Žogca v ofsajdu

In nič več v pričakovanju sodniške piščalke

Archive for the ‘Ljubezen’ Category

Česa se dandanes moški ne bojijo?

Posted by zogca na avgust 20, 2010

Oja, še vedno sem lena in še vedno se mi ne ljubi pisati. Saj ne boste hudi, če na “vržem na vrh” še eno staro objavo. V bistvu me stare objave, ta šteje skoraj dve leti in pol, zabavajo, kajti lahko preverjam, koliko se je moje mnenje o določenih stvareh spremenilo. Ko gre za moške, se je vsekakor precej. Takole sem pisala nekoč: Zadnje dni sem na spletu brala članke in forumske debate o samskih moških, ki so starejši od trideset let. “Mlade gospode”, narekovaji so z razlogom, bi sodeč po prebranem lahko razdelila na dve skupini. Prva in manjša skupina uživa v svoji samskosti in se čustveno z ženskami ne zapleta. O tej skupini nimam česa napisati, lahko samo spoštujem odločitev teh moških. In druga, veliko večja skupina, ki se boji … Česa se ne boji? Ti moški se bojijo biti z žensko. Bojijo pa se tudi biti sami. Bojijo se poroke. Še bolj se bojijo ločitve. Bojijo se, da jih bo ženska zanemarjala. Hkrati se bojijo, da se bo preveč ukvarjala z njimi. Bojijo se otrok. In se hkrati bojijo tega, da jih ne bodo mogli imeti. Bojijo se žensk, ki slabo zaslužijo, ker mislijo, da jih bodo izkoriščale. Hkrati se bojijo žensk, ki zaslužijo preveč, kajti potem oni ne bodo pravi moški in bodo svojo moškost dokazovali tako, da bodo od tod do večnosti tekmovali z njimi. Bojijo se pristopiti ženski. Hkrati pa se bojijo pogumnih žensk, ki si upajo pristopiti njim. Bojijo se, da bo ženska kot klada ležala v postelji, ker potem je seks pravi dolgčas. Ampak bojijo se tudi tistih divjih, ker vedo, da bodo potem nenehno premlevali, ali so sami dovolj dobri. Tisti, ki nimajo denarja, se bojijo, da ženski ne bodo mogli dovolj nuditi. Tisti, ki imajo denar, se bojijo, da jim ga bo ženska pobrala. Če je ženska preveč privlačna, se bojijo, da jih bo prevarala. Če je premalo privlačna, se bojijo, da se jim bodo prijatelji posmehovali. Če je ženska feministka, se bojijo, da bodo doma copate. Če je ženska tradicionalna, se bojijo, da bodo morali biti pravi, tradicionalni moški. Česa se torej dandanes moški ne bojijo?

Kajpak do teh zaključkov prideš, če jih bereš med vrsticami. Redki so tisti, ki priznajo, da jih je strah. Tako je, bojijo se priznati, da jih je strah. Tudi tega se bojijo. Kaj pa ljubezen? Strah je edino čutenje, ki je tako močno, da človeku zamegli vero v to, ali prav čuti. In da, pogosto je strah močnejši od ljubezni. Pobegniti je treba namreč od tiste, ki je bila poslana od hudiča, da prav njim uniči življenje.

In od takšnih, ki se bojijo samih sebe, me pričakujemo, da nas bodo zaščitili? Zbudi se, Žogca, ura je 19.45.

Advertisements

Posted in Ljubezen | 134 komentarjev »

Partner ali otrok?!?

Posted by zogca na avgust 15, 2010

Aha, spet sem lena za pisanje, kar seveda pomeni, da bom “vrgla na vrh” eno od objav s starega bloga in pustila, da se (po možnosti tudi) skregate o nečem, kar je pred dvema letoma že bilo povod za zelo burno debato. Takole sem takrat napisala: Od malih nog sem bila izjemno radovedna in zato so morali moji starši odgovarjati tudi na zelo nemogoča vprašanja. Ničkolikokrat sem ju spravljala v zadrego. Vendar zanimivo, nikoli nista bila v zadregi, ko sem vprašala … Očka, imaš ti raje mamico ali mene? Vedno je brez razmišljanja odgovoril, da ima raje mene. Mamica, imaš ti raje očka ali mene? Vedno je brez razmišljanja odgovorila, da ima raje mene.

