda prekrije. Posolimo, dodamo mleto rdečo papriko in vso čebulo stresemo po fižolu. Nakar dodamo še drugi del fižola tako, da bo voda en centimeter čez fižol. Znova posolimo in dodamo rdečo papriko ter toliko vode iz fižola tako, da bo voda en centimeter čez fižol. V ponvici naredimo prežganje iz olja, moke in rdeče paprike. Prelijemo ga čez prebranac, katerega približno uro in 45 minut pečemo na 220 stopinjah.

Temno pecivo. Zmešamo tri jajca, devet žlic sladkorja, devet žlic mleka, devet žlic olja, štiri žlice gresa, štiri žlice moke, en pecilni prašek, štiri žlice kakava in pol ure pečemo na 175 stopinjah. Takoj, ko pecivo vzamemo iz pečice, ga prelijemo s pol litra mleka in petimi žlicami sladkorja, ki smo ju zavreli. Potem pustimo, da se pecivo ohladi in ga okrasimo s stepeno smetano.

Dober tek! Če sta vam recepta všeč in želite poskusiti tudi druge Jovankine dobrote, ji najdete zbrane v kategoriji Kuhanje.

Sanjam!

Ne bom vam nehala težiti z veselim decembrom!

Nekateri ste se danes veselili snega. Ne, pri nas v Ljubljani ga še vedno ni. Hvalabogu. Jaz bi namreč najraje videla, da bi se sneg do konca zime zadržal v planinah in gorah. Moja najljubša zabava še vedno ostaja skakljanje po središču Ljubljane in fotografiranje, zato vam še ne bom nehala težiti v veselim decembrom. Brez skrbi, saj bo kmalu januar, takrat je na vrsti skakljanje po zimskih razprodajah, v trgovinah pa na vašo srečo ni dovoljeno fotografirati.

Aja, fejk uggice so zelo tople.

Žogca na obisku pri Zvezdici Zaspanki!

Petek zvečer. Poredna dekleta se odpravijo žurirat, pridna na knjižni sejem. Ne, tako svetniška pa spet nisem. S prijateljico sva šli v mesto, ker sem jaz na vsak način moral dobiti fejk uggice, prijateljica pa je bila pozneje z mamo dogovorjena za koncert neke etno skupine. Seveda, tudi jaz sem bila povabljena, ampak saj veste … Gneča, gripa, Žogcina hipohondrija.

Zakaj fejk ugice? Razmišljala sem o originalnih, ampak za isti denar dobim deset fejkic. Če bi jih seveda želela. Zaenkrat bodo ene dovolj. Ko so bile varno v moji vreči, sva se odpravili na praznični knjižni sejem z ilustracijami Zvezdice Zaspanke.

Če že dolgo berete moj blog, veste, da sem njena velika fenica. Ko sem bila še majhna, me je oče vsako jutro zbudil tako, da je prižgal kasetofon, v katerem je bila kaseta Zvezdice Zaspanke.

Zvezdica Zaspanka ni marala zgodaj vstajati, zato je vedno zamujala v službo in s tem povzročala hude težave na Zemlji, otroci niso mogli spati in so jokali cele noči, mornarji so izgubili smer in ostali ujeti sredi oceana, pesniki niso našli rime. Ko se je Zvezdica Zaspanka končno prikazala na svojem delovnem mestu, jo je pričakal Boter Mesec. Najprej jo je okregal, potem pa za kazen poslal na Zemljo. Zvezdica Zaspanka je bila zelo žalostna, ker je morala oditi in se ločiti od sestric zvezdic in Botra Meseca. Ko jo je Komet Repatec pripeljal na Zemljo, se je Zvezdica Zaspanka znašla sama med neznanimi ljudmi.

Pot jo je vodila čez semenj in jo pripeljala do gospoda, ki ji je za dva solda ponujal možnost, da skozi daljnogled sveta vidi Mesec čisto od blizu. Ker si je Zvezdica Zaspanka to zelo želela, denarja pa ni imela, mu je dovolila, da ji je za plačilo odtrgal en zlat las. Vse to je videl in slišal razbojnik Ceferin, ki se je odločil, da bo Zvezdico Zaspanko zvabil v svoj brlog, ji odrezal lase in tako obogatel. Ker je bila Zvezdica Zaspanka preveč zaupljiva, je res odšla z njim. Ta strašni razbojnik Ceferin je imel kamen namesto srca.

