Žogca v ofsajdu

In nič več v pričakovanju sodniške piščalke

Vsi nedolžni, vsi poslanci!

Posted by zogca na april 19, 2012

Zvečer sedete pred televizor in pogledate Dnevnik, 24 ur ali Odmeve? Jaz skoraj vsak večer. Varčevanje, kriza, nižanje plač, zmanjševanje porodniških nadomestil, odpuščanje, propadanje podjetij, brezposelnost, ukazi iz Bruslja … Ko ugasnem televizor, sem depresivna in se začnem spraševati, kako bomo sploh preživeli. Spodbudnih novic ni, se pa kdaj pa kdaj najde kdo, ki me nasmeje do solz. Sinoči je to uspelo Ivanu Simčiču. To je tisti poslanec, ki so ga tako zelo načela leta, da se ne spomni imena niti enega sošolca ali učitelja iz srednje šole. “Ali naj ravnam etično in moralno in odstopim zaradi dejanja, ki ga nisem storil in zaradi katerega nisem bil niti ovaden, kaj šele obsojen? Ali pa naj ravnam etično in moralno in ne podležem pritiskom ulice in medijev?” Tako težka vprašanja si je včeraj zastavljal veliki mislec s slabim spominom, potem pa je prišel do zaključka, da ne bo odstopil, kajti če njegovo spričevalo morda je ponarejeno, ga ni ponaredil on, ampak nekdo drug. Seveda, on ga je samo kupil, zaradi kupovanja spričevala pa menda ne bo odstopil. Roko na srce, izbral je pravi dan. Ko je velik del Slovenije stavkal in so bile vse oči uprte v stavkajoče ter pobeglo vlado, je sklical tiskovno konferenco in postal zadnja novica. Vidite, to je najlepši dokaz, da ni treba imeti šol, da bi bil človek pameten. Pred slabima dvema tednoma sem bila prepričana, da nihče ne bo mogel preseči Ivana Vogrina, ki je na prav enaki tiskovni konferenci sebe primerjal z Jezusom Kristusom, ampak ne, Ivanu Simčiču je to uspelo. Hmmm, če sem povsem iskrena, bi bila tudi jaz v teh hudih časih pripravljena kdaj pa kdaj stresati hude bedarije, če bi to pomenilo, da bom štiri leta “vlekla” tako visoko plačo.

Advertisements

Posted in Politika | 7 komentarjev »

Mal’ muz’ke!

Posted by zogca na april 7, 2012

Posted in Glasba | 25 komentarjev »

Koncert Cece!

Posted by zogca na april 1, 2012

Bil je osmi marec, ko sta domov z velikim šopkom vrtnic prišli dve vstopnici za Cecin koncert. Prinesel ju je gospod, ki ne mara, da ga imenujem mož, ker naj bi to bilo strašno neosebno in naj ne bi izražalo prav nobenih čustev, zato bom napisala ljubi. Ena vstopnica je bila seveda zame, druga pa nikakor ni bila zanj, kajti on niti mrtev ne bi šel poslušat Cece. Druga je bila za našo Jovanko Broz. Da bi bilo veselje še večje, sta bili vstopnici za VIP stojišča, kar ni pomenilo samo tega, da sva bili z Jovanko pod samim odrom (ali če hočete pod Cecino miniko), ampak tudi in predvsem to, da se pred in po koncertu nisva nič “gužvali”. Oja, po navadi “priti noter” pomeni pravi podvig, ki zahteva vsaj eno uro časa in precej živcev. Sinoči sva skozi vhod Gospodarskega razstavišča prišli v pičlih treh minutah, potem pa sva pri šanku “čikali” in vlačili po zobeh prihajajoče. Zaradi čevljev. Kot vedno doslej nama tudi tokrat ni bilo dano doumeti, kako ženske lahko na koncert pridejo v tako visokih petkah. Imam občutek, da so bile petke še višje kot na prejšnjih koncertih in da jih je bilo še več. Ne mislite, da pod pojem visoke petke v tem primeru sodijo tiste, ki merijo pet centimetrov. Ne, ne pet. In tudi deset ne. Pišem o petkah, ki merijo petnajst centimetrov in več. Kako gospodične (in tudi kakšna gospa) v njih zdržijo šest ur in več, mi je nedoumljivo. Oja, šest ur traja cela reč. Od devetih do treh. Ko sva z Jovanko nehali “čikati” in opravljati pri šanku ter sva se odpravili v dvorano, je bila ura pol desetih in je svoj nastop ravno zaključila neka mlada pevka. Nakar je bil eno uro na odru tisti pevec, ki sicer poje v En Pubu in je pred leti tekmoval v nekem vsejugoslovanskemu šovu, podobnemu Big Brotherju. Totalen žur. Potem so sledile še folkorne skupine …