Še danes, priznam, ko mi gre kdaj na otročje, preverim, ali imata res najraje mene. Skratka, vedno mi je bilo logično, da imaš otroka raje kot partnerja. Že rojenega otroka. Kaj pa, ko otroka še ni? Ko ga je šele treba narediti?

K pisanju te objave me je spodbudila tema na forumu, v kateri je nesrečna ženska zapustila tudi nesrečnega moškega, kajti ženska si je želela otrok, moški pa ne. Na forumih sem prebrala že več takšnih tem. Tem žensk, ki so spraševale, ali naj moškega zapustijo, ker noče imeti otrok. Ali pa so moškega že zapustile, vendar se jim je potem paralo srce, kajti imele so ga rade. Precej goreče komentarje, ki se vedno pojavijo, je mogoče razdeliti v dve skupini. Ena skupina žensk trdi, da te moški nima rad, če noče imeti otroka s teboj. To, da ima nekdo s teboj potomce, naj bi bil znak ljubezni. Druga skupina pa je prepričana, da te ženske svojih partnerjev nimajo dovolj rade, če so ji zapustile zato, ker nočejo otrok. Po njihovem prepričanju je moški takšni ženski bil samo sredstvo za dosego cilja. Nič več kot to. Ko se videle, da cilja ne bodo dosegle, so odšle. K nekomu, ki jim bo dal tisto, kar si najbolj želijo, otroka.

Ker sama nimam otrok in ker niti nimam pretirano velike želje po otrocih, mi je seveda bližje razmišljanje druge skupine. In se nikakor ne strinjam s trditvijo prve skupine, da naj bi to, da nekdo s teboj želi imeti potomca, bil znake neke velike ljubezni, kajti poznam preveč moških, ki so žensko zapustili skupaj z dojenčkom, ki so si ga tudi sami želeli in ga niso naredili po nesreči, ampak načrtno. In ko pomislim … Veliko žensk ima težave z zanositvijo, nekatere pa sploh ne morejo imeti otrok. Je potemtakem prav, da moški, ki si želi otrok, takšno žensko zapusti, ker mu jih ne more dati? Ne more, noče, mar ni vseeno? Rezultat je namreč isti, otrok ni. Kaj je torej pomembnejše, ljubezen ali otroci? Je to ljubezen, če zapustiš enega moškega, ker noče imeti otrok in greš k drugemu, ki ti jih je pripravljen narediti? V takšnem primeru ženska ljubi prvega ali drugega moškega? Ali gre samo za preračunljivost, da je s tistim, ki ji da tisto, kar si želi? Če naj bi ljubezen bila nesebična, potem to ni ljubezen. Na nek način pa ima prav tudi prva skupina. Ni rečeno, da si moški ne bo čez dvajset let premislil, ker pa bo partnerka takrat že prestara za rojevanje, si bo omislil drugo, mlajšo. Tista pa, ki se je zavoljo ljubezni odrekla želji po otrocih, pa bo ostala tako brez partnerja kot brez otrok.

Jaz povem po pravici, pa četudi vem, da to zveni precej sebično … Več mi pomeni, da mene ena močna, vendar hkrati tudi nežna, moška roka boža po ritki. Več od tega, da bi jaz lahko previjala ena malo pokakano ritko.

Zdaj pa grem poklicat starše in preverit, ali imata mene še vedno raje kot drug drugega. In mama bo verjetno rekla, da sem že prestara za spraševanje neumnosti. Potem se bo oglasil oče in ji rekel, naj pusti otroka pri miru. Nakar se bo ona oglasila z ugotovitvijo, da nisem več otrok, ampak se samo tako vedem. Sledilo pa bo ugotavljanje, kaj natančno je narobe z našo generacijo, da nikakor ne more odrasti.

Posted in Ljubezen | 100 komentarjev »

Jezus IN jaz ali Jezus ALI jaz? aka Ena stara, ampak dobra objava!

Posted by zogca na avgust 1, 2010

Ker sem zadnje dni lena za pisanje, nisem pa lena za branje, sem šla brskat stare objave in sem se odločila, da jih bom nekaj, ki so na tistem starem blogu sprožile najbolj burne debate, “vrgla gor” in mogoče spet kakšno rečemo. Takole sem pisala pred skoraj dvema letoma: Za objavo, ki je zdaj pred vami, sem se še posebej potrudila. Kar nikakor ne pomeni, da se tudi sicer ne potrudim. Vedno se, ker bi me bilo sram, če se ne bi. Zakaj tokrat še posebej? Ker nisem hotela komu narediti krivice. Zato sem guglala, guglala, guglala … Prav tako želim poudariti, da objava nikakor ni namenjena žaljenju vernikov in njihove vere. Kajti to ni objava o veri, ampak objava o vernikih in njihovi izbiri življenjskega sopotnika.