Zvezdica Zaspanka ga je naučila napisati besedo ljuba in mu je tako vrnila srce. Ko je Boter Mesec poklical Zvezdico Zaspanko nazaj na nebo, ker je odslužila svojo kazen, je rekla, tako pravi moj oče, naslednje: »Uboga jaz, komaj sem spoznala poštenega razbojnika, že sem zopet sama.«

Čeprav imam shranjenih kar nekaj otroških knjigic, Zvezdice Zaspanke ni med njimi. Ker me nanjo veže toliko lepih spominov, sem se odločila, da jo želim imeti. Hotela sem jo kupiti sama, vendar sem se premislila. Večji “štos” bo, če mi jo kupi oče, ker Zvezdica Zaspanka je bila njegova “budnica”. In da, mi jo bo kupil.

Prijateljica se je odpravila na koncert, jaz pa mimo Maxija proti domu. Seveda sem zavila tudi v trgovino, kajpak vohat parfume, in opazila sem, da so bile prodajalke precej na trnih, ko so skozi vrata prihajale in odhajale skupine mladostnikov. Iz trgovine nisem vstopila pri istih vratih, kot sem vstopila. In sem jih zagledala …

Bataljon mladostnikov, bil jih je poln trg. Večina s steklenicami v rokah in tudi sicer je bilo povsod okoli njih polno alkohola. Posnela sem eno fotografijo in se odpravila naprej. Mimo mene pa so hodile nove skupine, tudi oborožene z alkoholom, trije mladeniči pa so nosili kar veliko škatlo, polno steklenic. Ker sem jih malo bolje pogledala, sem bila takoj deležna: “Kaj je, a te pofukam?” Da, pospešila sem korak. Ne vem, mogoče sem res že stara, ampak moja edina misel je bila, da je naša mladina popolnoma zavožena.

Bodi moj!

VSE

Ozri se k meni
in bodi moj.
Prisluhni, da boš razumel.
Bodi velik zame.
Bodi mogočen in močan.
Bodi nesmrten.
Bodi moje božanstvo,
ki deli tolažbo,
bodi moj angel,
ki briše solze,
bodi usmiljen v trpljenju,
bodi moje sanje,
ki jih sanjajo otroci,
bodi moja pravljica,
moj čarodej.
Pričaraj sladko ljubezen
v svoje srce
in bodi moje življenje.
Bodi moja preteklost,
moj zdaj
in moja prihodnost.
Bodi moj nasmeh,
bodi moja resničnost.
Bodi zame vse,
kar gleda moja duša.

Anka But

Bi želeli izbrati spol svojega otroka?

Amerika je ena redkih držav, kjer lahko med postopkom umetne oploditve izberete tudi spol otroka. V večini držav je poseg umetne oploditve, pri katerem ženski v maternico vstavijo otroka določenega spola, prepovedan. Dovoljen je le, če tako lahko preprečimo, da bi otrok zbolel za gensko prenosljivo boleznijo, značilno za moški ali ženski spol. Vzemimo za primer doktorja Jeffreyja Steinberga. V svoji newyorški kliniki bodočim staršem ponuja izbiro spola, pa tudi barve oči, las itn. Njegove stranke prihajajo predvsem iz Velike Britanije, kjer koristijo genetsko diagnozo uporabljajo le v primeru odkrivanja genetskih bolezni.

Jack Cafferty je nocoj v The Situation Room gledalce pozval, naj mu zaupajo, ali bi želeli izbrati spol svojega otroka, če bi imeli to možnost. Enako jaz sprašujem vas. Mimogrede, Jack Cafferty je oče štirih hčera. Ko je pričakoval četrtega otroka so mu, kakor je povedal, vsi govorili, da gotovo želi sina, ker, hej, vsi moški naj bi ga želeli. Vsem je odgovarjal, da ne, da si želi še eno hčer. Aja, še to. Možnost izbire stane 18.000 dolarjev, ampak to naj, prosim, ne vpliva na vaš odgovor.

Ena, dve, tri … Enajst ljubic? In očitno še ni konec!

Ker sem ob večerih vedno priklopljena na CNN, ki mi na nek način nadomešča radio, sem seveda brez zamude pred tednom ali dvema izvedela, da je imel Tiger Woods prometno nesrečo. Nastal je takšen “halo”, da bi človek pomislil, da niti ena koščica najboljšega golfista na svetu ni ostala cela, vendar temu ni bilo tako. Imel naj bi samo praske na obrazu. Kaj hitro se je pojavil sum, da s to prometno nesrečo nekaj ni v redu. Golfist naj bi namreč z zelo nizko hitrostjo nekaj metrov od svoje hiše zaletel v drevo in hidrant, reševala pa naj bi ga s palico za golf njegova soproga Elin Nordegren. Ne, seveda se ni zgodilo tako. Zakonca sta se namreč po pričanju številnih sosedov tisti večer močno sprla in razjarjena Nordegrenova se je z golf palico zapodila za soprogom, ki je besu Švedinje skušal ubežati s svojim avtomobilom. In se je začelo …

Ena ljubica, dve, tri, štiri, pet, šest, sedem, osem, devet, deset, enajst. Sinoči so jih v The Situation Room našteli enajst, vendar štetje še vedno ni končano. Tiger se je, ko je pritisk medijev postal prehud, svoji ženi Elin tudi javno opravičil in ji menda obljubil, da ji bo odslej zvest. Zaman, gospa naj bi se namreč z otrokoma odselila.

