Žogca v ofsajdu

In nič več v pričakovanju sodniške piščalke

Archive for the ‘Bruhanje’ Category

Nehajte že enkrat prodajati cigarete in bo mir!

Posted by zogca na september 5, 2009

Društvo nekadilcev je s Centrom nevladnih organizacij in Slovensko zvezo za tobačno kontrolo pripravilo predlog sprememb zakona o omejevanju tobačnih izdelkov, danes poroča Siol. Po predlogu sprememb zakona bi bil v zasebnih prostorih večstanovanjske hiše cigaretni dim lahko prisoten izključno ob soglasni privolitvi vseh lastnikov stanovanj. Če dobro razumem, bi morala, če bi bile spremembe zakona sprejete, v kolikor bi živela v štitinajstnadstropni stolpnici, laziti od pritličja do štirinajstega nadstropja in ljudi prositi, naj mi podpišejo, da lahko kadim v svojem lastnem stanovanju. Če ne bi zbrala vseh soglasij, seveda jih ne bi, bi kdorkoli iz stolpnice lahko kadarkoli poklical policijo, pa četudi bi bil v štirinajstem nadstropju, jaz pa v pritličju in niti pod točko razno ne bi mogel vohati mojega dima.

Čeprav, če sem povsem iskrena in če predloge povežem z zdaj veljavnim zakonom, ki dovoljuje kajenje na odprtih površinah, kar terasa je, potem ne bom smela kaditi v stanovanju, česar moji sosedi ne vohajo, ker tudi jaz njih ne, bom pa lahko kadila na terasi, kar pa bi sosedi prekleto vohali, ker tudi jaz, zakajena in prekajena, v trenutku zavoham, če kdo na terasi prižge cigareto.

Nehajte že enkrat prodajati cigarete, odrecite se davkom, ki jih na ta način zberete, tiste pa, ki jih bodo preprodajali na črno, lovite malo bolj zagnano, kot zdaj preganjate preprodajalce heroina in kokaina (namig, našli jih boste pred vsako osnovno šolo) in bo mir. Toliko od mene, dokler še nisem šla zaradi raka rakom žvižgat.

Mah, zakaj se sploh razburjam? Zelo kmalu si bom dala roke zvezati na hrbet za kakšnih deset, dvajset dni in nehala kaditi.  Hipohonder v meni je namreč začel dobivati zle slutnje.

Advertisements

Posted in Bruhanje | 73 komentarjev »

Upam, da me ne bo Bog “štrafal”!

Posted by zogca na september 4, 2009

Z naslednjo objavo tvegam, da me bo Bog “štrafal”, česar si res ne želim, še posebej ne sedaj, ko po navodilih svoje najboljše prijateljice vsak večer pridno molim. Za vsak primer. Škodovati menda ne more. Ko sem imela pet let, me je očetova teta naučila Oče naš in pri tem je ostalo. V želji, da si razširim obzorja oziroma število molitev, sem se lotila guglanja. Vendar me je žal kaj hitro minilo veselje do učenja, kajti lotilo se me je ogorčenje. Ne vem, ali ta Judita resnično obstaja ali pa gre samo za teoretičen primer, na katerem naj bi se ljudje nečesa naučili, ampak … Takole naj bi gospa Judita napisala: “Stara sem devetindvajset let. Imam otroke in moža, s katerim se nikakor ne razumeva. Z njim se ne da nikoli odkrito pogovarjati. Vedno nekaj prikriva in taji. Hodi naokoli z drugimi ženskami. Domov se večkrat vrača pijan in nasilen. Vse mora biti po njegovem. Če ne gre zlepa, pa zgrda. Nikdar ne pove, kam gre in kdaj se vrne. Če ga kaj vprašam, mi vedno odgovori: “Kaj te briga!” S takim človekom je zelo težko živeti in vendar živim z njim že devet let.«

In nasvet, ki ga je dobila in naj bi bil sporočilo vsem v podobni situaciji? Takole se glasi: “Judita mora v svojem nevzdržnem položaj odkriti smisel. Nekaj pozitivnega. Nekaj, za kar je vredno živeti in trpeti. To so otroci. To je vera v Boga. To je oklenitev Tistega, ki je rekel: “Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil. Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi?”

