Skakljanje po 35 ali koliko že stopinjah celzija!

Hočem dež. Če bo samo še en dan tako peklensko vroče, bom primorana iti po poti Ala Bundyja in se preseliti v enega od bolje hlajenih nakupovalnih središč. Verjetno se sprašujete, zakaj sem v tej vročini rinila v pregreto mestno središče. Verjemite, da je pri meni doma bolj vroče. Uradno živim v savni. Ampak okej, bom nehala stokati in se bom posvetila današnjemu skakljanju. Pupi je šel kofetkat, jaz pa po trgovinah. Z vmesnimi postanki pri vodi. Do zdaj sploh nisem opazila te čudovite pipe.

Lokali na sončni strani so bili povsem prazni, zato pa do konca polni tisti, ki so se nahajali v senci. Ljudem je pač vroče.

Vsekakor pa je bilo najbolj vroče gospodu, ki sem ga srečala na vratih Orsayja in mu pomagala, da je vso svojo opremo spravil ven iz trgovine. Kaj je delal v trgovini, ne vem, sem pa slišala prodajalke govoriti, kako zelo se jim smili. Malo pozneje sem ga opazila na ulici. Kaj točno je počel in zakaj, to zame ostaja skrivnost.

Ogledala sem si, kaj so prodajali na ulici, vendar sem kupovala samo po trgovinah. Ena kiklica, tri oblekice in dvoje pajkic, vse skupaj petdeset evrov. S tem sem začela in tudi končala letošnje razprodaje.

Ker se nama s pupijem v tej vročini ni ljubilo kuhati, sva se podala na kosilo v mojo najljubšo restavracijo. In potem proti domu. Na poti v savno imenovano stanovanje je bilo treba preživeti savno imenovano avto. Hmmm, resno razmišljam, da bi se do naslednjega poletja amerikanizirala in temu primerno klimatizirala.

Objavo bom zaključila z najnovejšo ljubljansko pridobitvijo, namreč z zasloni, ki nas obveščajo, kdaj bo prišel naš avtobus. To je nekaj, o čemer sem sanjarila že pred dvajsetimi leti. Zdaj mi ne bo kaj prida koristilo, ker se z avtobusom skorajda ne vozim, sem pa vseeno vesela, da ta reč obstaja. Okej, samo še pritisnem na “objavi”, potem pa se odpravim molit za dež, zraven pa si bom pela tole pesmico.