Ni pa šla po zlu samo “srečna” družina, cela reč bo Woodsa stala tudi veliko denarja, njegove reklame naj bi druga za drugo izginjale s televizijskih zaslonov. Nihče izmed sponzorjev se mu, kolikor mi je znano, ni uradno odrekel, pa vseeno … Kdo si želi, da njegove izdelke reklamira moški z enajstimi ljubicami? Mogoče podjetje, ki proizvaja kondome.

V  The Situation Room so se sinoči spraševali, kaj je uspešnim moškim, ki imajo vse, da so vse tudi pripravljeni postaviti na kocko zaradi seksa. Prišli so do zaključka, da verjetno mislijo, da jih ne bodo dobili, eden pa je dejal, da ti ljudje sploh nič ne mislijo. Kakorkoli že, mene bolj zanima, zakaj se moški, ki potrebuje enajst, enaindvajset, enaintrideset žensk, sploh poroči? Zakaj prostovoljno sebe spravi v zapor (za takšnega kurbirja zakon kaj drugega sploh ne more biti), svojo izbranko pa v pekel?

Ker vem, to nisi ti!

IME

Včasih, ko zaslišim,
da nekdo za mano
tvoje ime izgovori,
obrnem se vsa srečna,
iščem te z očmi,
ampak tebe ni.

Ime, ki zašepetala sem ga tebi
in z njim zarisanim
na ustnicah zaspala,
ime, s katerim sina
- če ga bom imela -
bom poimenovala.

Včasih, ko zaslišim,
da nekdo za mano
moje ime izgovori,
stežka se obrnem,
ker vem, to nisi ti.

Moje ime, veš, s tvojih ust
tako drugače zazveni.

Jerca Vučetič

Vse žalostne noči prečute!

NIČ VEČ TE NI

Nič več te ni,
a jaz še vsa dišim po tebi,
a jaz te vsega, vsega nosim v sebi,
da me boli.

In vse noči,
vse žalostne noči prečute,
ko dolge kakor leta so minute,
ihtim v dlani.

Zakrivam si oči,
da skrila solze sama bi pred sabo,
da utopila bi bridkost v pozabo,
a vsa sem brez moči.

Mila Kačič

Kdo je shujšal?

Mi se grejemo ob radiatorjih, nekateri pa na s soncem obsijanih plažah. Eden izmed slednjih je gospod s fotografije, ki naj bi v zadnjih mesecih precej zmanjšal svoj trebuh. Vsaj tako pišejo trač mediji. Jaz sem njegovo “močnejše” obdobje očitno izpustila in ga v spominu hranim kot moškega, ki ženske spravlja na rob norosti. Vsaj na televizijskih zaslonih.

Skratka, kdo je shujšal?

Se ženske po poroki res tako zelo zapustimo?

“Na svoj poročni dan si vsaka nevesta želi izgledati kar najlepše. Ko pa skočijo v zakonski jarem, se stvari pogosto drastično spremenijo …” Tako se začne članek, ki sem ga našla na portalu 24 ur. V članku kot vir navajano podjetje Yakut, ki je v svoji raziskavi ugotovilo, da se kar 22 odstotkov žena v letu po poroki zredi za 9,5 kilograma. Več kot polovica vprašanih je povedala, da se po poroki niso več ukvarjale s svojim videzom. 42 odstotkov žena je priznalo, da so se po poroki preveč zapustile, 22 odstotkov pa, da ne čutijo več potrebe po tem, da bi naredile vtis na svojega partnerja. In še bi lahko naštevala, vendar raje ne bom. Je res tako hudo?

Parkelj me je zgrabil za rito in to “fejst”!

Veste, Miklavž me nikoli ne obišče. Ko sem bila še zelo majhna, mi je pri očetovi teti pustil kakšno mandarino in čokolado, ampak k meni domov pa nikoli ni prišel. Gotovo poznate tisto o Mohamedu in gori. Jup, sem šla pa jaz k Miklavžu. Ne po darilo, hotela sem ga samo videti in doživeti veselodecembrsko vzdušje.