Pred mnogimi leti mi je gospa, ki jo imam zelo rada in jo izjemno spoštujem, povedala, da je sicer imela več fantov, vendar je ves čas vedela, da se z nobenim izmed njih ne bo poročila, kajti niso bili verni, ona pa je na vsak način hotela vernega moža. Vse drugo je bilo zanjo nesprejemljivo. Meni se sicer takšno razmišljanje zdi absurdno, ampak vsak ima pravico do mnenja, ki je zame lahko absurdno. Je žal edina, ki mi je to povedala iskreno in brez kakršnegakoli sprenevedanja. Poznam namreč kar nekaj vernih ljudi, ki so imeli več zvez z neverniki oziroma nevernicami, na koncu pa so se poročili z vernikom oziroma vernico. In za živo glavo ne bodo priznali, da je prav vera bila pika na i. Če začnem vpiti, da gre za diskriminacijo, mi lahko rečete, da je izbira zakonskega partnerja svobodna. In res je. Ni pa, vsaj kar se mene tiče, pošteno, da je nekdo dovolj dober, da se z njim več let sestajate, hodite na izlete, počitnice, seveda tudi spolno občujete, potem pa …

Kot sem napisala zgoraj, guglala sem, guglala in guglala. “Spoznal sem dekle, s katerim se občasno sestajam. Pojavila se je možnost, da bi skupaj preživela preostanek življenja, torej bi se nekoč poročila. Težava se pojavi, ker dekle ni verno in nima opravljenih nobenih zakramentov. Ko je tema pogovora prišla na to, je odvrnila, da je ateistka in da izhaja iz take družine, v kateri so vsi ateisti. Njen oče je bil namreč direktor velikega podjetja in kot takšen je moral biti komunist. To pa ne pomeni, da ona podpira komunistično ideologijo, le vera ji je tuja. Ker si nikakor ne predstavljam poroke, ki ni cerkvena, saj to potem sploh ni poroka, pač pa podpis nekih papirjev, vas sprašujem, kaj mi svetujete, da naj naredim, da bom dekle pridobil, da bi uvidelo smisel vere in bi bilo z dušo in srcem pripravljeno sprejeti vse zakramente in vse skupaj nekoč ovekovičiti s svetim zakonom.” Pričakovala sem, da bodo mladeniču svetovali, naj se z dekletom poroči, če je med njima ljubezen, vendar je šla žal večina nasvetov v povsem drugi smeri. Od tega, da naj ji med romantičnimi sprehodi ob opazovanju zvezd skuša predstaviti razmišljanje, da je njiju oba ustvaril Bog. Do tega, da naj jo ob nedeljah začne voditi k maši in ji razlaga, kako, kaj in zakaj. Samo ena mu je napisala … “Ne vem, zakaj bi se ona morala spreobrniti. Zakaj je ne moreš sprejeti takšne, kot je? Ona od tebe ne zahteva, da prenehaš hoditi v cerkev. Če želiš imeti uspešno partnersko zvezo, se boš moral naučiti prilagajati tudi sam.”

Med guglanjem sem ugotovila, da obstaja kar nekaj skupin, ki delujejo v okviru Cerkve in vernikom pomagajo poiskati vernega parnerja. Lahko bi jih nekaj naštela, vendar jim ne želim delati reklame. Predvsem zaradi dvojega. Zaradi razmišljanja, da je sicer vsako sklepanje zakonske zveze tveganje, vendar pa je tveganje manjše, če se poročiš z vernikom oziroma vernico. Česar statistika niti pod točko razno ne potrdi, kajti delež ločitev pri kristjanih je skoraj enako visok kot pri atestih. Predvsem pa zaradi izjave, da poroka traja en dan, zakon pa vse življenje in te potem do konca tvojih dni tepta ateist.