Zame verjetno veste, da sem, ko gre za ločevanje, zelo konzervativna in menim, da bi človek moral, ko se odloči za zakon, biti pripravljen marsikaj potrpeti, ampak nekje pa meja mora biti. Zgornji primer je po moje že zdavnaj presegel meje tistega, kar bi bilo potrebno potrpeti. Smisla namreč v življenju z zapriseženim ženskarjem in pijancem ne vidim, predvsem pa se mi zdi absurdno namigovati na to, da bi ženska morala potrpeti za voljo otrok. Otroci gotovo imajo veliko od tega, da sta mama in oče skupaj, ampak samo v primeru, ko gre za zvezo, ki temelji na ljubezni in spoštovanju. V takšni družini namreč dobijo vzorce, s katerimi bodo tudi sami nekoč lahko “furali” dober zakon in družino. V zgoraj omenjeni družini ne morejo dobiti nobenega dobrega vzorca, se pa deklice lahko naučijo, da je mož nekdo, ki te pijan pretepa in te ob vsaki priložnosti prevara, ti pa moraš to prenašati, medtem ko se dečki naučijo, da je piti sprejemljivo, pijan pretepati ženo tudi, zvestoba pa je nekaj povsem nepotrebnega.

Resnično ne razumem, kako razmišljajo ljudje, ki delijo tovrstne nauke, vendar si mislim, da prav veliko povezav z Bogom ne morejo imeti, kajti ne verjamem, da Bog želi, da ta ženska in njeni otroci tako zelo trpijo samo zato, da bi enega pijanca čakal topel in pospravljen dom v trenutkih, ko se odloči, da je bilo za tisti dan dovolj kurbarije in popivanja. Če se slučajno motim, me pa lahko tudi Bog “štrafa”.

Posted in Bruhanje | 35 komentarjev »

Dol mi visi za prihranek, če me zebe!

Posted by zogca na april 4, 2009

Brezplačniki, ki pristanejo v mojem nabiralniku, najpogosteje romajo naravnost v vrečo za smeti. Le redko se zgodi, da jih na poti do balkona, kjer se vreča nahaja, odprem. Sinoči sem ga in bilo bi bolje, če ga ne bi, kajti temperatura mi je takoj zrastla. In za temperaturo je tudi šlo v članku, ki me je tako razburil.

Lani sem od upravitelja bloka dobila vprašalnik, ali se strinjam s tem, da gretja ne bi več plačevali po kvadraturi, ampak po porabi. Tako naj bi namreč veliko prihranili, navedena je bila tudi številka in vem, da sem se takoj spravila preračunavat. Te števce bi “dobila notri” v desetih letih. Ne, ne strinjam se. Nobene stvari še nisem podpisala tako hitro kot to nestrinjanje. In ne, ne zaradi denarja, ampak zato, ker vem, da bi to pomenilo konec mojih toplih dni. Zdaj, ko ogrevanje plačujemo na kvadraturo in neodvisno od porabe, imamo namreč vsi odprte vse radiatorje in zato stanovanja na približino enaki temperaturi. Če bi ogrevanje plačevali po porabi, bi jih mnogi, da bi prihranili, začeli zapirati. Moje stanovanje pa ni toplo samo zaradi toplote, ki prihaja iz mojih radiatorjev. Toplo je tudi zato, ker toplota prihaja iz sosednjih stanovanj. Če bodo moji sosedi zapirali radiatorje, jaz pa jih bom imela odprte, bo toplota, ki jo bom jaz plačevala, odhajala k njim, od njih pa bom dobila mraz, ki bo posledica njihovega varčevanja.