Miklavžev sprevod se je začel na Krekovem trgu in ko so mulčki zagledali dobrega moža, so bili navdušeni. Nič manj niso bili veseli, ko so se pojavili angelčki, ki so jim delili mandarine. Ko pa so zagledali parklje, ki so jih strašili …

Oja, so vpili od strahu. Jaz nisem vpila in če bi me poskusil kakšen prestrašiti, mu to verjetno ne bi uspelo. Mene je parkelj zgrabil za rito. In to “fejst” močno. Z obema rokama. Presenečena sem se obrnila in ga začudeno pogledala, on pa mi je pomežiknil.

Še zdaj ne morem povsem doumeti, da je enemu od mladcev (ni se mi zdel prav zelen) kaj takšnega res padlo na pamet, ampak očitno mu je. Sicer ne vem, ali je to počel množično ali sem bila samo jaz deležna te “časti”, vsekakor pa …

Miklavž obdaruje pridne. Parklji strašijo poredne. Kakšna sem bila torej jaz, če me Miklavž ni obdaroval, parklji me niso strašili, se pa je eden izmed njih polastil moje zadnje plati?

Ne, seveda ni manjkal župan Zoran Janković, ki ga je Miklavž “pobral” na Mestnem trgu. Že tako huda gneča je na Prešernovem trgu postala neznosna in edini, ki so kaj videli, so bili mulčki, ki so jih očki držali na ramenih. Takrat sem se odpravila domov, na toplo. Mogoče bom imela več sreče z Božičkom. Čeprav, to moram priznati, je Miklavž en “fejst” prijazen gospod.

Sprehod po Miklavževem sejmu!

Nocoj je Ljubljano obiskal Miklavž in kajpak sem šla preverit, koliko sem bila pridna oziroma poredna v letu, ki se izteka. Ampak o tem, o Miklavževem sprevodu, bom nekaj več napisala jutri. Ker sem v središče mesta prišla uro pred dobrim možem, sem se sprehodila med stojnicami in se zabavala s fotografiranjem okraskov. V tej objavi ne bom veliko pisala, raje vam bom “prilepila”, kar sem ujela v objektiv.

Lepa je ta naša Ljubljana, kajne?

Obdarujte in pomagajte brezdomnim mucam!

Blog pišem že skorajda dve leti in nikoli ga nisem izkoristila, da bi karkoli reklamirala. Ni se mi zdelo prav. Tokrat se mi zdi, ker želim pomagati dobrim gospodičnam in gospem, da bodo lahko še naprej tako predano pomagale brezdomnim mucam. Prihajajo prazniki in obdarovali bomo svoje najdražje. V kolikor želite podariti ljubko darilo, hkrati pa pomagati tudi brezdomnim mucam, obiščite butik Mačje hiše in darila naročite tam.

Mogoče ne veste, ampak največja ljubezen mojega življenja je bil muc. Velikokrat preberete o moji brezmejni ljubezni do princa. V bistvu ni prav, da pišem princ, ker Princ je pravzaprav vzdevek, vzdevek pa je Princ dobil po štirinožni svileni puhasti kepici, mojemu mucu. Jup, najprej je bil štirinožni Princ in po njem je dobil vzdevek tudi tisti dvonožni. Štirinožnega ni več. Imel je lepo življenje, res, bil je princ, kralj, grof, vse, kar si lahko zamislite, ampak … Enkrat se življenje konča, tudi mačje.

Ko sem izgubila svojega najboljšega prijatelja in največjo ljubezen, ki je bil hkrati tudi najboljši gospodar, kar sem jih v življenju imela in seveda tudi edino bitje, ki sem ga brezpogojno in vedno ubogala, sem bila zelo dolgo in zelo žalostna. Ne, nikoli več ne bom imela muca, ker bi imela občutek, da sem izdala njega, kateremu sem vedno govorila, da je eden in edini …

Zaradi zgoraj napisanega pač ne bom posvojila brezdomnega muca, če pa vidim priložnost, da jim lahko pomagam, jo bom izkoristila. In danes sem jo …

Ko sem zagledala stojnico Mačje hiše, sem takoj odskakljala tja in kupila eno majico, zraven pa še vrgla, kar je ostalo v denarnici, v škatlo, v kateri zbirajo prispevke.

Potem sem odskakljala na pijačo s prijateljico in eno uro pozneje priskakljala nazaj ter gospodične vprašala, ali se strinjajo s tem, da fotografiram njihovo stojnico, fotografije dam na blog in svojim bralcem priporočim, da nekaj od prazničnih daril kupijo v njihovem spletnem butiku. Seveda so bile navdušene.

Jaz bom vsekakor svoje najdražje obdarovala z izdelki Mačje hiše. Pač, tokrat ljubkih stvari ne bom kupila v Mercatorju, Sparu ali Leclercu, kupila jih bom v Mačji hiši.