Zakaj naj se ne bi poročil z ateistko, je lepo zapisal en mladenič, ki sicer nima pomislekov o druženju z ateiskami, poročil pa se bo z vernico. Meni namreč, da so verna dekleta bolj poštena in ljubeča, veliko moralnejša, vsekakor bolj zvesta in še je našteval. Do tedaj vse lepo in prav, ampak … Kje pa je morala v druženju z dekleti, za katere vnaprej veš, da jih boš zapustil, ker ne ustrezajo merilom? Kje je tukaj poštenje? In ko sem že pri tem … Če je Bog pomembnejši od vsega, tudi od ljubezni, kje je Bog pri vsemu temu spolnemu občevanju pred zakonom? Pri spolnemu občevanju, za katerega vsaj eden, tisti, ki je veren, ve, da ne bo vodilo v zakon? Pri vsemu temu spolnemu občevanju med moralnimi verniki in nemoralnimi vernicami ali obratno?

Jaz sicer veljam za ateistko. Tudi velikokrat napišem, da sem ateistka. Čeprav v resnici verjamem v Boga. Na nek povsem drugačen način. V nekega povsem drugačnega Boga, ki je mogoče samo moj. Pri meni ni nobenih Jezusov in podobnih “junakov”, če pa bi bili, se nikoli ne bi pojavilo vprašanje Jezus IN jaz ali Jezus ALI jaz. Ker mojemu Bogu je najpomembnejša ljubezen. In kdor ima v srcu dovolj ljubezni, je ima dovolj za Jezusa in zate, zame, zanjo, zanj … Ljubezen pa, kolikor je meni znano, ni preračunljiva. Zgoraj napisano vsaj zame je preračunljivost. Kako naj izberem, da bom manj tvegal/tvegala?

Mene je moja mama učila, da ni pomembna narodnost, barva kože, verska pripadnost, ampak tisto, kar je v srcu. In da, se mi njen nasvet zdi veliko boljši od nasveta “poišči si enega/eno, ki ti bo bolj podoben/podobna”. In moja mama, četudi ne hodi v cerkev, je mojemu očetu že skoraj 38 let poštena, ljubeča in zvesta žena.

Kolikor sta meni znana “lik in delo” Jezusa Kristusa, on ni učil diskriminacije. Popravite me, če se motim.

Verjeli ali ne, k pisanju te objave me je spodbudila fotografija majice z napisom “Rada imam fante, ki imajo radi Jezusa”. Resno pa tudi razmišljam o tem, da bi si kupila majico s tem napisom. Prepričana sem, da bi tisti, ki imajo radi Jezusa veliko prej kot ta napis opazili moje bujno oprsje. Na koncu smo vsi samo ljudje, mar ne?

Posted in Ljubezen | 77 komentarjev »

Saj ni res! Ups, očitno je!

Posted by zogca na julij 19, 2010

Na mojem blogu smo že veliko tolkli po tipkovnici zaradi maminih sinčkov, o hotelu mama pa sem lani spomladi spisala tudi celo objavo. Takrat smo, če me spomin ne vara, ugotovili, da so za ta fenomen krivi tako moški, ki nikakor ne želijo odrasti, kakor tudi njihove mame, ki jim ne pustijo odrasti, kajti s sinovim (pa tudi hčerkinim) odhodom njihovo življenje izgubi smisel. Nekatere mame pa gredo celo korak dlje. Saj veste, če človek stvari prepusti naključju, ima petdeset odstotkov možnosti, da se ne iztečejo, kot bi si želel. Dnevnik poroča o Geri Brin, ki je našla inovativno in izjemno kreativno rešitev za vse ženske, ki se bojijo svojih bodočih snah in ne odobravajo okusa in izbire svojih sinov. Gospa je izdelala spletno stran, na kateri ženske (predvidevam ali pa vsaj upam, da moški tega ne počnejo) svojim otrokom, vnukom, nečakom itn. iščejo bodoče zakonce. Colbyja, sina gospe Geri, sploh ne moti, da mu mama išče ženo. Pa saj, ste od maminega sinčka pričakovali kaj drugega?

Posted in Ljubezen | 41 komentarjev »

Kdo laže, kdaj in zakaj?