Zakaj se zdaj razburjam, ko sem pa že lani izrazila svoje nestrinanje? In kako je vse to povezano z brezplačniki? V enem izmed njih sem naletela na reklamno sporočilo podjetja, ki prodaja zgoraj omenjene števce. V tem reklamnem sporočilu pa med drugim piše tudi “pravičnejše plačevanja ogrevanja v stolpnicah in blokih – obvezno od 1. oktobra 2011.” Obvezno? So sprejeli kakšen zakon, o katerem nisem bila obveščena? In zakaj natančno mi to podjetje razlaga, da 10 C nižja temperatura pomeni 6 odstotkov prihranka pri energiji? Bom, če bo potrebno, varčevala pri hrani, pijači, oblekah, izhodih, ne bom pa varčevala pri toploti. Še posebej ne zato, da bi oni od mene zaslužili na račun števcev. Saj za to jim verjetno tudi gre vsemu temu ekološkemu razpredanju navkljub. Kar se mene tiče, človek naredi še najmanj ekološke škode, če čepi v svojih toplih sobanah. Kajpak, samo nekaj strani naprej v istem brezplačniku naletim na reklamo za Ikeo, ki prikazuje neke rože po, menda, zelo ugodnih cenah. Ta Ikea se nahaja v Celovcu, do katerega je treba priti, pa tudi vrniti se je treba, vmes pa pokuriti neznano število litrov bencina in v zrak spustiti neznano število strupov. Vse to zaradi krame, katere je Slovenija tako ali tako polna.

Če to “obvezno od 1. oktobra 2011” ni premetena marketinška manipulacija, ampak so res sprejeli zakon, mi bo toplo samo še eno zimo, potem pa bom verjetno po stanovanju skakala v debelih trenerkah in še debelejših puloverjih. O tem, kako zelo me bo zeblo po vsakem prhanju, pa sploh ne želim premišljevati. In ne, prav nič ne me bo grel občutek, da rešujem okolje.

Posted in Bruhanje | 190 komentarjev »

Prevrtaj si še glavo, da bo končno enkrat mir!

Posted by zogca na marec 21, 2009

Ko sem pred meseci na blogu odprla kategorijo z nazivom Bruhanje, sem to naredila prav s tem namenom. Za tiste dni, ko bom na nekoga tako zelo jezna, da … In danes je žal spet takšen dan. Eden izmed mojih sosedov že peti dan zapored vrta. Zdi se mi, da zelo dobro vem, kateri. Tisti, ki leto in pol, odkar se je preselil, nima mirnega dne. Če ne vrta, tolče. Če pa slučajno ne tolče, premika pohištvo. Tisti, ki mi je s svojimi deli že s stropa vrgel “luster”, dan prej pa ob menjavi radiatorjev naredil poplavo v spalnici. Vrta, vrta in vrta, jaz pa po stanovanju hodim z mp3 plejerjem, ki se je zdaj pokvaril in me obsodil na vrtanje, vrtanje, vrtanje … V knjigi Čefurji ravs najdete naslednji stavek: “Seljaka iz sela lako, selo iz seljaka nikako.”

Naj že enkrat neha!

Posted in Bruhanje | 11 komentarjev »

Hvala za viruse!

Posted by zogca na februar 22, 2009

Včeraj zjutraj je zvonil poštar. Pošiljka. Odkupnina petnajst evrov. Od nekoga, ki tudi škatlico cigaret plača s kartico, je utopično pričakovati, da bo v soboto zjutraj imel v denarnici petnajst evrov gotovine. “Vrzite mi obvestilo v nabiralnik”, sem mu rekla in dodala: “Bom šla iskat na pošto.” Če ne bi šlo za knjigo, ki sem jo tako nestrpno čakala, bi jo verjetno pustila na pošti čakati nekaj dni, tako pa sem šla na poti na sprehod ponjo. Ko sem čakala, da je poštna uslužbenka poiskala mojo pošiljko, sem opazovala dogajanje v sosednji vrsti, ki je bila hvalabogu pet metrov proč. Zakaj hvalabogu? Ker so bili tam virusi. Kašljanje, kihanje, brisanje nosu. Vse to je kot na turbo pogonu počela gospa srednjih let, ljudje okoli nje pa so se obračali stran in si s plašči zakrivali obraz. Ker sem hudo firbčna, sem oči obdržala na pecljih, da bi ugotovila, kaj je bilo tako zelo nujno, da ta bolna gospa ni mogla ostati doma in v postelji, ampak je morala svoje viruse deliti s celim svetom. Neckerman. Notri pa verjetno kakšne cunje ali kaj podobno nepomembnega. Vsekakor v pošiljki ni moglo biti nič tako življenjsko pomembnega, da ne bi moglo počakati do ponedeljka, ko bi gospe bilo bolje. Ko sem dobila svojo knjigo (za firbčne Čefurji raus), sem odšla. Če bi se slučajno nahajala v vrsti, kjer je bila raznašalka virusov, bi ji pred odhodom brez dvoma rekla: “Hvala za viruse.”