Naj za konec napišem še to, da osebno poznam nekaj ljudi, ki pomagajo brezdomnim mucam in to so resnično ljudje, ki so predani skrbi za živali. Gospodične in gospe, ki sem jih danes spoznala na stojnici, povsem očitno sodelujejo s temi mojimi znanci. Prav zato sem prepričana, da niti enega samega evra, ki bo dan v dobrodelnem namene, ne bodo vzele zase, kajti vem, da ti ljudje že leta in leta precejšen del svojega dohodka namenjajo nesebični pomoči.

Če se vam zdi, da sem zlorabila blog in pozornost, ki jo prek njega dobim, se vam opravičujem. Moj namen je, verjemite, dober. Želim namreč pomagati.

Lučke so prižgane!

Veseli december se je začel. Ne samo v trgovinah, kjer ga imajo že od meseca novembra, nekatere pa so okrasili že oktobra, začel se je na ljubljanskih ulicah, ki so od sinoči praznično okrašene s čudovitimi lučkami. S Trnovčanko sva se odpravili v središče mesta, ker sva hoteli ujeti trenutek prižiganja. Nisva pa ga ujeli samo z očmi, tudi s fotoaparatom sva ga. Oglejte si video posnetek prižiganja lučk.

Med čakanjem na lučke smo prepevali V Ljubljano, Čez Šuštarski most, Mala terasa …

Slišati je bilo tudi vpitje: “Zoki, prižgi že te luči!”

Gneča je bila nepopisna in ko je bilo prižiganja konec, smo se vsi podali proti stojnicam. Na srečo nisem izgubila Trnovčanke, ona pa mene tudi ne. Še več sreče pa sva imela, če v gneči nisva “fasali” kakšnega prašičjega virusa. To bova vedeli čez dva dni, kajne?

Seveda sva “obdelali” vse stojnice, ampak lahko se pohvaliva, da nisva zapravili niti enega samega evra.

Na stojnicah prodajajo predvsem rokavice, kapice, igrače, sladkarije, nekaj je tudi kuhanega vina in jedi na žaru, pa seveda cel kup sicer ljubkih, vendar povsem nekoristnih reči.

Še nekaj tehničnih podrobnosti.  Po Ljubljani je nameščenih več kot 40 kilometrov lučk, stroški okrasitve pa bodo predvidoma dosegli približno 146.000 evrov. Na Cankarjevem nabrežju bo 41 stojnic, na Pogačarjevem trgu 23, na Prešernovem trgu tri in ena na začetku Petkovškovega nabrežja. Odprte bodo med 10. in 22. uro, za obiskovalce stare Ljubljane in veselodecembrskih prireditev pa bo omogočeno brezplačno parkiranje na Vodnikovem trgu od 18. do 5. ure. Glede slednjega sem, priznam, skeptična. Verjamem, da bo parkiranje brezplačno, ne verjamem pa, da bomo brez pravega čudeža našli prosto parkirno mesto.

Vas zanima, kaj je na zadnji fotografiji? Dva greha. Levi je moj, desni pa Trnovčankin.

Jovankini recepti! aka Kvrguša in rižota s sivko!

Danes bomo kuharsko šolo začeli z bosansko nacionalno jedjo, ki se imenuje kvrguša. Piščanca zrežemo na manjše kose in ga damo v pečico, kjer naj ostane tako dolgo, da bo na pol pečen. V tem času v skledi izmešamo dva ali tri jajca, moko, mleko, sol in malo kisle smetane na način, da dobimo maso, podobno tisti za palačinke, vendar malo gostejšo. Ko je meso na pol pečeno, maso polijemo po mesu in vse skupaj vrnemo v pečico ter poljubno zapečemo. Jovanka nam priporoča trideset minut. Jed potem vzamemo iz pečico, jo premažemo z nekaj žlicami kisle smetane in jo še za kakšnih deset minut vrnemo v pečico. Jed postrežemo s solato, jemo pa jo z rokami.

Rižoto s sivko naredimo na naslednji način. Najprej potenstamo por, nanj damo očiščeno sivko in oboje skupaj popražimo. Dodamo sol, poper, peteršilj, eno jušno kocko in na vse to kuhan riž. Vse skupaj še malo pokuhamo in jed je nared.

Dober tek! Če sta vam recepta všeč in želite poskusiti tudi druge Jovankine dobrote, ji najdete zbrane v kategoriji Kuhanje.

Zmotili so se!