Posted by zogca na april 26, 2010

Tokrat bom pisala zelo malo oziroma skorajda nič, kajti menim, da ni potrebno. Janis je namreč napisala vse. Ali pa vsaj povsem dovolj. V eni temi, ki jo je odprla ženska, ki očitno res ne razume moških, je zapisala: “Če malo posplošim, moški lažejo, dokler ne dobijo seksa. Ženske lažejo, dokler ne dobijo zaželenega števila otrok. Ko je cilj dosežen, je vse, kar ostane, čista resnica. Če ti moški govori, da te ima samo za seks, je to resnica. In če ti ženska pravi, da se sedaj, ko ima dovolj otrok, hoče ločiti, ker ji grejo tvoje lastnosti že nekaj let na živce, govori resnico.” Ima še kdo kaj za dodati na ta kdo laže, kdaj in zakaj?

Posted in Ljubezen | 9 komentarjev »

Porazna statistika!

Posted by zogca na marec 26, 2010

Ste kdaj slišali, da naj bi moški vsakih nekaj sekund pomislili na seks? Jaz sem. Večkrat. Vedno sem si rekla, da imam z moškim spolom vsaj nekaj skupnega. Kot vemo, z moškimi sicer že zelo dolgo nimam prav nič skupnega. Okej, mogoče ljubezen do nogometa. Nocoj pa sem na spletni strani Vizite prebrala naslednje: “Po podatkih neke raziskave, kar 54 odstotkov moških na seks pomisli približno enkrat na dan, 43 odstotkov nekajkrat na teden ali mesec, štirje odstotki moških pa na seks pomislijo zgolj enkrat mesečno.”

Če bi ga imela, bi mi takoj zdaj padel dol.

Posted in Ljubezen | 61 komentarjev »

Ljubosumje, nasilje in celo smrt!

Posted by zogca na marec 21, 2010

V dveh letih, odkar v ofsajdu pišem ta blog, smo na njem po dolgem in počez prečesali skorajda vse teme, ki so tako ali drugače povezane z ljubezenskimi odnosi, vendar se, če me spomin ne vara, nikoli nismo dotaknili ljubosumja. Ne vem, koliko spremljate trače in črno kroniko (kajti ta novica je bila oboje), ampak prejšnji teden je v Beogradu maneken Filip Kapisoda ustrelil pevko Ksenijo Pajčin, potem pa naredil samomor. Bila sta par in on se bil povsem očitno odločil, da pevke ne bo imel nihče, če je ne more imeti (samo) on. Kot motiv za zločin so zelo hitro navedli ljubosumje. Še posebej zato, ker ju je v dnevih pred umorom in samomorom policija obiskala kar dvakrat. Enkrat je namreč Filip vdrl v stanovanje, drugič pa sta se za štirimi stenami “samo” prepirala in pretepala. Ksenija je obakrat naredila usodno napako, ko je policistom rekla, naj se ne vpletajo, ker se imata rada in bosta težave rešila sama. Če dobro pomislim … Ne samo, da na blogu nikoli ni bilo debate o ljubosumju, tudi o nasilju v zvezi ne.

Ker je Ksenija veljala za eno najlepših Srbkinj in je svojim res obupnim pevskim sposobnostim navkljub bila nenehno prisotna v medijih, je bil odziv na njeno smrt res velik. Kot se tudi spodobi, so mnogi mediji začeli ženske opozarjati, da takšne usode sploh niso tako redke, da se to dogaja vsak teden, le da žrtve ne živijo v soju žarometov.

V Blicu oziroma v eni izmed revij, ki jih Blic izdaja, so objavili tudi intervju z doktorjem Zoranom Milivojevićem, ki je med drugim povedal tudi naslednje: “Ljubosumje je nekaj povsem normalnega, če se izraža v neki razumni meri, nikakor pa ni dokaz ljubezni. Ljubosumni so tako moški kot ženske, vendar to kažejo na drugačen način. Ženske bolj iskreno, jočejo, hočejo razlago, pogovor, medtem ko moški ne priznajo, da so ljubosumni.” Milivojević pravi, da moški trdijo, da niso ljubosumni, oni menda samo ne dovolijo, da bi jih ženske vlekle za nos. Agresivni so do svojih izbrank, medtem ko je ženska jeza ponavadi usmerjena k tretjim osebam. Za ljubosumje pa Milivojević krivi strah, da nas bo patrtner nehal imeti rad in bo odšel. Ljubosumni ljudje namreč menijo, da si ne zaslužijo ljubezni, ta strah pa je globok in ponavadi izvira iz otroštva.