Resnično nikoli nisem razumela tistih, ki tako nonšalantno okoli trosijo svoje viruse. Od nekdaj sem imela alergijo na ljudi, ki so se v službo “primajali” z gripo in potem razlagali, da si ne morejo privoščiti bolniške, ker potem nimajo plačanega prevoza in malice ter se jim na koncu meseca to pozna. Teden dni pozneje je na bolniški pol njihovih sodelavcev, ki si mogoče tudi ne morejo privoščiti bolniške, a kaj, ko tako zelo gripozni ne morejo delati. Nekoč davno sem “udarila po mizi” in rekla: “Ali gre domov ona ali bom šla jaz.” In nadrejeni so gospo z vsemi njenimi robci poslali domov.

Gripe nisem imela že celih šestnajst let. Naj tako tudi ostane. Včeraj me je mogoče rešila ravno prava izbire vrste. Ali pa sem takšen hudič, da me niti virusi ne marajo.

Posted in Bruhanje | 21 komentarjev »

Parkiram tam, kjer je “plac”!

Posted by zogca na januar 18, 2009

Pred dnevi sem prebrala, da smo Ljubljančani nestrpni. Razlog? Avtomobili. Avtomobili, ki nimajo ljubljanskih registrskih tablic. In so seveda parkirani tam, kjer je “plac”. Res ne želim zagovarjati Ljubljančanov, ampak … Ne, v resnici jih želim. Prav nič zelo ljubljanskega ni v tem, da človek izgubi živce, ko ugotovi, da je nekdo avto pustil pred vhodom v njegovo garažo. Živce bi izgubil tudi Mariborčan ali Koprčan. Enako velja za avtomobile, ki stojijo na pločnikih, travnikih, kolesarskih stezah, križiščih, pred vhodi in povsod tam, kjer seveda ne bi smeli. Kdor nonšalantno pravi, da parkira tam, kjer je “plac”, bo imel težave povsod, ne samo v Ljubljani. Kajti ne parkira se tam, kjer je “plac”, parkira se tam, kjer je “parkplac”.

Posted in Bruhanje | 33 komentarjev »

Izgini že enkrat! aka Narobe svet?!?