… in ob pol dvanajstih je na oder prišla Ceca. Zelo pomankljivo oblečena in z “geštelom”, da padeš dol. Okej, tukaj pomaga tudi silikon, ampak vseeno.

Če se Jovanka in jaz kaj vprašava, ozvočenje tokrat ni bilo takšno, kot bi moralo biti, za kar pa verjetno ne gre kriviti Gospodarskega razstavišča, kajti te težave ni bilo, dokler so bile na odru predskupine. Naju je to motilo ravno dovolj, da nisva čisto “padli noter”, sva pa vseeno prepevali in plesali.

Ko sva vmes morali na zrak, ki je bil seveda pomešan tudi z nikotinom, sva opazili samo eno gospodično, ki je poleg svojih čevljev stala na mrzlih tleh, vse druge so se dobro držale in res, kapo dol. Do majskega koncerta Lepe Brene bodo njihove noge verjetno že okrevale. In potem se spet vidimo. Moje petke gotovo ne bodo višje od petih centimetrov. Že s temi zna ob treh zjutraj biti hudo.

Posted in Koncerti | 13 komentarjev »

Ogabna kampanja!

Posted by zogca na marec 23, 2012

Ura je nekaj minut čez deseto zvečer in ko bom na splet dala to objavo, bo okoli pol enajstih. Ne bom kršila predreferendumskega molka. Da bom v nedeljo obkrožila ZA, gotovo veste vsi, ki me poznate, berete, klepetate z menoj. Zavedam se, da vsi ne delijo mojega mnenja, kot se tudi zavedam, da je prepričevati prepričane nesmiselno, zato tudi na blogu nisem pisala o tem, zakaj bi morali vsi obkrožiti ZA, ne morem pa mimo letaka, ki se je danes znašel v našem nabiralniku. V roke mi ga je dal moj dragi, ki ga je že videl in je hotel preveriti, ali bo tudi moj odziv takšen kot njegov. Ko sem videla tole …

… sem se raznežila. Skoraj do solz. In potem odprem …

Fuj in fej takole zlorabljati materinska čustva.

Posted in Politika | 10 komentarjev »

“Un” Francoz!

Posted by zogca na marec 17, 2012

Če ne bi časa, ki ga preživim za računalnikom, potratila za igranje igrice (ki je, da bo vse skupaj fejst ironično, kuharska), bi imela “unega” Francoza na blogu takrat, ko je bil najbolj aktualen, ampak bolje pozno kot nikoli. Seveda ima “un” Francoz ime, samo jaz si ga zelo dolgo nisem zapomnila, zato sem govorila “un, un Francoz iz Umetnika”. Frajer je dobil oskarja, jaz pa bom še vedno morala njegovo ime poguglati, da ga ne bi napisala narobe.

Priznam, Umetnik me ne gane, čeprav je menda tako dobro drugačen, da si je oskarja več kot zaslužil. Dvomim, da bi imela živce, da bi ga pogledala do konca, filma, ki je dobil oskarja, pa ne moreš nehati gledati na sredini. Ne spodobi se.

Če ne želim gledati filma, pa toliko raje vidim njegovega glavnega igralca Jeana Dujardina. Aha, poguglala sem. Ko sem na CNN-u spremljala tisto, čemur pravijo rdeča preproga, sem večkrat slišala, da naj bi Jean bil tako lep kot njegova tekmeca Brad Pitt in George Clooney. Slednja sta, vsaj kar se mene tiče, postala kič.