Tako nekako naj bi bil po Milivojeviću videti ljubosumen človek. Nenehno išče dokaze ljubezni. Ves čas gleda v telefon in čaka klic. Obseden je s tem, kod hodi in kaj počne njegov partner oziroma partnerka. Nenehno želi potrditev tega, kako zelo pomemben je. Daljša kot je zveza, teže je ljubosumje držati pod nadzorom in ko pride do nasilja, Milivojević seveda svetuje, da zvezo končamo. Zelo zanimiva oziroma verjetno kar najbolj zanimiva (ker vse drugo mi je na nek način logično) pa je Milivojevićeva ugotovitev, da je takšno (nedvomno patološko) ljubosumje nemogoče “zavohati” že na začetku zveze.

Kakšne so vaše izkušnje z ljubosumjem? Meni na srečo ta zelena pošast (kot bi rekli Američani) nikoli ni krojila življenja. Oba partnerja sem si izbrala takšna, da sem jima lahko povsem zaupala in res nikoli nisem bila v skrbeh, da bi me lahko varala. In tudi zanju verjamem, da nikoli nista bila v skrbeh zaradi mene. V zvezi, v kateri ne bi vladalo takšno zaupanje, pa ne bi niti hotela biti. Če česa, potem ne prenesem nenehnega strahovanja, norenja, zasliševanja, skratka vsesplošne psihoze.

Pevko so včeraj pokopali. Dan prej tudi njenega morilca. Mediji bodo zgodbo seveda “glodali” še naprej. Malo prej sem naletela na članek z naslovom Od strasti do smrti, ki zelo lepo opisuje, kako zelo bolna sta bila od te svoje ljubezni, ki je na koncu oba stala smrti. Javnost ju bo pozabila, starši nikoli, danes pa se takšna zgodba dogaja nekim drugim parom … Še za konec. Meni osebno bo še nekaj časa ostala v spominu zaradi izjave: “Oprsje je moje, samo plačala sem ga.” Peti pa res ni znala.

Posted in Ljubezen | 138 komentarjev »

Razhodi prek spleta so postali pravi hit!

Posted by zogca na februar 25, 2010

Če ne veste, ali vas je pustil, preverite spletno pošto in njegov Facebook status. Tako se glasi naslov članka, ki sem ga zasledila na spletnem portalu Dnevnika. “Prekinitve zveze prek spleta bodo kmalu prevladale. Večkrat je ta način bolj enostaven, hitreje je, pa še izognemo se nesporazumom,“ je povedal Sean Wood, marketinški menedžer DateTheUk, servisa za spoznavanje in iskanje partnerja, ki je naredilo raziskavo, na osnovi katere so ugotovili, da je prekinjanje zveze prek interneta postal pravi hit. Vse več je namreč tistih, ki partnerja odslovijo kar na Facebooku, Twitterju ali pa prek spletne pošte. Da se izognemo nesporazumom? Saj ne vem, kaj bi napisala. Po novem moramo očitno, če smo v zvezi, vsakodnevno pregledovati partnerjev profil na Facebooku ali Twitterju, da bi pravočasno izvedeli, kdaj je naš zunajzakonski partner svoj status iz “v zvezi” spremenil “v samski” ali pa je naš zakonski partner svoj status iz “poročen” v “ločen” ali pa “je zapleteno”.

Ne, res se ne spodobi, da temu ne bi sledili in potem povzročali nesporazume, katerim se je naš (nekdanji) partner tako plemenito hotel izogniti.

Posted in Ljubezen | 32 komentarjev »

Ugajanje in samospoštovanje!

Posted by zogca na februar 23, 2010

Tokrat bom začela kar z vprašanjem. Kako daleč ste pripravljeni iti, da bi bili nekomu všeč, da bi vas sprejel, da bi lahko bili z njim v zvezi? Vprašanje pravzaprav ni moje, v enem izmed svojih člankov ga je zastavil doktor Zoran Milivojević. Seveda ni napisal samo vprašanja, ampak tudi odgovor. Pač svoj. Mene pa zanima vaš. Milivojević piše, da so naše želje izjemno pomembne, kajti prek njih izražamo sebe. Ženska, ki se na samem začetku zveze preveč trudi, da bi ugajala moškemu (in obratno, predvidevam), da bi se čim bolj približala njegovi podobi idealne ženske, skriva sebe. Rezultat takšnega početja je seveda porazen. On je ne pozna (in obratno, predvidevam), pa tudi ona ne more živeti tistega, kar resnično je. Ko je igranja enkrat konec, seveda sledi razočaranje, igranje na dolgi rok pa je sploh ena sama katastrofa, ker partner v resnici ne ljubi tebe, ampak tisto, kar igraš. Milivojević članek zaključuje z besedami, da se pretirano ugajanje ne izplača in ne prinaša ljubezni. Svetuje nam, da smo takšni, kakršni smo, in da se družimo z ljudmi, ki nas imajo prav takšne radi. Pa vseeno …