Posted by zogca na januar 17, 2009

Opisani dogodek se je zgodil v virtualnem življenju, a bi se kaj zlahka lahko tudi v nevirtualnem, tistem pravem. Gospa je. Samo je. Obstaja. Virtualno. Kot vzdevek. Piše zabavne zgodbe o svojem naraščaju in obuja spomine na dneve, ko je naraščaj privekal na svet. Nič pretresljivega. Predvsem pa nič takšnega, česar ne bi počele tudi mnoge druge ponosne mamice. Vendar gre nekaterim v nos in se ne morejo vzdržati pisanja zajedljivih opazk. Enkrat, drugič, stotič. Naj ima človek še tako dobre živce, in ta gospa jih je imela, mu nekega lepega dne poči film. Dovolj je. Njej je bilo dovolj. Odločila se je, da gre v ilegalo. Ne prva in ne zadnja. Tam, v ilegali, je ne bodo napadale tiste, ki so to vseskozi počele. Kajpak s plemenitimi razlogi. Šla jim je na živce, motila jih je. Če to ni plemenit razlog, da se na nekoga spravljaš, potem res ne vem, kaj je?!? Je naredila prav? Menda je. Ko se nekdo spravi nate, se moraš umakniti. Tako pravijo. Stvar je v resnici zelo nepomembna, če ne bi postala simptomatična. Ne samo za virtualno bivanje, ampak bivanje na sploh. V končni fazi se je povsem enako v virtualnem svetu zgodilo tudi meni. Umakniti se mora žrtev. Tisti, ki je tarča napada. Ne napadalec. Tisti, ki živi v svetem prepričanju, da ima po človeku pravico brcati, dokler ta stoji pred njim. In vsi žrtvi govorijo, naj bo vendarle pametna ter se umakne. Nihče ne zgrabi tistega, ki brca in ga odvleče stran ali pa vsaj umiri. Tako je v virtuali. In v resničnem življenju ni nič drugače. Žensko, ki jo v lastnem domu mož pretepa, sprašujejo, zakaj ne odide. Zakaj bi morala oditi žrtev? Zakaj ne odstranijo ali vsaj umirijo nasilneža? Ona naj gre z otroki v varno hišo, da bo on lahko v njunem skupnem stanovanju nemoteno živel naprej? Narobe svet, kajne? Vendar žal naš svet. Pa saj, verjetno je ne tepe zastonj.  Že ima razlog, da to počne. Kajpak misli, da je plemenit. Žrtev posilstva vsak drugi sprašuje, s čim je povzročila tisto, kar ji je posiljevalec naredil. Gotovo je tudi ona kaj naredila. In nenazadnje, če ti avto v garaži, ki je pod ključem, snamejo z vseh štirih pnevmatik, kar se je zgodilo enemu izmed mojih sosedov, je prvo vprašanje, komu se je zameril. Nekaj je gotovo naredil. Če nič drugega, je nekoga grdo pogledal. Seveda, poiščimo plemenite razloge. Vedno obstajajo. Za vse svinjarije, ki jih ljudje počnejo, poiščimo plemenite razloge.

Zgoraj omenjena gospa je virtualno nehala obstajati. Njenega vzdevka ni več in tiste, ki so jo iz plemenitih razlogov napadale, ker jih je motila, motila pa jih je zato, ker so se vedno prekleto potrudile, da so jo med veliko množico uporabnic vselej našle in niso spregledale niti enega njenega sporočila, kar je, verjemite, precej zahtevna naloga, si bodo našle novo tarčo. Psi bodo še nekaj časa lajali, karavana bo šla pa vseeno dalje. In ko že omenjam pse … Če v parku podivja pes in se zaganja v ljudi, se bodo vsi obiskovalci parka strinjali, da mora lastnik psa umiriti. Če psu ni kos, mora skupaj z njim zapustiti park. Nikomur ne pade na pamet, da bi govoril, da morajo zaradi psa zapuščati park drugi obiskovalci. In nihče ne bo rekel, da si je tisti, ki ga je pes ugriznil, sam kriv, ker ni pravočasno zapustil parka. Če podivja človek, se mu je pa treba umakniti. Kdor se ne umakne, si je sam kriv za vse, kar sledi.

Izgini že enkrat, kajti dokler se nahajaš v dosegu mojih nog, imam pravico brcati po tebi in sam/a si kriv/a, kajti imaš možnost, da se umakneš. Je to narobe svet ali samo jaz ne razumem, da je opravičljivo biti nasilnež, pa četudi samo virtualni?

Posted in Bruhanje | 64 komentarjev »

Ups, težave! aka Opravičujem se!

Posted by zogca na januar 10, 2009

En pogled je bil verjetno dovolj, da ste opazili, da so na blogu težave, kajti videti je kot “razštelan”. Sprva sem mislila, da sem ga jaz nekje krepko polomila, tudi to je namreč mogoče, potem pa se je izkazalo, da imajo težavo vsi, ki uporabljajo isto temo oziroma obliko bloga. Napako sem seveda prijavila in zdaj lahko samo čakam, da jo odpravijo. Ter se vam opravičim za nevšečnosti in trenutno zelo grd blog. In še en ups, ta je napisan uro ali dve pozneje. Težave so odpravljene.