Ko sem pred dvema mesecema prvič zagledala reklamo, ki me je opozarjala na to, da bo zima huda in me nagovarjala k nakupu zimskih pnevmatik, me je streslo po vsem telesu, čeprav je bilo takrat še tako toplo, da sem lahko okoli skakljala brez žab. Bognedaj, da bi imeli prav, sem si mislila. Vse kaže, da so se res zmotili.

S tem bi se gotovo strinjali prodajalci kostanja, ki nimajo daljših vrst. Logično, pečen kostanj in huda zima gresta skupaj, pečen kostanj in odpeta bunda seveda ne. Če sem povsem iskrena, me je mikalo, da bi si privoščila sladoled, ker pa je december mesec za nadaljevanje poleti prekinjene shujševalne diete …

Četudi bi mogoče bilo minus deset, na srečo ni, bi mi bilo toplo pri srcu ob pogledu na “družinico” s spodnje fotografijo. Joj, so fletni.

Jutri pa grem s Trnovčanko gledat, kako bodo praznično osvetlili Ljubljano. Kulturna prireditev Ljudje, prižgimo luč! bo sicer posvečena spominu na dva slovenska klasična literarna avtorja, Franceta Prešerna, največjega slovenskega pesnika, ki se je na ta dan rodil, in Frana Milčinskega Ježka, najbolj priljubljenega slovenskega humorista vseh časov. O tem, da bova s Trnovčanko pregledali vse do zadnje stojnice, verjetno ni treba posebej pisati. Pač, od kulture se ne živi.

Ena decembrska!

Brcnite me v rito, da bom šla padat na rito!

Jup, potrebujem brco v rito. To je že tretja zima, ko vsak dan razmišljam o tem, da bi se odpravila na drsališče, potem pa se spomnim … Nekoč sem vijugala po Tivoliju, kot bi se bila rodila na drsalkah, zdaj pa sploh ne vem, ali še znam stati na ledu. Oja, želim znova vijugati, ampak ob misli na to, da bom prišla tja in se ves čas držala ograje ali pa ob vsakem spustu padala na rito …

Brcnite me, lepo prosim, v rito, da bom šla padat na rito!

Gorje, če sem se naslonila nanj!

ON JE BIL VETER

On je bil veter,
gorje, če sem se naslonila nanj,
padla sem,
si potolkla roke in obraz.
On je bil veter,
rad mi je kuštral lase,
mi odpenjal obleko,
žvenketal z odpadlimi listi
kakor s cekini,
mršil je trate,
gore in oblake
in pletel gladino vode
v bele čipke,
da me ni plašilo,
kar je v globini.
To je bil veter,
drevje je pelo,
trava je božala moje noge,
cvetlice so se klanjale,
kadar je hodil z menoj,
oblaki so se razgrinjali,
če sem hotela,
da sije sonce.
Visoka drž je drhtela
kot dlaka psa,
ki se dobrika gospodarici.
Od vsepovsod so se oglašali
ptičji napevi in klici.

To je bil veter.
Kadar je hodil z menoj,
je še prah na cestah oživel
in zrak je cvetel.

On je bil veter.
Kolikokrat sem si potolkla roke
in obraz, ko sem se naslonila nanj.
Vse se je zacelilo.
Svet je bil poln šepetov,
žarečih oblakov in sanj,
drhtel je kakor srce na pomlad.
Človek je bil mlad ob tem vetru.

Neža Maurer

Dilema o adventnem venčku!

November, sicer vedno najhujši mesec v letu, sem preživela v dobrem razpoloženju. Bravo jaz! Odločila sem se, da bom z dobro voljo nadaljevala, zato se bom letos šla veseli december, česar sicer ne počnem. Začela sem že včeraj, ko sem se odpravila v lov za adventnim venčkom, glede katerega imam sicer eno dilemo in eno težavo. Kupila sem namreč dva, enega želim imeti na zunanji strani vhodnih vrat, drugega pa na notranji. Dilema je naslednja. Kako hitro mi ga bo kateri od sosedov sklatil na tla ali odnesel? Kaj mislite?

Bom pač tvegala. Nakar nastopi težava. Na kakšen način adventni venček sploh pričvrstim na vrata? Žebljev vanje zabijala ne bom. Lepilni trak? Kaj drugega? Vesela bom vaših nasvetov. Aha, ne smem pozabiti napisati, na kakšen način bo blog veselodecembrski. Če me ne “zmlati” prašičja gripa, si boste lahko ogledali reportažo obiska Miklavža, Božička in Dedka Mraza. Če dobri možje slučajno berejo moj blog, naj tudi tukaj napišem, kar bom sicer napisala v pismih, ki jim jih bom poslala. Tako nekako se bo glasilo pismo Dedku Mrazu: “Vse leto sem bila pridna. Prosim, da mi prineseš princa. Lahko tudi brez rdeče pentlje.”