Mljask.

In še en mljask.

Če naj bo to rajc, potem se skoraj spodobi, da ga vidimo tudi brez oblačil.

Ker bistvo rajca niso moja blebetanja, ampak fotografije, ne bom nakladala in se bom lotila pisanja naslednje objave, ki bo politična. Če mi uspe “pasti noter” lahko spišem deset objav, kajti naša politična scena se spreminja v pravi pravcati cirkus. Če ne bi bilo smešno, bi bilo zelo žalostno.

Posted in Rajcanje | 6 komentarjev »

Zbogom, Lucio!

Posted by zogca na marec 2, 2012

Posted in Glasba | 3 komentarji »

Ste me pogrešali?!?

Posted by zogca na februar 29, 2012

Tukaj sem. Verjetno ste opazili, da kar nekaj časa nisem uspela “spacati skupaj” nobene objave. Oja, prepričana sem bila, da bom tudi po porodu lahko vsak dana pisala na blog. Napaka. Zakaj mi ni nihče povedal, da je z dojenčki toliko dela? Vsi so mi govorili, da samo spijo. Kdaj pa kdaj je kdo omenil dojenčka, ki je imel krčke in potem navrgel, da v tem primeru so pa starši res ubogi. Pa dojenček seveda tudi. In da, moja punčka je imela krčke. Prestrašno. Ob enajstih zvečer sem jo nahranila in dala spat, zaspali pa sva ob devetih, desetih zjutraj. Enkrat, dvakrat, trikrat in postaneš zombi. Trajalo je več kot mesec dni. Ko se mi je že skorajda zmešalo, so se krčki čudežno končali. Zdaj s hranjenjem ob dveh ponoči spi od osmih zvečer do osmih zjutraj. Raj na zemlji. In tudi čez dan spi kar nekaj ur. Res, nebesa so se mi odprla. Zdaj ko se je moja punčka spravila v red, bi se spodobilo, da se tudi jaz. Po porodu nisem shujšala niti enega samega grama. Neugledno. Okoli hodim z nenalakirani nohti. Neugledno. Oblečem pa … Kar mi prvo pride pod roke. Neugledno. Zato pa mojo punčko kličejo dojenčica manekenčica. Po navadi sem vsako pomlad na blog dala fotografije mojih novih pridobitev, ampak letos si pa nisem kupila ničesar, zato … Vem, da sem obljubila, da ta blog nikoli ne bo blog o pleničkah, flaškah in podobnem, ampak dojenčkasta moda pa je dovoljena, kajne?

Pikapolonica.

Jagoda.

Žirafa.

In čebelica. Če se je to zdelo še tako nemogoče, Miša dejansko ima več oblek od mene. In ne, nisem norela po trgovinah in kupovala do nezavesti. Malo sem res. Če bi napisala, da nisem, mi tako in tako ne bi verjelo. Ko si dojenček, te ljudje zasujejo z darili. Škoda, da to potem z leti mine. Prihodnja objava bo, obljubim, veliko manj oziroma nič dojenčasta. Pripravljam en hud rajc za pupe. Se beremo.

Posted in Življenje | 26 komentarjev »

Let’s go, girls!

Posted by zogca na december 29, 2011

Posted in Glasba | 15 komentarjev »

Samo po ljubezni …

Posted by zogca na december 28, 2011

V SEBI

V sebi nosimo
čiste izvire,
brezmadežne ustne otroške,
ki še niso preklinjale,
bratov sodile,
ki še niso razlile krivice
po podu ranljivem.
V sebi nosimo
dobra hotenja,
poštene,
iskrene namene,
a ko nas čas preokrene,
postanemo kalni
znotraj in zunaj,
samo po ljubezni
preliti v luč.

Nataša Ahčin

Posted in Poezija | 5 komentarjev »

Vesel božič, druščina!

Posted by zogca na december 25, 2011

Posted in Glasba | 4 komentarji »