Posted in Bruhanje | 21 komentarjev »

Prst v usta in gremo … aka Ne gre brez tičev?!?

Posted by zogca na januar 8, 2009

Je bilo tudi vam kdaj slabo, ker ste preveč pojedli ali pa se je na vašem krožniku in potem pozneje v želodcu znašlo kaj pokvarjenega? Ko se to zgodi meni, nenehno premišljujem o tem, da bi pokvarjeno ali presežno hrano izbruhala in se tako znebila zoprnega občutka slabosti. Hvalabogu, redko se prenajem in še redkeje pojem kaj pokvarjenega. Zato pa se mi kdaj primeri, da slišim kaj, zaradi česar mi je potem več dni slabo. Če se še tako trudim, da tega ne bi naredila, na koncu moram dati v usta prst in pokvarjeno izbruhati.

Četudi kdaj, ko imam slab dan, na spletu koga “skurcam”, če po nemarnosti ne uporabi dvojine ali piše brez vejic, sicer nimam navade, da bi med pogovorom delala slovnično analizo stavkov, ki jih pove moj sogovornik. Vse kaže, da bi jo morala, kajti očitno obstajajo ljudje, ki ne znajo osnov slovenskega jezika ali pa se pretvarjajo, da je temu tako. Če mi nekdo reče: “Ko bova šla na Šmarno goro, ti bom kupil presto” predvidevam, da ima resnično namen iti z menoj na Šmarno goro. Če si premisli, vsakdo si sme premisliti, lahko to pove. Ali preprosto reče, da je lagal, govoril tjavendan. Ne more pa se izgovarjati, da je bilo dogovarjanje o Šmarni gori in presti zgolj teoretična debata ter me na ta način delati trčeno. Slovenščina sicer res ni moj materin jezik, toliko pa jo že znam, da vem, da ima tudi pogojnik in da bi se šmarnogorski stavek moral glasiti: “Če bova šla na Šmarno goro, ti bom kupil presto.” Nobenega ČE nisem slišala v debatah o Šmarni gori, Toškem čelu, Slavkovem domu, Jančah, Katarini in vseh drugih vzpetinah, tudi Triglavu. Vse so bile KO, nobena ni bila ČE.

O tem, ali mora “moj pohodniški prijatelj” nazaj v prvi razred zaradi nepoznavanja slovnice ali pa samo k spovedi zaradi laganja, ne bom sodila, vem pa, da mene ne bo imel za noro.

Tako. Bruhanje je končano. Vem, da bi bila zdaj morala še potegniti vodo in spustiti desko, vendar tega menda ne smem storiti. Če naj ima tudi ta objava 400 in več komentarjev, moram omeniti tudi kakšnega tiča. Zdaj sem ga omenila in res lahko končam.

Posted in Bruhanje | 280 komentarjev »

Ne, meni se to ne more zgoditi!

Posted by zogca na december 10, 2008

Ko sem bila še mula in sem se s svojim BMX-om podila po okoliških ulicah, sem bila prepričana, da ne bom nikoli umrla. Seveda sem se zavedala dejstva, da vsi vi boste. Ker boste pač nekega dne morali umreti. Ker so takšni zakoni narave. Ki, tako sem takrat mislila, zame ne veljajo, kajti jaz sem nekaj posebnega. Imela sem deset let. Danes vem, da zame veljajo povsem enaka pravila kot zate. In zanj. Ter zanjo. Nič več otroško ne razmišljam, da se stvari, ki se dogajajo drugim, meni ne morejo zgoditi.