Kdo se baše?

Lakota je huda reč. O tem bi se gotovo strinjal možakar, ki je hrenovko “zmazal” z dvema, tremi ugrizi. Očitno ga ni niti malo motilo, da ne slovijo kot najbolj zdrava hrana. Seveda me zanima ime in priimek “požeruha” s fotografije.

Skratka, kdo se baše?

Vbod za vbodom!

DANES PRIDEM

Tvoje roke so hrapave
in vem, da rahlo drhtijo,
ko skozi šivanko časa
vdevajo nitko spominjanja.

Nerodno, vbod za vbodom,
šivajo robove jutra z večerom,
naivnost z modrostjo,
zamere z odpuščanjem.

Počasi, ker se je med naju
razraslo za tri griče trte.
Ko bi namesto zlatih jagod
rodila ljubezen,
bi oba znala ljubiti,
bi rosa na travah
ne imela okusa pelina
in osat ne bi prerasel cvetja.

Danes pridem čez ta travnik,
utrgam spominčico,
te objamem
in bova dolgo, dolgo jokala …

Tanja Petelinek

Jovankini recepti! aka Burek z bučo in paprike!

Burek že znamo speči, kajne? Burek s sirom. Ne? Jaz ga znam. Če ga vi še ne znate, preberite recept. Če ste se naveličali običajnega bureka in želite poskusiti drugačnega, vam z Jovanko priporoča burek z jedilno bučo in s skuto. Če se lotimo tega podviga, bomo potrebovali 250 gramov testa za burek, 250 gramov skute, mali por, dva stroka česna, poper, sol, dve do tri žlice kisle smetane in 500 gramov očiščene in naribane buče. V ponvi pražimo narezan por in dodamo še naribano bučo. Pražimo pet minut, nakar umaknemo z ognja, posolimo, popopramo, dodamo strt česen in skuto. Maso izmešamo, potresemo po testu, zavijemo in zložimo v naoljen pekač. Burek premažemo še s kislo smetano in ga damo v pečico, kjer ga na 200 stopinjah pečemo okoli pol ure.

In še paprike s krompirjem. Najprej naribamo krompir, vanj pomešamo na drobno narezano čebulo, posolimo, popopramo, dodamo malo vegete in z dobljeno maso napolnimo paprike, ki jih na 180 ali 190 stopinjah pečemo okoli eno uro. Preprosto, kajne? Jovanka pravi, da zelo okusno.

Dober tek! Če sta vam recepta všeč in želite poskusiti tudi druge Jovankine dobrote, ji najdete zbrane v kategoriji Kuhanje.

Izberite svoje!

Uganete, komu naj bi ta objava polepšala dan? Kateri izmed naših blogovskih prijateljic bo najbolj zaigralo srce, ko bo videla, da bomo debatirali o škornjih? Maxi, seveda. Ta objava je za njeno dušo. In duše vseh tistih, ki bi vsaj virtualno malo zapravljale, če že zares ne smemo, ker smo že tako in tako preveč spraznile svoje kartice. Jaz, na primer, je ne smem, ker moram spomladi kupiti nov avto in ne smem ga kupiti iz denarja, ki sem ga privarčevala do zdaj. Ta denar je nedotakljiv, privarčevati moram novega. Ne, za novonastalo resnost ni kriva recesija, kriv je tranzitni Saturn na natalnem Merkurju, ampak pustimo zdaj to …

Kateri so vam najbolj všeč? Nobeni?

Če res nobeni, potem prilepite fotografijo tistih, ki bi jih z največjim veseljem nosile. Ne, ni potrebno, da se ustavite pri eni fotografije. Saj se tudi sicer ne ustavimo pri enih škornjih, mar ne? Aja, jaz glasujem za številko štiri.

Ne grem na Ceco, ker se bojim gripe!

Druga Švica, kaj?