Tudi sam Milivojević v članku priznava, da je precej žensk (menda tudi moških, čeprav jih ne omenja, cel članek je namreč posvečen ženskam), ki so pripravljene odstopiti od svojih stališč, sloga oblačenja, ki so pripravljene spremeniti svoje vedenje, naročati hrano in pijačo po okusu moškega itd. O samospoštovanju niti sledu. Kje je meja, kje je vaša meja oziroma kako daleč ste še pripravljeni iti, da bi ugajali?

Posted in Ljubezen | 70 komentarjev »

Čustveno zreli ljudje se ne zaljubljajo!?!

Posted by zogca na januar 30, 2010

V današnji spletni izdaji Dnevnika lahko preberete intervju s psihoterapevtom, dr. Zoranom Milivojevićem, avtorjem knjige Formule ljubezni, v kateri obravnava najpogostejše zmote in zablode o ljubezni. V intervjuju me je predvsem navdušilo naslednje razmišljanje: “Danes gremo po partnerja v supermarket: preizkusimo ga, če nam ni všeč, ga reklamiramo, vrnemo in si poiščemo drugega. Drugi so objekti, preko katerih uresničujemo svoje hedonistične in narcisistične potrebe. V družbi blaginje ljudje nujno postajajo narcisoidni, ljubezen se nenehno ohlaja, njeno mesto pa – paradoksalno – prevzema zaljubljenost.” In tudi: “Zakaj je pomembno, da razumemo, da ljubezen ni le čustvo? Zato, ker se nam bo prej ali slej zgodilo, da bomo pogledali v partnerja in ne bomo čutili ničesar, ali pa bomo nanj jezni, morda celo besni. Če mislimo, da je ljubezen le čustvo, potem bomo v tem trenutku zmotno ugotovili, da je ljubezni konec.” Ter seveda: “Zakomplicira se že pri vprašanju, kdo bo nesel smeti v kanto, kaj šele pri vprašanju, ali imeti otroka. Otroka namreč vidijo predvsem kot motnjo pri uresničevanju svojih želja in ambicij.” In ne, ne bo šlo brez: “Vsakemu se lahko zgodi, da si je izbral napačnega partnerja. Toda če se to nekomu kar naprej dogaja in je vsaka zveza razočaranje s podobnim koncem, potem se mora resno vprašati, zakaj se mu zgodba, vzorec ponavlja.” In za konec. Dr. Milivojević je prepričan, da se čustveno zreli ljudje sploh ne morejo zaljubiti in se ljudje največ zaljubljamo takrat, ko najmanj poznamo sebe in druge.

Meni je vsekakor dal misliti. Materiala za razmišljanje imam pa tako in tako več kot preveč. Seveda me vsako omenjanje smeti spomni na prvega partnerja, ne gre drugače. On sicer ni imel nobenih težav s tem, da bi postal oče, je imel pa hude težave s tem, da bi odnesel smeti. Še dobro, da sem bila sposobna predvideti, kam bi to vodilo. In seveda me tisto, da je vsak partner na koncu razočaranje in se vzorec nenehno ponavlja, spominja na mojega drugega partnerja, princa, ki mi je razlagal, da je na vsem svetu najbolj pravi zame in mi zagotavljal, da bo z menoj ostal do smrti, potem pa nekega dne preprosto odšel, zanimivo, s povsem enakim izgovorom, ki ga je v preteklosti že večkrat uporabil. In jaz? Jaz pa sploh nisem za ta svet. Vsaj ne, kar se ljubezni tiče. Ne vem, mogoče sem celo dozorela, kajti zdi se mi nemogoče, da bi se zaljubila. Po drugi strani pa, saj sem zaljubljena, večno in nesrečno zaljubljena v princa, ki je bil v dveh dneh sposoben priti od “ponosen bom, ko boš moja žena” do “zbogom”.

Posted in Ljubezen | 150 komentarjev »