Prav vse se lahko zgodi tudi meni. Lahko padem in si zlomim nogo. Lahko oslepim. Lahko pristanem na beraški palici. Lahko ostanem sama. Lahko me mož, če ga bom imela, prevara. Lahko moj otrok, če ga bom imela, ne bo zdrav. Vse našteto in še marsikaj drugega, kar se dogaja ljudem okoli mene, se prav zlahka lahko zgodi tudi meni. Četudi sem jaz sebi nekaj posebnega, ker s seboj živim že vse življenje, širše gledano nisem. Sem samo še en človek. Kot si ti. In on. Ter ona. Zakaj vse to pišem? Ker mi je sinoči, ko sem brskala po forumu, povsem brez potrebe na žulj stopila ena gospa. Četudi nisem bila tema debate, četudi se v debato nisem vključila, se je morala, ko je zasmehovala nekoga drugega, obregniti tudi ob mene. Kot se je že mnogokrat prej obregnila ob koga drugega. Označila me je za “patetično”. Dodala pa je tudi, verjetno ne prav lahkega srca, da sem “inteligentna”.

Ker je gospa očitno želela mojo pozornost, ji bom ustregla in jo bo dobila. Namenila ji bom cel odstavek. Drugi ga lahko tudi preskočite. Da, zavedam se, da se tebi nikoli ne more zgoditi, da bi bila tako prekleto žalostna zaradi enega moškega. Kot se tudi zavedam, da se tebi ne more zgoditi, da bi te moški zapustil. Zato se povsem upravičeno norčuješ iz mene. Enako upravičeno si se norčevala tudi iz žensk, ki so bile zaskrbljene zaradi prostitutke, ki je “pridelala” sto in eno spolno bolezen in jih od nje možje nosijo v domače spalnice. Zavedam se, da je tvoj mož preveč lep, kot si napisala, da bi kadarkoli moral obiskati prostitutko. Druge ženske pač niso mogle dobiti tako lepih mož in se zdaj “tresejo”. In enako se zavedam, da samskim prijateljicam “neumnih pripomb” ne daješ iz hudobije, ker bi jih hotela prizadeti in spraviti v solze. To seveda počneš zato, ker želiš, da ne bi, kot ti ne boš, na starost ostale same. Ker tebi se pa kaj takšnega ne more primeriti. Daleč od tega, da bi te mož mogel zapustiti ali preprosto umreti. To se lahko zgodi samo drugim. Če se obregnem samo ob tvoje najnovejše pisanje. Materiala je sicer več in preveč. Ne, nič od tega se tebi ne more zgoditi. Ti si kajpak nadčlovek. A kaj, ko vi, nadljudje, včasih pozabite, kaj pomeni biti človek. Če bereš moj blog, ti sporočam, da te brez potrebe skrbi “za patetično in inteligentno Žogco”. In ko boš naslednjič razlagala, da imaš vse zakramente, da redno moliš in dokaj redno hodiš k maši, se spomni, da je prav napuh prvi na spisku smrtnih grehov. Da, tako inteligentna sem, da vem, da je fanatični vernici najbolje zagroziti z Božjo nemilostjo. Pred nekaj dnevi, ko si se norčevala iz zaskrbljenih žena, ki so se bale, da bi njihov mož lahko obiskoval “okuženo” prostitutko, si si zaslužila objavo o napuhu. Hotela sem jo napisati, vendar sem si premislila. Ampak očitno vsak slejkoprej dobi tisto, kar si zasluži. Vsekakor upam, da si zadovoljna.

Naj zaključim z mislijo, ki jo je na forum napisala neka druga, veliko bolj prijazna, gospa. Posmehljivci se posmehujejo, dokler se sami ne znajdejo na še hujši preizkušnji. Ne, ne bom zaključila. Še nekaj bom napisala. Na svetu je nešteto stisk. Nekatere razumemo, ker smo jih doživeli tudi sami. Večine ne, ker jih nismo in jih verjetno nikoli ne bomo. A vendar se lahko zgodijo tudi nam. In če zaradi ničesar drugega, na primer srčne kulture, jih zato ne bi smeli zasmehovati. Jaz vem, da se prav vse, kar se je slabega zgodilo vam ali pa se vam še bo, lahko zgodi tudi meni. Nič več namreč otroško ne razmišljam, da se stvari, ki se dogajajo drugim, meni ne morejo zgoditi.

Posted in Bruhanje, Modrosti | 73 komentarjev »