Jutri se bo v Ljubljani dogajalo. Oja, stavka bo. Ključni zahtevi, ki so jih sindikati naslovili na delodajalce in vlado, sta dvig minimalne plače na 600 evrov neto in umik vseh zanje spornih predlogov pokojninske reforme. Drugo zahtevo bom preskočila, ker pokojnina ni nekaj, s čimer bi si belila glavo. Ko bom imela 65, 70, 75 ali kolikor let bo potrebno imeti takrat, ko bom prišla na vrsto … Saj me razumete. Tistih nekaj mesecev, ki jih bom mogoče živela po upokojitvi, se bom že kako znašla. Kar pa se tiče minimalnih plač … Dejansko se čudim, od kod nekaterim ljudem motivacija, da vsako jutro vstanejo in se odpravijo na delo. Čudim se namreč zato, ker poznam kar nekaj ljudi, ki z “narejenimi urami”, dodatki za prevoz, prehrano, minula let in ne vem kaj še dobijo manj kot nekateri drugi, ki jih poznam in sploh ne hodijo v službo. Objava, ki je pred vami, je izjemno nedomišljena, kajti resnično ne vem, kaj naj napišem. S katerimi besedami naj namreč opišem “podn”? Kaj sploh lahko napiše nekdo, ki je videl plačilni listek človeka, ki ima 39 let delovne dobe in 186 opravljenih ur, izplačano pa mu je bilo manj denarja kot nekomu drugemu, sicer tudi zaposlenemu, samo na račun otroških dodatkov? Roko na srce, v primerjavi s prodajalkami iz moje najbližje trgovine, je zgoraj omenjeni gospod res gospod. One namreč ne dobijo niti teh piškavih 500 evrov.

V bistvu lahko napišem samo to, kar trdim že najmanj deset let. Ta država je “v pizdi” in z vsakim letom rine globlje. Denarja ni in vedno manj ga bo. Saj ga ne more biti. Veste, kako od nekdaj vidim našo državo? Uporabila bom prispodobo družine. En dela, trije zapravljajo. Prihodki družine so tisoč evrov, odhodki dva tisoč. Najbolj pa se gode tistemu, ki se najbolj “praska” po riti. Aja, še to. Nekdo, seveda ne tisti, ki dela, je iz družine v zadnjih dveh desetletjih odnesel vse vredno in prodal.

Škoda, da ne moremo začeti znova. Mogoče bi v drugem poskusu celo naredili kaj prav. Druga Švica, kaj? Kakor za koga. Za večino gotovo ne.

Čakam te!

ČAKAM TE

Čakam te, prisluškujem miže,
kdaj med tisoči stopinj
začutim tvoje,
kdaj med tisoči zaznam
tvoj dih.

Povsod te iščem:
po vseh križiščih,
po vseh poteh,
v potezah prihajajočih in odhajajočih,
v igri oblakov,
v menjavah senc pod večer …
O, leta dolgo te iščem.

Nekoč boš prišla.
Z lasmi dišečimi po vetru
in brezmejni prostosti,
usodna, neizbežna,
z očmi pogubnimi kot zamolkel tolmun,
ki skriva v sebi
zdaj smrt, zdaj življenje …
Nekoč boš prišla.

Ker moraš priti.

Ivan Minatti

Jovankini recepti! aka Jetrca in kifeljčki!

Bomo spet kuhali? Pa dajmo. Jovanka je poslala še dva recepta iz svoje kuhinje. Svinjska ali goveja jetrca v vinski omaki. Najprej na drobno narežemo čebulo, nakar se lotimo rezanja jetrc na majhne kose. Jetrca na hitro popečemo v ponvi. Zdaj je na vrsti omaka. Naredimo jo iz malo olivnega olja in vina, soli, popra in peteršilja. Popečena jetrca pomočimo v omako in jed je končana.

In še kifeljčki. Potrebovali bomo pol kile moke, 250 ml mleka, polovico kvasa, eno žličko sladkorja, žličko in pol soli, pol kisle smetane, eno jajce in 125 gramov raztopljene margarine. Najprej zmešamo eno žličko moke, eno žličko sladkorja, polovico kvasa in malo mlačnega mleka ter pustimo vzhajati. V jogurtov lonček damo beljak (rumenjak bomo porabili, da bomo premazali kifeljčke) in potem do polovice lončka nalijemo olje. Potem dodamo moko, sol, kislo smetano, vzhajan kvas, med gnetenjem pa dodajamo mlačno mleko. Jovanka opozarja, da je treba testo dobro zgnesti. Testa ne smemo pustiti vzhajati, ampak ga moramo takoj razvaljati v krog in narezati trikotnike širine sedmih ali osmih centimetrov. Vanje damo poljuben nadev, jih zavijemo in položimo v pekač, namazan z margarino. Kifeljčke prej s čopičem premažemo z margarino. Ko malo vzhajajo, jih namažemo še z rumenjakom in posujemo s sezamom ali makom. Pečemo jih približno pol ure in sicer pri 200 stopinjah. Kot sem omenila že zgoraj, je nadev poljuben, kifeljčki so namreč lahko slani ali sladki. Slani so lahko s skuto, hrenovko, sirom. Jovanka jih ima najraje z evrokremom, v katerega da mlete piškote in tako prepreči, da bi med peko stekel iz kifeljčka.

Dober tek! Če sta vam recepta všeč in želite poskusiti tudi druge Jovankine dobrote, ji najdete zbrane v kategoriji Kuhanje.